Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 12 Okt 2013 18:15 Naslov sporočila: Anton Mavretič |
 |
|
http://skrci.me/Mavretic
Intervju
Anton Mavretič
Vir / Avtor: Ervin Hladnik Milharčič
12. oktober 2013 (nazadnje spremenjeno: 12:39 12. oktober 2013)
Satelit Voyager 2 je prvi človeški izdelek, ki je zapustil osončje in potuje proti drugim zvezdam s posnetki prepevanja kitov, Mozartovo glasbo in fotografijami življenja na Zemlji. Izstrelili so ga pred 36 leti, še vedno je živ in se pogovarja z Zemljo. Prve fotografije Saturnovih prstanov in očarljivih barv Jupitra so bile njegove, edine fotografije Urana in Neptuna, ki jih imamo, so njegove. Na satelitu se izvaja enajst znanstvenih eksperimentov, inštrumente za enega od njih je izdelal dr. Anton Mavretič iz Boldraža pri Metliki.
Izstrelitev Voyagerja 2 20. avgusta 1977. Mavretič: »Datum poleta je bil določen vnaprej. Drugače bi zamudili okno in bi morali čakati naslednjih dvesto let.«
Dr. Anton Mavretič se je po končanem služenju vojaškega roka v Aleksincu odselil v Združene države in končal na univerzi MIT v Bostonu na oddelku vesoljskih tehnologij. V Vitanju, kjer sta si Dragan Živadinov in Miha Turšič zamislila Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT), je ta teden odprl razstavo o satelitu, pri izdelavi katerega je sodeloval deset let. S seboj je prinesel originalne načrte plovila in tudi enega od treh inštrumentov za merjenje sončnega vetra, ki jih je izdelal na univerzi MIT v Bostonu. Dva inštrumenta je vgradil na plovili Voyager 1 in Voyager 2, tretji pa je na ogled v Vitanju.
Ali je res, da ste na Voyagerja dali zlato long play ploščo z zvoki sveta, ki sedaj potuje skozi galaksijo?
Res je. Na pozlačeni bakreni plošči so zapisani glasovi z Zemlje. Sporočila so v okoli sto jezikih našega sveta. Nekaj je pesmi, odlomkov klasične glasbe, šumov iz gozda, človeških glasov in ogromno drugih zvokov. Tam so fotografije življenja na našem planetu, slika moškega in ženske in še nekatere druge reči. Na satelitu so na dveh koncih tudi imena vseh, ki so sodelovali pri izdelavi Voyagerja. Med drugimi tudi moje ime. Napisano je tudi na naši sondi, ki iz Amerike prihaja v Vitanje in si jo boste lahko ogledali.
Denimo, da bo Voyager prišel do nezemeljske civilizacije. Kje bodo našli gramofon na 33 obratov in shurovo glavo, da bodo ploščo poslušali? Že na Zemlji so po 40 letih gramofoni redki.
Gramofonska igla je priložena. Na aluminijasti škatli, v kateri je plošča shranjena, pa so navodila, kako jo uporabiti.
Pa bodo znali brati?
Morali bi znati razumeti, kaj naj naredijo. Materija je v vesolju in na Zemlji enaka. Materiali so na vseh naših planetih enaki in po vsej verjetnosti tudi na drugih zvezdah in njihovih planetih. Jaz bi rekel, da je povsod isti material. Naše atomsko znanje je hudičevo točno. Tako kot pravi naša fizika, tako je. Če je na kakšnem planetu inteligentno življenje, mora reševati iste probleme kot mi. Materija je organska ali neorganska. Organska materija mora iz neorganske materije nekaj narediti, če je inteligentna. In če znajo narediti, bi morali znati razumeti tudi, kako smo mi to naredili.
Kako pa bodo vedeli, da je na plošči glasba, če nikoli prej niso videli gramofonske plošče?
Nekateri inženirski principi so univerzalni. Na televizijskem ekranu skeniramo impulz od leve proti desni, kot teče snop. 625 črt v Evropi naredi sliko. To bi morali znati razvozlati. Zato je na plošči del televizijskega posnetka. Število črt se na Zemlji razlikuje, zapisi pa so univerzalni. Tudi na drugih planetih bi morali imeti kaj podobnega, če je tam življenje in če je inteligentno. Dali smo jim osnovo. Zapisali smo zvoke in sliko. Nismo pa jim dali gramofona, ker ni bilo prostora zanj. Naj se znajdejo.
