Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Dec 2013 17:42 Naslov sporočila: Katarina Čas |
 |
|
Katarina Čas: »Kako naj to normalno povem, ne da bo zvenelo hvalisavo?«
Scorsese jo je izbral med tisočimi igralkami, Al Pacino se je ob prvem stiku z njo odločil, da bo njegova filmska zaročenka.
Vesna Milek, Sobotna priloga Sobotna priloga
sob, 28.12.2013, 09:00
Katarina Čas: »Kako naj to normalno povem, ne da bo zvenelo hvalisavo?«
"Lahko rečem, da sem šla s 'športnih priprav' naravnost na tekmo." Foto: Jure Eržen/Delo
Mogoče je umetnost prav v tem, da ne razmišljam preveč. Da grem s tem valom. In se hkrati osredotočam na to, da ne niham preveč. V športnem žargonu: ob zmagi se veseliš, ampak ne ekstatično, ob porazu pa žaluješ, a ne padeš v depresijo. Jaz pač skušam sebe tako disciplinirati, da ne grem ne v eno ne v drugo skrajnost.
Ko govoriš z njo in strmiš v neobičajno modre oči, navihane, na robu smeha, ti je jasno, da je pred tabo nenavadna kombinacija. Nedoločljiva kombinacija. Nekaj med zapeljivko in navihanko, nekaj med punco iz sosednje ulice, polno humorja, dovtipov in smeha, in filmsko divo, ki se trudi, da to ne bi bila; nekaj, zaradi česar jo je pravzaprav nemogoče opisati.
Ja, ko govoriš s Katarino Čas – in govorili sva res dolgo –, nejasno začutiš, kaj je tisto, zaradi česar jo je Martin Scorsese izbral med tisočimi igralkami na avdiciji; začutiš tudi, zakaj se je Al Pacino ob prvem stiku z njo odločil, da bo v filmu Imagine njegova filmska zaročenka.
Volk z Wall Streeta, film, v katerem je Katarina kot Chantalle del zvezdniške zasedbe z Leonardom DiCapriem, Matthewem McConaugheyjem in Jonahom Hillom, ima po pisanju vodilnih filmskih kritikov potencial še enega kultnega Scorsesejevega filma, »najboljšega po Dobrih fantih«. A šele ko vidiš film, dojameš, zakaj ga je Telegraph označil za »tako vlažnega in vročega kot pravkar razsekano meso«.
S Katarino Čas sem se v nedeljo, takoj po newyorški premieri Scorsesejevega Volka z Wall Streeta, odpeljala na potovanje, na katerem je dišalo po letališčih, neobičajnih srečanjih, brnenju filmske kamere, tremi, adrenalinu, vzhičenju in evforiji … Ko sva končali, je vonj ostal še dolgo zatem. »Vonj po ženski.« Po tem, da je vse mogoče.
Kaj še sploh lahko poveste o newyorški premieri Scorsesejevega filma, česar še niste? Sprehod po rdeči preprogi, z Leonardom DiCapriem, Matthewem McConaugheyjem …
Težava je v tem, da karkoli rečem, lahko zveni patetično. Vse čestitke, objemi s soigralci, pohvale … Ne morem povedati tako doživeto, da bi lahko verodostojno opisala vse emocije, ki vejejo ob takšni premieri med ekipo.
Premiere tam so sicer dobro naoljena mašinerija, del promocije pač.
Z avtom te pripeljejo do preproge, kjer te čaka eden od publicistov in ti da iztočnico za vstop na preprogo, čez katero te varno pospremi, ti pridrži plašč, te predstavi pomembnejšim novinarjem ali fotografom, ki so dobro pripravljeni in o slehernem igralcu vedo vse, kar je treba vedeti. Lepo do stola v dvorani …
Bom vprašala drugače: Kaj je po filmu rekel Scorsese? Kaj je o filmu rekel, recimo, McConaughey? Kaj so rekli o filmu vaši drugi soigralci? Ne nazadnje ste ga vsi videli prvič.
Vsi soigralci so bili navdušeni. Vsi so, no, smo ponosni, da smo del Scorsesejevega filma, ki utegne postati kulten. Najlepše je bilo spet videti vso ekipo in igralce, saj se na snemanjih vedno stke nekakšna družinska povezanost. Matthewa McConaugheyja na snemanju nisem srečala, sva se pa videla po premieri, kjer sem mu seveda čestitala za odlično odigrano vlogo.
Pa on vam?
Vrnil mi je komplimente in stisnil high five. No, vidite, kako naj to normalno povem, ne da bo zvenelo hvalisavo?
