Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 05 Maj 2012 06:48 Naslov sporočila: Azra |
 |
|
Azra Širovnik: Le Bog me lahko ljubi bolj, kot se sama
Pogovor z ekonomistko, ki se je znašla v svetu literature.
Patricija Maličev, Sobotna priloga
sob, 05.05.2012, 15:00
»Pisanje je egocentrično početje in verjetno tudi egoistično. Domišljam si, da se izpovedujem Bogu, ki še bolj kot jaz vse ve in zna, in da pišem o storjenih krivicah. Pisala sem in bila pripravljena umreti za vsako besedo. Vse, kar me je bolelo in dušilo, je moralo ven. [...] Pisanje je moje orožje zoper vse, kar me moti.«
V živo je bolj drobna in manj vpadljiva kot na televiziji ali na fotografijah v revijah. Za kosilo kljub dišečemu piščancu in praženemu krompirju poje pol krožnika juhe iz belušev. »Zato, ker sem v letih in moram paziti na linijo.« Prvi roman Za ovinkom zakona je izdala leta 1992. Nekaj let pozneje je v knjigi Bog ima živce popisala vojno in dogodke v nekdanji Jugoslaviji, kot jih je doživela sama. Sledila je Tašča leta 2007. Na hrbtu črnega žrebca, erotični roman, ki je dvignil veliko prahu, je bil naslednji. In zdaj pri založbi Altcom Kronika napovedane ljubezni. A bolj kot o knjigah sva se pogovarjali o njej. Pravi, da je njeno pisanje motivirano zgolj s preprosto resnico, da živi le, ko piše.
Kako se je ekonomistka znašla v ljubezensko-erotični literaturi?
Najprej sem imela talent za pisateljico, šele potem sem postala ekonomistka. V osnovni šoli in na gimnaziji sem bila vedno najboljša v pisanju in dobivala sem tudi nagrade. Vsi so me imeli za bodočega Andrića. Toda moj oče je bil doktor književnosti, predaval je na različnih univerzah in si seveda ni želel, da bi njegova hči pisala. Pogosto je tako, da starši ne želijo, da gredo otroci po njihovih stopinjah. Potem sem nekoč prisluškovala materinemu pogovoru s prijateljico. Govorila ji je, kako jo skrbi zame, ali bom sploh kdaj primerna za družino in ženo. »Zdaj jo fantje še kličejo, ker je mlada in lepa, toda dvomim, da se bo kdo poročil z njo. Živi v oblakih, ko bi vsaj z eno nogo stala trdno na zemlji. Tako drugačna je od njenih sošolk …« ji je tožila. Da pa se znajdeš v ljubezensko-erotični literaturi, moraš ljubiti vse troje: literaturo, ljubezen in erotiko.
Ampak to, da naj bi postali bodoči Ivo Andrić, verjetno ni bilo dobesedno mišljeno.
Hm, mislim, da ne. Moja profesorica književnosti, s katero sva se dobili v Ljubljani, mi je odločno povedala, naj se neham iti burleske z ekonomistko, ko pa vsi vedo, da sem rojena pisateljica. Pričakujemo, da boš nasledila Andrića, je rekla. Očitno sem imela res svoj slog pisanja, razmišljanja in življenja ter bila v tem smislu posebna. Vedno sem se doživljala skozi lastne oči in merila. Po istih sem se družila z drugimi ljudmi, izbirala sogovornike in prijatelje, izbirala moške. Pomembno se mi je zdelo, da sem se s kom dobro pogovarjala, čutila, da nisem domov prišla prazna. Govorim o duhovnem svetu, o dojemanju sebe kot osebnosti z vsebino, ne zunanje, biološke lupine ali družbenega sloja. Druga merila zame niso veljala in še danes je tako. Nikoli nisem izgubljala časa, naj se sliši še tako egoistično, s stvarmi in ljudmi, ki me niso izpolnili. Tudi moje pisanje je drugačno: nisem depresivna, nimam fobij in strahu pred staranjem, smrtjo, minljivostjo, moje junakinje so, kljub krutemu boju skozi življenje, močne, razumne. Po opravljenem nabiranju izkušenj živijo naprej z dvignjeno stopnjo zavesti.
Kdo so bili v mladosti vaši prijatelji?
