Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 04 Mar 2007 15:32 Naslov sporočila: Tomaž Pengov |
 |
|
Malo po svoje, a zvest sam sebi
Če je treba, odide sredi koncerta
Ko je imel enega prvih koncertov po izdaji plošče Odpotovanja, so mu vsi teksti padli na tla. Ni jih pobral. Ljudstvo je čakalo besedila, on pa je koncert speljal brez njih. Malo po svoje. Pravi, da se težko osredotoči na oboje hkrati – na besedila in glasbo, zato ima po desetletjih nastopanja še vedno pred sabo stojalo, na katerem so besedila pesmi. Za njim je dolga pot glasbenika iskalca, ki poje, piše in se razgalja. Malo po svoje. Pravi, da to počne zase. Še vedno ustvarja, a nič na silo. Rad nastopa. Malo po svoje. Tudi v današnjem času, ki njegovim življenjskim načelom ni najbolj naklonjen. Je pa res, da raje nastopa pred dvajsetimi glavami, ki mu sledijo, kot pred stotimi, ki niso zbrane. Če to začuti, odide. Če je treba, sredi koncerta. O tem, kaj ga pokliče, da ustvarja, se težko izrazi. »To je klic: Ali boš naredil ali pa ne boš naredil. Kot bi strela udarila.«
Na, kakor pravi sam, najbolj pogosto in neumno vprašanje novinarjev, zakaj to sploh počne, odgovori: »Zato, ker mi je to všeč.« Ne šteje, kolikokrat je bil v zadnjih 35 letih na odru, kolikokrat je zapel tisto znano ponarodelo Rodovnik vina. Kot bi se spet prebudil iz spanca, me vpraša:
»Pa kaj bi ti sploh rada vedela?«
»Čim več o tem, kakšni ste,« mu odgovorim.
»Ja, malo po svoje. A še zmeraj ne razumeš?«
Ostanem tiho. To ima najraje. Začuti, da manjka še pika na i.
»Malo po svoje, pa še enkrat malo po svoje. Preprosto. V nekaj se zatrapaš in tam si. In potem se od nečesa odtrapaš in tam nisi. (Spremeni glas. Zravna držo, poišče moj pogled in po dolgi uri nejasnosti jasno izreče.) Si pa zvest sebi. Kaj bi še dodal?«
Zapoje.
Iz zemlje gre v trto Lavindi undi trto Trti trtula vindijo Oj trta živijo.
Utrujen od vprašanj s svojo kitaro leže na mehko zofo, se zazre skozi okno, ki gleda proti Tivoliju, zapre svoje trudne svetle oči in zaspi.
Malo po svoje.
Malo po svoje, a tako sam. Na svoji poti, na kateri vztraja. Čim dlje od sodobne popularne glasbe. Na Ramazzottija je alergičen, pa še kateri bi se našel. Je eden poslednjih predanih trubadurjev. V oklepu in slečen hkrati. Občutljiv na površnost, neiskrenost, izumetničenost. Na odru in za njim. Ko nastopi, se razgali. Pravi, da do konca. »Jajca dam na plot.«
Vstopila sem v staro meščansko stanovanje. Povabil me je za okroglo mizo, na kateri so se bohotila rdeča jabolka. Sveža in sočna v mračni sobi, ki je dišala po muzeju. Staro meščansko okrancljano pohištvo je bilo tam. Izvirne oblike, dragoceni materiali, premišljen dizajn. Ni pustil prostora sodobnejšim, barvitejšim kloniranim elementom, največkrat izbranim v Ikei. Instant stvari nimajo vstopa v Tomaževo stanovanje. V kotu sem opazila tri kitare – edino (poleg Ježkovega priznanja in nekaj razstavljenih plošč), kar je prostoru dodal Tomaž.
Med njimi je najbolj ponosen na najmanjšo damsko dunajsko kitaro, ki šteje že 130 let. »Bila je kot kos polena. Veš, kakšen zvok ima. Tisto na sredi mi je pa Nace Zaletelj naredil.«
Imate poleg kitar še kakšno drugo ljubezen, sem ga vprašala, potem ko sem za sabo opazila črno-belo fotografijo in na njej znan obraz lepe ženske.
Sledila je dolga tišina. Mislila se, da sem izgubila njegovo naklonjenost. Čakala sem na odziv. Na karkoli.
»A ste jezni?« sem se opogumila po nekaj minutah.
»Ne, nisem, samo daj, ugasni, prosim, mikrofon.«
Piši!
Vzamem zvezek in začnem pisati. Izvem, da je lepotica na sliki Sonja Porle, antropologinja, ki je nekaj let živela v Afriki, zdaj pa da živi v Oxfordu. Nekoč sta se imela rada. Uganem, da jih je bilo kar nekaj. Pripomnim, da same kvalitetne. Ne odreagira, ampak recitira.
