Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 06 Avg 2007 17:57 Naslov sporočila: Umetnost učenja |
 |
|
UMETNOST UČENJA
1. Uvod
V svojem osnovnošolskem in srednješolskem šolanju sem se vse prevečkrat spopadal z učnimi težavami. Toda težave niso bile prisotne le pri meni, pač pa sem jih lahko opazill tudi pri mojih sošolcih. Mnogokrat se nismo vedeli lotiti obsežnega učbenika, ki nam je že ob pogledu dajal občutek dolgočasja, mnogo časa smo prebili pri knjigah, ne da bi pri tem vedeli izluščiti bistvene točke, pri pouku nam je večkrat uhajala iz rok rdeča nit snovi, pri učenju smo si delali izpiske in ne zapiske... S tem nam je usihala moč motivacije, ki je pri učnem procesu nujno potrebna. Velika večina je načrtovala izobraževanje na višji stopnji, ki pa zahteva spremenjene učne prijeme. Želja po spremembi pa nas je privedla k temu, da smo za pomoč poprosili razrednika. Toda vse, kar se je iz te želje izcimilo, je bila zgolj zavrnitev z izgovorom, da se vsak učenec uči na sebi lasten način in da ni moč prikazati nekih skupnih karakteristik načinov učenja. Tako mi ni preostalo druge poti, kot da sem se s to težavo spopadel sam.
Ugotovil sem, da se lahko vsak uči in tudi nauči česarkoli, le pravo pot in način učenja mu je potrebno pokazati. Na učenje sem začel gledati kot umetnost. Umetnost učenja pa govori o učenju kot spretnosti, ki zahteva ustvarjalnost. Ustvarjalnost pa povečuje moč motivacije in tudi motivacija povečuje ustvarjalnost. Kot rezultat take povezave pa se pojavlja zaviranje zdolgočasenosti in slabih izkušenj, ki se pojavljajo pri veliki množici učencev, kot plod tradicionalnega načina učenja in tudi poučevanja.
Umetnost učenja je nas odmika od tradicionalnega načina izobraževanja k predšolski dobi, ko smo mnogo stvari pridobili zelo hitro, brez slabih izkušenj in predvsem pa na spontan način. Neformalno učenje, ki se opira na odprtost, aktivnost in neomejenost sposobnosti učečega, je v naših šolah premalo povdarjeno, čeprav vemo, da nas spremlja že od malih nog.
2. Teoretični del
Temeljno vodilo tega pravega učenja je : Vsak se lahko nauči karkoli, tudi na zabaven način, če spozna sebe in metode učenja, ki mu ustrezajo. Da pa bi bilo to moč doseči se moramo prebiti skozi šest učnih korakov:
a. duševna priprava
b. sprejemanje in prilagajanje informacij
c. preučevanje in poglabljanje učne vsebine
d. pomnenje ključnih dejstev
e. preverjanje znanja
f. presoja o načinu učenja.
Vsak, ki se loti teh korakov, mora biti pri njem vseskozi aktiven. Pri tem pa lahko učitelj učencem pomaga na ta način, da prilagaja učno snov učencem, jih navaja na medsebojno sodelovanje... Učno delo bo obrodilo rezultate, če bo učenje poskušal približati neformalnim oblikam. To pa predvsem pomeni upoštevanje tako lineranega kot globalnega tipa učenca in razvoj vseh sedmih inteligenc :
a. jezikovne
b. matematične ali logične
c. vidne ali prostorske
d. glasbene
e. telesne ali gibalne
f. medosebne
g. avtorefleksivne.
Žal pa šolska praksa daje povdarek predvsem na prvi dve inteligenci, ostale pa v večji ali manjši meri zavrača, kljub temu da bi naj bile vse enakovredne.
a. duševna priprava
Mnogi učenci dosegajo neuspeh, ker so ob učenju nezadostno motivirani. Za uspeh pri učenju pa je, po mnenju Colin Rose-a in Goll Louis-a, potrebno uvesti učence v alfa duševno stanje. Da dosežemo tako stanje se je potrebno popolnoma sprostiti. Če imate negativne izkušnje z učenjem, se jih morate čimprej znebiti. Neomajno morate zaupati vase in si pri delu zastavljati jasne cilje. Da bi zaupali vase, premislite, kaj vse vam je v življenju že uspelo in od vsega tega izberite le eno stvar, ki je ekstremna in jo v mislih podoživite. Pri tem uporabljajte vsa čutila. To sposobnost pa lahko prenesete na nalogo, ki je pred vami. Poskušajte si predstavljati, kaj boste videli, slišali in občutili, ko boste dosegli svoj željeni cilj. Tako nam pri učenju pomagajo pozitivne afirmacije, ki predstavljajo trditev ali željo, ki bi se naj šele uresničila.
