Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Dec 2013 17:55 Naslov sporočila: Mihail Hodorkovski |
 |
|
Portret tedna: Mihail Hodorkovski
Najbolj znani politzek (politični zapornik) Putinove Rusije je v zaporih preživel natanko 3709 dni.
Branko Soban, zunanja politika Sobotna priloga
pet, 27.12.2013, 18:00
Kemijski inženir, ki je po razpadu sovjetskega režima postal eden najbogatejših poslovnežev v novi Rusiji.
Ustanovitelj banke Menatep, ene prvih zasebnih bank v Sovjetski zvezi.
Nekdanji lastnik kasneje nacionalizirane naftne družbe Jukos. Forbes je vrednost njegovega premoženja pred aretacijo leta 2003 ocenil na 15 milijard dolarjev.
Politični zapornik, ki si bo prizadeval za osvoboditev vseh političnih zapornikov v Rusiji in po svetu.
Dedek štiriletni vnučki, hčerki najstarejšega sina Pavla, ki jo je pred tednom prvič videl v Berlinu.
Kaj je deset let? Za nekatere je to le kaplja v neskončni posodi časa. Za Mihaila Hodorkovskega je to uničeno življenje. Najbolj znani politzek (politični zapornik) Putinove Rusije je v zaporih preživel natanko 3709 dni. Zdaj, ko je končno spet na svobodi – to besedo je po prihodu v Berlin pogosto ponavljal –, se življenje zanj začenja na novo. A bržkone kar za nekaj časa zunaj Rusije, ki, kot pravi, že dolgo ni več normalna država. To je namreč država, v kateri o vsem odloča en sam človek. Država, iz katere je v minulem desetletju odšlo najmanj dva milijona Rusov in zbežalo 350 milijard dolarjev kapitala. In država, kjer je v zaporih znova veliko političnih zapornikov, ki jih pod Mihailom Gorbačovom in Borisom Jelcinom ni bilo.
Lev Ponomarjov, znani disident in vodja gibanja Za človekove pravice, jih je že pred časom razdelil v štiri kategorije. Prvo po njegovem sestavljajo tako imenovani vohuni, ki jih Kremelj, kot v sovjetskih časih, spet lovi za vsakim vogalom. V drugo je uvrstil poslovneže, zlasti krog, zbran okrog Mihaila Hodorkovskega. Za rešetke so namreč posadili najmanj 50 nekdanjih Jukosovih uslužbencev. Platon Lebedev, najtesnejši sodelavec Hodorkovskega, je denimo še vedno v ječi. V tretjo kategorijo sodijo opozicijski politiki in aktivisti za človekove pravice. V četrto pa muslimani, ki jih oblast ne preganja samo na Severnem Kavkazu, ampak tudi drugod po državi.
Toda Mihail Hodorkovski, ki je junija letos dopolnil 50 let, je bil med to množico politzekov vendarle nekaj posebnega. Bil je žrtev Putinovega osebnega maščevanja, saj je bil edini, ki se je postavil po robu njegovemu načinu vodenja države in gospodarstva. To je storil tudi s financiranjem opozicijskih strank, nevladnih organizacij in neodvisnega tiska. Z obtožbami o korupciji v političnih vrhovih in neprikritimi političnimi ambicijami. In nepripravljenostjo na kompromis, kar je Vladimirja Putina še posebej razjezilo. Kot vpliven lastnik naftne družbe Jukos, ki je bila med največjimi v državi, je namreč postajal nevaren tekmec Kremlju. Še zlasti, ko je začel resno razmišljati o združitvi Jukosa in Sibnefta, naftnih velikanov, ki bi lahko dramatično spremenila ravnotežje (politične in ekonomske) moči v državi. Zato je Putin sklenil pri priči ustaviti ta združevalni proces. In s tem tudi Hodorkovskega.
Pred aretacijo oktobra 2003 na novosibirskem letališču Tolmačjovo je veljal za najbogatejšega ruskega oligarha. Zanj bi lahko rekli, da se je ob pravem času znašel na pravem mestu. Že med študijem kemije na znanem inštitutu Mendelejeva, kjer je bil tudi namestnik sekretarja komsomola, je resno govoril, da bo nekoč šef tovarne, čeprav sta bila mati Marina in oče Boris (po njem ima židovske korenine) vse življenje delavca v moskovski tovarni merilnih naprav Kalibr. In v resnici je že kmalu po študiju kemije postal zelo spreten poslovnež. Najprej je odprl zasebno kavarno. Nato je začel uvažati računalnike, ki jih v Sovjetski zvezi ni bilo, in jih prodajal z velikim profitom. Leta 1989, na vrhuncu perestrojke in glasnosti, je ustanovil banko Menatep, eno prvih zasebnih v SZ, s katero je leta 1995 za dobrih tristo milijonov dolarjev kupil Jukos. Nadvse donosno naftno družbo, ki jo je Putin po aretaciji Hodorkovskega nacionaliziral in zlil v državni Rosneft, kjer je imel glavno besedo silogarh Igor Sečin.
