Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 10 Jul 2007 09:56 Naslov sporočila: Tajda Lekše |
 |
|
Ne spadam v svet funkcionalnosti
Ona, tor. 10.07.2007
Tajda Lekše. Ko jo zagledaš, se ti zazdi prav neverjetno, kako je mogoče, da hodi, ne da bi se dotikala tal. Topla je. Perfekcionistka že od nekdaj. Njene korenine so v Šoštanju, kjer je najlepše spomine in mladostno raziskovanje preživela ob svoji babici. Rada potuje, ker meni, da si lahko drugje dovoli več kot doma, a ji je vsakokrat toliko težje, ko se vrne, ker se ji nenehno zdi, da spada drugam. Pred leti je postopno izginjala s televizijskih zaslonov, kar pa nikakor ne pomeni, da ne ostaja ustvarjalna. V predalu je veliko idej, povabila za moderiranje dežujejo, sama pa je v pričakovanju svoje prve fotografske razstave. Takrat, pravi, se bo najbrž ponovil kreativni preboj, ko perfekcionizem ni več ovira in bo hotela še. Piše scenarije za oddaje Portret umetnika, že zelo dolgo pa ima v predalu zbran material za niz oddaj o južni Franciji, o srednjem veku, rojstvu romantične ljubezni s trubadursko liriko, plemenitenju evropskega čustvovanja z arabsko občutljivostjo in ritmiko. Stičišče, ki mu ostaja zvesta, pa so jeziki. Obožuje slovenščino, misli pa še v petih jezikih. K seznamu te dni dodaja irsko gelščino. Jezik, ki je živ, a hkrati zelo arhaičen, izgovorno okoren, a bogat, »kot bi nekje globoko v sebi premikal starodavno skalovje«. Kar sama počne že vse življenje.
Bili ste eden najbolj poznanih televizijskih obrazov, nato pa ste se aktivno posvetili tujim jezikom in vodenju prireditev. Zakaj?
Na televiziji sem delala veliko različnih stvari, nazadnje serijo oddaj o etimologiji besed in slovenskih muzejih. Ljudem pa so se v spominu najbolj ohranile oddaje o Rimu in Vatikanu ter tiste, povezane z umetnostnozgodovinskimi temami, ki so mi bile že od nekdaj zelo blizu. In seveda moje avtorske oddaje o Irski, njeni zgodovini, književnosti, glasbi. Delala sem na področju razvedrila. Preizkusila sem se v različnih žanrih. Pozneje pa me je nehalo mikati delati kar koli drugega kot tisto, kar je moja strast. Zanima me predvsem umetnost v vseh mogočih oblikah: literatura, slikarstvo, arhitektura. To so teme, ki izražajo presežni del človeka, njegovo ustvarjalnost, vpetost v svet. Zanimajo me zgodovina, razvoj idej, religije, razmišljanje in čustvovanje, v zadnjem času pa predvsem moderna jungovska psihologija, ki je začela povezovati stare teme alkimije, pravljic, mitologije in astrologije v novo razumevanje človeka in njegove duše. To so teme, ki jih želim predstaviti tudi po televizijskem mediju.
Odločitev, da boste zapustili institucijo, se je na trenutke zdela slaba, a se je izkazala za dobro?
Institucija s svojo strukturo omogoča ustvarjalnost. Ponudi svoje izkušene kadre, prostore, tehnologijo. Tega zdaj nimam in s tega stališča je bila to velika žrtev. A jaz sem si želela le svobode. Medtem sem začela spontano dobivati ponudbe za moderiranje dogodkov. Na to sem nekaj časa gleda zviška, ne kot na resnično ustvarjalnost. Nato sem ugotovila, da lahko vsebine, ki delujejo vsakdanje, klišejske, obogatim s svojimi ter da lahko ob novem zdravilu za srce doživeto spregovoriš tudi o ljubezni, skozi mit in poezijo.
Ste oseba, ki se je v različnih obdobjih življenja ukvarjala z različnimi potmi osebnostne rastmi.
Obdobje »lahkotne ezoterike« sem hitro prerasla. To je normalna pot, a instantne rešitve so šle naglo mimo mene. Nenehno sem težila h globljim vprašanjem in odgovorom nanje, predvsem v literaturi, mitologiji, ki globlje zajameta bivanje človeka in njegovo eksistenco. Tukaj se razpira veliko različnih področij za ljudi, ki so nezadovoljni s sedanjostjo, ki se iščejo, oblikujejo. Vsak nato verjetno najde bolj specifično temo, ki ga izpolnjuje. Če me sprašujete, kaj me od duhovnih aktivnosti najbolj navdušuje, bi lahko rekla, da je po petih letih to še vedno tai či, kot meditacija v gibanju. To je starodavna kitajska veščina gibanja in dihanja, ki te osredišči in poveže s seboj.