V predšolskem obdobju moji bratranci in sestrične, z njimi sem skupaj odraščala na posestvu stare mame po očetovi strani. Za hišo je imela dve stari murvi, vsak je imel svojo vejo. Ogromno posestvo. V bližini je bilo pokopališče, kamor sem hodila gledat pokojne v mrtvašnico in opazovat, kako so jih pokopavali. Mogoče tudi zato nimam strahu pred temi procesi. V osnovni šoli sem se družila s hčerami naših družinskih prijateljev in s sošolkami. Zelo rada sem zahajala tudi v geto revežev, ki se je imenoval Potok. Nosila sem jim hrano, podoživljala njihove usode, njihovi otroci niso imeli ne dovolj svetlobe, ne toplote in ne mize za učenje, in poslušala njihove življenjske zgodbe, občudovala mirnost, s katero so se sprijaznili z danim stanjem, se imeli radi, se veselili in ljubili življenje. V gimnaziji so to bili po večini študentje mojega očeta. Odraščala sem na obalah Vrbasa, ves čas sem razmišljala, kam pelje... Da nenehno teče. Če se bom poročila in imela otroke, bom samo ponovila nekaj, kar je storila že moja mama, sem razmišljala, in pred tem njena mama. In vse te ženske preteklih generacij. Hotela sem nekaj več. Je še kaj več? Kaj je smisel? Fantje, ki se niso z menoj znali pogovarjati o tem, me niso zanimali. Tisti, ki niso brali književnosti, se seveda niso mogli. (smeh)
Da ste si z nekom blizu, mora torej imeti rad književnost?
Absolutno. Moj mož je zelo načitan. Hotel je študirati filozofijo in psihologijo, a se je v zadnjem trenutku odločil za ekonomijo. Nekega dne, ko sem se selila iz študentske sobe na Beethovnovi 14 na drugo lokacijo v naravi, ker me je mestno življenje dušilo, je bil pri meni in mi pomagal s škatlami. Potem pa je odkril moje gimnazijske dnevnike in zgodbe. Prikovali so ga v ležeči položaj – bral je brez diha. Končno je spregovoril: »Nekega dne boš pisala. Osebno bom poskrbel za to. To, kar pišeš, je dobro, zelo dobro. Škoda te je za karkoli drugega.«
Doma ste iz Banjaluke; zakaj študij v Ljubljani, ne v Sarajevu, Zagrebu, Beogradu?
Oče je sprejel celo katedro v Zagrebu, ker je mislil, da bom šla študirat književnost na filozofsko fakulteto, a mama, k sreči, ni želela iz Banjaluke, v Sarajevu je imel prijatelje... Bila sem zelo nadzorovan otrok. Točno ob osmi uri zvečer sem morala biti doma. Šele zdaj kot mati in babica razumem njegove odločitve. Bil je prav v vrhu družbe, vedel je veliko več kot drugi, kaj se dogaja. Jaz pa sem takrat morala ubogati, s kom se smem družiti in s kom ne, kam lahko zahajam in kam ne, nikoli nisem smela prespati pri prijateljicah in podobno.
Sicer pa je bila ekonomija logičen in zato zame sprejemljiv študij. Ni se bilo treba učiti na pamet. Nikoli nisem znala »reproducirati«, le producirati, povem v šali. Ampak ekonomija mi je pomagala razumeti svet. Vojne. Politiko. Če bi bila samo pisateljica, ga mogoče nikdar ne bi razumela.
Zakaj potem ne pišete knjig o tem, kako razumeti svet in ekonomijo?
Mogoče tudi bom. Pa ne knjige, temveč priročnik. Ali ustanovila šolo, v kateri bi ženske učili, kako in kam investirati denar, kako produktivno vlagati energijo v kreativno življenje, od katerega imaš koristen rezultat. Da si lahko dviguje stopnjo zavesti v odnosih, mora človek imeti materialno neodvisnost. Naj bo to izhodišče.
Več pa, za zdaj nočem... Saj je tudi Tolstoj poznal zgradbo od zgoraj. Če nisi zgoraj, ne razumeš vsebinskega konteksta. Ženskam vse do danes ni bilo povedano, kako in kaj. Vse od antike, kjer je bilo vse že kristalno jasno razloženo. O ženskem vprašanju se ni ne govorilo ne pisalo. Ni bilo pomembno. Ženska kot subjekt ni obstajala. V več kot polovici sveta ženska še vedno ni subjekt, ni osebnost. Tudi Simone de Beauvoir ni ničesar rešila... Jaz sem hotela rešiti: sebe, zase. Hotela sem več. Hotela sem formulo.
Kakšno formulo?