Mihail Hodorkovski je bil obsojen dvakrat. Za isto dejanje, kar je sodni unikum brez primere. Ko se je prva kazen bližala koncu, si je Kremelj izmislil novo sojenje. In dodatna leta zapora. Prvi del kazni je prestajal v koloniji Jag-14/10 v Krasnokamensku pri Čiti. Tam so počeli vse, da bi ga zlomili. Njegova odvetnica Karina Moskalenko mi je v Strasbourgu pripovedovala, da so mu v celico nalašč pripeljali jetnika s pomenljivima priimkoma: Putin in Kučma. Drugi mu je neke noči poskušal z vilicami iztakniti oko, a se je Hodorkovski še pravi čas izmaknil nasilnežu in nevarni poškodbi. Drugi del več kot desetletne zaporne kazni je preživel bistveno bolj mirno. V koloniji št. 7 v Segeži v Kareliji, nedaleč od meje s Finsko, od koder je prejšnji petek prek Sankt Peterburga poletel v Berlin.
Za njegovo izpustitev si je prizadeval ves svet. Najbolj konkretno je to počela Nemčija. Nekdanji zunanji minister Hans-Dietrich Genscher naj bi se o njem dve leti pogajal z Moskvo. Že pred njim je kot poročevalka Sveta Evrope o zadevi Jukos na Kremelj resno pritiskala tudi nekdanja pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger. Dogovor o osvoboditvi Hodorkovskega naj bi bil dosežen oktobra letos. Novembra je napisal prošnjo za pomilostitev, ko mu je Genscher zagotovil, da ta prošnja ne pomeni priznanja krivde v zadevi Jukos, kar je Putin pravzaprav ves čas zahteval od njega. In decembra, po 3709 dneh ječe, končno svoboda.
Zakaj se je Vladimir Putin ob koncu leta odločil za nenadno pomilostitev vrste političnih zapornikov, tudi Hodorkovskega? Predvsem zaradi negativnega imidža Rusije na mednarodnem odru, ki ga s svojo politiko ustvarja prav prvi mož Kremlja. Vladimir Putin veliko da na mednarodno javno mnenje, ki mu dober mesec pred zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju ni niti najmanj naklonjeno. Nekateri neodvisni ruski komentatorji svarijo, da se je močno približal rdeči črti, za katero so stali in še vedno stojijo Gadafi, Asad in Lukašenko. V Sočiju, kjer bo več tisoč tujih poročevalcev in gostov, si takšnih vzporednic seveda noče dovoliti. Zato ta amnestija v slogu dobrega carja, ki zna kaznovati, a tudi odpuščati. Toda zdi se, da se je na to (preveč prozorno) dobroto v sebi spomnil malce prepozno. Že zdaj je namreč znano, da mnogih predsednikov, ki bi jih Putin sicer rad videl ob sebi na slavnostni tribuni, ne bo na igre v Sočiju.
December je bil v Sovjetski zvezi že od nekdaj čas za pomilostitve (in izmenjavo) političnih zapornikov. Decembra 1986 je Mihail Gorbačov, denimo, osvobodil Andreja Saharova, ki ga je Jurij Andropov izgnal v takrat zaprti Gorki (današnji Nižni Novgorod). Vrnitev Saharova v Moskvo je bila nekakšen simboličen uvod v velike spremembe, ki so se takrat začele v Sovjetski zvezi. Je morda tudi osvoboditev Mihaila Hodorkovskega naznanilo preobrata v zdajšnji Rusiji? Nikakor. Te se bodo namreč začele šele, ko bo Vladimir Putin sedel tam, kjer so Hodorkovskemu desetletje uničevali življenje.
|
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 29 Dec 2013 19:03 Naslov sporočila: Re: Mihail Hodorkovski |
|
|
| Ucitelj je napisal/a: |
Portret tedna: Mihail Hodorkovski
Najbolj znani politzek (politični zapornik) Putinove Rusije je v zaporih preživel natanko 3709 dni.
Branko Soban, zunanja politika Sobotna priloga
pet, 27.12.2013, 18:00
Kemijski inženir, ki je po razpadu sovjetskega režima postal eden najbogatejših poslovnežev v novi Rusiji.
