Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 06 Mar 2018 17:47 Naslov sporočila: Medmet |
 |
|
V naslednjem besedilu podčrtaj medmete, nato jih izpiši in določi, kaj izražajo oz. pomenijo.
Po končanem zadnjem treningu stepa pred večernim nastopom sem si zaželela še malce miru. Šla sem na sprehod po poti, ki je vodila od babičine hiše proti gozdu. Ko sem bila mlajša, sem se z dedkom velikokrat tam sprehajala, zato bi jo lahko prehodila skoraj miže.
Naredila sem komaj nekaj korakov, že se je iz grmovja zaslišalo čiv čiv čiv, spet z druge strani se je oglašal jezni hov hov, tudi petelin je s svojim kikiriki glasno opozarjal nase, le veverica je morda od strahu tiho obstala. "Pst!" sem si mislila sama pri sebi, saj sem po napornem treningu zares potrebovala malce tišine in miru. Ko sem prehodila že pol poti, mi je iz hlačnega žepa padel robec. Samo sklonila sem se, da bi ga pobrala, ko sem kar naenkrat zaslišala resk. Počile so mi hlače. "Joj, kaj pa naj zdaj?" sem pomislila. Zares sem bila v veliki zagati. Skoraj bi se že obrnila, da bi stekla domov, ko sem zaslišala Rokov glas. »Oh, kaj pa ti tu?« me je vprašal. Povedala sem mu, da sem šla na sprehod, ker sem zares potrebovala malce miru in da se mi že mudi domov zaradi nastopa. Seveda sem ves čas pogovora razmišljala, da gotovo ni opazil moje luknje na hlačah. Poslovila sva se in šla vsak svojo pot. Komaj pa sva se razšla, že mi je naproti prišla moja razredničarka. Pozdravila sem jo in se pretvarjala, da se pogovarjam po telefonu in da zares nimam časa za klepet. Pred sabo sem že zagledala obrise babičine hiše in pomislila, da sem verjetno »rešena«, ko sem za sabo zaslišala znani glas. Na srečo je bil le moj mlajši brat Jazon. Brbral je nekaj o medvedu, ki ga je v gozdu baje videl njegov prijatelj Maks, in je šel pogledat, če ga bo morda videl tudi on, zato se za moje hlače sploh ni zmenil. V prijetnem »medvedjem« klepetu sva prispela do doma. A doma me je čakalo še eno presenečenje. Čakal me je namreč moj plesni učitelj, ki mi je pripeljal plesno obleko, ker sem jo pozabila v dvorani. Nerodno sem se mu zahvalila in ga hitro odslovila.
Razburjena sem se usedla pred hišo. Oddahnila sem si, saj menda nihče ni opazil mojih hlač. Pa tudi če jih je – ne, to mi zagotovo ne bo pokvarilo današnjega večera. A hkrati sem tudi ugotovila – adijo, moj sprehod. Se pač zgodi, jah!
|
|