Kako si pravzaprav razlagate vse to, kar se vam dogaja v zadnjih treh letih? Kot da ste ujeli val in hkrati razvili umetnost. Kako se obdržati na njem?
Mogoče je umetnost prav v tem, da ne razmišljam preveč. Da grem s tem valom. In se hkrati osredotočam na to, da ne niham preveč. V športnem žargonu: ob zmagi se veseliš, ampak ne ekstatično, ob porazu pa žaluješ, a ne padeš v depresijo. Jaz pač skušam sebe tako disciplinirati, da ne grem ne v eno ne v drugo skrajnost.
In da skrajnosti prihranite za filmsko platno?
Recimo. (nasmešek) Ko te kličejo iz New Yorka, da te je Scorsese izbral med stotinami posnetkov uveljavljenih igralk po svetu, se ti res zdi neverjetno in ne veš, ali boš kričal od veselja, se boš zjokal, ali te bo povozilo … Ko vznemirjenje mine, nastopi realnost: zdaj bo pa treba to še narediti.
Če bi pogledali v zakulisje avdicij, snemanj ...
Na neki način je nadrealistično. Narediš avdicijo za Scorsesejev film, potem pride nova avdicija za film s Pacinom, novo veselje nad snemanjem, nov strah pred tem, da ti bo spodletelo. Skratka, vse, kar sem v svojem poslu doživljala prej, se zdaj dogaja na višjo potenco. Vse, kar lahko naredim, je, da poskušam ostati v sebi, v centru (nasmešek).
Najbrž ste se že vprašali: zakaj prav jaz? Je to talent, plus faktor sreče, biti uglašen sam s sabo in s svetom, biti v pravem trenutku na pravem mestu?
Zadnjič sem se v centru Ljubljane zaletela v Miho Mazzinija. Čestitke, Katarina, mi je rekel, potem pa takoj: Samo lepo prosim, da ne boš začela s tem slovenskim jamranjem, v smislu, zakaj jaz?
In ga gledam in si mislim, pa kako veš, kaj se mi plete po glavi? (nasmešek)
Očitno smo tako narejeni, da se v ekstremni bolečini ali ekstremni sreči vprašamo: zakaj prav jaz?
Tako. In potem sem si rekla: Če ne bi na priporočilo Barbare Predin šla na seminar Nancy Bishop, če me ta ne bi poklicala za avdicijo za Drevo življenja Terrencea Malicka, če ... Po vseh analizah sem prišla do zaključka, nič, očitno sem bila res ob pravem času na pravem mestu. Vendar sem kmalu po tem prebrala članek o tem, koliko je uspeh igralca odvisen od sreče. Avtor je zapisal primer: Pilot nenadoma ne more več pilotirati. Je stevardesa poleg njega, torej ob pravem času na pravem mestu, da prevzame krmilo? Je. Ali lahko pilotira avion? Ne, ne more. Ker ne zna.
Očitno sem na avdicijah pokazala nekaj, kar je prepričalo režiserje, casting direktorje … Film je preveč resen posel, da bi me izbrali po naključju, kot na loteriji.
Pravzaprav v filmskem svetu niste novinka. Prvo filmsko vlogo ste odigrali že pri trinajstih.
Peklenski načrt. Z Majdo Potokar, Gojmirjem Lešnjakom in Daretom Valičem. Še prej pa reklama za cockto.
Kot da je najprej film poiskal vas, ne vi njega?
Vse se je dogajalo nekako organsko. Do sedemnajstega leta sem posnela še množico reklam in opazila, da mi je to blizu, da se z mano pred kamero nekaj zgodi in da ... me strašno zanima proces ustvarjanja teve spota, filma. Če sem imela v prejšnjem prizoru rokav tako, zakaj zdaj ni zavihan? Kontinuiteta prizorov me je vedno blazno fascinirala (smeh). Te stvari.
Na srednji šoli sta bili sošolki z (zdaj) igralko Mestnega gledališča Mojco Funkl. Ona je šla na sprejemne na AGRFT, vi pa ne. Kako to?
Takrat sem že vedela, da me zanima predvsem vse v zvezi s filmom. Rekla sem si, da si v Sloveniji ne morem delati iluzij, da bom filmska igralka, in sem se vpisala na ekonomsko fakulteto. V diplomskem delu sem na primer združila ekonomijo in film ter diplomirala na temo tržno komuniciranje slovenskega filma. Tudi posredno sem ostajala v stiku s filmom. Z Mangarti sem na primer delala kot tajnica režije pri Čokoladnih sanjah, sodelovala kot asistent pri castingu za film Estrelita Metoda Pevca in tako naprej.
