Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 06 Avg 2007 10:39 Naslov sporočila: Uspešen človek |
 |
|
Trije stadiji uspešnih ljudi
Delo, pon., 06.08.2007
Odvisnost je tisti začetni stadij v življenju, v katerem se prav vsi po vrsti znajdemo ... in hočeš nočeš poskušamo plavati. Vednar se eni naučijo biti neodvisni, drugi pa življenje preživijo v odvisnosti. Ne zmorejo dodatnega napora prevzemanja odgovornosti za svoje početje. Ne uspe jim najti dovolj poguma, da bi se iz lastnih napak učili in se razvijali. Premorejo premalo poguma za tveganje in premalo odločnosti, da bi kljub problemom prišli do cilja.
In prav izbor ciljev in njihovo doseganje je ključ do drugega stadija – neodvisnosti. Se prav dobro spominjam dneva, ko sem se odločil preseliti se na svoje. Za cilj sem si zastavil poskusiti življenje drugače ali po pravici povedano, življenje v dvoje. Tako kot mnogi od vas sem še danes ponosen na ta poizkus. To je bila želja po neodvisnosti, tako opevanem in mamljivem sadežu.
In potem prva služba. Vedno me je zanimalo, kaj za vraga v službi počnejo starejši. Imel sem srečo, delo v zunanji trgovini je bilo zanimivo. Toda kaj kmalu spoznaš, da ponovno začenjaš na dnu ali si z drugimi besedami odvisen in si moraš neodvisnost zopet priboriti. Tako je šlo moje življenje, in vedno ko sem sprejel nov izziv, doma ali v tujini, sem se spet znova učil neodvisnosti. Ponavljanje in učenje različic zaleže in danes si upam reči – sem pretežno neodvisen.
In potem je tu še rangiranje ciljev, ki mi gre od rok. Včasih pa tudi na tem področju kažem premalo odločnosti. Rangiranje ciljev namreč pomaga pri njihovem uresničevanju in doseganju. Če tega ni, ne vemo, kateri je najbolj pomemben in na koncu ne dosežemo nobenega. Vsa motivacija in aktivnosti se razblinijo, ker niso osredotočene na doseganje trenutno najbolj pomembnega cilja, kar utruja in ustvarja občutek nezadovoljstva ali polučinkovitosti.
Stephen Covey v knjigi Sedem navad uspešnih ljudi pravi, da kura ni manj ne bolj pomembna od jajca, temveč da moramo vedno in neprestano pazljivo obravnavati eno in drugo in obe strani držati v ravnotežju. Kakor koli že zgodbo obračamo, potrebujemo kokoš in potrebujemo jajce, zato moramo paziti, da nam kokoš ne pogine in nam pridno nese jajca. Razen tega, da jajca jemo, jih uporabimo tudi za vzrejo novih kokoši. Covey to strokovno opredeli kot sredstvo za proizvodnjo in produkt. To teorijo aplicira na človeka in njegov razvoj od odvisnosti, neodvisnosti do soodvisnosti. Zato ne gre zanemarjati ne telesa ne znanja, veščin, izkušenj, motivacije in razmišljanja.
Svoboda je neizmeren potencial, ki ga moramo znati izkoristiti. Šele svobodni se lahko odločamo. Glavna razlika, ki nas loči od visoko razvitih živali, je naš um in zmožnost razmišljanja ter samozaznavanja. To je zmožnost učenja in odkrivanja novih povezav, proaktivno reagiranje na okolje in soljudi. Ravno v proaktivnosti, za razliko od reaktivnosti, Covey vidi osnovo oziroma prvi kamen neodvisnosti, ki ga tvorita še izbor poslanstva in ciljev in njih rangiranje. Toda ali je to le vrh ledene gore in se pod gladino skriva še mnogo več? Res je, da z neodvisnostjo šele začenjamo resnično dihati zrak s polnimi pljuči. Takoj nato ugotovimo, da imajo naša pljuča le omejeno prostornino. Odgovor je seveda preprost. Dvoje pljuč ima večjo kapaciteto, troje še večjo. Ko govorimo o timu, pa ta zmogljivost naraste eksponencialno, saj za isto delo tim porabi veliko manj energije kot posameznik.
Obstaja torej še tretji, najvišji stadij bivanja in ustvarjanja, ki mu pravimo soodvisnost (bivati skupaj, delati skupaj, zabavati se skupaj). Samo ta nam omogoča polno zadovoljevanje potreb. Predvsem tiste po samodokazovanju, samouresničevanju in smiselnosti početja in bivanja. Za prehod iz neodvisnosti v soodvisnost poleg želje potrebujemo še razumevanje ter neprestano uporabo pozitivnega razmišljanja, aktivnega poslušanja drugih in sinergije sodelovanja.
O pozitivnem razmišljanju je bilo že mnogo zapisanega in je preprost opis dogajanja, da se nam pretežno zgodi tisto, o čemer največ razmišljamo. Torej razmišljajmo o pozitivnih stvareh, o win win (zmagaj zmagam) situacijah. Negativno razmišljanje nam praviloma prinaša neproduktivne rezultate: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Z uporabo pozitivnega razmišljanjem smo korak bliže uspehu, rezultatu oziroma zastavljenemu cilju. Na cilj pridemo lažje, hitreje in z odobravanjem okolja, sodelavcev, družine itd.
Poslušaj in poskusi razumeti drugega, preden govoriš o sebi, je druga neizbežna kvaliteta, potrebna za dosego stanja soodvisnosti. Navsezadnje govorimo o sinergiji sodelovanja, ko dva delata čudeže, trije pa obračajo svet.
Ne vem, kako daleč sem prišel na tej poti od neodvisnosti do soodvisnosti. Samokritičnost je težka disciplina in pogosto si cilje prenizko postavljamo. Že win win situacije mi včasih delajo preglavice. Ne zato, ker si jih ne bi želel, ampak zato, ker je včasih ego premočan in pretehta v smer, ki nikoli ni bila dobra. Potem pa poslušanje, ki mi uspeva, ko sem spočit in naspan. Največkrat mi v stresnih situacijah, in te so danes pogoste, odpornost pade in popustim otroku v sebi. Ta paradoks življenja nas vedno opominja, da ko se gremo dobre medosebne odnose ali pa zdrave poslovne odnose, bližnjic ni. Prav tako ni hitrih rešitev. Odnose je treba vzpostaviti, jih gojiti, zalivati ter razvijati in potem pridemo do rezultatov, s katerimi spet nismo povsem zadovoljni. To bo najbrž zato, ker moramo biti pripravljeni na nenehno učenje. Učiti pozitivno misliti, učiti se aktivnega poslušanja, učiti se sodelovanja in to dan za dnevom uporabljati. Ker vaja dela mojstra, nam bo to nekega lepega dne morda uspelo.
Vprašajte me, ali je to uspelo meni. Sinergije je premalo, da bi se z njo lahko hvalil. Je pa res, da mi včasih le uspe povezati vse karte in se mi potem nasmehne. Občutek je nepopisen. Splača se potruditi! Zaradi osebnega oziroma poslovnega uspeha, (samo)spoštovanja, dobrih in pristnih odnosov.
Peter Ilgo, direktor PCON, d. o. o.
|
|