Katera pravljica najbolj ustreza vaši podobi?
Pravljice so me očarale že v otroštvu in za mnoge sem začutila, da so resnično moje. Obstaja več ruskih pravljic, v katerih nastopa ognjena ptica. Zelo zanimiva je tista, ki govori o deklici Marjuški, ki je vezla prekrasne vezenine. Vsi so jo občudovali in jih želeli imeti zase; radodarno jih je poklanjala tudi tistim, ki si jih niso mogli privoščiti. Potem se je pojavil nesmrtni čarodej Kaščej, zaljubil se je vanjo in njene izdelke ter jo hotel imeti samo zase. Zavrnila ga je, zato jo je spremenil v ognjeno ptico, ki pa je na pokrajino spustila pero za peresom, vse dokler ji ni povsem zmanjkalo moči in je umrla. A bleščeča peresa Marjuške so živela dalje, nesmrtna in čarobna. To je zgodba o življenju duše, o vrednosti lepote, domišljije in umetniške svobode.
Veliko ste prepotovali. Se vam je bilo nato kdaj težko znajti doma?
Obdobja krize so bila kar močna. Vselej se mi je zdelo, da spadam drugam. Verjetno je to v moji naravi, zame ne obstaja samo tukaj in zdaj. Večina ljudi ima podobne izkušnje. Pravijo, da te doma ne razumejo ter da ti nikoli ne bodo dali priznanja. Po svoje to drži. Psihologi bi morda rekli, da imajo ljudje, s katerimi deliš življenjski prostor, veliko skupne sence, to je neozaveščenih vsebin, ki nas drug pri drugem zelo motijo. Dinamika, da te stvari predelaš, pa je potem gotovo veliko večja. Kot v družini, kjer je ozračje – ker so si ljudje zelo blizu – pogosto zelo naelektreno. Ko prideš v tujino, je dinamika odnosov in čustvovanja drugačna, in zato tam morda lažje zadihamo.
Nekateri vse življenje preživijo s t. i. dramatičnostjo in se niti ne sprašujejo, zakaj.
Ne sprašujejo se vsi toliko o sebi ali vsaj ne tako globoko. To je kar naporno. Marsikdo me vpraša, kako se mi da kar naprej brskati po sebi in se spraševati. (smeh) Gre za delo, ki ti ponudi veliko širšo sliko o sebi in svetu. Ljudje se moramo sprijazniti z določenimi danostmi, ker drugače ne moremo živeti. Če bi človek želel živeti vse svoje ideale, bi skočil z Brooklynskega mostu, ker je v Iraku, Afganistanu tako, kot je. To sicer nekateri naredijo, a zame to ni pot človeka. Veliko pomembneje je spoznati sebe znotraj sveta. Potreba po globokem spoznanju lastnega čustvovanja izhaja iz tistega, kar je bilo položeno vate.
Prihajate iz Šoštanja. Koliko vašega raziskovanja prihaja od tam?
Mislim, da zelo veliko. Preživela sem samotno otroštvo, najmočnejša referenčna oseba je bila zame stara mama, ki je živela sama v hišici ob gozdu. Res takšno arhetipsko okolje. Tamika je bila moja velika prijateljica. Ob njej sem mnogo razmišljala, brala in se poglabljala. Prvi dve leti svojega življenja sem preživela v čisti naravi, zato mi še vedno toliko pomeni.
Šola mi je zelo omejevala občutek otroške zasanjanosti in svobode, po čemer sem hrepenela. Obenem pa sem jo jemala strašno resno. Ko smo se dobili na srečanju z gimnazijci, so se zelo čudili, ko sem jim razlagala, kako silno utesnjeno sem se nekdaj počutila. Vsi so me videli kot pridno punčko, ki ni nikoli nič rekla. Nikdar nisem pokazala, kako me je bolelo. Občutek perfekcionizma me je že takrat zelo obremenjeval. Močno kritična sem bila do svojih izdelkov. Preveč. Lahko se ujameš v klobčič in ne moreš več ven.
Do gole eksistence ste zelo strpni, razumete jo kot nujo.