»Prišla je tiha skozi kožo zimskih dni In čudno kletko je nosila med dlanmi Da jo napolni z gnezdi ptice selivke In zvokom noči.
Ptica vzleti na dolgo pot v jesenski dan In veter dvigne časopisu staro stran Ko v drevoredu umrlih ljubezni Postaneš sam.«
Doda še dramatični zaključek: Pika. In mi ukaže, kot Bedanec Kosobrinu: »Piši!!!«
Obrneva vlogi, začne spraševati.
»Zakaj me tako debelo gledaš? Ali sploh imaš kaj moje muzike? Ali ti povem, kako sem kupil svojo prvo kitaro? Ali ti povem, kaj je bistveno? Bistveni trening je bilo sabljanje. Moj oče je bil sabljaški trener skoraj do smrti. Pa še nekaj napiši. Napiši, da sem lahko hkrati v oklepu in hkrati slečen. Če naredim koncert, oklepa ni več. Dam jajca na plot. Zares! Razgalim se do kraja, kjer ni več raja. Piši!!!«
Verjame ljubezni in kitari. Najbolj dvanajststrunski.
Še vedno in za vedno verjame v ljubezen. In resnico. Kitare so resnične. Prvo je kupil pri šestnajstih. Denar si je zasluži tako, da je rezal suhe kravje repe v Zalogu. »Takrat sem toliko zaslužil, da sem kupil kitaro. In kitara me je začarala. Kupil sem si še fotoaparat, a sem ga izgubil, kitaro sem pa začutil. In to iz kravjih repov.« Z družino so preživeli veliko časa v naravi. Bil je edinec staršev zavidljive pokončnosti. Modrooki. »Od svojega škratovskega življenja imam plave oči. In ko sem gledal v rjave, sploh nisem mogel verjeti, da lahko rjave ali črne vidijo svetlo nebo. Potem sem pa spoznal ljudi in ugotovil, da črne oči lahko vidijo najsvetlejše nebo.« Oči nekaterih, ki jih je srečal na svoji poti, so zaznavale svet na način, ki je bil tudi njemu blizu. Omeni Frana Milčinskega Ježka in odpoje nekaj verzov Vandrovčka, v katerem se je prepoznal in ga uglasbil:
Kdo bi štel doline Kdo bi štel konfine Koder mimo tale pot pelja Naravnosti in 'krog ogla Zemlja je okrogla In nikoder ni konca sveta.
Obstane za trenutek. Uide v svoj sanjski svet, kamor nimam vstopa. Sunkovito vstane in izgine za deset minut. Vrne se s kitaro. »Edini na celem planetu igram dvanajststrunsko kitaro drugače. Visoki in nizki E je obrnjen. Gre za igralne tehnike s prsti. Ne vem, če je to pametno pisati, je pa res.« Opazim, da so strune namesto pri vratu kitare napete spodaj. Drži jo nežno. Zagledam se v roke. Negovane prste, ki kot da ne sodijo k telesu, ki ga namerno izmozgava. »Zdi se mi, kot da radi uničujete sebe.«
»To je del življenja,« odgovori in se ne izmika ugotovitvi. Še vedno drži rokah dvanajststrunsko kitaro, na katero je leta 1973 v studiu Radia Študent (delno pa v stranišču zaradi eha) posnel svoj prvi LP Odpotovanja. Leta 1992 je izdal drugi album Pripovedi, leta 1995 pa tretjega, zadnjega, Biti tu. Vodil je akustično skupino Salamander, na katero ga vežejo lepi spomini. Na čas in ljudi. Več kot o prihodnosti razmišlja o preteklosti.
Kot da bi šele zdaj odgovarjal na prej zastavljeno vprašanje, v kaj verjame, dramatično, a s komaj slišnim glasom pove: »Bistveni občutek je usklajenost. Glej, ko primeš inštrument, in če je ta razglašen, ga je treba uglasiti. Šele potem se vse začne. Treba se je zelo potruditi. Če do tega ne prideš, se lahko samo še v drevo zaletiš ...«
Prizna, da mu uglaševanje z okolico ni vedno uspelo. Pravi, da je bil morda preveč nerazumljen, sebičen in da je zdaj morda napočil čas za obračun s sabo. »Preveč vsega je bilo. Moram majčkeno koordinirati. Se pogledati v ogledalo in zamisliti.«
Začutim žalost in samoto, a hkrati boj in pokončnost, za katero plačuje visoko ceno, da ostaja zvesta preteklosti. Romantični liriki.
|
|
