Učitelj
Gost
|
 Objavljeno: 20 Apr 2006 21:27 Naslov sporočila: Glagol |
 |
|
Glagol
je pregibna beseda (besedna vrsta), ki lahko izraža dogajanje v času, naklonu in načinu.
PREGIBANJE: spreganje (pišem, pišeš, piše …)
DOLOČANJE: osebo, število, čas, naklon, glagolski vid, glagolski način, prehodnost.
GLAGOL
V stavku je to večinoma povedek ali jedro povedka. Po njem se sprašujemo: KAJ KDO DELA ali KAJ Z NJIM JE?
Glagol izraža dejanje, stanje, dogajanje, zaznavanje, spremin¬janje, obstajanje ...
GLAGOLSKI VID
To so slovnične kategorije glagola. Poznamo:
– dovršne glag.: dogajanje je po trajanju omejeno (Kaj je stor¬il?)
– nedovršne glag.: dogajanje je po trajanju neomejeno, ob njih so navadno glagoli začetka (Začel je delati.)
PREHODNOST –
PREHODNI GLAGOLI
Dejanje prehaja na predmet (Andrej je udaril Matjaža)
Iz njih dostikrat tvorimo neprehodne glagole z besedo SE (Klop se uničuje). Po njih se sprašujemo: kdo/kaj, koga/česa ...
– NEPREHODNI GLAGOLI
Dejanje ne prehaja na predmet (Matjaž je obležal.). Stavki z glagolom v neprehodni obliki imajo samostalnik v imenovalniku. Sem spadajo glagoli STANJA IN GIBANJA (sedim, spim ... ). Iz prehodnih delamo neprehodne s predpono ali predlogom (hoditi – prehoditi).
GLAGOLSKE OBLIKE
SEDANJIŠKE: Glagoli na: am, em, jem, im, m.
NEDOLOČNIŠKE: Glagoli na: ti, (č)i.
ZLOŽENE: Iz opisnih deležnikov na l ali na -n/-t in pomožnih glagolov biti, kot npr.: delal sem, delal bom, tepen sem, tepen sem bil, tepen bom.
SPREGANJE
Sprega se v osebi in številu: pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pišemo, pišete, pišejo.
ČAS
Sedanjik: sedanjost (preteklost, prihodnost, brezčasnost). Nesestavljena: vozim, hitimo, pobirava.
Preteklik: preteklost (sedanje stanje, ukaz): sem pomival, hitel sem, odselil sem se … Sestavljenost: glag. biti v sedanjiku in opisni deležnik danega glagola.
Prihodnjik: prihodnost (domnevno ugotovitev): bom, bom pomival, umil se bom … Sestavljenost: glag. biti v prihodnjiku in opisni deležnik danega glagola.
Nesestavljena oblika je oblika glag. biti: bom, boš, bo …
Predpreteklik:: dogodek pred drugim preteklim dogodkom, stanje v preteklosti: Pred nekaj leti so vode bile poplavile vse nabrežja Savinje. Sestavljenost: glag. biti v pretekliku in opisni deležnik danega glagola.
NAKLON
POVEDNI NAKLON/povednik: Uresničuje dejanje/pripoveduje: Fantje postavljajo šotor.
POGOJNI NAKLON/pogojnik: Izraža možno sedanje ali neuresničeno preteklo dejanje. To je lahko tudi deležnik na l+BI ali BIL. Hkrati izraza tudi omiljeno izjavo: Rekel bi, da to ni res.
VELELNI NAKLON/velelnik: Izraža željo, da dejanje izvrši ogovorjeni. Izražamo z velelnikom: delaj, delajmo.
NAČIN
TVORNIK/aktiv: Vršilec dejanja je osebek, od dejanja prizadeti pa predmet: Učitelj je pohvalil učenca.
TRPNIK/pasiv: Od dejanja prizadeti je osebek, vršilec pa je prislovno določilo ali pa je kar izpuščen: Učenec je bil pohvaljen (od učitelja).
Trpnik delamo s trpnik deležnikom na –n/-t; lahko pa tudi z besedico se: posoda je pomita, tla so namazana; posoda se pomiva, tla se mažejo.
NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE
NEDOLOČNIK
To so glagoli na ti, (č)i. So ob naklonskih/modalnih (morati, moči, smeti, hoteti) in ob glagolih začetka in nehanja/faznih; pa tudi ob drugih glagolih ter izrazih: moram napisati, začnem se učiti, hočem teči …
NAMENILNIK
To so glagoli na t, č. Uporablja se ob glagolih premikanja: grem delat, pojdi peč.
