Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1811
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 01 Sep 2013 12:53 Naslov sporočila: Komuna Srečanje |
 |
|
Komuna, šola za življenje
O komunah za odvisnike kroži kar nekaj mitov. Od tega, da gre za narkomane, ki se zaradi pomanjkanja mamil tresejo po kotih.
Mitja Felc, Delo Sobotna priloga
sob, 31.08.2013, 15:00
Komuna, šola za življenje
Po prvi predstavitvi komune sem mislil, da tudi delo poteka po vojaško, a še zdaleč ni tako.
O komunah za odvisnike kroži kar nekaj mitov. Od tega, da gre za narkomane, ki se zaradi pomanjkanja mamil tresejo po kotih, nekakšne verske sekte, lokalne prebivalce je strah, da bo to slabo vplivalo na njihovo mladino, češ da bodo igle ležale vsepovsod. Očitki so leteli še, da si to lahko privoščijo le bogatejši, saj da bivanje tam svojce stane na tisoče evrov. Vse te zgodbe so se sesule v prah ob obisku komune Skupnosti Srečanje v Vremskem Britofu pri Divači.
O, živijo, Zvone, so bile prve Valetove besede, ko sva se z direktorjem Zavoda Pelikan - Karitas, ki ima pod okriljem Skupnost Srečanje, ustavila na dvorišču osamljene kmetije v Vremskem Britofu pri Divači. Pravzaprav je komuna za odvisnike nastala iz nekdanjega župnišča. Nato sta si toplo stisnila roke in se objela. Izza vogala je prišel Jasmin, prvi odgovorni v tamkajšnji komuni. Tudi on se je prijateljsko objel z Zvonetom. In nato še preostalih pet fantov.
»Zvone, si prinesel termometer?« ga je pobaral Jasmin. Potrebujejo ga za izdelavo jogurta. Fantje namreč sami izdelujejo jogurt, sir, skuto, marmelado, pridelajo ogromno zelenjave, vzrejajo živino – imajo kokoši, race, ovce, koze, kravi, prašiče. Česar ne pojedo, prodajo, saj se morajo, kolikor je mogoče, vzdrževati sami.
Delo, pogovor in spoštovanje
Za hip sem se usedel z Zvonetom in Jasminom, da je Jasmin na grobo izvedel, kakšen je namen mojega obiska. Čeprav sem bil zunanji vsiljivec, sem se počutil sprejetega. Kmalu sem spoznal še druge fante – poleg Valeta in Jasmina še Miho, Aleksa, Nejca, Mateja in Miša.
Z Jasminom sva naredila krog po stari kmečki hiši, kjer mi je na grobo razložil pravila igre. Ob ogledu prostorov sem spoznal, da imajo ti skupni imenovalec – čistočo! To mi je vodja (pravzaprav je Jasminov uradni naziv prvi odgovorni) tudi potrdil. Čistoča in osebna higiena sta glavni pravili. No, prav nič manj pomembni niso točnost, v komuni je vse tempirano na čas, odgovornost, poštenje, delavnost, odkritost, spoštovanje ... Takrat sem spoznal, zakaj pravijo, da v komuni ne delajo prav nič drugega, kot da se pripravljajo na življenje. Komuna = šola za življenje.
Na hodniku je razpored z glavnimi odgovornostmi, ki jih imajo fantje. Vsak je določen čas odgovoren za kakšno delo – denimo za živali, vrt, dvorišče, obroke, kopalnico ... Okusijo prav vsa dela, pa če jim dišijo ali ne. Edino živine jim ni treba klati, če imajo do tega zadržke.
Jasmin je šef, a ne v pravem pomenu, saj je prvi med enakimi. Za prvega odgovornega so ga postavili strokovni delavci. Poleg tega, da tako kot vsi drugi dela, bedi še nad redom in disciplino, dodeli dnevne naloge in sankcionira. Redkokdaj pohvali, je dodal. »Pohvale so v komuni izjema, saj vas tudi zunaj delodajalec ne pohvali, če pridete točno v službo ali naredite, kar imate za narediti. Če kakšen dan še posebej garamo, jim to tudi povem, saj dajo takrat od sebe več, kot se od njih pričakuje,« je pojasnil.