Zapis je večen in potuje v neskončnost?
Večnost? Neskončnost? Najbrž sta besedi na mestu. Voyager v ravni črti potuje naprej, dokler ga kaj ne ustavi, in je sedaj sto astronavtskih enot stran od Zemlje. Radijski signal čez sto astronavtskih enot potuje kakšne pol ure. Sedaj še vedno komuniciramo z njim brez težav.
Koliko je ena astronavtska enota? Če sonda potuje skoraj štirideset let, mora to biti zelo veliko.
To je razdalja med Soncem in Zemljo. Številke, s katerimi računamo v vesolju, so tako velike, da se nam od njih zavrti v glavi. Tristo milijonov kilometrov. Kaj je to? S tem ne znamo operirati. Odločili smo se, da je razdalja med Soncem in nami ena enota. Voyager je sedaj tako daleč, kot bi šel stokrat na Sonce. Pa je še čisto na začetku poti. Če bi se vi usedli nanj in pogledali nazaj proti Soncu, bi videli majhno zvezdo med milijoni drugih. Če ne bi vedeli, kje je, je sploh ne bi našli. Z Voyagerjevega gledišča je Sonce samo ena zvezda med mnogimi. V neskončni temi bi z njega videli same zvezde. Voyager pa natančno ve, kje je Zemlja, ker ima vanjo od prvega trenutka usmerjeno svojo anteno, s katero komunicira. Zapustil je osončje in preiti mora zelo dolgo pot, preden bo prišel do drugega osončja. Pri hitrosti 30 kilometrov na sekundo bo potreboval približno 38.000 let, da bo prišel v bližino prve zvezde AC+7938888. Računajte, da so se v Mezopotamiji naučili pisati pred dobrimi pet tisoč leti. Toliko je na Zemlji stara pisna civilizacija. Voyager bo potreboval sedemkrat dlje, da pride v bližino najbližje zvezde. Sam si tega ne morem predstavljati, to je res neskončnost. In tja potuje ta naš satelit, ki smo ga naredili na univerzi MIT v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – v neskončnost, da.
In v večnost?
Hja, o tem velja razmisliti. Moj kolega, profesor John Belcher, ki je astronom, mi pravi, da ima Zemlja še 3,5 milijarde let življenja. Za toliko ima Sonce še goriva. Ko Soncu zmanjka goriva, se bo nehalo tudi življenje na Zemlji. Ker pa je Voyager odpotoval stran od Zemlje, bo živel dlje časa kot Zemlja, ki bo umrla s Soncem. Prišel bo v bližino drugih zvezd, ki bodo živele še dlje. Voyager s seboj nosi zapis o tem, kaj je naša Zemlja, in bo to nosil milijone let. Zame je večnost ustrezna beseda, da.
Kaj ste poslali v vesolje? Kaj ste imeli v mislih, ko ste začeli sestavljati tega vesoljskega pajka?
Začetki so bili še kar skromni. Zanimalo nas je, ali je na drugih planetih v osončju možnost življenja. Voyager je bil najprej zamišljen kot satelit, ki bo obšel nekaj najbližjih planetov in pogledal, ali je na njih možnost življenja. Mars, Jupiter in Saturn so bili kandidati. Uran, Neptun in Pluton najprej sploh niso bili v načrtu. Zdelo se je, da bi za kaj takega potrebovali preveč energije. Na takšnih razdaljah je zapleteno premikati satelit in loviti orbite planetov. Potem pa se je izkazalo, da se enkrat na dvesto let planeti postavijo v vrsto, tako da jih je mogoče z enim potovanjem z Zemlje obiskati vse, ne da bi bilo treba spreminjati smer poleta in trošiti gorivo. Seveda pa ga je bilo treba izstreliti v točno določenem trenutku – 5. septembra 1977. Delati smo začeli leta 1968. Časa za sestavo satelita in organizacijo poleta je bilo manj kot deset let. V tem času smo si ga zamislili, ga zgradili in poslali v vesolje. Z razprto anteno ne meri več kot štiri metre v širino, pri njegovi izdelavi pa so sodelovale množice znanstvenikov. To so v tistem času lahko naredile samo Združene države. Stroški so bili nezaslišani, okoli milijardo dolarjev, tehnološke zahteve so bile strahovite. Američani so to naredili za vse človeštvo. Mi smo delali, da bi človeštvo vedelo, kje v vesolju živi. To ni šala.