Formulo za človeško – žensko srečo. Pravzaprav niti ne za srečo kot izoliran pojem; gre za dostojanstvo, ponos človeškega bitja, ki je v ženskem telesu. Srečna sem, če se spoštuje nedotakljivost mojega ponosa, ki je os mojega bistva. Najprej sem človek, potem sem ženska. Hočem vse, kar ima moški. Nočem trpeti po tistem, ko se skregava... On pa gre v službo in vse pozabi. Hotela sem šifro in sem jo našla.
Vse to, kar ste zdaj našteli, se vam je torej res zgodilo?
Očitno. Poročila sem se in imela otroke in tudi vmes marsikaj doživela. Moški, tudi v moji generaciji, je želel videti predvsem žensko, šele potem človeško bitje, ranljivo v svojem dostojanstvu. Svojima hčerama sem rekla, da izkustvo poroke, materinstva morata doživeti...
Zakaj?
Zato, ker je te pojme – mož, poroka, moški – nujno treba demistificirati. Da lahko z olajšanjem odrežeš, če postane pretežko in za tvoje zdravje prenevarno breme. Moški ni Bog, brez katerega si nihče. Je le partner, ki naj bo takšen, da je z njim lažje, ne pa težje živeti. Naj bo, kot mora biti, ali si raje sam … Otroke pa imej, če jih le lahko imaš, zato ker se moraš kot človeško bitje kompleksno razviti. Vsaj mene je materinstvo razvilo, razširilo, glede na to, da sem bila do njunega rojstva le vase usmerjena in brezkompromisna. Šele kot mati sem razumela, kaj pomeni najprej dati drugemu. Da je nekdo drug pred tabo. Takrat sem začela sprejemati tudi kompromise, ki jih sicer pod nobenimi pogoji ne bi. Moški to vedo, saj so gledali lastne matere v odnosu do očetov. In nezavedno ali zavedno to dejstvo izkoriščajo – da si zaradi otrok pripravljena požreti veliko nesnage.
To menda znajo tudi ženske, ki niso matere.
Hotela sem reči, da takrat, ko daš nekomu drugemu prej v usta kot sebi, razumeš svet. Da nisi več ti najpomembnejši.
Kakšna je torej vaša formula za srečo?
Zagotovo ni univerzalna. Vsak človek je edinstven. Njegovo edinstvenost določajo stoletne generacije njegovega rodovnika. Kar je za vas v redu, zame ni. In obratno. Človeštvo je od nekdaj trpelo zato, ker so ljudje mislili, da morajo najti univerzalno formulo za srečo. Bistveno je, da človek zna sprejeti svojo usodo. In da jo zna sprejeti optimistično. Da je zdrav. Zdravi ljudje ne smejo tarnati, pravico do tarnanja imajo samo bolni. In lačni, seveda.
Pravite, da nas določajo pretekli rodovi. V vaši so bili tako begi kot age...
V socializmu ni bilo modro, da se o tem govori, čeprav se je v Banjaluki natančno vedelo, kdo je kdo. Razslojenost družbe po družbenem statusu je bilo nekaj normalnega. Druži se le s sebi enakim, poroči se z nekom iz istega družbenega sloja, če nočeš nevšečnosti – je bilo reklo vseh družin. Moji starši nikoli niso omenjali porekla. Oče je bil komunist in na Golem otoku. Z dušo in telesom je verjel v novi sistem. Toda moji stari starši, materin oče, aga, in posebej očetova mati beginja, ponosna in mogočna hči iz znane begovske družine, ki je prva snela feredžo takoj po vojni, je vedno govorila o tem, da mi, njeni vnuki, nikoli ne smemo pozabiti, kdo smo. Da moramo imeti šolo. Predvsem izobrazbo. In vzgojo.
Kaj naj bi vzgoja pomenila?