Priznal je, da sem ter tja namerno ustvari situacijo, da se med seboj sprejo, saj tako pride na površje marsikatera zakopana težava. To pride v poštev predvsem, ko vidi, da kdo kuha zamero in jo tišči v sebi. »Ne le delo in disciplina, v komuni je izredno pomembna komunikacija. Pogovarjamo se redno, vsak se mora odpreti. Če vidim, da se dva ne razumeta najbolj, bosta gotovo morala naslednjo opravilo početi skupaj. Zanalašč. Naj razčistita med seboj. Če ne moreta sama, sem na voljo, da jima pomagam. Težave moramo rešiti skupaj.«
Jasmin se ukvarja tudi z birokracijo, saj prav vse zapiše. Od tega, koliko hrane se porabi, kdo pride na obisk in kdaj, sprejema in piše poročila. Edini ima ključe od blagajne (denarja je notri le za vzorec), dokumentov in edini ima pri sebi telefon. Najde se še kakšen privilegij, če temu lahko tako rečemo, saj gre pravzaprav za dodatno obveznost, ki jo z veseljem opravlja.
Ni časa za neumnosti
»V komuni ni časa za razmišljanje o neumnostih. Vsak dan so določena opravila enaka, sicer pa se naloge razlikujejo. Kakšen dan je večji poudarek na delu, drugič se več pogovarjamo, ob četrtkih in nedeljah si ogledamo kak film, danes, denimo (bil je torek), je zvečer branje in pisanje, jutri bomo imeli pogovore o nas samih, medsebojnih odnosih in podobno,« je povedal Jasmin, ki bo oktobra imel drugo »verifiko«. Po dveh letih ima 14 dni dopusta, na katerem bo predvsem preizkusil samega sebe, kako se znajde v zunanjem svetu.
Ne slepi se, da bo težko, ko bo enkrat za vselej zapustil komuno. Vendar se zaveda, da še nikoli do zdaj ni bil na tako pravi poti. Pravi, da je po toliko letih drogiranja in bluzenja čas, da se oddolži za vse slabo. »Ne mislim zdaj izigravati svetnika, ampak če bom nekomu lahko pomagal s kakšnim delom ali pravo besedo, mi bo to največ pomenilo,« je pristavil.
Še nekaj v hiši vzbuja pozornost. Fotografije Don Pierina, krščanske podobe, križi in rožni venci. »Veliko molite?« sem ga vprašal. Takrat sem izvedel za še eno zmotno mišljenje o komunah. Čeprav je ustanovitelj tovrstnih priprav na šolo življenja italijanski duhovnik, pri nas pa se vse odvija pod okriljem škofijske Karitas, veroizpoved in verovanje ne igrata niti najmanjše vloge. Prav tako v komuni ne gre za pokristjanjevanje. »Kdor želi, gre v nedeljo k maši, drugi so takrat v hiši in lahko meditirajo oziroma razmišljajo o sebi. Prav tako nimamo obrednih molitev. Niti pred jedjo ne molimo,« je presenetil.
Na hitro sva spregovorila še o njegovih prvih stikih s komuno Skupnosti Srečanje, ki deluje po vzoru svetovno znanih Don Pierinovih komun. »Pred leti sem bil prvič v Pelikanovi enoti na Bertokih, pot sem nadaljeval v pripravljalnem centru na Litijski v Ljubljani. Zdaj so ga premestili v Višnjo Goro. Meni ni bilo nič jasno. Na ulici od narkomanov, ki so bili v komuni in so zapustili program, ne slišiš nič dobrega. Jasno, da ne, saj se je, če si odvisnik, najtežje navaditi na urejeno življenje. V pripravljalnem centru sem videl neki plakat Comunita Incontro (Skupnost Srečanje). Mislil sem, da gre za kakšen italijanski nogometni klub. A je pravzaprav način življenja, ki ga je predpisal ustanovitelj Don Pierino.« Vsaka komuna na svetu ima zanj, če pride na obisk, prazno sobo. Tudi v Vremskem Britofu je že bil, večkrat. Zdaj je žal že star in hudo bolan. »Sem ga pa v življenju večkrat srečal. Oster in dober človek,« ga je na kratko opisal.
Medtem ko mi je Jasmin orisal kanček komunskega življenja, je Zvone z vsakim fantom posebej naredil krog okoli hiše. Seveda je šlo za pogovor. Kasneje so mi povedali, da Zvoneta izredno cenijo, saj je človeški in strokoven. Ker je prijeten možakar, imajo do njega spoštljiv in prijateljski odnos.