Niti ni bilo samoumevno. Zakaj to delate, so me spraševali, kaj nas briga tista zvezda tam gori? Zato, ker drugače ne moremo vedeti, kje smo, je bil moj odgovor. Če hočeš vedeti, kje si v vesolju, moraš stran z Zemlje in pogledati nazaj. Treba pa je gledati tudi naprej. Zemlja ni večna. Pogledati moramo, ali obstaja možnost, da se človeštvo reši pred izgubo planeta. Naš planet sistematično uničujemo in zmanjšujemo možnost življenja na njem. Zagotovo bo ugasnil tudi sam od sebe. O smrti pa ne bi radi razmišljali. Veljalo je pogledati, ali je možno življenje še na katerem drugem planetu v naši bližini. Voyager je šel pogledat vse Sončeve planete, da bi videl, ali je na njih možno življenje.
In kakšen je odgovor?
Nikjer nič. Imamo samo to Zemljo in zanjo je treba skrbeti. Ne boste živeli niti na Marsu niti na Jupitru, če ste o tem sanjali. Pogledati je bilo treba planet za planetom. In ker se vsakih dvesto let tako lepo postavijo, je Voyager lahko v enem zamahu pregledal vse in poslal vse te fantastične fotografije planetov. Postavili smo si vrsto vprašanj. Imajo atmosfero? Imajo magnetno polje? Brez tega dvojega ni življenja. Atmosfero potrebujemo, da dihamo, magnetno polje nas ščiti pred sončno in vsemirsko radiacijo. Koliko je planet težak in iz česa je sestavljen? Ko so Rusi in Američani poslali prve satelite v vesolje, so pogledali nazaj in se vprašali, ali lahko iz slike Zemlje razberejo, kolikšne so možnosti za življenje na njej. Nekoliko presenetljivo so v šestdesetih letih ugotovili, da se samo s sliko Zemlje iz vesolja ne da ugotoviti, ali je na Zemlji življenje ali ne, tudi če vemo, da življenje na njej obstaja. Videli smo atmosfero, magnetno polje, barve morja, sledov življenja pa ne. Voyager je poslal podatke, ki so nam neizpodbitno povedali, da nikjer ni življenja. In da v našem osončju tudi nikjer ni možno. Poleti mars landerja in robotskih vozil, ki sta pristali na Marsu, so nam dali dokončno gotovost, da tudi tam ni nič. Robot koplje pod površino in sproti analizira vse, kar najde, ker je premični laboratorij. Analize dela na kraju samem in tam ni diskusije. Življenja ni. To pa je tudi vse, kar je bilo na tem področju narejenega po Voyagerju v zadnjih štiridesetih letih. Tehnologija je boljša, vse drugo je isto. Z Voyagerjem se pogovarjamo že šestintrideset let.
Kaj pa vam govori?
Naši merilniki sončnega vetra z univerze MIT še vedno delujejo tako kot prvi dan. Različne univerze so na plovilo dale devet eksperimentov. Nekaj eksperimentov je poleg tega od Nase. Niti ne vem, kaj vse oni merijo. Tam je denimo ploščica, ki meri, kaj prileti v satelit. Ostanki meteoritov in vsemirskih delčkov, prah. Največji del je antena, spodaj pa sta dva jedrska termična generatorja. Na začetku svetu sploh nismo povedali, da satelit poganjata dva radioaktivna generatorja, da ne bi ljudje protestirali. Ne moreš vsakomur vsega povedati. Najbolj opazni sta dve dolgi palici z inštrumenti, ki merijo magnetno polje planetov. Satelit je eksperimentalni laboratorij, poln inštrumentov, na vrhu pa je kamera, ki jo je izdelala skupina profesorja Carla Sagana na univerzi Cornell. Na roki, ki drži in obrača kamero, so naši inštrumenti z univerze MIT v Bostonu. To sem jaz inženirsko naredil. Tam so inštrumenti, ki merijo elektrone, protone in energijske delce, ki jih bruha Sonce. Sončni veter.