Ustanovitelj banke Menatep, ene prvih zasebnih bank v Sovjetski zvezi.
Nekdanji lastnik kasneje nacionalizirane naftne družbe Jukos. Forbes je vrednost njegovega premoženja pred aretacijo leta 2003 ocenil na 15 milijard dolarjev.
Politični zapornik, ki si bo prizadeval za osvoboditev vseh političnih zapornikov v Rusiji in po svetu.
Dedek štiriletni vnučki, hčerki najstarejšega sina Pavla, ki jo je pred tednom prvič videl v Berlinu.
Kaj je deset let? Za nekatere je to le kaplja v neskončni posodi časa. Za Mihaila Hodorkovskega je to uničeno življenje. Najbolj znani politzek (politični zapornik) Putinove Rusije je v zaporih preživel natanko 3709 dni. Zdaj, ko je končno spet na svobodi – to besedo je po prihodu v Berlin pogosto ponavljal –, se življenje zanj začenja na novo. A bržkone kar za nekaj časa zunaj Rusije, ki, kot pravi, že dolgo ni več normalna država. To je namreč država, v kateri o vsem odloča en sam človek. Država, iz katere je v minulem desetletju odšlo najmanj dva milijona Rusov in zbežalo 350 milijard dolarjev kapitala. In država, kjer je v zaporih znova veliko političnih zapornikov, ki jih pod Mihailom Gorbačovom in Borisom Jelcinom ni bilo.
Lev Ponomarjov, znani disident in vodja gibanja Za človekove pravice, jih je že pred časom razdelil v štiri kategorije. Prvo po njegovem sestavljajo tako imenovani vohuni, ki jih Kremelj, kot v sovjetskih časih, spet lovi za vsakim vogalom. V drugo je uvrstil poslovneže, zlasti krog, zbran okrog Mihaila Hodorkovskega. Za rešetke so namreč posadili najmanj 50 nekdanjih Jukosovih uslužbencev. Platon Lebedev, najtesnejši sodelavec Hodorkovskega, je denimo še vedno v ječi. V tretjo kategorijo sodijo opozicijski politiki in aktivisti za človekove pravice. V četrto pa muslimani, ki jih oblast ne preganja samo na Severnem Kavkazu, ampak tudi drugod po državi.
Toda Mihail Hodorkovski, ki je junija letos dopolnil 50 let, je bil med to množico politzekov vendarle nekaj posebnega. Bil je žrtev Putinovega osebnega maščevanja, saj je bil edini, ki se je postavil po robu njegovemu načinu vodenja države in gospodarstva. To je storil tudi s financiranjem opozicijskih strank, nevladnih organizacij in neodvisnega tiska. Z obtožbami o korupciji v političnih vrhovih in neprikritimi političnimi ambicijami. In nepripravljenostjo na kompromis, kar je Vladimirja Putina še posebej razjezilo. Kot vpliven lastnik naftne družbe Jukos, ki je bila med največjimi v državi, je namreč postajal nevaren tekmec Kremlju. Še zlasti, ko je začel resno razmišljati o združitvi Jukosa in Sibnefta, naftnih velikanov, ki bi lahko dramatično spremenila ravnotežje (politične in ekonomske) moči v državi. Zato je Putin sklenil pri priči ustaviti ta združevalni proces. In s tem tudi Hodorkovskega.
Pred aretacijo oktobra 2003 na novosibirskem letališču Tolmačjovo je veljal za najbogatejšega ruskega oligarha. Zanj bi lahko rekli, da se je ob pravem času znašel na pravem mestu. Že med študijem kemije na znanem inštitutu Mendelejeva, kjer je bil tudi namestnik sekretarja komsomola, je resno govoril, da bo nekoč šef tovarne, čeprav sta bila mati Marina in oče Boris (po njem ima židovske korenine) vse življenje delavca v moskovski tovarni merilnih naprav Kalibr. In v resnici je že kmalu po študiju kemije postal zelo spreten poslovnež. Najprej je odprl zasebno kavarno. Nato je začel uvažati računalnike, ki jih v Sovjetski zvezi ni bilo, in jih prodajal z velikim profitom. Leta 1989, na vrhuncu perestrojke in glasnosti, je ustanovil banko Menatep, eno prvih zasebnih v SZ, s katero je leta 1995 za dobrih tristo milijonov dolarjev kupil Jukos. Nadvse donosno naftno družbo, ki jo je Putin po aretaciji Hodorkovskega nacionaliziral in zlil v državni Rosneft, kjer je imel glavno besedo silogarh Igor Sečin.