DELEŽJA IN DELEŽNIKI
– DELEŽJE
Glagol v nepregibni, prislovni obliki. Poznamo deležja na:
– oč, eč, aje: kažoč, želeč, nakupovaje
– ši: prisedši, vstopivši, začutivši
Stopivši v razred, je pozdravil – Ko je stopil v razred, je pozdravil; Želeč jim lahko noč, se je poslovil – Ko jim je zaželel lahko noč, se je poslovil; Ne meneč se za njih, je vajo odlično rešil – Ne da bi se menil za njih, je vajo opravil odlično. Deležja razvezujemo (predvsem v časovne in načinovne) odvisnike.
– DELEŽNIK
Glagol v pregibni, pridevniški obliki. Poznamo deležnike na:
– č, a, e: plapolajoča, govoreča, držeč …; v spolu, sklonu in številu se ujema s samostalnikom. Deležnike razvezujemo predvsem v prilastkov odvisnik: Pokošeno seno je prijetno dišalo – Seno, ki smo ga pokosili, je prijetno dišalo; Prebral je knjigo, še dišečo od tiskarske barve – Prebral je knjigo, ki je še dišala po tiskarski barvi.
– si, a, e: vstopivša gosta, bivši ravnatel
Opisni deležnik na l: počesal, pogladil, pognal
Deležnik stanja na l: ogorel, pregorel, otekle roke
Trpni deležnik na n/ t: premagan, premeščen, pripravljen
Deležnik stanja na n/ t: zidan, priprt, oblečen
– GLAGOLNIK
Glagolnik je iz glagola izpeljana sam. b.: cviliti – cviljenje; čistiti – čiščenje; peti – petje, svatovati – svatba; piskati – pisk; varovati – varstvo …
|
|
Učitelj
Gost
|
| Objavljeno: 20 Apr 2006 21:30 Naslov sporočila: Besedne vrste II. |
|
|
OBLIKOSLOVJE
BESEDNE VRSTE
Razvrščamo jih glede na skladenjsko vlogo, pregibnost in pomen.
Pomen ali pregibanje omogočajo razne porazdelitve.
GLAVNE BESEDNE VRSTE:
sam.b., prid.b., glagol, prislov, povedkovnik
SAMOSTALNIŠKE BESEDE DELIMO NA:
samostalnik, samostalniški zaimek in posamostaljene prid. besede
PRIDEVNIŠKE BESEDE DELIMO NA: pridevnik, pridevniški zaimki in števniki
SLOVNIČNE BESEDNE VRSTE: členek, veznik, predlog, prislov
MEDMET
OBLIKOSLOVNI MORFEMI
MORFEM: najmanjši pomenski del besede
SAMOSTALNŠKA BESEDA
VRSTE SAMOSTALNIŠKIH BESED:
– samostalnik (osebe, živali, rastline, predmeti, pojmi)
– samostalniški zaimek (zamenjuje samostalnik)
– posamostaljena beseda: npr. dežurni …
SAMOSTALNIK
VRSTE SAMOSTALNIKOV:
– lastna imena (vel. začetnica); delimo jih na: imena oseb, bajeslovnih bitij, živali, imena krajev in drugih zemeljskih pojavov, imena knjig in časopisov …
– občna imena: so števna ali neštevna, deli se jih na: snovna, skupna in pojmovna
DOLOČANJE: SPOL, ŠTEVILO, SKLON in SKLANJATVE:
Poznamo več sklanjatvenih vzorcev. Razvrščamo jih glede na SPOL in KONČNICO V RODILNIKU EDNINE.
Moške sklanjatve:
1. m. skl.: korak- 0, korak-a, korak-u ...
2. m. skl.: vojvod-a, vojvod-e, vojvod-i ...
3. m. skl.: sklanjanje kratic – BREZ KONČNICE
4. m. skl.: dežurn-i, dežurn-ega, dežurn-emu ...
Ženske sklanjatve:
1. ž. skl.: lip-a, lip-e, lip-i ...
2. ž. skl.: perut-0, perut-i, perut-i ...
3. ž.skl.:imena, ki se ne končujejo na A + priimki žensk BREZ KONČNICE
4. ž. skl.: dežurn-a, dežurn-e, dežurn-i ...
Srednje sklanjatve:
1. s. skl.: mest-o, mest-a, mest-u /srce/...