Atlantis je bilo prvo soočenje s slavo, sorazmerno z našo malo deželo, pa vendar.
Že od desetega leta sem na televiziji s plesalci Mojce Horvat nastopala praktično vsak teden in sem se bila vajena videti po TV in tega, da mulci iz bloka kdaj pa kdaj vpijejo za menoj. Nisem niti dobro razumela. Kot najstnica v reklamah sem bila tega vajena, zato se mi pri Atlantisu ni odprl nov svet prepoznavanja, da bi me prevzel in očaral. In odpeljal.
No, morda me je malo odneslo sredi dvajsetih, ko sem pustila faks, se odselila od mame v staro Ljubljano, češ, sem že samostojna, služim svoj denar in živim svoje življenje. No, kasneje sem se vrnila na faks in ga dokončala.
Potem so se zgodile še druge oddaje, Aritmija, vmes Vrtičkarji, pa glavna vloga v mladinskem filmu V petek zvečer, epizodna vloga v nadaljevanki Se zgodi z Jurijem Zrnecem … Pa dve telenoveli, prva in zadnja slovenska Strasti in hrvaška Pod sretnom zvijezdom. Več izkušenj s kamero kot marsikatera slovenska igralka.
Ja, to vse so bili zame izleti in nove izkušnje. Rada sem to delala.
Ko so mi na primer ponudili vlogo v telenoveli, sem oklevala, a ko sem govorila s Sebastijanom Cavazzo, Urošem Fürstom in Natašo Barbaro Gračner, so me opozorili, da mi manjka kilometrina vsakodnevne igre in da mi bo izkušnja prišla zelo prav. In mi je res. Sploh pa telenovela, ki zahteva čustveni vrtiljak, sreča, jok, ljubosumje, zloba, sovraštvo, jeza, vse na potenco. Od šestih zjutraj do šestih zvečer, vsak dan, brez premora, štiri mesece.
Po telenoveli Strasti ste šli na avdicijo za vlogo v Drevesu življenja Terrencea Malicka.
Ja. Lahko rečem, da sem šla s »športnih priprav« naravnost na tekmo. (nasmešek)
Moja prva avdicija v tujini je bila tudi najtežja: ura improvizacij, teksta v stari angleščini, čustvenih izbruhov pred producenti, asistenti in casting direktorjem Robinom Hudsonom … A sem imela po tej avdiciji res dober občutek.
Očitno res. Med vsemi igralkami na tem koncu Evrope ste vi edini dobili povabilo za drugi krog avdicije v Parizu.
Tam je bilo že drugače. Na prvi avdiciji nisem imela kaj izgubiti – in to je osvobajajoče. V drugem krogu pa že začneš razmišljati. Vidiš, da se ti v glavi in telesu dogajajo zanimive stvari, in se hitro naučiš: če si želiš preveč, te to lahko ohromi, če se trudiš, da bi bil preveč sproščen, prav tako ni ok.
Terrencea Malicka tudi na pariški avdiciji ni bilo?
Ne.
Kdo vas je torej priporočil režiserju Policista Johnu M. McDonaghu?
Moj mučitelj s prve avdicije, casting direktor Robin Hudson, me je priporočil kolegici Jini Jay, casting direktorici za Policista. Režiserju pa me je omenila Malickova producentka. Obe priporočili sta pripomogli k temu, da sem dobila e-mail s scenarijem prizora iz filma in prošnjo, da urgentno potrebuje moj posnetek teksta.
Najprej sem pomislila, da je spam ali da me nekdo zafrkava.
Zakaj?
Ker se načeloma direktnih povabil na avdicije ne dobiva, sploh če nimaš agenta. Pod mail je bila podpisana Jina Jay, in ko sem jo poguglala, sem videla, da je resna casting direktorica. Delala je Harryja Potterja, Zadnjega škotskega kralja, Billyja Elliota … Ko sem videla, da gre zares, sem se zorganizirala in posnela prizor.
Kako je to videti?
Z Ladom in prijateljem, režiserjem Alešem Nadaijem, smo pri njem v kuhinji posneli prizor in sem ga poslala v London. S posnetkom so bili zadovoljni, zato so me povabili še na avdicijo v London. Po vrnitvi v Ljubljano sem izvedela, da se je režiser John odločil zame.
Prvi mali čudež v nizu. Mar ni neobičajno, da dobiš vlogo brez agenta?
Glede na odzive mojih soigralcev pri Policistu je očitno res nenavadno. Niso mogli verjeti, da sem prišla na film brez agenta.
Zdaj agenta imate?