Da sta se oče in mati ukvarjala z menoj ne le, kako je treba sedeti, jesti, komunicirati, temveč tudi kako se je treba obnašati, moralno in etično: da moram biti sočutna, da moram upoštevati drugega. Oče mi je vedno govoril: »Bori se le s sebi enakimi ali močnejšimi, to delajo močni, ponosni ljudje, le slabiči in strahopetneži se spravljajo in spletkarijo proti bolj nebogljenemu. Odpusti tistemu, ki te sovraži, ker v bistvu sovraži sam sebe, pa bi rad bil kot ti. Raje se ne druži z njim. Ne spletkari ljudem za hrbtom. Poglej jim v oči in jim povej v obraz. Drži besedo. Bodi odgovorna, ko prevzameš odgovornost. Bodi vitez!« Vse to sem naučila tudi lastne otroke. Jaz sem to, kar sta mi dajala starša, živela dobesedno, sestra pa je ustvarila nekakšen filter. Zato me je včasih imela za zelo naivno. Večkrat so mi tudi drugi rekli, z mojim možem vred, da Azro veliko ljudi poskuša izkoriščati, toda on tega ne bo dovolil. In ne dovoli. Še telefon je spremenil v tajni, ker je bil sit moških in žensk, ki so klicali sredi noči in prosili za mojo pomoč. No, osebno sem srečna, če lahko kaj naredim za drugega. Moja starša sta zelo lepo skrbela zame. Vesolje lepo skrbi zame! In jaz za svoja otroka. Ponosna sem nanju, vzgojila sem zreli in čustveni ženski. Imata občutek za ljudi. To je, če verjameš v karmični zakon, izjemna dota.
Kaj je karmični zakon?
V resnici gre za stari bosanski zakon, verjetno kar za balkansko-vzhodnjaški zakon, ki so ga šele v zadnjih desetletjih prevzeli tudi newageevski ameriški psihologi: ne delaj drugim tistega, česar ne bi želel, da drugi delajo tebi. Ko sem postala mama, sem ga še prilagodila: ne delaj drugim tistega, česar ne želiš, da bi drugi storili tvojim otrokom. Ugotovila sem, da se utegne vse slabo, kar človek stori drugemu, vrniti njegovim otrokom. Tega pa si ne želim. Otrok nima nikakršnega orožja za obrambo v tej bitki, za katero sploh niti ne ve, da je bila, kot tisti, ki so v njej sodelovali. Plača pa ceno, račun svojih staršev. Tuj račun. Starše najbolj boli, ko otrok trpi, rad bi prevzel njegovo breme, pa ne gre. To je kruta neizprosnost karmičnega zakona. Toliko sem že stara, da sem prepričana, da vsak plača svoj račun svetu. Videla sem že, doživela toliko tujih usod. Preveč sem modra ali strahopetna, če hočete, zato pazim, da ne počnem stvari, katerih ceno bi plačali moji otroci. Nikoli se ne maščujem, ne nosim v srcu zamere in podobno. Odpuščam sproti in grem naprej. Bosna in balkanski narodi so toliko pretrpeli, da so razumeli te resnice...
Ko rečete Bosna, mislite na kaj?
Karkoli sem nekoč mislila pod pojmom Bosna – dom, družino, vero, otroštvo, prvi poljub in podobno –, se je zgodilo nekaj, kar je jasno zarisalo, kaj za mene Bosna bo v prihodnosti. Moj roman Bog ima živce naj bi bil izšel v založniški hiši Ljiljan. Vojna je še nekoliko tlela. Urednik in recenzent knjige je bil bosanski pesnik Hadjem Hajdarević. Tik pred izidom me je poklical moški: »Sem direktor založbe Ljiljan. Jutri pridem v Ljubljano. Se lahko dobiva?«, je vprašal mlad moški glas, resno in jasno. Pomislila sem, da je nekaj narobe, in tisto noč nisem zatisnila očesa. Naslednji dan pred menoj sedi mlad in inteligenten človek. Bil je v zadregi in pomislila sem, da mi bo zdaj kar v obraz povedal, da ne bodo izdali knjige. A je rekel: »Se zavedate, kaj ste vi naredili za nas, reveže? Tega vam ne bi bilo treba!« Nič več mi ni bilo jasno. »Počutimo se varno, ker naša aristokracija ni pozabila na svoj narod. Niste nas prepustili same svoji usodi. Hvala za ta roman!« In to me je zadolžilo. Dokončno.
Za zdaj ima Bosna od mene moj roman. Ima tudi moje srce. Mojo ljubezen. Odgovornost. Mogoče bom imela prave možnosti pokazati ji, koliko mi pomeni. Ko rečem Bosna, mislim tudi na vse drugo: mislim na mentaliteto, ki sem jo dobila z materinim mlekom in ki ni samo bosanska, je tudi srbska, hrvaška, črnogorska, makedonska... območje, kjer se vojne že stoletja niso umirile. Ljudje so se zato oprijeli misli, rekov in običajev, ki so jim pomagali preživeti. Govorim o preprostih ljudeh, ne o tistih nekaj odstotkov ljudi, ki zanetijo vojno in potem na njen račun tudi obogatijo.
Kdo je obogatel v vojni na Balkanu?