3. s. skl.: redki samostalniki, ki se sklanjajo samo v besednih zvezah s končnico 0 (npr.: doma/ljubo doma, ljubega doma, ljubemu doma …) …
4. s. skl.: samostalniki, ki so po obliki pridevniki (belo, belega; Krško, Krškega ... )
SAMOSTALNIŠKI ZAIMEK
Zamenjuje samostalnik oziroma samostalniško besedo. Izjemi sta sam. zaim. za prvo in drugo osebo (jaz, ti), ki imenujeta govorečega oziroma ogovorjenega. Deli se jih na: OSEBNE ZAIMKE (jaz, ti, on ... ) in POSAMOSTALJENE PRIDEVNIŠKE
ZAIMKE (vsak).
VRSTE SAMOSTLNIŠKIH ZAIMKOV
OSEBNI ZAIMEK: Zaznamuje udeležence v pogovoru (jaz, ti, on). Povratni osebni zaimek (SEBE, SE): je zamena os. zaim., rabi se kot predmet ali prislovno določilo. Raba: Če se sprašujemo po osebku (drugače ga izpuščamo) in takrat, ko ne gre za ločevanje ljudi drug od drugega, ampak za to, da ločimo spol ali število.
VPRAŠALNI ZAIMEK: kdo/kaj; koga/česa, komu/čemu, koga/kaj, o kom/čem, s kom/čim
NEDOLOČNI: prepoznavamo po NE: nekdo/nekaj
NIKALNI ZAIMEK: prepoznavamo po NI: nihče, nič
OZIRALNI ZAIMEK: prepoznavamo po r: kdor/kar
PRIDEVNIŠKA BESEDA
V stavku je pridevniška beseda lahko kot: prilastek, povedkovo določilo, povedkov prilastek.
Delimo jih na: PRIDEVNIKE, DELEŽNIKE, ŠTEVNIKE in PRIDEVNIŠKE ZAIMKE.
Pridevniška beseda se v spolu, sklonu in številu ujema s samostalniško besedo.
PRIDEVNIK
Poznamo tri vrste pridevnikov: kakovostne/lastnostne, vrstne in svojilne.
Kakovostni ali lastnostni pridevniki
STOPNJEVANJE
Poznamo tristopenjsko ali komparativno stopnjevanje: osnovnik/pozitiv, primernik/komparativ, presežnik/superlativ; in dvostopenjsko ali elativno.: fantastično, prelepo ...
Tristopenjsko:
a) z obrazili na -ši, -ji, -ejši: lep, lepši, najlepši; globok, globlji, najgloblji; debel, debelejši, najdebelejši;
b) s prislovi bolj, najbolj ali manj, najmanj: črn, bolj črn, najbolj črn; mrk, manj mrk, najmanj mrk;
c) s spremembo osnove: sladek, slajši, najslajši.
Določna in nedoločna oblika pridevnika
Določno rabimo, da označimo že znano lastnost; npr.:Blaž ima siv in rjav plašč. Sivi je oguljen. Določno obliko prepoznamo po končnici I.
Sklanjanje pridevnikov
Sklanja se jih po vzorcu 4. sklanjatve samostalnikov.
Vrstni pridevniki
Izražajo vrsto: iz česa je kaj, način uporabe oz. na kaj kaj deluje: marelična (marmelada) iz marelic, leseni (stol) iz lesa; ročna (žaga) z roko; električni (stroj) na elektriko. V moški obliki je imenovalnik ednine na -i.
Sem sodijo še: slovenska (zemlja), slovenski (jezik), Slovenska (Bistrica); ljudska pesem …
Svojilni pridevniki
Tvorimo jih iz samostalnikov in izražajo svojino: mama – mamin, oče – očetov; Janko – Jankov, Miha – Mihov, Špela – Špelin, Karmen – Karmenin … Svojilne pridevnike iz lastnih imen pišemo z veliko začetnico.
Napačne oblike: Mihatov, Žigatov, Jakatov in tudi Mihin, Jakin, Žigin – ustrezne oblike: Mihov, Jakov, Žigov …
ŠTEVNIK
Količinski števnik: glavni (en, dve, tri ... ), ločilni (dvoje, petero ... ), nedoločni (dosti, več ... ) … Povedo nam, koliko predmetov imamo. Vrstni, ločilni, množini, vrstilni števnik so še ostali števniki.
PRIDEVNIŠKI ZAIMEK
Poznamo količinske, vrstne, svojilne in kakovostne pridevniške zaimke. Le-ti pa imajo še vsak svojo podzvrst:
– vrstni, količinski in kakovostni: vprašalni, oziralni, oziralno poljubnostni, nedoločni, poljubnostni, nikalni, celostni, mnogostni, istostni, drugostni in kazalni
– svojilni: ima poleg že vseh prej naštetih podvrst se osebni svojilni zaimek
GLAGOL
V stavku je to večinoma povedek ali jedro povedka. Po njem se sprašujemo: KAJ KDO DELA ali KAJ Z NJIM JE?