To ni bil prvi snop inštrumentov. Najprej smo naredili satelit Explorer, ki je bil predpriprava za Voyagerja. Nanj smo dali prvo sondo za merjenje sončnega vetra in jo izstrelili leta 1972. Še danes dela na satelitu, ki kroži na pol poti med Zemljo in Luno. Medplanetarne merilne platforme, se tem satelitom uradno reče. Tam smo se ogromno naučili. Explorerjeva sonda je bila zelo podobna sondi, ki smo jo v isti skupini vgradili na oba Voyagerja.
Pri Voyagerju nismo bili sami. Vsaka od devetih univerz je imela določeno nalogo, katere energetske dele bo v vesolju preiskovala. Mi smo dobili pas od tri do sedem kiloelektronvoltov in smo gledali elektrone in protone. Nekatere delce so različne skupine gledale na različne načine.
Kako pa ste prišli k temu projektu?
Prijavil sem se na razpis. Bil sem presrečen, ker sem lahko sodeloval. Imel sem možnost priti v laboratorij, kjer se delajo vrhunske stvari. Za seboj sem imel dobre šole, dobil pa sem možnost sodelovati pri neverjetnih nalogah. Za to sem Ameriki hvaležen. Pametnih ljudi je povsod dovolj. Sam zase dvomim, da sem zelo pameten. Bil pa sem dovolj dober, da sem z ameriškimi kolegi tekmoval za to mesto. Imel sem doktorat, vendar še mojega imena niso znali prebrati. Šel sem na intervju na MIT, kamor je res težko priti. Intervju pa je bil že priprava na delo na Voyagerju. Profesor Herbert Bridge je iskal skupino, ki bi mu omogočila, da s svojimi raziskavami medplanetarne plazme in vplivom sončnega vetra na planete pride na satelite. Samo tako je lahko natančno izmeril sevanje in eksperimentalno potrdil teorije. Najprej je moral Naso prepričati, da mu da denar, potem pa je moral to še izvesti. Če svojih idej ne izvedeš, se ti v akademskih krogih smejejo. Iskal je ljudi, ki bi znali narediti inštrumente, da bodo delovali v ekstremnih pogojih. Na intervjuju je bilo pet ali šest profesorjev fizike, jaz pa sem bil glavni inženir, ki bi moral njihove ideje izvesti. Jasno mi je bilo, da ne smem samo poslušati, ampak moram takoj povedati svoje. Prepričal sem jih, da dovolj vem, in so mi dali položaj.
Dali so vam izdelati satelit?
En njegov del. Izdelal sem inštrumente, ki so vgrajeni na roki kamere. Ogrodje, oddajnike in energetske celice je izdelal Nasin Jet Propulsion laboratorij, ki je bil tudi pokrovitelj satelita. Rešiti so morali resne probleme. Ogrodje je na Zemlji pri običajni temperaturi. Zgoraj pa je minus 200 stopinj. Materiali so tako krhki, da bi se razsuli, če bi samo pihnil vanje. To velja za ogrodje. Elektronika je segreta na 16 stopinj in bo ogrevana, dokler bodo jedrske celice zdržale. Ni segreta samo elektronika, ampak tudi materiali, ki omogočajo meritve. V naši sondi je osem mrežic iz wolframa, ki so debele deset mikronov. So zelo tanke. Tanjše kot ženska nogavica. Napete pa so tako, da zdržijo od 50 stopinj Celzija do minus 200.
Koliko jih lahko na Zemlji napnete, da bodo v bližini Jupitra še zdržale, je bilo vprašanje, na katero sem moral odgovoriti. Pri Jupitru so poleg tega močna sevanja, ki bombardirajo sestavo wolframa in stresajo atome. Velik proton prileti v atom ogljika in vse skupaj strese tako, da se lahko podre. Treba je bilo pogledati v mikrostrukturo materiala, in kaj se bo tam dogajalo v vesolju. Najprej so materiale izmerili v Nasinih laboratorijih in nam poslali parametre, na koliko naj napnemo mrežice. Ali naj jim verjamemo? Bolje, da naredimo svoj eksperiment. Dva fizika sta pet let delala doktorate na tem. Vsak atom sta malo stresla in pogledala, kako se obnaša. Glavni fizik je bil Litvanec. On je bil zmožen razumeti materiale. Genialen človek. Ko je končal na Voyagerju, je odšel v Lindauu v Nemčijo in postal direktor Inštituta Maxa Plancka.