Definicija vojne je, da se mladi moški, ki se prej nikoli niso videli, ki se ne sovražijo med seboj in nimajo nobenih interesov, borijo na življenje in smrt, za interese tistih, ki udobno sedijo v svojih naslanjačih in ki se zelo dobro poznajo med seboj in vsak dan komunicirajo oziroma se dogovarjajo. Oni namreč obogatijo v vojni. Sicer ne bi imeli interesa, da jo začno, mar ne?
Kdo jo je začel?
Dajva raje o erotiki, ljubezni in literaturi. Bolj varno je.
Od kod izvira priimek Bukić?
Moj pradedek je prišel iz Budima, tako da imam nekaj madžarske krvi. Budim je potem postal Bukić. To je priimek mojega dedka po očetu. Edini ni bil aristokrat, temveč bogat meščan, krojač, s katerim so begovski bratje moje stare mame poročili mladoletno sestro, da ni imela možnosti sodelovati v delitvi dediščine. Vse otroštvo sem vneto poslušala njene zgodbe o krivicah, ki so se ji zgodile po očetovi smrti le zato, ker je bila ženska. Razložila mi je, da mora ženska imeti izobrazbo, denar in trezne možgane. Sebe samo, če noče biti izgubljena ovčka.
Vrniva se k vojnam, vašemu romanu Bog ima živce. O kom ali čem govorite v zvezi s tem?
O figurah, ki jih je svetovni sistem uporabljal in zlorabljal za svoje potrebe. Danes ne moremo več govoriti o lokalnih vojnah, ker te skoraj ne obstajajo. Saj je globalizacija, ali ni? Poteka že ves čas! Kaj niso v vsej zgodovini obstajali zavojevalci in osvojena ozemlja? Vedno so bile in vedno bodo – vojne. Vsaka vojna je najhujši zločin, kriminal proti človeku! V vojnah ločujem ljudi na tiste, ki si lahko sami pomagajo, in tiste, ki si ne morejo. Človek je, ne glede na narodnost, tudi v vojni samo človek. Lahko je reven, bogat. Veren ali ne. To ni pomembno. Pomembno je, ali ima vsaj del neke normalne morale. V življenju sodelujem z neke privilegirane distance. Imam občutek, da nikdar nisem bila namočena v življenje, razen v duhovno ali filozofsko. Ljubezensko. Ne vem, kako in kaj bi govorila, če bi sama doživela obkolitev mesta in grožnjo smrti. Gotovo bi se tudi pri meni sprožili živalski nagoni. Nobenega zla in nasilja ne opravičujem. Ni ga Boga, v imenu katerega bi komu storila zlo. V najmanjšem delcu atoma so kvantni fiziki našli čisto energijo. In v to energijo verjamem. Vse, kar ni čisto, me ne zanima. Vsak človek ima v sebi notranji kompas, po katerem se lahko ravna. Vedno ve, kdaj ne dela prav. Včasih sem se čutila poklicano kakšnega človeka opozoriti na njegovo obnašanje, šefa ali šefinjo v službi, na primer.
Ste se kregali s šefi?
Nisem se kregala, sem jim pa vedno vse povedala v obraz. Tudi šef je samo človek. In če se šefi izživljajo nad podrejenimi, to samo pomeni, da imajo sami težave. Nekoč, ko sem še bila mlada in odkrito uporniška, sem vzela delavsko knjižico in rekla, naj gre k vragu služba v socializmu in vse v zvezi z njo. In sem odšla. Ne prenesem krivice. Obenem sem se iz ekonomije naučila, s kom nima smisla izgubljati energije. Točno vem tudi, s kom bom lahko sklenila dogovor in s kom ne.
Kako pridete do te hitre ocene?
Tega me je naučil oče. Ko sem se začela hoditi s fanti na zmenke, mi je rekel: »Tistega, ki bo zamudil, odpiši. Na takšnega v življenju ne moreš računati.« Moj mož, Janez, je na prvi zmenek prišel deset minut prej. In še danes lahko računam nanj.
Glede na vsebino vaših knjig bi človek rekel, da bi lahko odprli posvetovalnico za ženske in kako naj se ravnajo v življenju...
Ko sem bila mlada, sem prebrala knjigo neke ameriške psihiatrinje, ki je na pragu starosti dejansko odprla takšne vrste posvetovalnico. Imela je po eno pacientko na dan. Lahko bi jo odprla tudi jaz, ampak za tridesetletnice. Če namreč ženska do petdesetega leta ne doume moških, ji ni več pomoči.