Jeseni bom imela najverjetneje prvo fotografsko razstavo. Če mi bo uspelo, bo to preboj, kot je bilo denimo moje ustvarjanje na Irskem. Ekstaza. Takrat me moj perfekcionizem ni oviral. Še danes se spomnim občutka izpolnitve, ko hočeš še. Prava kreacija nastane med teboj in kozmosom, med pravo mero vloženega truda in po drugi strani zaupanja in prepuščanja. V tistem trenutku vznikne kreacija. Ko jo začutiš, zaupaš, da se bo trenutek nekoč spet ponovil.
Ne spadam v svet funkcionalnosti. Dosegla sem stopnjo, ko ne delam stvari, ki bi od mene zahtevale nemogoče, vsakič poskušam svet videti skozi lastne oči. Ugotovila sem, da ljudje to cenijo. Najprej sem se morala socializirati, da sem našla prave stike, a se hkrati nisem pustila preveč vplivati negativno mislečim. Ko si na odru, doživiš vse: blokado, ignoranco – izžvižgali me še niso. (smeh) Vse je odvisno od tvoje profesionalnosti, a tudi od izostrenega občutka za ljudi in tisto, kar jih nagovori, pritegne. Mislim, da se jih dotaknejo stvari, ki pridejo iz srca. Zgodili so se neverjetni trenutki. Nekoč sem nastopila v veliki dvorani, v kateri so ljudje govorili, se zabavali po svoje in povsem ignorirali dogajanje na odru. Po krajšem predahu sem jim povedala verz v francoščini: »Linija tvojih oči zaobjema moje srce, v krogu sladkosti in plesa.« (Paul Eluard) Zgodil se je kvantni preskok in vsi so obmolknili, množica se je spremenila v posameznike, v bitja, ki dojemajo, čutijo, so ranljiva. Neverjetno! Iz tega se veliko naučiš.
Neruda je napisal lepo pesem o morski deklici, ki je prišla gola v zakajeno krčmo, kjer so bili vsi pijani. Pljuvali so nanjo in se norčevali. Ko je odšla skozi vrata in se spet potopila v morje, ni zanjo obstajalo nič več. Nič se je ni dotaknilo. Ostala je čista. To je prispodoba – vse lahko dosežeš in vse razumeš, če si le iskren in zvest sebi.
Kako vidite očetov in mamin vpliv?
Te odnose sem dolgo predelovala v sebi, dokler nisem doumela, da jih moram spustiti, če se hočem najti. V nekem trenutku se zgodi, da vso dinamiko, ki si jo prej pri starših videl kot motečo, opaziš pri sebi. Potem lažje zadihaš. Oba sta mi bila velik navdih. Izjemno rada ju imam. Z mamo sva bili bolj povezani, več sva govorili. S svojim odnosom do risbe, vizualnega mi je privzgojila ljubezen do umetnosti. Ati pa po drugi strani nenehno pripoveduje zgodbice, rad se šali, in to je bilo njegovo darilo meni. Naučil me je, da mora imeti tudi kratka zgodba vse pomembne elemente. Imam brata in sestro. Sestra je arhitektka, ki se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, brat pa vozi tovornjak in potuje po svetu.
Kakšen je bil odnos med vami, otroki?
Moj brat je zelo zasanjan, filozof, ki živi v svojem svetu, verjetno še bolj kot jaz. Moja sestra je bolj realistična kot jaz, med nama je bila vedno močna dinamika. Leto in pol je mlajša od mene, a se mi je zmeraj zdelo, da je bilo ravno nasprotno. Velikokrat je prav ona ščitila mene. Za to sem ji hvaležna. Odnosi so bili precej dinamični, kot v vsaki družini. Zanimivo je, da se svojega otroštva ne spomnim dosti.
Ste ga od groze potlačili?
(smeh) Ne. Bilo je prijazno. Ne osamljeno, temveč samotno. Odmaknjeno.
Kaj trenutno počnete?
Pišem besedila, sem moderatorka. To je moj poklic, od tega živim. Že več kot deset let delam za najrazličnejše naročnike, oglaševalce, oblikovalce, arhitekte, pravnike, akademike, znanstvenike, knjižnice in muzeje, univerzo in vojsko, pisatelje in zdravnike, za farmacevte, podjetnike in menedžerje, za državne in neodvisne ustanove. Ljudje, ki me pokličejo, približno vedo, kaj lahko od mene pričakujejo.