Satelit je skupek ogromne količine eksperimentov. Nasin Jet Propulsion laboratorij v Pasadeni se sedaj pogovarja z njim. Oni so odgovorni za projekt od leta 1972, ko se je začelo o njem govoriti in smo začeli delati. Vsake tri mesece so zahtevali poročilo. Povedati smo morali, do kod smo prišli in kje so problemi. Problemov in podrobnosti je bilo toliko, da me še danes boli, če samo pomislim. Če je šlo kaj narobe, nisi mogel na sredi poti zamenjati inženirja, ker nič ni vedel. Vsi smo se učili na Explorerju in bili izkušeni. Upoštevati si moral vse, od teže do trajnosti in energetske porabe. Vse je moralo namreč biti narejeno za avgust in september 1977. Datum poleta je bil določen vnaprej. Drugače bi zamudili okno in bi morali čakati naslednjih dvesto let.
Videli smo fotografije planetov, ki jih je poslal Voyager. Prvič smo od blizu videli prstane Saturna in druge podrobnosti planetov. Slike so prelepe. Kaj pa smo še drugega izvedeli razen tega, da je vesolje lepo?
O planetih vemo vse, kar je bilo na njih takrat, ko je Voyager šel mimo. Za običajne ljudi so najbolj važne fotografije. Za astronome pa čisto druge reči. Kakšna je sestava Jupitra ali drugih planetov. Ima možnost imeti atmosfero? Ima atmosfero? Kakšen je pritisk? Temperatura? Sestava zraka? Kakšne so tekočine? Če ima atmosfero, ali ima možnost, da bi na njegovi površini ali pod njo bilo kakšno živo bitje. To smo hoteli izvedeti. In to smo izvedeli.
Na satelitu so štirje senzorji. Trije gledajo proti Soncu, četrti pa gleda v planete. Z našim inštrumentom smo merili, kakšne energetske delčke bruha denimo Jupiter. Povedal vam bom, zakaj je to važno. Je Jupiter trden ali tekoč ali plin? Z Zemlje tega ni mogoče vedeti. Zdi se, kot da je nekakšna melasa, za katero ni bilo jasno, kaj je. Mi smo merili, koliko elektronov in protonov pride s planeta, drugi dve sondi pa sta merili magnetno polje. Slikanje je najmanjši problem. Težava je samo to, da so kamere težke ko hudič. Zares važno je bilo vedeti, ali ima planet magnetno polje.
Zakaj pa je prav magnetno polje tako važno? Saj ga ima vsak malo večji kos kovine.
Vprašanje, ali ima planet magnetno polje ali ne, je bistveno. Bistveno za možnost življenja na njem.
Magnetno polje je tako zelo važno za nas, da nas brez njega ne bi bilo. To so nevidne silnice, ki gredo od severnega pola gor in se potem priključijo na južni pol. Ne vidite jih, vam pa omogočajo življenje. V središču Zemlje je tekoča kovina, ki ima magnetno polje. Hvala bogu. Mi živimo v šibkem magnetnem polju, ki ima dva gausa in nič več. Dovolj, da nas varuje. Protoni nenehno letijo iz Sonca in se zaletijo v magnetno polje, ki je 6000 do 12.000 kilometrov daleč od Zemlje. Tam je Van Allenov pas. Proton, ki prileti pravokotno na silnico, se zavrti okoli nje in tam ostane. V tem pasu je radiacijsko polje polno delcev, ki so prileteli iz Sonca kot solarni veter. Magnetno polje ustavi žarčenje Sonca. Ultravijolični žarki z valovno dolžino 1216 angstromov gredo skozi in pridejo na Zemljo, drugo ostane nekaj tisoč kilometrov stran. Če Zemlja ne bi imela magnetnega polja, bi vse bruhanje iz Sonca nefiltrirano prišlo do nje in vsi mi bi v nekaj mesecih umrli, ker takšnega žarčenja ne moremo preživeti. Nevidno magnetno polje, za katerega sploh ne veste, je prvi pogoj, ki ga morate izpolniti, ko si postavljate vprašanje o možnosti življenja.
Odgovor pa je, da nikjer ni življenja razen na Zemlji?