Ta dan sem zamudil zajtrk, zato sem šele ob kosilu spoznal, kaj pomenijo komunska točnost, red in odnos do hrane. Pravzaprav so teoretične besede postale resničnost. Jasmin ni kar tja v tri dni govoril, da mora Miha, ki je bil odgovoren za kuhinjo, do minute točno pripraviti obrok. Izgovorov, da mu česa ni uspelo, ni. »Ima dovolj časa in vnaprej ve, kaj mora skuhati in koliko.«
Ura je v komuni gospodar
Ura je odbila 12.29, ko se je Miha zadrl: »Minuuutaaa!« Znak za zbor pred jedilnico. Matej, ki je pripravljal mizo in pribor, je nadaljeval: »Stopimo v tišini.« Postavili smo se okoli mize, v tišini, kajpak, ko je Jasmin rekel: »Sedemo v tišini.« Prvi obrok je že bil na mizi. Sledil je trenutek tišine. Brez molitve, res je. Še pozdrav začasnemu novemu članu in dober tek. Špageti s paradižnikom in melancani. Pojedel sem vse, razen paradižnikove omake, ki sem jo zbezal na rob krožnika. »Bo hudo, če tole pustim?« sem vprašal Mateja, ki je pospravljal pribor z mize. Ozrl se je proti Jasminu. Ta je bil nepopustljiv. »Ne, Mitja, vse je treba pojesti. Hrane se pri nas ne pušča. Boš videl, nič slabši ne boš, če boš to pojedel.« Pograbil sem košček kruha ... No, pa sem naredil prvi korak resničnega komunskega življenja. To so bili edini koščki paradižnika, ki mi jih je v življenju uspelo stlačiti v prebavni trakt. Kasneje mi je Jasmin povedal, da me jasno ne bi silil pojesti hrane, če bi imel zdravstvene ali verske razloge, zgolj izbirčnosti pa ne tolerirajo.
Po kosilu je bila čik pavza in sproščujoča debata. Tri cigarete dopoldne, tri popoldne, dve zvečer. To je vse. Razdeli jih prvi odgovorni. Nikotinski užitek je edini stalni luksuz, ki jim pripada. Še sladic je le za vzorec. »Pa veš, kako mi včasih zapaše košček čokolade. A si ob tem seveda rečem, kako se boš odrekel heroinu, če te že nekaj sladkega lahko premami,« je razmišljal Jasmin.
Poleti imajo popoldanski počitek. Lahko se zleknejo v posteljo, berejo, meditirajo, razmišljajo. Ni pomembno, glavno je, da se odpočijejo. Točno ob 15.15 se je zaslišal zvonec. Raport pred vhodom v hišo. Jasmin je razdelil naloge za to popoldne. Z Mišem, Aleksom in Nejcem sem šel obrezovat in vezat paradižnike. Okej, do paradižnika nimam odpora, dokler se ne znajde na mojem krožniku.
Po prvi predstavitvi komune sem mislil, da tudi delo poteka po vojaško, a še zdaleč ni tako. Ni nobenega s šibo, kar bi marsikdo utegnil pomisliti, ki bi te gnal. S fanti smo sproščujoče kramljali. Razkrili so mi še kakšno podrobnost iz njihovega »prejšnjega« življenja in povedali, da imajo z lokalci super odnose. Nekateri posamezniki, pravijo jim prijatelji komune, jim precej pomagajo, a jim vrnejo uslugo. Vendar nikoli ne gre samo eden iz komune, vedno po dva ali trije, da bi pazili drug na drugega, da se kdo ne bi pregrešil. Previdnost je še vedno mati modrosti.
Da bi spoznal še njihove živalske prijatelje, sem čez čas odšel z Jasminom in Matejem po Sivko in Bambi, kravi, ki smo ju gnali s paše do štale. Treba ju je bilo pomolsti, pri čemer se je Matej izkazal za strokovnjaka in pol. Tudi sam sem se preizkusil v tem opravilu, ampak je iz vimen bolj kapljalo kot curljalo. Še prej mi je Bambi vzela kar nekaj dni življenja. Medtem ko je Matej v hlevu vezal Sivko, je Bambi kar na lepem ponorela in se zagnala proti meni. Dobil sem tak pospešek, da sem pozabil celo na osnovno funkcijo, ki te ohranja pri življenju – dihanje. A sem ugotovil, da ni alergična name, ampak na vsakogar. Penasta okoli gobca se je kot podivjan bik podila po dvorišču. Zdaj proti Mateju, potem proti Jasminu. »Ah, naša Bambi je zelo prijazna, ampak zdaj se goni in jo meče. Sicer gre pa v prodajo, ker je nekaj 'frderbana' in smo jo že zaman osemenjevali,« jo je opisal Jasmin. V prijaznejši luči je sicer nisem imel možnosti spoznati, mu pa verjamem na besedo.