Imam. Moj mučitelj z Malickove avdicije Robin Hudson je z mesta casting direktorja presedlal v agencijo Olivia Bell in mi ponudil, da me zastopajo.
Kako sploh poteka sodelovanje med agencijo, agentom in igralcem?
Agencije, ki zastopajo igralce in druge kreativne poklice, so zelo močno vpete v industrijo, v splet informacij o novih produkcijah, svežih scenarijih, tesno sodelujejo s casting direktorji in filmskimi studii. In agenti v teh agencijah za svoje kliente zelo dobro vedo, kaj jim ustreza in v čem so močni, obenem pa dobro poznajo potrebe, zahteve režiserja, casting direktorja, skratka naročnika. Tako dobim scenarije za vloge, za katere Robin oceni, da so prave zame.
Res me zanima, kaj je odločilno.
O tem sem se tudi sama spraševala. Takih svetlolask z modrimi očmi je na milijone.
Za kaj gre potem?
Težko vam odgovorim na to. Kaj vem? Ker se izkažem na avdiciji, ker sem prilagodljiva pri delu, ker se ne jemljem preresno … Morda zato dobivam tudi veliko komičnih vlog; Policist je črna komedija, Volk z Wall Streeta in Imagine pa v bistvu tudi.
Zdaj ste v Galwayu, prvič na setu v neodvisni produkciji. Kaj to pomeni?
Pridem v snemalno bazo, zjutraj ob šestih, ledeni mraz, odpeljejo me v mojo prikolico. Prvič v življenju vstopim v prikolico, na kateri piše Katarina Cas – Gabriela. Sem mislila, da je tako samo v filmih. Komaj sem skrila presenečenje, delala sem se, da je vse to tudi za slovenske igralce najbolj normalna stvar na svetu (se smeje). Ker tam je osebna garderoba najbolj normalna stvar!
Kako so potekale vaše priprave, vaje pred prizori, kako snemanje?
Najprej smo vadili v Dublinu s celotno ekipo, potem sva z Brendanom Gleesonom ponavljala pred snemanjem, pa še z režiserjem. Asistenti so naju nato odpeljali na filmski set, baza s prikolicami je bila kakih petnajst minut stran.
Priznam, da sem bila pred snemanjem precej v krču. A ko sva se srečala z Brendanom, sva se zelo hitro ujela. Čudovit gospod, en tak velik medvedek. Že po petih minutah sva se smejala, ta njegov bizaren irski črni humor pač, jedla sendviče med prizori ...
Ker je bilo tako ledeno mrzlo, so naju zalagali z grelci, povsod sva jih imela, v čevljih, na ledvicah. Mislila sem, da bom umrla od mraza. Pihal je tako leden veter, da se z Brendanom sploh nisva slišala. In sva prosila režiserja, da prizor posnamemo še enkrat, v interjerju.
Kateri prizor v Policistu je to?
Scena, v kateri povem, da je moj mož gej. Zame je bilo idealno, da sem za svojo prvo takšno vlogo v tuji produkciji upodobila tip ženske, begunke, Hrvatice, ki se poroči zaradi vizuma in je strta, prestrašena. Ker sem se tudi sama počutila tako (nasmešek).
Ste imeli občutek, da bo ta film tako uspešen?
Niti slučajno. Prišla sem pač na avdicijo za neki neodvisni irski film. Tudi casting direktorica mi je rekla, da je to majhen film, čeprav z velikimi imeni, kot sta Gleeson in Don Cheadle, pa tudi Mark Strong in Liam Cunningham. Nikoli si nismo mislili, tudi režiser ne, da bo film odprl Sundance, pobiral nagrade ali nominacije na festivalih, od Sarajeva do zlatih globusov … In bil tudi finančno uspešen.
Zdaj prideva do ključnega trenutka. Vaš agent Robin Hudson vam uredi avdicijo za film Martina Scorseseja ...
»Hej, Katarina, dobili smo vabilo za avdicijo za Scorseseja, sicer majhna vloga, ampak, hm, režira Martin Scorsese. Preberi in posnemi prizor iz priloženega scenarija.«
In že berem scenarij za prizor, v katerem se derem, ker mi gre na živce, da mož name lepi šope bankovcev.
Prizor, ki je zdaj tudi v uradnem promocijskem trailerju za film?
Točno ta.
Lado vas torej doma oblepi z evri in ...
Ne, tokrat me je posnel najin prijatelj Bačo [Dejan Batočanin].
In ne, nisem se oblepila z denarjem. Bistveno je, da narediš ta lik, vse drugo je stvar režiserjeve senzibilnosti. Kasneje mi je Marty med pavzo na terasi smeje razlagal, kaj vse so počela dekleta za to vlogo – na primer lepila nase kupe denarja.