Žal je tako. Voyager nam je dal vse ključne informacije. Imamo sliko vsakega planeta. Vemo, ali ima magnetno polje ali ne. Vemo, kakšna je struktura materialov, ker vemo, kaj bruha iz planeta. Lahko ugotovimo, kaj planet izžareva. Zaradi Voyagerja vemo ogromno o vseh naših planetih. Ena informacija pa je ključna. Na njih ni življenja, niti ni možnosti življenja. Vse zgodbe o Marsovcih so larifari. Razen na Zemlji nikjer v osončju ni življenja. Pred petdesetimi leti so bile moderne neke fantastične teorije, da je bilo na Veneri življenje, ki se je končalo, ker je usahnilo magnetno polje ali ker so v ozračje oddajali preveč CO
2
in je planet zgorel. Lepe zgodbice. Če bomo nadaljevali z oddajanjem plinov v atmosfero, je to usoda, ki čaka nas.
Tukaj naletimo na zelo resno vprašanje raziskovanja vesolja. Da nam odgovor, ki je pomemben za naše življenje na Zemlji. To je edina nepremičnina, na kateri lahko živimo. Vemo, da bo jutri sonce vzšlo, ali bo Zemlja še vedno sposobna vzdrževati naše življenje, pa ne vemo. O tem bi bilo dobro hitro razmisliti, ker nimamo kam drugam.
Ste gledali Zvezdne steze?
Poznam.
Tam imajo vesoljske ladje motorje, ki pospešujejo od svetlobne do desete potence svetlobne hitrosti. Zveni sijajno.
Res je.
Voyager pa potuje trideset kilometrov na sekundo. To je zelo počasi. Že s svetlobno hitrostjo se nikamor ne pride, manj pa je polžje počasi. Kako se kot izdelovalec satelitov počutite ob misli, da morda nikoli ne bomo potovali na zvezde?
Že po sončnem sistemu traja potovanje zelo dolgo. Voyager je edina stvar, narejena od človeške roke, ki je šla iz osončja. Včasih se v mislih usedem nanj in razmišljam, kam gremo. Kamorkoli pogledaš, vidiš isto kot ob jasni noči z Zemlje. Povsod same zvezde. Vesolje je prazen prostor, v katerem so na redko posejane galaksije. Galaksij je na bilijone. Ne vemo, kaj je neskončnost. Ampak beseda je v redu. Ne zavedamo se, da se bo življenje na Zemlji končalo. Še enkrat bom ponovil idejo, da imamo eno Zemljo za določen čas. Magnetno polje bo ugasnilo ali pa bomo skurili ves zrak z avtomobili. Ko bo to jasno, bodo vsi ljudje postali prijatelji. Kaj bo jasno? Da ne bomo mogli iti nikamor in tam začeti življenje na novo. Svetlobna hitrost je premajhna. Nekaj več kot štiri leta do najbližje zvezde. S svetlobno hitrostjo pa ne morete potovati. Hitreje ko greste, bolj se vam masa povečuje, kot sta nas naučila Max Planck in Albert Einstein. Če bi Voyager potoval s hitrostjo blizu svetlobni, bi postal pretežak in hitrost bi se mu zmanjšala. Nastopili bi tudi drugi problemi. Večji ko si, počasneje boš potoval. Če boš pospešil, boš še težji. Z Zemlje se preprosto ne moremo izseliti.
Ne bomo z vesoljskimi ladjami odpotovali na druge planete in se tam naselili?
Nikjer v osončju razen na Zemlji ni življenja. To nam je povedal Voyager. Tam je veliko zanimivih in fantastičnih stvari. Življenja pa ne. Okrog drugih zvezd v vesolju so planeti, na katerih je morda življenje. Morda tudi v naši galaksiji. Ampak so predaleč. Ne vem, kakšna tehnologija bo čez tisoč let. Zdaj smo zelo trdno na tej eni in edini Zemlji in imamo, kar imamo.
Voyager dela skoraj šestintrideset let. Šestintrideset let stari avtomobili so videti precej klavrno. Nam se zdi čudež, če nam elektronska tehnologija zdrži pet let. Običajno jo zamenjamo po dveh letih. Vi ste inženir. Kako ste naredili nekaj, kar po štiridesetih letih potuje na minus 200 stopinjah in še vedno dela?
