Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 07 Apr 2022 16:58 Naslov sporočila: Podpičje |
 |
|
Podpičje
Podpičje uporabljamo, ker je nedorečeno, nedorečenost pa ima v jeziku včasih veliko moč.
Rad gledam utrinke iz življenja živali. Vedno raje. Še nikoli ni bil vpogled v živalsko komunikacijo tako dostopen, še nikoli ni obsegal toliko različnih živalskih vrst in situacij. Daljše opazovanje nas – ne da bi to hoteli – uvede v način sporazumevanja posamezne živalske vrste. Še laik brez vsakega etološkega znanja lahko zasluti, da se živali med seboj sporazumevajo. Da zavestno ali nagonsko reagirajo na znake v okolici.
A ker živalski »jezik« v sami osnovi ni enak človeškemu, ga težko razumemo, opišemo. Največji problem v takšni komunikaciji je ločiti sporočila, ki imajo določen pomen, od sporočil, ki ga nimajo, in nato odkrivati pomen sporočil, za katera predvidevamo, da ga imajo. Slovenski jezikoslovec Gašper Beguš se na univerzi v Berkeleyju ukvarja s prav takšnimi izzivi: kako, na primer, opazovati sporazumevalni sistem kitov glavačev s pomočjo možnosti, ki nam jih nudijo računalniške aplikacije globokega učenja, učenja globokih nevronskih mrež. Lahko računalnik prepozna več kot ljudje? V resnici nam umetna inteligenca ponuja še večji izziv: lahko nam dá ideje, ki jih sami ne bi dobili.
Ljudje smo vsaj na ravni pisnih knjižnih jezikov skozi stoletja dosegli, da se lahko dokaj predvidljivo razumemo in da z jezikom lahko tudi umetniško eksperimentiramo ter s tem dosegamo dokaj predvidljive umetniške učinke. Knjižni jeziki imajo predvidljivo slovnico, zadovoljivo popisane pomene posameznih besed, pa tudi pravopis, ki onemogoča nesporazume na ravni zapisa. Pa vendar se vedno znova kaže, da nas, ljudi, pri jeziku očara prav tisto, kar je nepredvidljivo, dvoumno, nesistemsko, nezabetonirano. Zgodovina iskanja idealnega vsečloveškega jezika, ki bi ga vsi enako dobro razumeli, je zgodovina propadlih poskusov. Scela se ljudje ne moremo, morda pa tudi nočemo razumeti.
Če se ozremo samo na trenutni čas: angleščina kot svetovni jezik ima že na ravni operacijskih sistemov vsaj osem variant (Avstralija, Kanada, Indija, Irska, Nova Zelandija, Singapur, Južna Afrika, Velika Britanija, Združene države Amerike) – katera od njih je svetovni jezik?; prodor emodžijev v jezik vsakdanjega pisnega pogovarjanja predstavlja korak k hitrejšemu pisnemu sporazumevanju, a hkrati povzroča več napak v razumevanju.
Zato ni nič nenavadnega, da se je tudi v pravopis prikradel znak, ki je ravno dovolj nedoločen, da ga težko natančno opišemo: podpičje. Podpičje je »malo več kot vejica in malo manj kot pika«. Je nekaj vmes; ne tič ne miš – razen v grščini in stari cerkveni slovanščini, kjer ima vlogo vprašaja. Podpičje je razmeroma mlado ločilo, prvič se je pojavilo leta 1496, svojo sedanjo funkcijo je začelo v povojih dobivati v 16. stoletju, njegova raba se je nato z razmahom knjižnih jezikov in pravopisnih priročnikov začela večati, v zadnjih letih pa nekoliko upada.
V slovenščini je podpičje med ločili še vedno kar pogosto rabljeno, je na šestem mestu za vejico, piko, pomišljajem in vezajem, oklepajem, vprašajem – toda pred klicajem in tropičjem. Korpus Gigafida poroča, da smo med letoma 1990 in 2018 uporabili 97 milijonov vejic, 58 milijonov pik, dober milijon podpičij in nekaj več kot pol milijona tropičij. Podpičje uporabljamo, ker je nedorečeno, nedorečenost pa ima v jeziku včasih veliko moč; a hkrati tudi v slovenščini raba podpičja relativno upada, saj so predpogoj za podpičje dolge, zapletene povedi, pohitritev našega življenja pa poenostavlja našo komunikacijo in povedi preprosto – krajša.
Pa vendar v tem trenutku bolj kot kaj drugega v Sloveniji potrebujemo čim več podpičij; čim več trenutkov, ko se ustavimo bolj, kot bi se ustavili ob vejici; ko si vzamemo v nenehnem rohnenju družbenih omrežjih čas za razmislek; a ko se hkrati ne ustavimo povsem; ko ne naredimo pike, ampak vemo, da bomo šli naprej; ker moramo. Zanimivo je, da nas je pred leti na osnovno človeško potrebo po podpičju začela opozarjati prav akcija za borbo proti posledicam depresije in anksioznosti: »Podpičje pisec ponavadi uporabi takrat, ko želi končati stavek, a se nato odloči, da ga ne bo. Pisec si ti, stavek pa je tvoje življenje,« so tedaj zapisali. Tatú podpičja na zapestju je za nekaj časa postal simbol odločitve, da greš naprej.
Smo v času klicajev, vprašajev, prečrtanih besed, v času pomišljajev, ki kot sulica režejo v prsi naših virtualnih nasprotnikov. Smo v času pokončnih črt, ki ločujejo levi in desni tabor na dva dela tako temeljito, da oba vidita samo še piko. Vsi, ki ob tem zapisujemo vprašaje, smo odveč. Enojnim klicajem sledijo dvojni, trojni; če nisi klicaj, se skorajda že težko umestiš v naš predvolilni čas. Klicajem sledijo dvopičja s seznami narejenega in s seznami tistega, kar se bo izbrisalo. V kraljestvu pike je vse preprosto.
A medtem ko piko lahko postavimo tudi med sporočila, ki jih v svojem jeziku oblikujejo živali, je podpičje namenjeno samo ljudem.
***
Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
|
|
