Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1818
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 02 Jun 2013 18:16 Naslov sporočila: Potepuh Marko in kralj Matjaž |
 |
|
Ivan Cankar: POTEPUH MARKO IN KRALJ MATJAŽ
I. poglavje: Marku je umrl oče. Pred smrtjo ga je posvaril, naj se varuje krčem. Po sedmih dneh žalovanja je Marko priredil sedmino, na kateri so ljudje popivali in plesali do jutra. Na koncu so se stepli. Pretepli so tudi Marka in ga vrgli iz krčme. Tako je Marko pil, kvartal in godel na harmoniko vso pomlad in poletje. V srpanu je ljudem toča uničila ves pridelek. Marko je bil najprej začuden, čemu se ljudje tako žalostijo, potem pa se je zasmejal, češ da so na istem kot on, čeprav so orali in sejali, on pa ni nič delal. Šel se je potepat na Hrvaško, kjer je v družbi potepuhov in ciganov zapil in zakvartal vse, kar je imel pri sebi (voz, konja). Domov se je vrnil ves blaten in razcapan. Prišel je Sveti večer in takrat se je Marko zadnjič kesal zaradi svojega početja. A kot doslej ga je žalost kmalu minila. Počasi je zapil vso zemljo in hišo. Prišla je pomlad. Odslej je Marko pil na upanje, a krčmar mu kmalu ni več hotel natočiti pijače. Zatem je prišel Marko na boben in od vsega premoženja mu je ostala le harmonika. Z njo je odšel v svet.
II poglavje: Marko je takoj spoznal, da je bil bebec, ker je žaloval za premoženjem. Videl je namreč kmete, ki so sključeni in zgarani od dela hodili mimo njega, medtem ko je sam na harmoniko godel vesele pesmi. Prišel je v neko vas, kjer ga je krčmarica, krstna botra, vzela za hlapca. Stari hlapec je govoril o času, ko je deželi vladal kralj Matjaž. Tedaj se je kmetu nadvse dobro godilo. Teh časov ne bo nikdar več nazaj. Tisto noč se je Marku sanjalo, da bo kralj Matjaž prišel iz gore, kjer je zaspal in ne umrl, kot je trdil hlapec. Tri dni je Marko garal na botrinem polju, postajal vse bolj sključen, preklinjal zemljo in sanjal o kralju Matjažu. Ponoči se je hotel stari hlapec obesiti, a Marko je vrv prerezal. V Ameriki ima sina, ki mu nikoli ne piše. Zjutraj je Marko še pred svitom odšel na pot, ne da bi se od koga poslovil. Spet je bil vesel in spet so bili njegovi čuti dovzetni za lepote narave, ki ga je obdajala. Ponoči je v skedenj, kamor se je zatekel pred nevihto, prišel čuden neznanec.
III poglavje: Neznanec Gregor je pripovedoval, da je zapustil očetov dom, ko bi moral prevzeti gospodarstvo. Hodil je po svetu in lahkotno živel. Nekoč se mu je prikazal oče in ga klical. Gregor je vedel, da je umrl, zato je poromal na njegov grob.
Povest o žalostnem koncu Ali paše: Gregor je pripovedoval, da je v deželo prišel zvijačni, veseljaški mešetar Feliks, pozneje imenovan Ali paša, ki je ljudem pripovedoval lepe zgodbice o kralju Matjažu in prerokoval, da se bo nekoč vrnil iz gore, kjer spi. S tem je dotlej delavne kmete pohujšal, vanje je vsadil nezadovoljstvo. Tako so začeli brezmejno popivati v njegovi krčmi. Tako si je Ali paša prisvojil vse njihovo premoženje in vrnili so se časi suženjstva in tlake. Ali paša je imel prelepo in nadvse dobrosrčno hčer Mileno, ki se je zaljubila v mladega godca Milana, ki ga je ravno zaneslo v te kraje. Ali paša je neke noči slišal njun ljubezenski pogovor in je Milana zjutraj nagnal z gradu. Milena je zbolela in oče jo je sklenil omožiti. Na grad je povabil trop snubcev in začelo se je neznansko popivanje. Nazadnje je Ali paša določil, da bo Milena žena barona Petra, najbolj razuzdanega pijanca, ki ga je gostil.
IV poglavje: V tem času je prišel Gregor v domačo vas in slišal, kako Bog zasluženo kaznuje vaščane, ki so se tako postarali, da jih je Gregor komaj prepoznal. Obudil jim je spomine na matjaževanje (veseljačenje, brezskrbno življenje) in jih naščuval k uporu. Šli so na grad in pobili ter vrgli na grmado vse svate z Ali pašo vred. Pijane kmete so naslednjega večera odpeljali biriči. Z gradu se je rešila Milena, ki je na belem konju odjezdila z godcem Milanom.
Vpoglavje: Popotnik Gregor je ta križ prevzel nase in šel na potovanje brez konca. Potem ko je zjutraj odšel, ga Marko nikdar več ni videl. Kmalu je priromal prav v tiso vas. Zvemo, da je bil Ali paša njego ujec. Takoj je odšel naprej, saj so v vasi živeli le kot starci sključeni, neprijazni ljudje. Nato je privandarl v zapuščeno, zakleto vas, kjer je srečal norega starca in starko, ter našel staro teto Agato, ki jo je iskal. Starka ga je na moč lepo sprejela. Na vsak način ga je hotela obdržati pri sebi, ker ji je vseh pet sinov odšlo v svet. Nekaj časa se je redil pri njej, potem pa ga je vedno pogosteje v sanjah obiskoval Agatin najmlajši sin, ki ga je vabil v svet. Neke viharne noči se je Marko zopet odpravil na pot. Gluh je bil za obupne prošnje tete Agate, v njegovem srcu ni bilo usmiljenja, le neskončno veselje.
VI poglavje: Ko se je njegovo prešerno srce po nekaj dneh utrudilo, se je začel kesati in obžalovati svojo nepridnost in nehvaležnost. Srečal je nemočnega, za delo nekoristnega starca, ki je žaloval za mladostjo. Brez besed se je Marko napotil naprej. Srce je spet postalo veselo, kajti vedelo je, kam je namenjeno. Marko je prišel do votline, kjer je spal kralj Matjaž s svojimi vojščaki. Marko je ogovoril najprej stražarja ob vhodu, nato pa oprodo v dvorani, a nista se mu odzvala. Nazadnje je Marko dospel do kralja Matjaža, ga imenoval odrešenika in ga na kolenih rotil, naj se vrne kraljevat svoji deželi. A kralj Matjaž je ostal negiben. Marko je z grozo spoznal, da je umrl in padel je na obraz. Vse to je le sanjal, kajti zbudil se je v taboru ciganskih godcev, ki jih je srečal. Na mah se je zaljubil v prelepo cigansko devojko. Ulegel se je v travo in obžaloval svoje zgrešeno življenje in smrt kralja Matjaža. S tem, tako je mislil Marko, je umrlo tudi njegovo koprnenje. Zvečer pa se mu je približala devojka in hrepeneči, vroči srci sta se združili v ljubezni. Marko je spoznal, da je ona njegovo koprnenje, in da je v njenih očeh kralj Matjaž neumrljiv. Poročila sta se in živela srečno do konca dni.
|
|