Kaj naj bi ženska, ko gre za moške, doumela do petdesetega leta?
Da mora najprej imeti rada sama sebe. Zdaj pa bom citirala svojo hčerko, psihologinjo: »Ljubite se tako, kakor želite, da vas ljubijo moški.« To drži. Preden sem se poročila, sem se imela zelo rada. Oče me je zelo spoštoval. A ugotovila sem, da so moški hinavci in dvoličneži: mame, ki je ves čas skrbela zanj in mu stregla, ni tako spoštoval. Kar naprej si je izmišljeval, kako naj kaj naredi. Videla sem, da se zaradi tega ni obremenjevala. Jaz pa, čeprav sem se ga bala, sem bila neupogljiva. Trmasta. V obupu je govoril, da je kot pedagog vzgojil cele generacije mladih ljudi, le mene mu ni uspelo. Vedno, ko mi je rekel, naredi to tako in tako, sem mu sicer pritrdila, a storila sem stvari po svoje. In zaradi tega me je po svoje občudoval. Izhajam namreč iz patriarhalnega okolja, kjer so ženske samo kuhale, prale in likale, stregle. In to me je vedno bolelo. Moški so lahko hodili, kamor so hoteli. Oče je ogromno potoval, ko pa si je mama zaželela obiska pri svoji mami, ji je rekel, no, pridem te iskat čez eno uro. Da ne bi šla sama skozi Banjaluko. Ženska mora najprej vedeti, kaj sama hoče. Najprej mora ugoditi sebi. Družila sem se z nekaj ženami milijonarjev. Z ženskami, ki so nosile diamante, v mercedesih so jih vozili šoferji, a bile so pijanke. K njim sem hodila na obisk, a nismo imele ene skupne teme. Ker niso imele svoje identitete, bile so samo žene. In ko so prišle v menopavzo, otroci pa so zapustili dom, so padle so v luknjo, imenovano depresija. Zdravile so jo s tabletami, pijačo in terapevti. Takrat sem se še bolj oklenila svojega dela. Ženska mora imeti svoj poklic, s katerim se identificira kot človek in osebnost.
Kaj pa naj bi doumel moški do svojega petdesetega?
Mogoče bi lahko dojel, da se nič ne zmore vrniti oziroma zavrteti nazaj! Mlajši ne moreš biti, čeprav presedlaš na mlajšo ženo. Novi otroci z mlado ženo. Jasno mu mora biti, da nima več psihične kondicije vzgajati jih. In nobenega zagotovila nima več, da bo ta mlada ženska ostala ob njem, ko jo bo v težkih trenutkih potreboval. Življenje po petdesetem letu zahteva drugačen pristop. Poglobljen odnos z bližnjimi, drugačno prehrano, drugačno rekreacijo, mogoče celo družbo za »dušo«, ne le tisto v službi. Človek je v procesu minevanja in petdeseta so za marsikoga že dve tretjini življenja. Sicer pa, vsak zase najbolje ve, kaj mu daje motivacijo in inspiracijo, da čim bolj kvalitetno živi. Moški to, po večini, nagonsko vedo.
Ampak verjetno je to lažje govoriti ženskam, ki so dobro in bogato poročene?
Moj mož in jaz sva bila stara dvajset let, ko sva se zaljubila, šest mesecev kasneje sva se poročila. Oba študenta, brez denarja. Vedno sem izbirala karakter. Najsi je šlo za moške ali prijateljice. Ker se samo značaj pri človeku nikoli ne spremeni. Ne, nisem bogato poročena. Tudi v družini mojega moža so bili zelo skromni. Moj mož je še vedno, čeprav bi si lahko privoščil več. Zadnjič mi je prijateljica rekla, da sem tudi jaz precej skromna. Čeprav ljubim potovanja. Moja družina je šolala sestro in mene, jaz sem študirala v Sloveniji, sestra v Novem Sadu. Nikoli nisem bila obremenjena z denarjem, ker smo ga doma vedno imeli dovolj. Toda nismo razmetavali z njim. Znali smo ceniti prave stvari: da nas ne zebe, da nam je čustveno toplo, da je mama skuhala večerjo, da smo se smejal in imeli radi. Za srečo je res potrebno zelo malo.
Ko vas je v preteklosti nekdo primerjal z Erico Jong, ste rekli, da bi bili bolj veseli primerjave s Tolstojem. Precej ambiciozno.