Glagol izraža dejanje, stanje, dogajanje, zaznavanje, spreminjanje, obstajanje ...
GLAGOLSKI VID
To so slovnične kategorije glagola. Poznamo:
– dovršne glag.: dogajanje je po trajanju omejeno (Kaj je storil?)
– nedovršne glag.: dogajanje je po trajanju neomejeno, ob njih so navadno glagoli začetka (Začel je delati.)
PREHODNOST
– PREHODNI GLAGOLI
Dejanje prehaja na predmet (Andrej je udaril Matjaža)
Iz njih dostikrat tvorimo neprehodne glagole z besedo SE (Klop se uničuje). Po njih se sprašujemo: kdo/kaj, koga/česa ...
– NEPREHODNI GLAGOLI
Dejanje ne prehaja na predmet (Matjaž je obležal.). Stavki z glagolom v neprehodni obliki imajo samostalnik v imenovalniku. Sem spadajo glagoli STANJA IN GIBANJA (sedim, spim ... ). Iz prehodnih delamo neprehodne s predpono ali predlogom (hoditi – prehoditi).
GLAGOLSKE OBLIKE
SEDANJIŠKE: Glagoli na: -am, -em, -jem, -im, -m.
NEDOLOČNIŠKE: Glagoli na: -ati, -eti, -iti, -s-ti, -c-i, -i, -a, -u, -ti.
ZLOŽENE: Iz opisnih deležnikov na -l ali na –n/-t in pomožnih glagolov biti, kot npr.: delal sem, delal bom, tepen sem, tepen sem bil, tepen bom.
SPREGANJE
Sprega se v osebi in številu: pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pišemo, pišete, pišejo.
ČAS
Sedanjik: sedanjost (preteklost, prihodnost, brezčasnost). Nesestavljena: vozim, hitimo, pobirava.
Preteklik: preteklost (sedanje stanje, ukaz): sem pomival, hitel sem, odselil sem se … Sestavljenost: glag. biti v sedanjiku in opisni deležnik danega glagola.
Prihodnjik: prihodnost (domnevno ugotovitev): bom, bom pomival, umil se bom …
Sestavljenost: glag. biti v prihodnjiku in opisni deležnik danega glagola.
Nesestavljena oblika je oblika glag. biti: bom, boš, bo …
Predpreteklik: dogodek pred drugim preteklim dogodkom, stanje v preteklosti: Pred nekaj leti so vode bile poplavile vse nabrežja Savinje.
Sestavljenost: glag. biti v pretekliku in opisni deležnik danega glagola.
NAKLON
POVEDNI NAKLON/povednik: Uresničuje dejanje/pripoveduje: Fantje postavljajo šotor.
POGOJNI NAKLON/pogojnik: Izraža možno sedanje ali neuresničeno preteklo dejanje.
To je lahko tudi deležnik na -l+BI ali BIL. Hkrati izraza tudi omiljeno izjavo: Rekel bi, da to ni res.
VELELNI NAKLON/velelnik: Izraža željo, da dejanje izvrši ogovorjeni. Izražamo z
velelnikom: delaj, delajmo.
NAČIN
TVORNIK/aktiv: Vršilec dejanja je osebek, od dejanja prizadeti pa predmet: Učitelj je pohvalil učenca.
TRPNIK/pasiv: Od dejanja prizadeti je osebek, vršilec pa je prislovno določilo ali pa je kar izpuščen: Učenec je bil pohvaljen (od učitelja).Trpnik delamo s trpnik deležnikom na –n/-t; lahko pa tudi z besedico se: posoda je pomita, tla so namazana; posoda se pomiva, tla se mažejo.
NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE
NEDOLOČNIK
To so glagoli na -ti, -(č)i. So ob naklonskih/modalnih (morati, moči, smeti, hoteti) in ob glagolih začetka in nehanja/faznih; pa tudi ob drugih glagolih ter izrazih: moram napisati, začnem se učiti, hočem teči …
NAMENILNIK
To so glagoli na -t, -č. Uporablja se ob glagolih premikanja: grem delat, pojdi peč.
DELEŽJA IN DELEŽNIKI
– DELEŽJE
Glagol v nepregibni, prislovni obliki. Poznamo deležja na:
– -oč, -eč, -aje: kažoč, želeč, nakupovaje
– -ši: prisedši, vstopivši, začutivši
Stopivši v razred, je pozdravil – Ko je stopil v razred, je pozdravil; Želeč jim lahko noč, se je poslovil – Ko jim je zaželel lahko noč, se je poslovil; Ne meneč se za njih, je vajo odlično rešil – Ne da bi se menil za njih, je vajo opravil odlično. Deležja razvezujemo (predvsem v časovne in načinovne) odvisnike.