Mihail Hodorkovski je bil obsojen dvakrat. Za isto dejanje, kar je sodni unikum brez primere. Ko se je prva kazen bližala koncu, si je Kremelj izmislil novo sojenje. In dodatna leta zapora. Prvi del kazni je prestajal v koloniji Jag-14/10 v Krasnokamensku pri Čiti. Tam so počeli vse, da bi ga zlomili. Njegova odvetnica Karina Moskalenko mi je v Strasbourgu pripovedovala, da so mu v celico nalašč pripeljali jetnika s pomenljivima priimkoma: Putin in Kučma. Drugi mu je neke noči poskušal z vilicami iztakniti oko, a se je Hodorkovski še pravi čas izmaknil nasilnežu in nevarni poškodbi. Drugi del več kot desetletne zaporne kazni je preživel bistveno bolj mirno. V koloniji št. 7 v Segeži v Kareliji, nedaleč od meje s Finsko, od koder je prejšnji petek prek Sankt Peterburga poletel v Berlin.
Za njegovo izpustitev si je prizadeval ves svet. Najbolj konkretno je to počela Nemčija. Nekdanji zunanji minister Hans-Dietrich Genscher naj bi se o njem dve leti pogajal z Moskvo. Že pred njim je kot poročevalka Sveta Evrope o zadevi Jukos na Kremelj resno pritiskala tudi nekdanja pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger. Dogovor o osvoboditvi Hodorkovskega naj bi bil dosežen oktobra letos. Novembra je napisal prošnjo za pomilostitev, ko mu je Genscher zagotovil, da ta prošnja ne pomeni priznanja krivde v zadevi Jukos, kar je Putin pravzaprav ves čas zahteval od njega. In decembra, po 3709 dneh ječe, končno svoboda.
Zakaj se je Vladimir Putin ob koncu leta odločil za nenadno pomilostitev vrste političnih zapornikov, tudi Hodorkovskega? Predvsem zaradi negativnega imidža Rusije na mednarodnem odru, ki ga s svojo politiko ustvarja prav prvi mož Kremlja. Vladimir Putin veliko da na mednarodno javno mnenje, ki mu dober mesec pred zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju ni niti najmanj naklonjeno. Nekateri neodvisni ruski komentatorji svarijo, da se je močno približal rdeči črti, za katero so stali in še vedno stojijo Gadafi, Asad in Lukašenko. V Sočiju, kjer bo več tisoč tujih poročevalcev in gostov, si takšnih vzporednic seveda noče dovoliti. Zato ta amnestija v slogu dobrega carja, ki zna kaznovati, a tudi odpuščati. Toda zdi se, da se je na to (preveč prozorno) dobroto v sebi spomnil malce prepozno. Že zdaj je namreč znano, da mnogih predsednikov, ki bi jih Putin sicer rad videl ob sebi na slavnostni tribuni, ne bo na igre v Sočiju.
December je bil v Sovjetski zvezi že od nekdaj čas za pomilostitve (in izmenjavo) političnih zapornikov. Decembra 1986 je Mihail Gorbačov, denimo, osvobodil Andreja Saharova, ki ga je Jurij Andropov izgnal v takrat zaprti Gorki (današnji Nižni Novgorod). Vrnitev Saharova v Moskvo je bila nekakšen simboličen uvod v velike spremembe, ki so se takrat začele v Sovjetski zvezi. Je morda tudi osvoboditev Mihaila Hodorkovskega naznanilo preobrata v zdajšnji Rusiji? Nikakor. Te se bodo namreč začele šele, ko bo Vladimir Putin sedel tam, kjer so Hodorkovskemu desetletje uničevali življenje. |
Hodorkovski na svobodi: »Vladimir Putin je težaven človek«
Dolgoletni ruski zapornik se bo zavzemal za druge politične zapornike.
Barbara Kramžar, Berlin
pon, 23.12.2013, 10:00
Hodorkovski je na medijsko oblegani tiskovni konferenci v muzeju, posvečenem berlinskemu zidu, poudaril, da njegova prošnja za izpustitev ne pomeni, da priznava krivdo za dejanja, za katera je bil obsojen. Foto: Axel Schmidt/Reuters
Berlin – Na prvi tiskovni konferenci po prihodu v Berlin se je Mihail Hodorkovski, ki je po več kot desetletju v ruskih kazenskih taboriščih spet na svobodi, naprej zahvalil vsem, ki so pomagali pri njegovi izpustitvi, še posebej nekdanjemu nemškemu zunanjemu ministru Hans-Dietrichu Genscherju in kanclerki Angeli Merkel.