(smeh) To sem rekla zato, ker je bila Erica Jong prva, ki je zelo neposredno pisala o prevari. Njen Strah pred letenjem je bil res nekaj svežega. Vse, kar je napisala kasneje, so bili moški, ki je niso ljubili, in goli seks z njimi... Nisem mogla več brati. To še erotika ni bila več. Zato sem naredila ločnico med njo in menoj.
Kaj je dobra erotika?
Dobra erotika za žensko je, da se moški zaljubi, jo gleda, poln občudovanja in spoštovanja, ter da ji v postelji odpre vzlet v nebesa.
Kaj pa v literaturi?
Da to doživijo drugi.
Zakaj pišete?
Ker je pisanje moja usoda. Moja najbolj intimna nit, popkovina, s katero sem povezana z bistvom življenja. Ker moram. Ker nimam izbire. Ker me osrečuje.
Kaj hočete povedati?
Morda tudi to, da moramo ženske biti bolj solidarne, si pomagati. Se povezovati, da združimo našo mogočno energijo, ki naj bi jo bolj produktivno usmerjale sebi v prid.
Kaj je o vašem pisanju menil vaš oče?
Ponosen je bil name. Obenem ga je bilo strah zame. Le stran od politike, mi je vedno govoril.
Ga vaše pisanje o erotiki ni motilo?
Niti ne... (smeh) Nikoli mi ni nič rekel. Za knjigo Za ovinkom zakona je celo napisal predgovor. Ob izidu romana Bog ima živce me je razdraženo vprašal: »Kdaj pa ti misliš nehati s tem pisanjem?« Bila sem poročena, z odraslimi otroki. In sem se razjezila: rekla sem mu, kako lahko takšno vprašanje postavi pisatelju, kot literarni kritik bi namreč moral vedeti, da dokler diha, bo pisatelj pisal. Ob njegovem vprašanju sem najprej pomislila, na Golem otoku je bil zaradi političnih izjav, skrbi ga zame … Potem sem razumela, da se je bal, da bi se ga v literaturi dotaknila. Morda bi se ga morala.
Družina je nedotakljiva?
Niti ne. Ne vem. Nekje sem prebrala, da je najboljši tisti pisatelj, ki se zameri vsej svoji družini. (smeh) Saj tudi jaz nisem nedolžna, ko govorimo o tem. Razgalila sem svoje najbližje ljudi. Čeprav sem jim vnaprej, pred izidom knjige, dala tekst v branje. Brez besede očitka, pokončno in dostojanstveno so šli čez to. Kot prispevek k literaturi ali iz občutka krivde do mene? Ne vem. Vsekakor sem jim iz dna srca hvaležna, da so me podprli, mi dokazali, da se o širini in globini njihovega duha, človeški poštenosti, nisem motila. Veste kaj, vse te zemeljske meje sem v sebi že presegla, zame ni več nič nedotakljivo.
Kaj vaše knjige lahko dajo bralcem?
Predvsem so dale meni. Pisanje je egocentrično početje in verjetno tudi egoistično. Domišljam si, da se izpovedujem Bogu, ki še bolj kot jaz vse ve in zna, in da pišem o storjenih krivicah. Pisala sem in bila pripravljena umreti za vsako besedo. Vse, kar me je bolelo in dušilo, je moralo ven. Ko sem pisala prvi roman, sem bila besna kot ris. Jaz besnim, ne jokam. V drugem romanu sem trpela, bolečina mi je trgala meso, kri, dušo, možgane, pred vsemi temi krivicami sem bila nebogljena. Želela sem orožja, ki bi ga vrgla na vse, ki so krivi za moje trpljenje. In sem se znova oprijela edinega orožja, ki ga premorem – besed. Pisanje je moje orožje zoper vse, kar me moti. Verjetno so tudi bralke in bralci mojih knjig v njih prepoznali lastne občutke in misli.
V resnici ste moralist, kajne?