– DELEŽNIK
Glagol v pregibni, pridevniški obliki. Poznamo deležnike na:
– -č, -a, -e: plapolajoča, govoreča, držeč …; v spolu, sklonu in številu se ujema s samostalnikom. Deležnike razvezujemo predvsem v prilastkov odvisnik: Pokošeno seno je prijetno dišalo – Seno, ki smo ga pokosili, je prijetno dišalo; Prebral je knjigo, še dišečo od tiskarske barve – Prebral je knjigo, ki je še dišala po tiskarski barvi.
– -si, -a, -e: vstopivša gosta, bivši ravnatel
Opisni deležnik na -l: počesal, pogladil, pognal
Deležnik stanja na -l: ogorel, pregorel, otekle roke
Trpni deležnik na -n/-t: premagan, premeščen, pripravljen
Deležnik stanja na -n/-t: zidan, priprt, oblečen
– GLAGOLNIK
Glagolnik je iz glagola izpeljana sam. b.: cviliti – cviljenje; čistiti – čiščenje; peti – petje, svatovati – svatba; piskati – pisk; varovati – varstvo …
PRISLOV
V stavku je lahko: prislovno določilo ali pa prilastek. To je besedna vrsta, po kateri se sprašujemo s/z KJE, KAM, OD KOD, KDAJ, ZAKAJ, ČEMU, KAKO, KOLIKO ...
Poznamo:
– KRAJEVNI: kje, kod, kam …: zunaj, zgoraj, znotraj, spredaj …
– ČASOVNI: kdaj …: danes, včeraj, zgodaj, popoldne …
– VZROČNOSTNI: zakaj, kljub čemu: zato
– LASTNOSTNI: kako, koliko, kolikokrat, kolikič, glede na kaj: dobro (je bilo), (bila je oblečena) okusno, hitro (je odpeljal) …
Stopnjujemo lahko prislove, ki izražajo NAČIN in KOLIČINO (visoko, višje, najvišje)
PREDLOG
Predlog ali prepozicija je beseda za izražanje razmerja med neenakovrednimi besedami ali besednimi zvezami.
Predlogi, ki se vezejo na določen sklon:
– ROD.: brez, do, iz, od, z/s, za
– DAJ.: h/k, proti, kljub
– TOŽ.: čez, skozi, zoper, po
– TOŽ. IN MEST.: na, ob, v
– TOŽ. IN OR.: med, nad, pod, pred, za
– MEST.: o, pri, po
– OR.: z/s
VEZNIK
Vezniki so nepregibne besedne vrste, ki izražajo razmerje med enakovrednimi besedami ali stavki ali pa razmerje med neenakovrednimi stavki zložene povedi. Veznike med stavki imenujemo STAVČNI, med besedami pa NESTAVČNI: npr.: pa, toda, in, ali, če, ki, ko, ker, da, ter, čeprav, dasi, ako, četudi …
ČLENEK
So nepregibne besedne vrste, niso stavčni členi, so znanilci nekega drugega stavka. Po njih se ne moremo vprašati, lahko jih samo nadomestimo s stavkom. Npr.: Spet dežuje v pomenu Dežuje, prej nekaj časa ni. To so: spet, tudi, seveda, samo, menda, se, že, celo. Npr.: Da, to je ustrezna rešitev. Ne, tega pa ne smeš storiti. Menda so ga našli v gozdu.
MEDMET
Medmeti (INTERJEKCIJE) so besede stavki – PASTAVKI. Izražajo človekovo razpoloženje, posnemajo naravne glasove ipd.
Razpoloženjski medmeti izražajo začudenje, ravnodušje, nejevoljo, veselje ... Ker so pastavki, je za njimi glasovni premor, v pisavi pa vejica. Iz nekaterih razpoloženjskih medmetov se izpeljujejo glagoli (jav - javkati).
Posnemovalni medmeti posnemajo glasove človeka, živali, naprav ... Pogosto so iz njih izpeljani glagoli. Ob glagolih oglašanja pa se medmet sprevrže v povedkovnik (Puška je rekla BUM).
PREDIKATIV
To so besede, ki se rabijo samo kot povedkova določila (npr.: soparno je, v pretekliku pa; soparno je bilo). Zaznamujejonaravne pojave, stanje in razpoloženje:
– v naravi: bilo je vetrovno (deževno, mokro ...);
– stanja in razpoloženja zu nanjega in notranjega okolja: dobro je, dolgočasno, veselo, všeč;
– vrednotenje: čudno je (zadušno, grozno, krasno).
|
|
