Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 21 Feb 2010 23:55 Naslov sporočila: Povedkovnik |
 |
|
Povedkovnik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Povédkovnik je nepregibna besedna vrsta, ki v stavku ob pomožnem glagolu tvori povedkovo določilo: všeč, treba, mar ...
Pogostokrat štejejo povedkovnike med prislove – tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kot samostojno besedno vrsto je povedkovnik (in tudi členek) vpeljal Jože Toporišič v osemdesetih letih 20. stoletja.
Še tole sem našel:
POVEDKOVNIK – definicija, obseg
PREDIKATIVI so besede, ki se rabijo bodisi samo kot povedkova določila ali pa ko se rabijo kot taka, npr. Soparno je/ Mraz je; v pretekliku Soparno je bilo, Mraz je bilo.
V primerih kot Lahko greš, kamor hočeš ali Rada bi šla domov ali Imeti koga rad; Rad bi sladoled/ so povedkovniki ob posebnem pomožniku, pri lahko, težko izpuščenem (prim. Lahko je, da greš = Smeš iti). Zaznamujejo naravne pojave, stanje, razpoloženje itd.
Po naši teoriji so že izvorno povedkovniki:
oba opisna deležnika
nedoločnik (zadnji ob faznih in naklonskih glagolih),
izpeljani ali sprevrženi iz drugih besednih vrst.
Pomenske skupine povedkovnikov
Povedkovniki označujejo stanje
vrednotenje: Lepo je, da si prišel. Čudno je.
narave: Bilo je vetrovno; zadušljivo; ali
stanje in razpoloženje zunanjega in notranjega okolja: dôbro je, dólgčas, res, praznično.
Opisna deležnika sta troosebna (sem/si/je vesel(a)) in tako še kateri povedkovnik: (tiho sem/si/je; Midva sva si bot. – Ti mi nisi všeč. – Vračam ti, da bova kvit. – Rada se imava. –– Jaz da nimam prav . – Ne vem, ali boš temu kos.
Troosebni so tudi izmedmetni povedkovniki: Janez se je pretihotapil na stojišče, jaz pa smuk na galerijo. (Podobno lop po glavi, tresk po tleh, frk k sosedu, bumf po vratih, hop na konja, itn.) Prim. še iti po gobe, iti rakom žvižgat, iti v franže.
Veliko povedkovnikov je tretjeosebnih, tj. brez pravega osebka, vršilec pa je dezagentiran na stopnjo logičnega osebka. Pomožnik v določeni časovni ali naklonski obliki ob takem povedkovniku se ravna po pomičnem formalnem osebku srednjega spola: Škoda bi je bilo. – Mraz jim je. – Groza jo je.
Če vršilca sploh ni, lahko nastopa samo povedek: Mraz je bilo. – Treba se je bilo odločiti. – Pa še res je bilo.
Povedkovnik – definicija, obseg
Povedkovniki so predmetnopomenske besede, ki se rabijo bodisi kot povedkova določila ali pa kot taka (Soparno je.). Povedkovniki so že izvorno oba opisna deležnika in nedoločnik (ob faznih in naklonskih glagolih), poleg tega pa so izpeljani ali sprevrženi iz drugih besednih vrst.
Označujejo:
stanje narave: Bilo je vetrovno.
stanje in razpoloženje doživljavca zunanjega in notranjega okolja: dobro, nezdravo je…
vrednotenje: Lepo je, da si prišel.
Izraža telesno, duševno stanje ali vrednotenje stvari. Rabi se ob glagolih nepopolnega pomena. Večinoma se ne pregiba. Obseg: opisni in trpni deležnik, nedoločnik.
Povedkovnik ima določene kategorialne lastnosti prekrivne z glagolom:
- predvsem gre za družljivost s prislovom stopnje – stopnja je njegova kategorialna lastnost, odsotne pa so imenske kategorije (spol, podspola)
Pomenske skupine povedkovnikov
Povedkovniki označujejo:
stanje narave: Bilo je vetrovno.
stanje in razpoloženje doživljavca zunanjega in notranjega okolja: dobro, nezdravo je…
vrednotenje: Lepo je, da si prišel.
 Učeno, kajne? Zato povedkovnika v osnovni šoli ni že zdavnaj več...
Nazadnje urejal/a Ucitelj 15 Nov 2015 11:44; skupaj popravljeno 1 krat |
|