Alergična sem na laž. Ko sem bila mlada, pa tudi v knjigi Bog ima živce sem napisala, da moj hrbet prenese težo vsakršne resnice, le laži ne. Toda z leti sem spoznala, da se ljudje lažejo iz strahu, negotovosti, včasih naredijo kakšno packarijo, zaradi katere jih je sram in bi jo radi skrili, le redko se lažejo, da bi prizadeli. In sem se naučila nič ne spraševati. Nikogar – ne prijateljev, ne prijateljice, ne moškega, ne otrok. Naj vsak pove, kar ima in sam želi. Moje življenje je, navsezadnje, le moje življenje in vsi so samo del njega. Se spajamo v tistih točkah, v katerih se želimo. Potrebujemo. Ljubimo. Spoštujemo. In imamo pravico spoštovati način, kako kdo diha. Kako drugi diha. Različno srčno kondicijo imamo. Kar nima zveze z mojimi moralnimi normami. Sem moralen človek, pri polni zavesti – ne puščam na cedilu nikogar, ne prelomim dane besede, ne zapustim prijateljev, ki se znajdejo na javni listi, ki določa linčanje. Kar še ne pomeni, da se strinjam z njihovimi dejanji, toda sami so grešili, sami bodo nosili posledice, moja naloga pa je, da sem ob njih, v dobrem in slabem. Tudi otroku se ne odpoveš le zato, ker ni naredil tistega, kar bi po tvojih konceptih bilo pravilno. Le za lastno človeško moralo sem odgovorna, pred sabo in Bogom … V tem kontekstu imate prav, dosleden, karakteren moralist sem.
Mislite, da danes pišete bolje kot pred dvajsetimi leti?
Ne vem, če pišem bolje, gotovo pa sem bolj izkušena. Bolj zrela. Bolj neobremenjena. Srečna. V življenje samo, ne le v njegove komponente, bolj poglobljena. Zadnjič me je poklicala prijateljica in novinarka in rekla: »Azra, v eni sapi sem prebrala tvojo najnovejšo knjigo. Moram ti povedati, da je, vsaj zame, to tvoj najboljši roman! Tako zrel, precizen, jasen, skratka, to je to.« Mogoče sem zdaj jaz sama »to je to«!?
Mislite, da je zvestoba v ljubezni potrebna in kaj menite o ljubosumju?
Zvestoba v ljubezni je nujna. Je neločljiva spremljevalka ljubezni. Ko se zvestoba v ljubezni prekine, potem ljubezen razpade. Z nezvestobo v seksu pa je nekoliko drugače. Pravkar sem prebrala knjigo mlade pisateljice, ki več kot pol romana raziskuje, zakaj moški varajo. No, verjetno ženske tudi varajo, toda varanje je žoga, ki jo po večini v glavnem moški prvi vrže. Na koncu si odgovori, da ne varajo vsi moški. Stara je 27 let. Tudi jaz nisem razumela, zakaj partner vara, če te ljubi. Dokler me niso prisilili razumeti, prvič, zaradi spremembe, samopotrditve, zaradi tega, ker ima vsak človek svojo predstavo o tem, kaj bi rad dobil od seksa – soprogi, ki jo spoštuješ, ker doji tvojega otroka, težko rečeš: na kolena, punci, ki ji plačaš večerjo, pa to zlahka ukažeš. Drugič: ker je bolj romantično seksati v novem okolju »njenega samskega« stanovanja kot v lastni spalnici, kjer misliš na šefa, službo, otroke, ki dihajo takoj zraven. Tretjič: ker je sprememba sama po sebi lepa, pogosto tudi oživi poželenje po lastni ženi. Kot vidite, moški žensk ne varajo, ker bi jih nehali ljubiti. Želijo si samo sapice svežega vetra v napornem življenju. Zagotavljam, da moška prevara v seksu ni toliko vredna, da bi pametna ženska izgubljala sekundo lastnega življenja zaradi nje. Le podučiti ga je treba, naj obvezno uporablja kondome. Ker tista, ki hitro gre z njim, gre hitro tudi z drugimi. Ženska naj odločno »dvigne nož« šele takrat, ko je vanj vložila dvajset let svojega življenja, da on uspe v karieri, potem pa hoče ves ta denar podariti prozorni lutkici le zato, ker je mlada. On naj gre, denar pa mora dati – ostati ženi. In kje je tu ljubezen? Pri ženi, vendar. Ljubi naj samo sebe, on vam bo sledil. Moški ljubijo močne in pametne ženske, iz preprostega razloga – te dajejo, one druge pa jemljejo.
Iščete sebe v drugih ljudeh?
Nikoli. Ne vem, od kod mi to, kdaj in zakaj, toda nekako od prvotnega zavedanja o sami sebi natančno vem, da sem samo jaz takšna, da me nihče ne more nadomestiti meni sami, v mojem lastnem svetu. Jaz sem tako močno samo svoja lastnina, ni boljše prijateljice, ni moškega, ni človeka, ne angela, ne hudiča – le Bog me lahko ljubi bolj, kot se sama.
|
|
