Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 23 Dec 2007 13:15 Naslov sporočila: Drago Jančar premišljuje |
 |
|
Vsem gnado in mir
Delo, Sobotna priloga, 22.12.2007
Pred dnevi sem slišal nekaj zabavnega. Na neki urad je prišlo iz ljubljanskega dnevnika pisno vprašanje, kaj počne moje ime v častnem odboru za Trubarjeve proslave? Zanimalo jih je, citiram, »čemu oz. s kakšnim razlogom je v častni odbor uvrščen Drago Jančar«? Ni jih zanimalo častno članstvo precejšnje množice visokih državnih funkcionarjev, predstavnikov različnih društev ter verskih in znanstvenih združenj, vseh mogočih predsednikov in zastopnikov, zanimalo jih je, »čemu oz. s kakšnim razlogom« je na dolgem seznamu častivrednih gospodov edini pisatelj med njimi. Bog mi je priča, da se nikoli nisem potegoval ne za članstva v častnih odborih in sploh ne za kakšne javne časti. Tudi za ta odbor se nisem. Dal sem se pregovoriti, ker sem mislil, da je prav, če bo v odboru tudi nekdo, ki živi iz jezika in za jezik, ki nam ga je osmislil Primož Trubar. Navsezadnje nekdo, ki je Trubarju in njegovemu delu posvetil veliko časa in dela, napisal scenarija za televizijsko nadaljevanko z naslovom Trubar in za celovečerni film z naslovom Heretik, gledališko monodramo o Trubarju z naslovom Vsi mameluki so hud konec vzeli, novelo o mladem Trubarju z naslovom Ogenj, ki je bila prevedena v vrsto evropskih jezikov; nekdo, ki je o Trubarju govoril na Dunaju in ki je predstavitev svoje literature na slavni stari univerzi v Tübingenu uporabil za to, da je govoril tudi o Primožu Trubarju. V nekaj esejih je skušal obnoviti protestantsko dediščino ne zgolj kot pogum za drugačno religiozno, ampak tudi drugačno družbeno in kulturno argumentiranje, za svobodo »misliti drugače«.
Zadeva s tistim vprašanjem bi bila seveda obrobna neumnost, če ne bi bila tako značilna za deželo, ki jo je zajelo splošno politično preštevanje in razvrščanje v nazorske in strankarske predale, v kateri ustvarjanje ne pomeni nič in kjer za strpen dialog različno mislečih zmanjkuje kisika. Kultura v najširšem pomenu besede, združena z znanjem in sposobnostjo za refleksijo, se umika pred nevednostjo, nerazgledanostjo in sposobnostjo za surovo obračunavanje. »Ne dvomim,« piše Trubar Adamu Bohoriču 1. avgusta 1565, »da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe«. Stanje duha, kot bi rekli danes, stanje duha v tej domovini Trubar imenuje »bedno barbarstvo« in tudi sam ga pogosto tako občutim. Divja politizacija in neusmiljen boj za kapital teptata vsak normalen in strpen pogovor, poteptala sta »lepe umetnosti« in »duhovno izobrazbo«. Včasih se mi zdi, da so se razbohotili provincialni besi, ki jih Trubar tako opisuje: »Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in od naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«
Domovina od Trubarjevih časov ni propadla, nasprotno, rasla je in vzcvetela, tudi v prihodnosti ne bo propadla. Mislim pa, da v njej človeku, ki želi govoriti javno in velikokrat drugače od večine, marsikdaj ni dosti lažje kakor v Trubarjevem, Cankarjevem ali Kocbekovem času. Mislim tudi, da je v tej deželi veliko pametnih, modrih in strpnih ljudi. Mnoge med njimi poznam, zato vem, da se jih zmeraj več pred »bednim barbarstvom« umika v svoje umetniško ali znanstveno delo, nekateri kratkomalo v zasebno življenje.
Leto se izteka, iztekla se je tudi moja pogodba za pisanje v tej rubriki, ki nosi naslov Pomisleki. Nikoli mi ni bil všeč ta naslov, ne spadam med ljudi, ki želijo vsak hip vsakomur, ki jih je pripravljen poslušati, izrekati svoje pomisleke o vseh zadevah sveta. Svoje članke bi raje poimenoval »drobna premišljevanja« ali kvečjemu »premisleki«. Toda čeprav sem si z njimi močno prizadeval, da bi presegal vsakršno kulturno, politično, še zlasti pa ideološko ozkosrčnost, čeprav nisem nikoli govoril ad personam, ampak vselej ad rem, čeprav sem v vsa svoja besedila vnašal besede o toleranci in nujnosti, da drug drugega poslušamo in slišimo, sem opazil, da moji premisleki prinašajo veliko nemira, burne odzive in veliko jeze. Kdor misli in piše drugače od večine, mora to pričakovati, pričakuje lahko drugačna mnenja in argumente – toda ali mora zaradi tega tudi prenašati vsakršno brutalnost in hrup žaljivk? Na tem mestu sem nekoč pisal o zvočnih decibelih, zaradi katerih že v navadnem gostilniškem pomenku ne slišimo več drug drugega. Zdaj prehaja to stanje v splošno družbeno gluhoto, kjer kmalu ne bo več nobenega dialoga, vsakdo bo nabijal po svojem bobnu in skliceval somišljenike. Kjer nihče več ne sliši drugega, ampak samo svoj boben, tam ni več prostora za nobeno premišljevanje in noben premislek.