Metadon ne reši ničesar
Ob sedmih je zvonec naznanil konec dela. Pol ure, da smo se umili, preoblekli in pripravili za večerjo. Postopek je bil enak kot pri kosilu. Klic »minuta«, zbor pred jedilnico, »stopimo v tišini«, dober tek itd. Med jedjo smo se normalno pogovarjali, a ne s polnimi usti. Miha je skuhal super mineštro, a sem pohvalo obdržal zase. Držal sem se Jasminovega napotka, da se v komuni ne hvali vsakodnevnih reči. Don Pierinova metoda sloni ravno na tem, da se človeka ne ujčka in se ga karseda realno pripravi na (kruto) življenje. Da ne bo pomote, fantje (in dekleta) v komunah še kako dobro občutijo, če delajo prav ali narobe.
Pred večerjo je bila tisti dan na vrsti še meditacija. Dvajset minut razmišljanja o sebi, drugih, življenju ipd. Nejc je kanček zamudil (še enkrat, v komuni se s časom ne igra!), zato je po večerji Jasmin zahteval pojasnilo, zakaj. Pravega opravičila ni bilo, pregovarjanja tudi ne. Sankcija ni bila huda, če se mu le pomivanje posode ne upira preveč.
Po večerji tuširanje drug za drugim. Ni bilo petja in sanjarjenja pod tušem. Po uporabi je moral vsak počistiti umivalnik s krpo, ni smelo biti niti kapljice vode. Ročaj pipe je bil vedno obrnjen v levo, na desni strani umivalnika je bila krpica za čiščenje.
Srečo sem imel, da je bil torkov večer rezerviran za branje in pisanje, ker smo se lahko nekoliko pregrešili in navrgli še besedo ali dve. Izkazali so se za prav zabavno družbo. Med seboj so se tudi zbadali, a povsem ohranjali nivo spoštovanja in niso bili žaljivi. Psovanje ni dovoljeno.
Tudi o njihovi temačnejši strani življenja smo malo debatirali. Denimo o metadonski terapiji nimajo prav nobenega dobrega mnenja, saj se s tem droge in zgrešenega življenjskega sloga ne odvadiš, le zamenjaš opojno sredstvo. Tisti, ki so že spali na zaporniški žimnici, vedo, da je življenje tam lagodno. Delaš, če hočeš, drugače pa samo postopaš, gledaš televizijo, po glavi pa ti hodijo neumnosti. Pravzaprav pogrešajo strokovno pomoč, ki bi jih gnala, da začnejo gledati na življenje z druge plati. Pogrešajo komunski način priprave na življenje zunaj zapora.
Ob 22.30 je Miha zaklical: »Čas!« Umivanje zob in spanje. S cimri (v sobi nas je bilo z mano vred pet) smo do 23. ure, ko se je ugasnila luč, še debatirali. K sreči ni nihče smrčal, zato sem do budnice ob 6.30 spal kot top.
Do sedmih, ko je bil zajtrk, umivanje in »giro«. To pomeni, da je imel vsak nekaj minut časa za svojo odgovornost. Mene je doletelo pometanje stopnišča.
Zajtrk po ustaljenem redu. Znova dokaz, da hrano še kako cenijo. Kruh je bil že posušen, a seveda užiten, kar ni nikogar motilo. Svežega ni bilo, saj ga je Vale pozabil dati iz skrinje. Zato je bil za zajtrk na prisilni dieti. Kruha in marmelade se ni dotaknil, spil je samo projo.