Ponavadi se vedemo v skladu z lastnimi pričakovanji. Če mislimo, da smo neuspešni v učenju, se bomo slejkoprej tako vedli in seveda obratno. To pa je dober namig učiteljem, ki bi naj vplivali preko pohvale na oblikovanje pozitivne samopodobe. Žal pa je resnica drugačna. Šolarji dobijo iz okolice v povprečju na eno pohvalno 9,5 negativnih pripomb. To pa je razlog več za neuspešnost pri šolskem delu in oblikovanju pozitivne samopodobe.
Mnogim učencem pomagajo pri duševni pripravi jasno zastavljeni cilji. Svoje cilje jasno izražajo in jih tako obdelajo na zavsestni ravni, hkrati pa preko občutenja uspeha ob dosegu cilja vplivajo na podzavestno delovanje. Jasna predstava in zaupanje v lastne sposobnosti pa dajeta naši volji moč. Mnoge naše vizije pa so ponavadi dolgoročne. S tem pa kažejo svojo nejasnost. Če želimo dejansko priti do cilja, moramo vizijo razkosati na več kratkoročnih ciljev, ki so bolj jasni. To pa je pot, da svoje želje spremenimo v dejanje samo. Za vsak tak cilj pa se moramo še dodatno nagraditi. Samo razkosanje dolgoročnih ciljev v kratkoročne zagotovo ni dovolj, če jim ne določimo točnega roka izvedbe. Učenci, ki pri svojem delu uporabljajo delovni načrt, so uspešnejši in bolj samozavestni, saj se zavedajo, da imajo vse niti v svojih rokah.
Kot eden izmed načinov za duševno pripravo je navedeno tudi povečanje zaloge kisika in razne gibalne vaje (posebej za vrat). S tem pa lahko v šolah vpodbudimo učence k temu, da se po večurnem sedenju tudi malce pretegnejo.
Kot dodatek k vsem tem orodjem pa lahko dodamo avdiokaseto, ki učence popelje v idealen, prelep in sproščujoč kraj. Ob vsakokratni duševni napetosti se s pomočjo nje spet počutimo sproščeno. Mnogokrat pa lahko v šolah tudi uporabimo klasično instrumentalno glasbo, ki bi se med predavanjem vrtela v ozadju in s tem prispevala k sproščujočemu vzdušju.
b. dejstva prilagodite svojim sposobnostim
Ko vam pride neka snov prvič pod roke, je zelo dobro, če jo v grobem preletite. S tem dobite okvirni vpogled v vsebino. V šoli vam pri tem pomaga učitelj. Priporočljivo pa bi bilo, da bi ob tem natančno pojasnil učne cilje. To pa bi lahko naredil še večkrat med drugimi fazami poučevanja, da bi imeli učenci vedno pred sabo cilj, ki ga morajo doseči. Prelet učbenika pa pomeni hitro seznanjanje z naslovi, podnaslovi, kazalom, ilustracijami in morda tudi uvodnimi odstavki. Po tem koraku preprosto zapišite, kar že veste. Uspešno učenje namreč temlji na uporabi predznanja. Dober način za ponazoritev tega, kar znate je miselni vzorec. Nanj lahko kasneje dodajate nove stvari, ki so za vas uporabne.
Ponavadi se ne lotevamo celotne snovi naenkrat, pač pa jo razkosamo na manjše, smiselne enote. V knjigi lahko začnete proučevati najlažjo ali najzanimivejšo snov. Lotevanje prve snovi, ki je navedena v knjigi, ni nujno. Pri tem pa ne smemo pozabiti na aktivnost, radovednost in zastavljanje vprašanj. Če to misel prenesem v šolo, ugotovim, da naj učitelj svoje učence vzpodbuja k radovednosti in spraševanju. Pri čemer naj svojo učno uro spremeni v razgovor z učenci. Kajti pristen razgovor z ljudmi, ki nas obdajajo, je temelj neformalnega izobraževanja. Ob tem bi bilo koristno, da učitelj vzpodbuja učence k delu v skupinah ali parih. Tako lahko učenci primerjajo svoja vprašanja in se usposabljajo za to, da vzamejo pod okrilje pogled na snov tudi z drugačnega zornega kota kot je njihovo.