Z Bačom to posnameva, spomnim se občutka sproščenosti, v smislu, Scorsese gotovo, če bo sploh kdaj videl ta posnetek, ne bo izbral mene. Naredila sem še malo hudomušen uvod …
Kakšnega?
V originalu je bila Carolyn, kasneje Chantalle, Švicarka, zato sem s švicarskim naglasom rekla Hallo! Ich bin Carolyn aus Switzerland … in dodala eno sočno, pravo švicarsko-nemško kletvico in potem nadaljevala z uvodom in prizorom. Posnetek pošljem v London in nanj pozabim.
Pozabite?
Res. Bila sem čisto zadovoljna s tem, kar sem naredila, a sem se zavedala, da so možnosti za to, da se kaj zgodi, res minimalne.
Čez mesec dni me pokliče agent: Katarina, Scorsese wants you!
Vzhičenje! Potem pa spet živčna vojna. Zanima jih, ali bom lahko dobila ameriški delovni vizum!
Čez mučen mesec in pol kontaktov z odvetniki produkcije in podobnimi papirnimi vojščaki smo zmagali tudi to bitko.
Kako je mogoče, da ste dobili vlogo samo na podlagi tega videoposnetka? Je torej tudi Scorsese videl ta posnetek?
Ja, seveda je Scorsese videl posnetek. On ima zadnjo besedo. To, da te kdaj izberejo na podlagi posnetka, ni redkost … Je pa res, da večinoma avdicije potekajo v živo. Marty in casting direktorica Ellen sta mi kasneje povedala, da sta se, ko sta videla moj posnetek, nasmejala tako moji verziji Chantalle kot uvodnemu pozdravu.
In zdaj prva visokoproračunska produkcija v New Yorku. Jo lahko primerjate, recimo, z irskim neodvisnim filmom?
Lahko. Vse je še večje kot pri Policistu. Uradni sedež filma Wows je celotna stavba. Budžet Wowsa je bil okoli 100 milijonov, Policist je imel budžet 6 milijonov. Samo za občutek. Tukaj je šlo za pravo hollywoodsko mašinerijo, z večjo ekipo, več tehnične opreme, več lokacij, odlično organizacijo in večjim udobjem.
Seveda me najbolj zanima prvo srečanje z Martinom Scorsesejem.
Za zmeraj si ga bom zapomnila (nasmešek). Ne samo zaradi Martina Scorseseja – moj prvi dan na setu je bil 11. september. Potem pa, asistent mi že takoj zjutraj sporoči, da bi me režiser rad videl. Vmes me peljejo na pripravo maske za Chantalle. Čakam v svoji prikolici, pride asistent: Marty je pripravljen, da te sprejme. Aha, Marty torej. Okej, rečem in se spet delam, da je vse normalno. Pridem v njegovo prikolico, me pozdravi z nasmeškom: »Katarina, dobrodošla …« Vstane, me objame. Led je takoj prebit. Od kod da sem, Slovenija? Aha, ex Jugoslavija, že sva pri Titu in neuvrščenih, to temo dobro pozna. »Imaš kakšno vprašanje glede jutrišnjega prizora?« me vpraša. Za hip oklevam, naj mu rečem ali ne, pa potem le omenim, da se mi zdi čudno, da se v prvem prizoru Chantalle, očitno koleričen tip, dere, v drugem prizoru je sumljivo tiho ... Pozorno me posluša. »Imaš prav. Bova nekaj dodala.«
Že na prvem srečanju ste mu omenili svoje pripombe glede lika?
Ja, kar rekla sem (skomigne). Do mene se je obnašal, kot da me pozna že sto let. In to te seveda sprosti. Govori pa neverjetno hitro, na trenutke spominja na Woodyja Allena, samo da ni videti tako nevrotičen, tudi temperament je bolj italijanski. Ima pa neverjetno energijo! Kakšna vitalnost! Kakšen film je naredil pri enainsedemdesetih: poln seksa, drog in rokenrola.
Z DiCapriom sta se srečala šele na prvem skupnem prizoru?
Ne, takoj ko stopim iz Scorsesejeve prikolice, me že čaka asistent in mi reče, da mi bo predstavil še Leonarda. Leonardo in Jonah Hill ravno prideta iz Leonardove prikolice, obema dam roko. »Aha, ti si torej Chantalle, super,« pravi DiCaprio. Spet klepet o tem, od kod sem, zelo sproščeno. Sama sem zaključila pogovor, nisem hotela biti vsiljiva. Bila sta ravno med prizori, sredi snemanja.