»Aleksu boš pomagal pri pomivanju posode,« mi je po zajtrku naročil Jasmin. Posodo se temeljito pomije in obriše. Po končanem delu ne sme biti sledi kapljice vode po koritu in pultu. Na koncu se pomije še po tleh v kuhinji. Aleks, ki ga je v življenju spodnesel alkohol, in ne droge, mi je med pomivanjem povedal, da je komuna njegova edina modra odločitev v življenju. Pravi, da že po nekaj mesecih vidi spremembo. »Trezen prej nisem sestavil skupaj niti dveh stavkov, kaj šele, da bi se bil sposoben takole pogovarjati kot zdaj s teboj. Bil sem povsem zadržan, zaprt vase. Zakompleksan. Pijan pa sem bil tako tečen. Namesto da bi v lokalu ali disku prisedel k puncam, sem najprej zavil za šank.« Kot nekdanjemu alkoholiku mu bo še težje, ko bo zunaj. Alkohol je za razliko od drog družbeno sprejemljiv, a ni nič manjši pekel.
Italijani bi kramljali, Slovenci delali
Po gospodinjskih opravilih me je čakalo delo z živalmi. A sem ga izjemoma predčasno prekinil, saj se je oglasil Brane, koordinator v komunah, ki je svojčas vse to že dal skozi. Zgovorni Primorec mi je najprej z nasmehom dejal: »Si presenečen, a? Je verjetno drugače, kot si si predstavljal.« Lahko sem mu samo pritrdil. Pojasnil je, da je tudi on pred leti imel povsem napačno predstavo o komuni. »Mislil sem, da ljudje tu samo gledajo televizijo, se dolgočasijo, krizirajo in molijo. A si sam videl, da nič od tega ni res.«
Ker ima izkušnje z italijansko komuno, lahko primerja, da je pri nas vse skupaj na še bolj profesionalnem nivoju. V Italiji so namreč fantje in dekleta precej bolj prepuščeni samim sebi, pri nas pa je vključeno tudi strokovno osebje, ki pomaga in svetuje ob problemih, ki jim sami niso kos. Tudi on je potrdil, da imajo Italijani za delo dve levi roki, drugače pa je pri pogovorih. »Ti bi ves čas samo kramljali. Navadno je bil v Italiji vedno Slovenec odgovoren za delo,« je pojasnil.
Ker je Brane že povsem razčistil svoj odnos do droge, sem ga brez zadržkov vprašal, ali še kdaj pomisli na tovrstno omamo. »Kdor po vseh izkušnjah z drogo pravi, da se mu ta gnusi, laže. Seveda pomisliš na tisti občutek zadetosti, a ko daš na tehtnico vse slabosti, ki jih droga prinese, sem dovolj močan, da se brez težav brzdam.« Povedal je še, da je njemu droga povzročila toliko gorja, da je res srečen, da je prišel v stik s Skupnostjo Srečanje in zaživel normalno življenje.
Na splošno pa je sklenil, da je med odvisniki strah pred komuno povsem neupravičen, saj kroži ogromno neresnic. »Kakšen se čudi, ker je treba zjutraj vstajati. Pa saj je treba tudi, če hodiš v službo. Prav tako se pričakuje, da v službi delaš, tako kot tukaj. Prav nič nenavadnega se ne gremo. Da se iz brezbrižnega odvisnika poskuša ustvariti človeka, ki je spoštljiv in pošten, je pa tudi prav, kajne?«
Brane je s seboj pripeljal še Simona, ki se bo v teh dneh pridružil sedmerici začasnih prebivalcev Vremskega Britofa. Zdaj si je prišel le ustvarit vtis, kam se bo preselil za kakšna tri leta, če bo le izpeljal do konca šolo za življenje.
Ura je odbila pol deset, ko je na dvorišču zadonel zvonec. To je naznanilo konec dela in prišel je čas za »brejk«. Sadje in sok. Ter seveda cigareta. Pol ure sproščenega oddiha, nato pa so se opravila nadaljevala do kosila. Po obedu je bil znova počitek (pozimi tega ni, saj so dnevi krajši in tudi fizičnega dela je manj), nato pa je sledil predviden urnik za tisti dan.
* * *
Jasmin, Aleks, Miha, Vale, Matej, Mišo in Nejc so še naprej v šoli za življenje. Na povsem drugačno življenje, kot so ga bili vajeni, se pripravljajo s točnostjo, osebno higieno, čistočo prostorov, redom in disciplino, delom, predanostjo, odkritostjo, pogovori, spoštovanjem sočloveka, živali in narave. Pravzaprav se učijo tega, česar danes manjka marsikomu, ne samo odvisnikom. ¾
|
|