Da bi bili pri učenju karseda uspešni, je nujno potrebna uporaba večih čutov. Učitelji se pri svojem delu najbolj naslanjajo k slušnemu tipu učencev, saj s tem ustvarijo učno klimo, ki ne moti njihovega predavanja. Pogosto pa se pozablja na učence, ki jim zgolj poslušanje predavanj ne zadošča, pač pa rabijo za razumevanje snovi vidne podobe v obliki miselnih vzorcev. To velja za vizualni tip učenvec (35 % vseh). Obstajajo pa tudi učenci, ki se morajo ob učenju sprehajati, razvrščati stvari itd. To velja za gibalni oz. kinestetični tip učencev, ki po ugotovitvah raziskav dominirajo (40 % vseh). Žal pa so v učnem procesu najbolj zapostavljeni. To pa vodi v izgubo motivacije, slabe izkušnje in izgubo samozavesti. Dobro učno počutje pade pri 6-letnikih iz 80 % na 20 % pri 16-letnikih. Da bi to izboljšali, je potrebno način poučevanja uskladiti z načinom učenja. Najmanj težav bi učitelju povzročal veččuten učenec. Ta namreč pri svojem delu uporablja: vid, sluh in telesno občutenje. Da bi učitelju uspelo oblikovati take učence jih je potrebno navajati na: odkljukanje snovi, ki so jo razumeli, uporabo kartončkov z glavnimi idejami snovi, glasno branje, ustvarjanje povzetkov, uporabo barvnih označevalcev, miselnih vzorcev...
c. preučevanje snovi
Da bi dejstva spremenili v znanje, je potrebno, da smo dejavni. Naša dejavnost pa naj bo v skladu s kombinacijo inteligenc, ki nam ustreza. Pri tem mora biti učitelj pri pouku pozoren na to, da je vseh sedem inteligenc med sabo enakovrednih in ne, da je povdarek le na jezikovni in matematični. Zavedati se moramo, da inteligenca ni vnaprej določena in da predstavlja zbir sposobnosti in veščin. Torej je vsaka stigmatizacija otrokovih sposobnosti prej odraz subjektivnosti učitelja kot pa odraz dejanskega razvoja otrok.
Sodoben način poučevanja ne more temljiti zgolj na "teoriji o eni sami priložnosti v izobraževanju" po Howardu Gardnerju, ki povdarja le prvi dve prej omenjeni inteligenci. Nujno je, da temelji sodoben način na "teoriji raznovstnih priložnostih v izobraževanju", ki daje enake možnosti uveljavljanju vseh sedmih inteligenc. Da bi nam to uspelo imamo na voljo po dve orodji za vsako inteligenco: povejte povzetek s svojimi besedami, postavljajte vprašanja, zaznamujte poglavitne točke s številkami, narišite razpredelnice, miselni vzorec, v mislih si zavrtite učni film, oblikujte rimo, ki vsebuje jedro snovi, v ozadju poslušajte mirno glasbo, razpravljajte z drugimi o snovi, primerjajte zapiske, primerjajte s svojimi prejšnjimi izkušnjami, ugotovite, kaj s tem pridobite, zaigrajte vloge (npr. glavnih junakov), oblikujte preproste modele in razvrščajte zapiske na karticah. Mnogi modeli se zdijo nenavadni za šolsko delo. Toda ta nenavadnost lahko poraja zabavnejše in prijetnejše poučevanje, s tem pa boljše učne uspehe. Pri reševanju nalog je primerno združevanje vsaj dveh vrst inteligenc. Izbira pa je odvisna od učnega sloga in naloge, ki jo rešujejo.
Mnogi učitelji pri poučevanju to stopnjo zanemarjajo in ji ne namenijo dovolj časa. Toda tako ravnanje ni ustrezno, saj se znanje učencev ne prilagodi konkretnim življenskim situacijam in ostane v obliki abstrakcije. Abstraktne pojme, brez dodatka konkretnosti, pa si lahko zapomnimo le z učenjem na pamet, ki je kratkoročna naložba.
d. zapomnite si ključna dejstva
Mnogi učenci izgubijo pri učenju ves pogum, ker mislijo, da si morajo ob gori knjig zapomniti kup informacij. Toda na srečo temu ni tako. Učenci z dobrim učnim uspehom si zapomnijo manj stvari, vendar so te bistvene in predstavljajo kaveljčke na katere se obešajo predhodne izkušnje. Pri pouku bi bilo dobro, če bi učitelj učence navajal na iskanje bistva. V samem začetku bi naj pomagal poiskati nekaj ključnih točk, kasneje pa bi to nalogo prepuščal učencem.