Sondo za solarni veter smo si zamislili tako, da bo delala do konca, izbrali pa smo materiale, ki to zagotavljajo.
In dela še vedno?
Še vedno dela, seveda. Nekateri deli Voyagerja so izključeni, ker porabijo preveč energije in niso več potrebni. Kamere smo denimo izključili, ko je odletel iz sončnega sistema in posnel zadnjo sliko. Naš merilec sončnega vetra pa še vedno dela. V Vitanje smo pripeljali originalen inštrument. Naredili smo tri popolnoma enake primerke. Dva sta na prvih dveh Voyagerjih, ta pa je ostal na Zemlji, ker je imel za malenkost več šuma. Vsi trije pa še vedno delajo.
Kako to narediti? Za vsak delček, od vijaka do nitke iz wolframa ali aluminijaste škatle, smo imeli potrdilo, kdo je element izdelal, kje in kdaj. Kupili smo skoraj stoodstotno čisti aluminij s certifikatom porekla. Aluminij je prišel z rojstnim listom. Če je bil certifikat nejasen, smo pošiljko zavrnili in zahtevali drugo. Vsak upor in vsak tranzistor je imel svoj rojstni list. Narejen v tej in tej tovarni v Silicijevi dolini v Kaliforniji, datum izdelave, kdo ga je naredil. Rojstni list ni bil dovolj. Potrebno je bilo tudi spričevalo. Opraviti so morali meritve, ki so šle od minus petdeset stopinj do plus petdeset. Teden dni nihanja temperature. Testirali so jih veliko. Izbrali so najboljše. Od vijaka do tranzistorja. V pisarni sem imel pol metra debele šope dokumentacije o poreklu. Imeli smo posebnega človeka, ki je izključno pazil na materiale. Iz Pasadene je vsake tri mesece prišel inšpektor. »Kupili ste sto tranzistorjev. Porabiti ste jih šest. Kje je preostalih štiriindevetdeset?« Ta vaš snemalnik ne bo zdržal dolgo, ker je narejen množično. Ali pa bo zdržal, ker je po Gaussovi krivulji med tisoči padel med tiste, ki so narejeni dobro, ne pa med tiste, ki so narejeni slabo. Vse, kar je šlo na Voyager, pa je bilo najboljše, kar se je takrat narediti dalo. Od načrtov, ki smo jih stokrat premislili in preizkusili in lajali drug na drugega, do zadnjega vijačka, ki smo ga zatisnili do mikrona natančno. Napetosti med nami so bile neverjetne. Deset let popolnoma predanega dela.
Če bi industrija delala tako, bi stvari dlje zdržale, ampak bile bi neskončno drage. Jaz problem vidim nekje drugje. Avto morda niti ni najboljši primer. Tam gre za mehansko obrabo, ki je že sto let bolj ali manj enaka. Problem je, da je razvoj avtomobila potekal popolnoma brez domišljije. Zelo sem razočaran nad strojnimi inženirji, da se niso spomnili česa drugega. Motor, volan, štiri kolesa, izpušni sistem. Prvi avto je bil takšen, zadnji današnji model je tudi tak. Vsak teden porabi petdeset litrov goriva in v zrak vrže petdeset kilogramov plinov. Plini gredo v zrak, pa so še vedno težki petdeset kilogramov. Če vse to seštejete na leto, se vam od številk zvrti v glavi. Sto let se ni nič premaknilo. V mojem jeziku se temu reče, da se niso znanstveno lotili zadeve. Elektrotehniki so jih tisočkrat prehiteli.
Prehiteli tako, da notranjosti naprav, ki jih nosimo ves čas v žepu, ni več mogoče razumeti.
Jaz to še razumem. Vi imate v žepu nekaj, kar ima elektronski spomin. Tudi vaš snemalnik na mizi ima elektronski spomin. Jaz sem ga na roke naredil za Voyagerja pred skoraj štiridesetimi leti, ko se je malo komu sanjalo, da to obstaja. Enega prvih elektronskih spominov na univerzi MIT sploh sem naredil za misijo Explorerja. Hotel sem ga narediti z MOS tranzistorji. Iz Bostona sem letel v San Francisco, ker so pri nekem podjetju rekli, da znajo narediti tranzistorje, ki bi meni prav prišli. Zastonj so mi dali sto komadov. Veseli so bili, da sploh koga zanimajo. Sploh nisem vedel, kje so nogice, da se jih prilota. Iz njih sem naredil sedem kilobajtov spomina. Danes to ni nič. Vsak mobilni telefon lahko ima dvesto ali tristo megabajtov. Leta 1969 pa je bilo sedem kilobajtov elektronskega spomina nezamisljivo veliko. Spomin sem vgradil v Explorerja, ki je poletel leta 1972, in še danes dela. Vaš snemalnik je narejen po istem principu. V vaši napravi pa je veliko več spomina kot v Explorerju. Tukaj se je zgodil strahovit napredek.