Zanimanje za nekdanjega naftnega milijarderja in poznejšega političnega nasprotnika ruskega predsednika Vladimirja Putina, za katerega sta si v minulih letih neutrudno prizadevali nemška politika in diplomacija, je velikansko. Včeraj se vsi zainteresirani predstavniki sedme sile sploh niso mogli zriniti v premajhno dvorano berlinskega muzeja Checkpoint Charlie, njegova direktorica in organizatorka tiskovne konference Alexandra Hildebrandt je morala snemalce in fotografe večkrat prositi, naj se vsaj malo umaknejo.
Slovo od politike
Po iskreni zahvali vsem, ki so pomagali pri njegovi izpustitvi, je petdesetletni Hodorkovski pravzaprav povedal največ o tem, česa ne bo počel. Ne bo se vpletal v politično dogajanje v Rusiji: »Boj za politično moč ni zame!« Poleg tega bolje kot opozicijski voditelji razume, »kako nevarno bi bilo zanje, če bi bil jaz v prvi liniji«. Ruska opozicija je po njegovi oceni še vedno šibka, a veliko močnejša kot pred desetletjem. »Vse več ljudi hoče vzeti usodo v svoje roke, ta trend je očiten,« je dejal v Berlinu. Toda sebe ne vidi v vlogi opozicijskega voditelja.
Mihail Hodorkovski se tudi ne bo bojeval za delež svojega nekdanjega podjetja Jukos, s katerim je pred letom 2003, ko so ga obtožili davčne utaje, pranja denarja in kraje nafte, postal eden najbogatejših Rusov. Povedal je, da ima dovolj denarja za življenje, ne bo pa kupoval nogometnih moštev in tudi drugih ne bo mogel več sponzorirati. Opazovalci verjamejo, da ima Mihail Hodorkovski v Švici, kjer živi njegova druga soproga s tremi otroki, na bančnih računih nekaj sto milijonov dolarjev. Za zdaj še ne ve, ali bo družina tudi ostala tam, saj bo vse svoje odločitve šele uskladil z njimi.
Nedeljske tiskovne konference sta se udeležila tudi njegova oče in bolna mati, zaradi katere je zaprosil za pomilostitev. V Berlin je takoj po izpustitvi iz kazenskega taborišča prišel prav zato, ker se v tem mestu zdravi njegova mati, v Rusijo pa se ne namerava vrniti, ker ne ve, ali jo bo še lahko zapustil. To bi storil, če bo rusko vrhovno sodišče izničilo vse obtožbe proti njemu. Poudaril je, da njegova izpustitev ne pomeni tudi priznanja krivde; vztraja, da je bila njegova obtožba pravosodna samovolja. Krivde ne bi mogel priznati že zaradi vseh drugih nekdanjih sodelavcev, ki so še vedno v zaporu, v izpustitev pa da je privolil šele, ko je izvedel, da Kremelj po posredovanju nekdanjega nemškega zunanjega ministra Genscherja priznanja ne zahteva več kot pogoj. Svoj odhod v tujino vidi »v najboljši tradiciji sedemdesetih let«, ko so številni oporečniki zapuščali Sovjetsko zvezo.
Proti bojkotu olimpijade
Če se že ne bo ukvarjal s posli in neposrednim političnim delovanjem, Mihail Hodorkovski pravi, da se bo na svobodi zavzemal za vse, ki zaradi podobnih obtožb še naprej sedijo v zaporu. Med njimi je izpostavil nekdanjega poslovnega partnerja Platona Lebedeva in državnike sveta zaprosil, naj se v pogovorih z ruskim predsednikom spomnijo, da sam ni bil zadnji politični zapornik v Rusiji. »Putin je težaven človek,« je dodal, to pa je tudi vse, kar je bolj ostrega povedal o dolgoletnem nasprotniku. Hodorkovski ne priporoča niti bojkota olimpijskih iger v Sočiju, ki so zanj »praznovanje športa«, čeprav je znano, da se jih ne bodo udeležili ne nemški predsednik Joachim Gauck, niti kanclerka Angela Merkel, pa tudi ne ameriški predsednik Barack Obama in njegov francoski kolega François Hollande.
Še nedavno najbolj znani ruski kaznjenec upa, da bo kmalu na svobodi tudi nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko ter da si bo ukrajinski predsednik pri tem vzel za vzgled ruskega. Medtem se bo sam »prek vseh kanalov« zahvalil vsem, ki svo pomagali pri njegovi izpustitvi.
|
|