Kot sem videla kasneje, je Leonardo igralec z neverjetno koncentracijo. V filmu ima res veliko teksta, resnično dolgi monologi, dialogi, ki trajajo tudi po osem minut. In na ta film veliko stavi. Leonardo je bil tisti, ki je res hotel ta film. Sedem let se je trudil.
Kako je že rekel Scorsese: da je ta film utelešenje ameriškega pohlepa.
Kot pravi DiCaprio, gre za portret novodobnega Kaligule.
Chantalle oziroma Švicarka Carolyn v biografiji je prav tako resničen lik?
Ja, in prav všeč mi je ta lik. Všeč mi je bilo, da ima Chantalle res karakter. Majhna vloga, ampak oster značaj …
Vaš prvi snemalni dan, torej. Prizor z lepljenjem denarja. Jon Bernthal, Leonardo DiCaprio, Margot Robbie in Jonah Hill.
Prizor smo snemali v West Hamptonu, v vili nekega poslovneža, bogataša, ki je odstopil hišo za snemanje. Kot mi je povedal med odmorom pri snemanju, predvsem zato, ker sta njegova žena in hči navijali za to, da bosta v njihovi hiši snemala Leonardo in Scorsese.
Skratka, v tisti veliki sobi stojim, oblepljena z denarjem, kot robocop, Leonardo, Margot in Jon strmijo vame, vsi se smejimo, jaz se ne morem niti usesti.
»To, da te snema Martin Scorsese v počasnem posnetku, medtem ko snifaš kokain, so najbrž sanje vsakega igralca. Nič se ne more primerjati s tem,« je izjavil Jonah Hill po snemanju. Če tako razmišljajo uveljavljeni igralci …
(smeh) O tem lahko razmišljaš samo po snemanju. Nikakor pa med snemanjem, sicer te lahko resno načne strah.
Super je bilo, da sva se z Jonom Bernthalom [igra Chantallinega moža] prej nekajkrat dobila in vzpostavila domač odnos, sicer bi me trema najbrž zlomila (nasmešek). Takoj po prihodu v New York sem izrazila željo, da bi se pred snemanjem srečala s svojim filmskim možem. Razumljivo, pravijo, in z Jonom sva že na kosilu v Tribeci. Zelo kul lik, zelo normalen. Tam razgradiva prizor, nekaj dodava. No, precej dodava, iz prizora na dveh straneh sva naredila prizor na šestih. Kaj bo na to rekel Scorsese, se smejiva. »Glej, pripravila sva, on lahko še vedno reče ne,« pravi Jon.
Zato je bilo vse zelo sproščeno, veliko smeha, tudi na račun mojega kostuma, vse je teklo gladko. Prav na snemanju te prve scene se je Scorsese odločil, da bo Chantalle imela slovenske korenine.
Kako to?
No, malo sem pomagala. Vse te moje zgodbe o tem, kje je Slovenija, tri ure od Benetk, ex Jugoslavija in tako dalje. Ob neki priložnosti sem mu povedala nekaj v slovenščini … Takrat se je odločil, da bo Leonardo v naraciji povedal, da je Chantalle rojena v Švici, a s slovenskimi koreninami. In to se je tudi zgodilo.
Delati z Martinom Scorsesejem. Mislim, da ni igralca v hollywoodskem panteonu, ki ne bi bil pripravljen sprejeti najmanjše, epizodne vloge, samo da bi delal z njim.
Ko ga vidiš delati, se zavedaš, da si v bližini genija. Resno. Bila sem fascinirana, ko sem videla, kako ima pred očmi vse štiri ure tega filma, kolikor je bila dolga prvotna verzija. Fasciniralo me je, kako se ukvarja z igralci. Ko sva mu z Jonom Bernthalom pokazala, kako sva si zamislila prizor, nama je pustil, da ga izpeljeva. V vsakem primeru je on tisti, ki ga lahko v montaži izreže.
Pa ga očitno ni. Od triurnega filma je za trailer izbral prav prizor, v katerem stojite oblepljeni z dolarji, medtem ko v vas strmijo DiCaprio, Margot Robbie …, in Jonahu Hillu zabrusite: »Ne delamo zate!« Ni slabo, za »epizodno« vlogo? Ni malo primerov, ko veliko resnejšo vlogo, z več kot petnajstimi snemalnimi dnevi, režiser v montaži popolnoma izreže.
