Ucitelj Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24 Prispevkov: 1810 Kraj: Dob pri Domžalah
|
Objavljeno: 27 Maj 2006 10:21 Naslov sporočila: Uvod v retorika |
|
|
Novi evropski talent je Blaž Kutin
Priznanje na filmskem festivalu v Cannesu
Film, 23. maj 2006 15:52
Cannes - RTV SLO/STA
Kutinu sicer niso podelili zlate palme, a so ga razglasili za novega talenta Evropske unije. Foto: Reuters
Novi talent Evropske unije je slovenski scenarist in režiser Blaž Kutin, so se odločili scenaristi na filmskem festivalu v Cannesu.
Na njem so presojali scenarije projektov, ki so jih evropski avtorji, stari do 35 let, razvijali v okviru programa MEDIA. Na njem je Blaž Kutin sodeloval s projektom Lara, ki ga je na Filmski tržnici v Cannesu predstavljal Bela film. Ob navzočnosti evropskih ministrov za kulturo in avdiovizualne medije ter predsednika canskega festivala je Kutin nagrado prejel v ponedeljek, ko se je na Azurni obali začel dan Evrope.
_____________________________________________________________
Tudi to, o čemer o piše v svojem dnevniku, je retorika!
Nikoli ne bom pozabil European PitchPointa v Berlinu. Dvanajst srečnežev, in vsi po vrsti smo bili po naravi živo nasprotje takim, ki so v osnovni šoli na proslavah deklamirali pesmi, so nas najprej peljali na pripravljalno delavnico, da bi se čim bolje pripravili na nastop pred sto ali dvesto producenti. Pridno smo si zapisovali in preizkušali dihalne in druge vaje za sprostitev in koncentracijo, vadili svojo držo pred kamero in se potem analizirali ob ogledu posnetkov, pri katerih smo drug drugemu vneto merili čas. Imamo le tri minute, so nam zabičali. Če jih prekoračimo, se bo oglasil zvonec in morali bomo obmolkniti, pa če sredi stavka. Sybille, naša pičing trenerka, nas je driblala glede govorice telesa: rok nikakor ne smeš imeti prekrižanih na prsih, saj to daje občutek, da si v obrambi; teže ne smeš imeti na eni nogi, saj to pomeni neuravnoteženost oziroma negotovost, nekaj takega; pa prsi ven, trebuh noter, noge narazen, trdno na tleh. Lahko tudi hodite, če imate to raje, je pravila, a občinstvu nikar ne kažite hrbta in tudi profila ne predolgo: oni so tisti, ki jih nagovarjate. Seveda smo se morali naučiti pravilno deklamirati svoje tekste, kje naglasiti, kje narediti pomenljiv premolk in kako hkrati dajati vtis, da je to nekaj najbolj naravnega. Pri vsej stvari je seveda tudi izjemnega pomena, kam in kako gledaš. Tvoje oči ne smejo zmedeno begati naokoli, ne smeš gledati v tla, kot da se česa sramuješ, ali v zrak, kot da se zaman poskušaš spomniti naslednjega stavka. Gledati je treba v občinstvo, hitro najti tiste, pri katerih je začutiti zanimanje, in jim nakloniti svojo pozornost. In bodite to, kar ste, nam je na koncu rekla. Zapeljite jih s svojo strastjo, ki jo čutite vsak do svoje zgodbe. No, kako vse to obenem izpeljati, sicer ni bilo nikomur jasno, ampak nas je tako ali tako zanimalo le, da bi se živi in brez večje sramote čimprej pretolkli skozi nastop. Naj že enkrat mine; in tudi je. Kako sem se odrezal, ne bom nikoli vedel, čeprav so rekli, da je bilo dobro. Da smo bili vsi dobri. Nihče se ni zmotil, s pomočjo dihalnih vaj smo nekako za trenutek zadušili neznosno tremo, zbrali pogum in se postavili v začetni položaj. To je bilo pred štirimi leti, in čeprav sem se moral do zdaj že precej navaditi tega, se mi še vedno zdi nenaravno – to že ne more biti najboljši način, da nekomu predstaviš sebe in svoj projekt, pa naj Američani rečejo, kar hočejo. Od takrat sem nekaj Sybillinih naukov opustil, nekaj pa tudi posvojil. In ko sem recimo nazadnje pičal, bilo je novembra v nemškem Cottbusu, sem predvsem poskušal biti čim bolj naraven, govorica telesa takšna ali drugačna, največ poudarka pa sem dajal temu, kaj govorim. Pa ne toliko sami zgodbi in dogajanju, raje sem jim bolj razložil o tem, kaj je zadaj – o Larini psihološki karakterizaciji, če uporabim izraz strokovne komisije našega filmskega sklada. In je bil to zame najbolj uspešen pič do zdaj, saj je Lara tam dobila koproducenta iz Nemčije.
Nazadnje urejal/a Ucitelj 27 Maj 2006 10:48; skupaj popravljeno 1 krat |
|
Ucitelj Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24 Prispevkov: 1810 Kraj: Dob pri Domžalah
|
Objavljeno: 27 Maj 2006 10:46 Naslov sporočila: Ko so ga fotografirali |
|
|
Potem pa zapiše še tole:
No, zatakne se mi ne. Nato se ob aplavzu in čestitkah čisto nagonsko poskušam čim hitreje pomešati med ljudi, ko naenkrat ugotovim, da se ljudje okoli mene odmaknejo, znajdem se sam, in pred sabo zagledam v dve vrsti postrojene fotografe. Počutim se kot pred strelskim vodom, fotoaparati so pištole, kamere neka težja artilerija, jaz pa tuhtam, aha, najbrž se to počne tako, da moram v bistvu obstati, in tako stojim, a le kam naj gledam, kakšna so pravila, v njih ne morem buljiti, le nekajkrat se nekako pripravim in jih preletim s pogledom, čisto mimo njih pa se tudi nočem zazreti, ker se mi zdi, da bi bilo grdo, ignorantsko, tako da raje, vsaj upam, gledam čisto malo, čisto malo mimo njih. In čez čas, kakih pet ali deset ur je moralo preteči, postopoma nehajo škljocati in mi začno govoriti hvala. Hvala, ker sem jim poziral? Naenkrat se v meni nekaj prelomi, notri se mi začne smejati, počutim se izjemno, genialno. Vau, šofer je imel prav: kako fajn občutek, kaj takega si nikoli ne bi mislil. In kakšen začetek tedna. Prosim, jim odgovarjam, prosim.
|
|