Ne želim več povzročati nemira, pa tudi: naveličal sem se. Znam še kaj drugega kot pisati članke in želim si še kaj drugega kot prenašati slabo artikulirane žalitve in trapasta duhovičenja na svoj račun, iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Osebno poznam nekaj pomembnih evropskih pisateljev, ki občasno pišejo za časopise. Vsi seveda doživljajo, da se marsikdo z njimi ne strinja. Tudi polemike doživljajo – toda da bi po vsakem njihovem članku časopis, ki jih je povabil k sodelovanju, objavljal dolgo serijo pisem, v katerih se bi do nespoznavnosti spremenila vsebina njihovega pisanja in v katerih bi mrgolelo osebnih žalitev in slaboumnih duhovitosti, kaj takega si je nemogoče predstavljati. Za mojimi kolumnami pa se cele mesece vleče rep vsakršnih pisanj, v katerih se do obupnega dolgočasja ponavlja isti vzorec natančno tistega politikantskega in ozkosrčnega besedičenja, ki ga sam že dolga leta poskušam preseči. To je postalo monotono in predvidljivo in dolgočasno.
Nikoli se nisem bal nasprotnih argumentov. Imel sem mnogo javnih debat in nikoli nisem trdil, da sem imel v vsem zmeraj prav. Veselil sem se, da v demokraciji obstajajo različna mnenja. Toda v Sloveniji je to zmeraj manj mogoče. V Sloveniji je povsem normalno, če se nekega intelektualca razglasi za ideologa neke stranke, če ta intelektualec govori na njenih kongresih in piše njene programe. In s tem resnično ni nič narobe. Narobe je, če nekoga drugega, ki vsega tega ne počne, pač pa si drzne od časa do časa reči kaj zoper splošni tok, ki se vali skozi časopise in medijske kanale, na vsakem koraku množica, temna množica raznih pisunov opljuva in suva sem in tja kakor vaškega bebca.
Pisati bi si želel za ljudi, ki so sposobni dojeti celoto nekega besedila in poslušati njegovo sporočilo, čeprav se z njim ne strinjajo. Želel bi si pisati tudi za ljudi, ki so sposobni v nasprotni argumentaciji obdržati minimum spodobnosti in spoštovati človekovo dostojanstvo.
Vrnil sem se iz Frankfurta s pomembno evropsko literarno nagrado in nisem pričakoval, da me bo doma čakal kakšen lovorjev venec. Vseeno je bilo malo preveč. V nekem ljubljanskem dnevniku, prav tistem, od koder je prišlo omenjeno zabavno vprašanje, so me obrcali in opljuvali kot steklega psa. Niti toliko spodobnosti niso premogli, da bi mi najprej čestitali in potem pljunili. Ivan Cankar, ki je med svojimi rojaki doživljal podobne stvari, jih je razglasil za drhal, a je vseeno premogel stavek, »o domovina, ti si kakor zdravje«. Jaz bi pogosto raje rekel: o tujina, ti si kakor zdravje.
Čez glavo imam tega, da se zmeraj bolj sliši samo množico istomislečih. Temu je Edvard Kocbek rekel »glajhšaltunga«. Dolgo nisem vedel, od kod je pobral ta izraz. Uporabljal ga je za istomisleče partijske politike in izobražence, ki jih je dobro poznal, saj jim je bil dolgo sopotnik. Pred časom sem izvedel, da je judovski lingvist Victor Klemperer, ki je osamljen preživel nacistično dobo v svojem stanovanju, zbiral partijski besednjak nacionalnih socialistov. Med temi besedami je bila »Gleichschaltung«.
Živel sem v času, ko so, vsaj v javnosti, vsi mislili isto. Znano je, da tam, kjer vsi mislijo isto, ne misli nihče. Takrat so mi uslužbenci državne varnosti med preiskavo zaplenili rokopis članka z naslovom Svoboda misliti drugače. Plenilci niso vedeli, da je to citat Rose Luxemburg. Če bi vedeli, najbrž tega ne bi storili. Ali pač, sam Bog ve, kakšne so skrivnosti mišljenja tistih, ki ne mislijo drugače, ampak isto.
Eden redkih Slovencev, ki so že v davnem času mislili drugače, je bil Primož Trubar. Ko je odšel v tujino, je rekel: »Kristus, naš Gospod, pravi takole: če vas preganjajo v enem mestu, pojdite v drugo, dokler se ljudstvo ne poboljša in spametuje.« Jaz za zdaj odhajam samo s te časopisne strani – najbrž v splošno olajšanje –, ker se ne nameravam več truditi s prepričevanjem, da moramo drug drugega poslušati. Tudi se mi ne ljubi več dokazovati nekaterih najbolj osnovnih stvari, ki jih bo, ne dvomim, treba dokazovati v Trubarjevem letu. Da namreč Primož Trubar ni bil komunist, kot se nasploh misli v današnji Sloveniji. Kakor tudi Tomaž Hren ni bil domobranec. Kajti dokazov, da sta natančno to bila, že pred začetkom slavnostnega Trubarjevega leta ne manjka.
Naj torej v tem božičnem času končam v znamenju miru in sprave – in to z besedami prijatelja Trubarja: »Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravo spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim.« Amen.•Drago Jančar
|
|