Tega se zavedam, ja. Zato sem bila na premieri toliko bolj presenečena. Scorsese je pustil vse dodatke, improvizacije, tudi v tem prizoru lepljenja denarja. Dovolil je, da je Chantalle ostrejša, zadirčnejša …
Tega v prvotnem scenariju ni bilo?
To veliko pove o Scorseseju. Čeprav je vsak prizor razdelan, preštudiran do zadnjega detajla, dopušča improvizacijo. Očitno mu je všeč, da se postavljene stvari malo porušijo, da na platnu delujejo bolj organsko, bolj zares.
Tudi z nekaterimi prizori, ki za film niso odločilni, si je dal veliko opraviti, ker so pomembni za atmosfero, ritem, barvo filma.
V filmu gre čez prizor še vedno Leonardov glas, ampak Scorsese je pustil tudi tonski posnetek vašega pričkanja. Celo v prizoru, ki ga imate z oskarjevcem Jeanom Dujardinom, s katerim kasneje postaneta ljubimca, slišiš – Slovenka.
(nasmešek) Ja, ta prizor je bil predviden kot nemi posnetek z Leovo pripovedjo. Ampak z Jeanom Dujardinom sva si, čeprav sva vedela, da se naju ne bo slišalo, dala duška pri tem fiktivnem dialogu.
Ker sem očitno control freak, me je med snemanjem začelo skrbeti, da ne bi Američani, ki imajo že načeloma površen odnos do Evrope, Slovenije spremenili v Slovakio. Dujardinu sem predlagala, da me v tem najinem »nemem« dialogu vpraša, ali sem Slovenka ali Slovakinja …
Lepo, da je Scorsese tudi v tem prizoru pustil ton. (nasmešek)
In kaj v filmu dela slovenska zastava čez celo platno? In napis Greetings from Slovenia?
Ne vem, morda sem s to Slovenijo za spoznanje preveč težila (smeh). To si je Scorsese zamislil sam, kasneje, ko mene že ni bilo več tam. Prijetno presenečenje.
Tudi za prvi prizor golote v vaši karieri ste si očitno izbrali pravi prvi film?
V filmu, polnem seksa, v katerem so goli vsi, tako DiCaprio kot igralke, z Margot na čelu, je moj prizor še najbolj nedolžen.
Za vami je premiera Scorseseja, pred vami premiera filma z Alom Pacinom. V filmu Imagine imate precej večjo vlogo, in če prav razumem, je večina vaših prizorov z Alom Pacinom.
Ja, vsi prizori so skupaj s Pacinom.
Je to, da ste nastopili v hollywoodskem blockbusterju, pomagalo pri tem, da ste dobili vlogo v Imagine Dana Fogelmana?
Sploh ne. Producenti Imagine sploh vedeli niso, da sem nastopila v Volku. No, spet se je zgodil klic. Hočemo te na avdiciji za Sophie, zaročenko ostarelega rockerja, ki ga, čisto slučajno, igra Al Pacino. Jasno, da te stisne. In da naj prizor pripravim do jutri.
In Lado je spet pripravil kamero in vas posnel?
Ja, in je zato moral odpovedati nekaj precej nujnih zadev (nasmešek).
Čez tri dni, spet podobna zgodba, pokliče Meg, newyorška menedžerka, in pravi: »Režiser bi rad s tabo govoril prek skypa.« Uf, tega ne maram, raje bi v živo, pa ta skypovski časovni zamik.
Avdicija po skypu?
Smešno, ne? Skratka, ko me pokliče Dan [Fogelman], nekaj časa klepetava, nato hoče, da mu odigram oba prizora, in to na suho, v računalniški zaslon. Vdihnem, se skoncentriram in naredim. Ko končam, se režiser smeje, očitno zadovoljen. Uf.
Ko vas poslušam, se zdi, da vse teče popolnoma lahkotno. A v resnici morate biti neverjetno hitri, odzivni, učinkoviti.
Vse gre zelo hitro, ja. Če se ne odzoveš takoj, izpadeš iz igre. V petek sem poslala posnetek, v sredo sem imela avdicijo na skypu, v soboto me že vabijo na zadnjo avdicijo s tremi igralkami v ožjem izboru v torek v Los Angelesu. Z Alom Pacinom.
Čez dva dni ste torej že na avdiciji v Los Angelesu?
In na letalu ponavljam dialog iz prizora. Vse se dogaja tako hitro in po svoje je to v redu, sicer bi imela moja glava preveč časa, da bi kaj zapletla.
Popolnoma na jetlagu se pripeljem pred veliko vilo na Beverly Hillsu, tipično hišo z bazenom, izvem, da je to vila producentke, kjer so že zbrani režiser, casting direktorica, asistentka in Al Pacino. Pridem noter, režiser vstane, z njim se že »poznava«, prek skypa, tudi Pacino razširi roke, me objame, so nice to meet you.