Veliko delam z jeziki, ki so moja strast že vse življenje. Govorim angleško, francosko, švedsko, špansko, portugalsko, učim pa se še irske gelščine. To je bila moja stara želja, ker je jezik živ, a hkrati tako arhaičen, izgovorno zelo okoren, vendar bogat, kot bi nekje globoko v sebi premikal starodavno skalovje. Irščina je živ jezik, ker se še vedno govori na zahodnih obalah Gaeltachta. Ni pa več živa manska gelščina z otoka Man, ker je sredi sedemdesetih umrl zadnji govoreči prebivalec. No, z njim bi se bilo prej pač vredno srečati.
Toliko tujih jezikov govorite tudi zato, ker menite, da le materni jeziki omogočajo najpristnejšo komunikacijo. Kaj menite o slovenščini ter kakšen bi bil svet, v katerem bi najbolj uživali? Tako vi kot vaš kreativni potencial.
Izkusila sem, da se ljudi najbolj dotakneš, ko spregovoriš v njihovem jeziku. Svojih najglobljih občutij ne moreš v nobenem izraziti tako pretanjeno kot v maternem. Jezike se učimo zato, da bi se končno zares sporazumeli in spregovorili tudi o temah, ki se zdijo neizrekljive, ki niso običajna tema pogovora. Tako se odstirajo nove plasti bivanja in čutenja, saj je jezik neločljivo povezan s temperamentom, zgodovinskim razvojem in tudi podnebjem. Poletne radosti najbolj občuteno in hrepeneče opisujejo Švedi, ki veliko večino leta o njem samo sanjajo. Slovenščina je bila dolgo zelo racionalen in praktičen jezik – celo beseda čustvo je ruska izposojenka – sami mu lahko vdihnemo več čutnosti in duše ter se z njim naučimo polno izpovedovati svoj notranji svet.Ja, govorim najprej slovensko, kot ste me vprašali prej, a na to radi pozabimo. Čedalje ljubša mi je slovenščina, čedalje bolj polna pomenskih pregibov in prispodob ter pesniških možnosti. Zanimiva je predvsem zaradi narečne pestrosti, ki je posledica ločenosti in izoliranega razvoja posameznih pokrajin, pa tudi zaradi prav posebne arhaičnosti.
Mislim, da mnogi pogrešamo več odprtosti, strpnosti in spoštovanja v našem svetu, več razumevanja drugačnosti. Premalo je medsebojnega povezovanja in ustvarjalnega dialoga. Če razumemo naravo človeka in logiko njegovega razvoja, pa bi bil takšen svet utopičen. Stari alkimisti so vedeli, da je v najgloblji temi največ svetlobe, a to je že stvar življenjskega nazora. Prav je, da živimo v svetu neskončnih možnosti, kjer gre lahko vsakdo po svoji poti in živi svojo resnico. In zato je dobro imeti in negovati ideale, samo predstavljajmo si 20. stoletje, stoletje grozotnih vojn, brez gibanj v šestdesetih in takratnih idealov miru in ljubezni.
Zdi se mi, da imate prefinjen okus tudi do hrane in predmetov, ki vas obdajajo. Kateri so vaši nujni dnevni obredi ter kakšen je vaš dom? Koliko trubadurske francoske romantične ljubezni je čutiti v njem?
Trubadurska ljubezen je zdaj za marsikoga utopija, daleč od praktičnega življenja. Tudi tukaj se gledanje torej razlikuje. Meni se zdi, da je zaljubljenost zlasti iniciacija. Ko se nekomu zazreš res globoko v oči, ga čarobno pritegneš v svoj svet, in takrat tudi sebe drugače spoznaš. Takšna zazrtost lahko omogoči zares globoko ljubezen med dvema, če jo seveda preneseš – gre za močne energije – in če znaš zoreti z njo, predvsem da postane realna in živa izkušnja, tu in tam tudi manj romantična. Mislim, da bi bili lahko vsi že dovolj zreli za celovitejše razumevanje, občutenje sebe in drugih. Zreli, da si pridemo bliže.
Pri hrani sem, priznam, precej razvajena, ker jo moj dragi pripravlja z neverjetno predanostjo tej umetnosti. To je zame obred, kot tudi pogovor ob njem, pa pitje čaja, večno prijateljevanje s knjigami (veliko poezije prebiram – Neruda, Rumi, Yeats, Rimbaud, Blake – pravkar tudi knjigo Erotika in magija v renesansi Ioana P. Couliana in knjigo Človek Andreja Grabarja), občasna meditacija v temnici, zalivanje rož, tai či, Rožnik, izgovarjanje poezije, takšne lepe reči, za dušo. Pri meni doma bi romantiko verjetno našli v knjigah o poeziji in umetnosti, nekaj je diha s fotografij, portretov, ki sem jih posnela; v občutju harmonije in vsakdanje sreče. To daje mojemu življenju smisel, pa čeprav tako rečeno morda zveni kot kliše. A je kliše le, če tega ne občutiš, ko pa to zares imaš, so besede odveč, ni kaj povedati. Je le hvaležnost.
