Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1812
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Dec 2007 17:18 Naslov sporočila: Umberto Eco |
 |
|
Umberto Eco
Delo, ned 02.12.2007
Ko si je Umberto Eco v zgodnjih petdesetih letih utiral akademsko pot na torinski univerzi – in ker so mu njegove obveznosti do delodajalca jemale veliko (nepotrebnega) časa, se je odločil, da bo preostali del dneva preživel za tretjino časa hitreje od kolegov. Naučil se je, da hitreje hodi, hitreje je in se hitreje brije. Pol stoletja pozneje, ko je za njim štirideset knjig, še vedno ni zadovoljen s svojo učinkovitostjo: »Če bi obstajal plastični papir, bi lahko delal še pod tušem.«
Po smrti Rolanda Barthesa in Michela Foucalta je verjetno najbolj razvpit intelektualec na svetu. Gosta siva brada, očala z (na prvi pogled) zastarelim okvirjem, za katerimi je opaziti iskriv pogled, so postali sinonim za profesorsko vsevednost in srčno povezanost z znanostjo.
Leta 1932 se je rodil v srednjeveškem mestu Alessandria, v dolini reke Po. Po študiju filozofije na torinski univerzi je pri štiriindvajsetih letih postal profesor srednjeveške estetike. Toda kot moderen človek je razumel, da je treba s kulturo iti v korak s časom in novotarijami, ki so se kazale na obzorju in ki še niso bile strpane pod sintagmo novi mediji. Zato je nekaj let sočasno delal kot producent in urednik na televizijski mreži RAI. Od takrat tudi izvira njegovo zanimanje za množične medije, ki jim je posvetil nekaj svojih knjig. Kljub slovesu je Eco dobil svojo stolico šele pri 39. letih, leta 1971, kajti akademski svet slabo prenaša oddaljevanje v svet medijev. Nekaj let je delal v založništvu, pri založbi Bompiani. Iz tistih časov – tudi zaradi druženja z avantgardno skupino Gruppo 63 – mu je ostala navada, da s svojimi mnenji in članki redno posreduje v tisku. Njegove kolumne na zadnji strani italijanskega L'Espressa so legendarne.
Na vprašanje, kaj je zanj semiotika, ki jo redno predava na bolonjski univerzi in na najprestižnejših univerzah, veliki ikonoklast in idioritmik odgovarja, da jo dojema na dveh ravneh, visoki kulturi in tisti, ki ji danes pravimo popularna. Prepričan je, da lahko vidike kulturnega življenja razumemo samo z upoštevanjem obeh.
Kljub temu da ima navado reči, da romane napiše z levo roko, tudi pri pisanju leposlovja Eco ostaja klinično zvest znanosti, filozofiji, mediavalistiki, semiotiki, estetiki, sociologiji kulture … Seveda so skoraj vsi njegovi romani postavljeni v preteklost. »Prihodnost imamo še čas razumeti, toda to, kar smo živeli, kar se je zgodilo pred nekaj trenutki, se bo z oddaljevanjem časa preoblikovalo in dobilo novo vsebino in obliko, ki nam bosta lahko popolnoma zameglili kontekst,« je ob neki priložnosti povedal »professore«.
Za to, da je rešil vsa vprašanja, ki so se mu postavljala ob strukturiranju zgodbe romana Ime rože, je potreboval šest let. »Preden začnem pisati, me navadno obsede neka podoba – vse, kar se v zgodbi zgodi, se odvije okrog nje. Pri tem romanu me je dolgo preganjala živa podoba meniha, ki se je med prebiranjem knjige zastrupil.« In tako je še danes, čeprav imamo zaradi njegove medijske navzočnosti pogosto občutek, da izdaja beletristiko kot po tekočem traku.
Po desetletjih profesure in pisanja znanstvene literature ter leposlovja je Eco privrženec sterilne enciklopedičnosti, ki marsikoga kaj kmalu odvrne od nadaljnjega branja njegovih knjig. Toda rad se pohvali, da ga berejo tako semiotiki kot hotelski receptorji. Ko ga poslušate v živo, se vam v spomin najmočneje zarišeta njegov doneči glas in kazalec desnice, dvignjen proti nebu. Mož, ki živi prehitro, svojo edino odločitev, ki jo sprejme pred poldnevom, nakloni mrtvi naravi: katero kravato si bo zavezal za tisti dan.
Patricija Maličev
|
|