Program Umetnost učenja pa nam podaja še nekaj zanimivih dejstev, ki so plod raziskav spomina v zadnjih 20. letih. Če si želimo nekaj zapomniti, si moramo najprej to v mislih predstavljati. Da bi bila zapomnitev snovi boljša, je potrebno uporabljati čimveč čutov (sluh, vid in telesno občutje). To pomeni, da poteka pot do zapomnitve le preko aktivnosti. Učitelj naj učence navaja na to, da bodo pri pouku čim bolj zainteresirani za snov. Ker pa zanimanje in pozornost pri pouku nihata, je potrebno, da učitelj poda bistvene podatke na začetku, na koncu pa naj poda še rezime, ki je lahko v obliki miselnega vzorca, saj je vidni spomin najbolj trden. Učitelj pa poveča zapomitev tudi z uporabo nenavadnih idej, ki se v spominu še posebej utrdijo. Da bi si učenci snov lažje zapomnili, mora bita ta urejena. Pri tem nam lahko pomagajo skupine oz. kategorije, ki vsebujejo medseboj povezane informacije. Da pa bi bilo delo pri pouku bolj učinkovito, je potrebno graditi snov na konkretnih stvareh, ki so učencem blizu. Zapomnitev abstraktnih pojmov in zakonitosti, ki ne temelji na "stvarnosti", je kratkotrajna naložba, ki ne rodi sadov.
Da bi prišla informacija iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin, je nujno potrebno ponavljanje. Ponavljalo bi se naj med in po učenju. To naj ne bo zgolj mehanično, pač pa dejavno. Pri tem si lahko pomagamo z miselnimi vzorci, kartončki za osvežitev spomina, glasnim ponavljanjem ali preletom zapiskov. Dobro pa je, da med podatki namenoma iščemo povezave in zveze. Ključne besede povežemo v zgodbo, ki jo v misli večkrat podoživimo. Tak način je le eden izmed kopice mnemotehnik, ki nam zmanjša trud in čas pomnenja.
e. pokažite, da znate
Vsako učenje neke snovi se konča s preverjanjem znanja. Pri tem je naloga učencev, da pokažejo do kolike mere snov razumejo in jo znajo uporabljati. Ker pri preverjanju delamo napake, se moramo vedeti z njimi tudi spopasti. Mnogi učenci gledajo na napake z nekim strahom. Toda to je narobe. Napako moramo razumeti kot koristno povratno informacijo o našem napredku, ki nas vodi do uspeha. V sami snovi nam pokaže tiste dele, ki zahtevajo podrobnejšo raziskavo. Pri takem pojmovanju napake pa se spremeni tudi vloga učitelja. Njegova naloga se spremeni iz kritičnega podajanja ocen v usmerjanje otroka na pravo pot. Otroku je potrebno pokazati tudi drug pogled na snov, ki ga bo vodil do željenega rezultata. Odnos med učiteljem in učencem se tako prelevi v partnerstvo, kjer gre za obojestransko učenje. Tako ni dovolj, da otroka zgolj ocenimo s točkami, pač pa se je potrebno z njim pogovoriti in mu dati možnost, da pomankljivosti odpravi. Pri tem ni pomembna kvantiteta napak, ampak pride na površje kvaliteta. Učenec se mora naučiti samoocenjevanja. Za to pa si mora ustvariti lastna merila, po katerih ob vsakem učenju opazuje lastno napredovanje. Pri tem mu lahko pomaga dnevnik učenja v katerega vpisuje lasten napredek. Najboljše preverjanje napredka pa je zagotovo uporaba znanja in transfer na podobna področja.
f. presodite, kako ste se učili
Mnogo teoretikov trdi, da je učenje permanenten proces. Toda tako kot se spreminja in rekonstruira naše znanje, se mora spreminjati in predvsem izboljšati tudi način učenja. Če smo se pri prejšnjem koraku vprašali kako popraviti napake v znanju, se nam pri tem koraku ne more izmakniti vprašanje, kako pa izboljšati učno tehniko. Zato je nujno potrebno, da se začnemo učiti tudi iz napak pri samem učenju. Ni pomembno le naučiti se, pač pa je bistveno bolj pomembno naučiti se učiti. To pa nam lahko uspe le zgolj, če spoznamo tiste vrste inteligenc in čutov, ki nam najbolj ustrezajo in če ugotovimo osebni tip učenca.