Strojni inženirji ne morejo pokazati nič takega. Kar pihajo, ko jim pravim, da capljajo na mestu. To vedno govorim študentom. Včasih je k meni prišel strojni inženir in vpisal elektroniko. Vse po vrsti sem vprašal, zakaj. Vsi so rekli, da jih to zanima. Pa sem jim priporočil, naj vpišejo elektrotehniko. Uprli so se. »Vi delate stvari, ki jih ni mogoče videti,« so govorili. To je res. Pri elektroniki se skoraj nič ne vidi. Ampak strojni inženirji pa nimajo kaj pokazati. »Tvoj šef bo vedno elektrotehnik,« sem enemu zagotovil. Bil je sijajen študent. Doktoriral je in je sedaj profesor v Indiani. Lani sem od njega dobil elektronsko pošto. »Točno ste napovedali,« mi je pisal. »Moji študenti se pritožujejo, da so v industriji vsi šefi elektrotehniki.« Mehanika je vse bolj preprosta, elektronika pa vedno bolj kompleksna.
Z Zemlje se ne boste odselili, ste se pa enkrat izselili v Ameriko. Kakšna je vaša izkušnja migranta? Se splača hoditi po svetu?
Splača se. Jaz sem iz Jugoslavije šel študirat v Ameriko. Ko sem v Denverju magistriral, sem se vrnil in šel na služenje vojske v Aleksinac. Doktorirat sem potem odšel v Ameriko in sem tam ostal. Tako bi rekel. Delati zunaj je zelo težko. Veliko lažje bi živel tukaj. Ne dvomim, da bi tukaj dobro živel. Kot tujec ni bilo dovolj biti enak Američanom. Amerika je izjemno zanimiva dežela, ki te ves čas izziva. Če si samo enak, nisi zanimiv. Biti moraš boljši od Američanov, ker te bodo tako spoštovali. Vsak bi moral poskusiti kaj takega. Ko se pogovarjam s kolegi v Sloveniji, lahko ugotovim samo to, da vse vedo. Nič manj ne vedo kot kdorkoli drugi. Velja se preizkusiti. Naj naši študenti gredo v Ameriko ali kamorkoli. Za začetek moraš biti enak. Potem greš naprej. Če ostaneš v tujini in se tam naseliš, pa moraš nekaj vedeti. Nekatere stvari se bodo spremenile. Moji hčerki obe govorita slovensko. Vnuki pa ne več.
Ker pa je Voyager odpotoval stran od Zemlje, bo živel dlje časa kot Zemlja, ki bo umrla s Soncem.
Vprašanje, ali ima planet magnetno polje ali ne, je bistveno. Bistveno za možnost življenja na njem.
Zemlja je edina nepremičnina, na kateri lahko živimo. Vemo, da bo jutri sonce vzšlo, ali bo Zemlja še vedno sposobna vzdrževati naše življenje, pa ne vemo. O tem bi bilo dobro hitro razmisliti, ker nimamo kam.
Nikjer v osončju razen na Zemlji ni življenja. To nam je povedal Voyager. Tam je veliko zanimivih in fantastičnih stvari. Življenja pa ne. Okrog drugih zvezd v vesolju so planeti, na katerih je morda življenje. Morda tudi v naši galaksiji. Ampak so predaleč.
Tudi vaš snemalnik na mizi ima elektronski spomin. Jaz sem ga na roke naredil za Voyagerja pred skoraj štiridesetimi leti, ko se je malo komu sanjalo, da to obstaja.
Amerika je izjemno zanimiva dežela, ki te ves čas izziva. Če si samo enak, nisi zanimiv. Biti moraš boljši od Američanov, ker te bodo tako spoštovali.
|
|