Pravite, da je zaljubljenost obred, ki omogoči res globoko ljubezen. Ste torej našli sveti gral oziroma skrivnost večne ljubezni?
Ja, sveti gral … spet eden mojih ljubših mitov. Iskanje grala, naj bo poganskega ali krščanskega, je iskanje bistvenega v življenju, tega, kar ima resnično vrednost. A ta vrednost ni otipljiva in ni materialne narave. Seveda ga ugledaš za hip, ker pa se vse spreminja, ker se spreminjaš tudi sam, ga iščeš vedno znova. Vendar ni smisel v tem, da bi ga našli, temveč da ne pozabimo, da obstaja. Mnogi so ga vzeli dobesedno, kot zaklad, zato me ne vprašajte, ali mislim, da je v Pirenejih ali kje drugje, tam je menda že vse prekopano. (smeh)
Paradoks je v tem, da se, potem ko smo nekaj doživeli, izkusili, trpeli in preživeli, vse sicer umiri, a hkrati na novo razpusti, da potem spet začnemo nizati niti in jih spletati v smisel. To je pot od narave do umetnosti, od neskončnega molka k vsakokratnemu ubesedovanju, in nazaj k molku. Za ljubezen se je treba potruditi – da jo najprej najdeš, potem gre lažje. Je kot z nastopom – na odru se to začuti še močneje. Saj ne gre za to, da bi že pozabil, prišel iz vaje. Čeprav si se dokazal že tisočkrat, si v tistem snopu svetlobe vedno na začetku, poklican biti boljši, resničnejši, dati še več.
Kaj pa minljivost?
Minljivost je del ljubezni, umetnosti življenja. Minevanje je povezano z izgubo nečesa, kar nam je drago, a ne smemo dovoliti, da bi v imenu strahu privolili v prevelike kompromise, da bi izgubili sebe. V resnici ne vemo, koliko smo minljivi in do kod sežemo. Minevamo že od rojstva sem, a hkrati tudi rastemo. Zato ne vem, to je skrivnost, ki jo spoštujem in se o njej ne sprašujem dokončno. Ni pa me strah minevanja, v njem so vedno zametki novega.
Večna ljubezen je verjetno v sprejetju sebe in drugega, je pa res, da smo najbolj ustvarjalni v hrepenenju. Tam so stvari najbolj usodne in možnosti velikanske. Tam se pokaže naš notranji razpon, oktave biti. Nekaj smo in nekaj še bomo, vmes pa nas tu in tam prešine resnica, da vseskozi rastemo, z vsemi izkušnjami. Tudi to je gral, čaša nesmrtnosti.
Kaj počnete poleti? Nekaj mi pravi, da se izogibate počitniških aranžmajev in prenatrpanih bazenov.
Želim si zmerne podnebne razmere – čeprav preživim tudi ekstremno vročino; urejene politične razmere – hm, kakšno presenečenje, ko smo bili zaradi jutranjega napada tamilskih tigrov na letališče v Colombu prisiljeni pristati na Maldivih, je bila izkušnja na koncu zelo prijetna. K nečemu vedno težimo, potem se stvari obrnejo tudi po svoje.
Ne iščem pretirane ekskluzivnosti, zasebnost pa. Poleti preživim več časa s prijatelji in domačimi, a potrebujem tudi naravo, kjer bivam kakšen teden sama zase. Morje me vsakič pomiri in uglasi, a gotovo ne v bližini natrpanih letovišč. Na potovanjih si želim doživeti umetnost, pokrajino, domačine, in to osebno, pristno, zato se izogibam standardnim aranžmajem, množicam. Tam je ta izkušnja težje dosegljiva, a hkrati ni izključena. Mislim, da vsi izbiramo zase in po svojih predstavah, pri tem nisem nikakršna izjema.
Potujem v dvoje, včasih sama, priprave na potovanje pa so skoraj polovica izkušnje, saj s študijem zanimivih potopisov deželo doživim v domišljiji že vnaprej. In domišljija je kraljestvo neizmernih možnosti, virtualne resničnosti pa čedalje resničnejše.
Sprašuje: Nika Vistoropski
|
|