Če želimo biti uspešni pri formalnem izobraževanju, je potrebno, da začnemo uporabljati veščine, ki bi jih sicer pri neformalnem učenju. Če pa si tega želi tudi učitelj, naj omogoča učencem, da začnejo uporabljati vse svoje moči preko ustrezne uporabe čutov in vseh vrst inteligenc. Označevanje učencev, ki je v naših šolah še zelo močno zakoreninjeno, pa učencem prej škodi kot koristi.
Vsak posameznik ima nešteto sposobnosti. Ker pa vse te v šoli niso do ustrezne mere upoštevane, premnogim ljudem v šoli spodleti po nepotrebnem.
3. Nastajanje programa
Umetnost učenja je nastal na podlagi ugotovitev na področju nevrologije v zadnjih 20. letih, ko odkrijejo 80 % vsega tega, kar vemo danes o možganih in raziskav različnih učnih situacij.
Nevrologija ugotavlja, da imamo tri vrste možgan (po Mac Leanu):
a. primitivne (male) možgane, ki uravnavajo bitje srca, dihanje, preproste instinkte (npr. čut za prostor),
b. srednje možgane, ki skrbijo za hormonski sistem, imunski sistem, spolnost, čustva in, kar je najpomembnejše, za glavni del dolgotrajnega spomina,
c. misleče (velike) možgane. Možgani tehtajo 2 % celotne teže človeka oz. okrog 1,3 kg. Zanimivo pri njihovem delovanju pa je to, da rabijo kar 20 % kisika, ki ga porabi naše telo. Mnogokrat se narobe misli, da je število možganskih celic tisti dejavnik, ki pogojuje inteligentnost. Pravi dejavnik naše inteligentnosti pa je število povezav med možganskimi celicami oz. število sinaps. Raziskave pa nam ob tem še kažejo, da leva in desna polovica delujeta vsaka na svoj način. Leva polovica se ukvarja z : govorom, logičnimi zaključki, števili, desna pa z : melodijo, vzorci in intuicijo. Slednja polovica je žal v učnem procesu nekoliko zapostavljena. To pa vodi v slabše učne rezultate učencev s povdarkom na desni hemisferi.
4. Lastna interpretacija
Colin Rose in Goll Louise nas seznanjata v Umetnosti učenja predvsem s psihološkimi pogledi na učenje. Učenec se prebija skozi snov na sebi lasten način. Pri tem pa mu pomaga intelektualno in emocionalno doživljanje. Da bi bilo to doživljanje popolno in uspešno, je potrebno uporabljati vseh sedem vrst inteligenc in čim več čutov, kar olajša in razvija percipiranje, domišlijo, mišlenje in pomnenje. Učenec se mora pri svojem delu odmakniti od spon, ki se mu porajajo ob tradicionalnih oblikah učenja. Prvi pogoj za uspešno učno delo je ugodna učna klima. To pa dosežemo le v primeru, ko učno snov prilagodimo svojemu načinu sprejemanja in predelovanja snovi. Učno okolje v formalnem izobraževanju ima za večino učencev negativno konotacijo. Glede na ugotovitve, ki jih porajata avtorja, pa to negativnost spremenimo v pozitivno le preko približevanja podajanja učne snovi neformalnemu izobraževanju. Slednje pa zahteva od učencev v prvi vrsti aktiven odnos. Učenci v naših šolah (v osnovnih in srednjih) pa so žal preveč podvrženi pasivnosti. Znanje pridobljeno na tak način pa se porazgubi še preden se pojavi možnost za njeno uporabo. V programu se pojavlja kot eno osrednjih orodij postavljanje vprašanj avtorju besedila. Če to apliciram v učni prostor, ugotovim, da je nujno potrebno vzpostaviti večje čustveno doživljanje snovi, tudi s pomočjo vprašanj. Učitelj bi moral imeti na voljo več časa za odkrivanje želja učencev, saj bi to prispevalo k večjemu sožitju in učni uspešnosti.
Učitelj pa mora biti pri svojem delu osredotočen ne le zgolj na psihološki vidik, pač pa tudi med drugim na spoznavnega. Pred seboj bi moral imeti vedno dejstvo, da učenci ne zaznavajo učne snovi le preko sluha, pač pa da uporabljao tudi vid in dotik. Najboljši učenci uporabljajo vse to in povzročajo učitelju najmanj težav. Toda taki učenci so zelo redki. Tako naj učitelju ne bo nerodno oblikovati učni prostor v katerm se bodo učenci lahko prosto gibali. Po raziskavah sedi okrog njega približno 40 % učencev, ki so kinestetični tip in bi jim gibanje olajšalo učenje. Če pa to zanemarimo, so za marsikaj prikrajšani in ponavadi podvrženi neuspehu.