Nobene treme?
Ni bilo časa. Kar bo, bo. Že po prvem stiku s Pacinom sem imela občutek, kot da ga poznam že sto let. In v resnici ga, saj sem rasla z njegovimi filmi (smeh).
Skratka, štirje ljudje čakajo, naju gledajo. Midva s Pacinom na zofi. Zdaj bo treba odigrati prizor. Pacino vzame scenarij, lista po njem, išče prizor, pomagam mu ga najti. Sama ga znam na pamet. Let do Los Angelesa je dolg.
Dam noge na kavč, si začnem improvizirano piliti nohte, ker sem pač Sophie. Pred tem me je menedžerka opozorila, da Pacino rad improvizira, naj se ne ustrašim, če bo začel. In je seveda res (nasmešek). Morala sem biti popolnoma skoncentrirana, pozorno sem ga poslušala, vmes sem kaj dodala, se odzivala, a ne preveč. Oba sva vedela, da mora ta prizor pripeljati do določene točke. Na moje veselje mi je v petnajstih minutah uspelo vse: od štosov, ljubkih, butastih dovtipov do solznih oči … Hočem reči, zgodilo se je, kar padla sva noter.
Konec. In Pacino mi reče: That was great! Se obrne proti režiserju: She was awesome. Producentka, režiser, casting direktorica, vsi zaploskajo, meni ni nič več jasno … Spet, zelo neobičajno vse skupaj. Nadrealistično.
In? Že slutite, da ste dobili vlogo?
Skoraj. Zjutraj pride pome šofer, jaz že s kovčki, ker takoj po snemanju letim domov v Ljubljano, ker naslednji dan snemam prvi del serije Življenja Tomaža Kajzerja Petra Bratuše.
Pridem v pisarno produkcije in producentka Jessie Nelson in tam cel hangar, ki dela samo za ta film. Še zmeraj ne vem, ali sem dobila vlogo, kaj se sploh dogaja. Potem me vodi po tem hangarju, mi kaže fotografije mladega Ala Pacina, po hodniku greva mimo scenografije Sophiejinega stanovanja, in jaz še vedno ne dojamem, zakaj mi vse to razkazuje. Kaj se grejo? Običajno pokliče agent in ti pove, ali si dobil vlogo ali ne. Tukaj nič. Nato me pelje na fotografiranje, pridemo do kostumografke, ki ji je ime Sophie, in producentka naju predstavi: Sophie, spoznaj našo Sophie. V tistem trenutku dojamem, in navznoter me preplavi totalna evforija, a se zadržim, nič ne rečem. Od nekod pride režiser in mi reče, z Alom sta imela super kemijo, navdušen je nad tabo. Ko se s kovčki že pripravljam, da me odpeljejo na letališče, režiser priteče iz pisarne z nasmeškom: »Aja, samo to. Dobila si vlogo.« »Hvala,« rečem. »Sem nekako dojela, ja … Res hvala za ta dramatični preobrat.« Zdaj se ne morem več zadrževati. »Oprosti, radi mučimo igralke.« Vsi se smejimo.
Spomnim se, da nekaj časa nisem mogla poklicati nikogar, še Lada ne. Peljem se v avtu na letališče, gledam skozi okno, gledam Hollywood Hills in se … zjočem.
In čez nekaj ur začnete snemanje serije Petra Bratuše Življenja Tomaža Kajzerja. Od poljubljanja z Alom Pacinom do poljubljanja Matije Vastla. Velike turbulence.
Samo z enim od njiju se poljubljam (smeh). Ko sem prebrala scenarij Življenja Tomaža Kajzerja, sem videla, da ponuja nekaj drugačnega, urbanega. Gre pravzaprav za krimi drame v 50 minutah. Šest delov. Z ekipo smo se odlično razumeli, z Vastlom sva se veliko pogovarjala o najinih likih, Peter Bratuša je bil prav tako zelo odprt za kreativen dialog. Lepo je bilo. Že od začetka sem verjela v ta projekt in bila vesela, da so me povabili zraven. Zato smo se res na vse pretege trudili, da uskladimo urnike snemanj v Los Angelesu in Ljubljani. Producenti na eni in drugi strani so najbrž zaradi usklajevanj dobili kak nov siv las, a nam je na koncu uspelo. Le da sem nabirala milje z Lufthanso kot nora. Letala sem sem ter tja pa sem ter tja … A mi je uspelo posneti oboje. Bilo je res posebno poletje.
|
|
