Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Okt 2015 22:42 Naslov sporočila: Kaj pomeni misliti? |
 |
|
Zakaj je vse to pisanje sploh pomembno? Pomembno je, ker govorci, oblastniki ali hlapci, nikoli ne povedo vsega, nikoli ne pridejo do meja lastnega govorjenje, nikoli ne naredijo analize pogojev lastnega besedovanja in razmišljanja. Kritična misel zato na neki ravni dokonča njihovo delo, potisne misel do konca in pokaže, pod kakšnimi pogoji je sploh nastala, ne da bi se njen nosilec tega zavedal.
Vsak resen mislec jemlje v obzir pogoje lastnega razmišljanja, govorjenja in delovanja. Če tega ne naredi, mora analizo namesto njega narediti drug človek, ki jo preprosto zna in ima dovolj poguma.
Lahko rečemo, da misliti vselej pomeni posegati v kontekste in jih dekontekstualizirati. Noben govorec ali mislec namreč ni zares suveren, dokler ne naredi te poteze. Kdor je ne naredi, zgolj vztraja pri izrečenem, namesto da bi se oddaljil in na vse skupaj pogledal še enkrat – na drugačen način. Med drugim to pomeni, da nobena misel ne more biti taka, da je ne bi mogli premisliti še enkrat.
Ali po domače: vselej moramo začeti od začetka, še enkrat in na drugačen način. Nihče se ne more zadovoljiti z mislimi in si reči, da je nekaj pač tako, kot misli, da je. Kdor to reče, je najverjetneje že izgubljen, kajti lahko smo prepričani, da zadeve ravno niso take, kot misli in zatrjuje, da so.
Miselno delo terja nenehno prakticiranje same misli, to pa pomeni neprestano predelovanje misli, konceptov, zamisli, idej in vsega drugega. Ne pomeni popravljanja, pač pa pomeni delo, ustvarjanje, kreiranje novega. Mirno lahko zapišem: razmišljanje je delo par excellence. A ne v tej deželi.
Nič čudnega zato ni, da tako pogosto preganjajo mislece, češ da ne delajo ničesar, mešajo zrak, zapravljajo čas, lenarijo in postopajo, in pretirano hvalijo deloholike, ki dodajajo vrednost, kot se reče v žargonu, zlasti pa se nenehno bojijo, kaj bodo rekli drugi; torej hlapčujejo že vnaprej.
Resnica pa je, da Stalin ni mogel dojeti radikalne marksistične misli; resnica je, da Hitler nikoli ne bi mogel zares slišati Wagnerja; resnica je, da Nietzschejev nadčlovek preprosto ni razumljiv navadnemu smrtniku; resnica je, večina filozofov nikoli ne bo dojela Derridajevega koncepta dekonstrukcije; resnica je, da verniki ne morejo razumeti, zakaj in čemu je Jezus umrl na križu.
Kritična misel zato ne more postati del šolanja šolajoče se mladine, kritični misleci se ne morejo nikoli sporazumeti s politiki o pravi naravi demokracije. Mislec in oblastnik se ne moreta srečati in pri tem ni pomembno, kakšna osebnost je kdo. Lahko sta povsem prijazna drug do drugega, lahko celo kdaj spijeta kavo skupaj, toda srečati v strogem pomenu se ne moreta, saj je možno le to, da se oblastnik boji misleca. Zgodovina je zato polna primerov, ko so oblastniki prav zato preganjali mislece, medtem ko se nasprotno sploh ne more zgoditi.
|
|