Upoštevanje teh dveh vidikov pa zahteva uporabo določenih metod. V naši šolski praksi dominirata metoda ustnega razlaganja in metoda branja in dela s tekstom. Toda mnogim učencem to ne zadostuje, kajti s tem vzpodbujamo le slušno, matematično in delno jezikovno inteligenco. Pozabljamo pa na vse ostale štiri inteligence, ki so enako pomembne. Da bi povdarili jezikovno inteligenco, bi se lahko poslužili metode pisnega dela, za medosebno nam služi razgovorna metoda, delno tudi metoda ustnega razlaganja, za prostorsko inteligenco metoda risanja in demonstriranja, s kinestetično inteligenco pa sovpada metoda praktičnih del.
Šest učnih korakov:
1. duševna priprava
2. dejstva prilagodite sposobnostim
3. preučite učno snov
4. zapomite si ključne točke
5. pokažite, da znate
6. presodite o načinu učenja
Pet stopenj izvajanja učnega procesa (po Poljaku):
1. pripravljanje na učno delo
2. obdelava novih učnih vsebin
3. vadenje
4. ponavljanje
5. preverjanje
Če primerjam za konec še pet stopenj izvajanja učnega procesa v formalnem izobraževanju in šest učnih korakov iz programa Umetnot učenja, zasledim mnogo skupnih točk, hkrati pa obstajajo med njimi tudi odmiki. V obeh primerih se pojavlja na prvem mestu priprava. S to fazo je potrebno učence motivirati za delo z določeno snovjo, razviti jim aktiven odnos do snovi, podati učencem jasne cilje, do katerih jih vodi učitelj. Korak iz Umetnosti učenja pa vključuje predvsem orodje, ki nas vpelje v stanje sproščenosti in iskanje lastnega smisla v snovi, za razliko od stopnje izvajanja učnega procesa, ki tega ne vključuje. Kot druga stopnja se pojavlja obdelovanje novih učnih vsebin, ki vsebuje več elementov tretjega koraka - preučite učno snov, kot pa drugega - dejstva prilagodite svojim sposobnostim. Preden učitelj začne obdelovati novo učno vsebino, se mora nujno seznaniti z načinom sprejemanja, ki ustreza učencem. To pa nujno zahteva prilagoditev dejstev sposobnostim. Zagotovo pa je potrebno pri obdelavi nove učne snovi, tako kot pri proučevanju snovi, aktiven odnos predvsem učenca. Z intenzivnim doživljanjem snovi in ob pomoči učitelja se mora prebiti od dejstev h generalizacijam. Le te pa si je potrebno zapomiti. To pa je že četrta faza Umetnosti učenja, ki daje učencem nekaj zanimivih prijemov (npr. mnemotehnike, ponavljalni koncert itd.). Primerjamo jo lahko s četrto stopnjo, še posebej s produktivnim ponavljanjem, ki zahteva od učenca produktivne miselne aktivnosti (npr. sistematiziranje). Da pa se ne bi zadovoljili le s prehodom od dejstev h generalizacijam, je potrebno da učenci naredijo korak nazaj k dejstvom, vendar bi naj bila dejstva predrugačena. To pot skuša zaobseči peti korak - pokaži, da znaš, tretja in peta stopnja. Učenci bi se naj na teh stopnjah in koraku ob pomoči učitelja naučili samoocenjevanja lastnega dela. Ocena bi se naj tvorila s povezavo mnenj učitelja in učenca. Da pa bi bil učinek še večji, bi bilo potrebno ugotoviti manjko v znanju in ga skušati zapolniti, ne pa, da se zadovoljimo le z oceno. Zadnji, šesti korak pa se v izvajanju učnega procesa zanemarja. Res je, da bi se z njo moral ukvarjati bolj učenec kot učitelj. Toda ob tem tudi učitelj ne more ostati neprizadet. Učitelj bi naj pri svojem predmetu učencem pokazal tudi, kako se prebiti skozi snov in ne le, kaj vse se morajo učenci naučiti. Sodobne smernice učenja ne zahtevajo le poznavanja vsebine, ampak predvsem način obdelave. Vse pomembneje postaja vprašanje, kako se učiti in ne le kaj se učiti.
Avtor: Dejan Hozjan
________________________________________
|
|
