Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 22 Dec 2007 08:03 Naslov sporočila: Moj nekdanji profesor |
 |
|
Čas ogroženosti slovenstva in slovenske kultureSobotna priloga Dela, sob. 22.12.2007
Pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo težko izdati skoraj ničesar, kar je bilo povezano s partizanstvom, a ti časi so minili. Danes je ravno nasprotno: niti monumentalno delo dr. Emila Cesarja o slovenski kulturi po kapitulaciji Italije ni bilo vredno državnega denarja, čeprav govori o fenomenih takratnega kulturnega življenja, kakršnih drugod v odporniškem gibanju niso poznali: o partizanskem gledališču, izdajanju pesniških zbirk, poimenovanju partizanskih brigad po pesnikih in pisateljih, Kajuhu in Almi Karlinovi, pa tudi o partizanski brezi, kulturnem molku ter cenzuriranju in črtanju pesnikov in pisateljev iz domobranskih čitank in založb.
Drugi del vaše knjige Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja (od 8. septembra 1943 do 9. maja 1945) ima več kot petsto strani, najin pogovor pa naj bi jih imel dve ničli manj. Kaj se vam zdi prvo, kar bi bilo treba izpostaviti?
Najprej je treba reči, da so Osvobodilno fronto formalno res ustanovile tri skupine, k njim pa bi morali šteti še četrto, kulturnike. Zdi se mi, da pri nas pozabljamo, da smo bili takrat popolnoma na tleh in da smo v tistem času vseeno ustvarili svojo lastno kulturo, s katero smo leta 1945 začeli normalno življenje. Velika reč je bila, da je bila kultura na tako visoki ravni. V tej knjigi sem hotel govoriti o vseh problemih. Občudujem NOB in predvsem kulturo, vendar je v njej bilo tudi nekaj napak. In prav je, da literarni zgodovinar obdela tudi napake tega časa.
Precej kulturnih delavcev je bilo v partizanih že pred poletjem 1943, njihovo število pa se je zlasti po kapitulaciji Italije močno povečalo.
Do septembra 1943 je bilo na osvobojenem ozemlju najmanj osemdeset kulturnih delavcev. Potem pa so v Bazo 21 v Kočevskem Rogu začeli množično prihajati umetniki različnih zvrsti: pesnika Vladimir Pavšič - Matej Bor in Karel Destovnik - Kajuh, pisatelj Ignac Koprivec, plesalka Martina Paulin - Brina, pevki Nada in Bogdana Stritar, akademski kipar Nikolaj Pirnat in vrsta drugih. Sprejemna točka je bila tudi v Meniški vasi pri Dolenjskih Toplicah. Vodil jo je pisatelj Ferdo Godina, tja pa so med drugimi prišli glasbeniki Karol Pahor, Marjan Kozina in Dragotin Cvetko, pesnik Mile Klopčič, igralci Vladoša Simčič, Jože Tiran, Jože Gale in še nekateri. Nastanjeni so bili po več osvobojenih vaseh pod Kočevskim Rogom, politično in partizansko vodstvo pa je zanje zelo skrbelo.Vojaško in politično vodstvo se je torej zavedalo, kaj pomenijo kulturni ustvarjalci in njihovo delo?
Seveda. Eden najpomembnejših dogodkov v letu 1944 je bila ustanovitev Slovenskega umetniškega kluba. V njem so bili izključno že pred vojno uveljavljeni kulturniki, ki so tudi s tem reagirali na »partizansko brezo«. O odnosu vodstva do njih pa kaže zagotovilo Borisa Kidriča, da je klub popolnoma samostojen in ni vezan na nobeno politično organizacijo, kar je edinstveno v času vojne in ni primerljivo z nobenim dejanjem v zgodovini tedanje odporniške Evrope in ne v Jugoslaviji.V začetku septembra 1943 je bila ustanovljena prva gledališka skupina v partizanih. Na zboru odposlancev v Kočevju so uprizorili prvo igro, Klopčičevo enodejanko Mati. Pozneje so sledile druge. Je kaj podobnega znano kje drugje v tedanji Evropi?
Igralska skupina je v podroških vaseh pripravljala razne skeče in mislila tudi na uprizoritev kakšnega večjega dela, celo Hamleta, ali dela, ki je bilo pred vojno prepovedano. Vsi so bili navdušeni, ko so v soteškem gradu pripravljali veliko prireditev. V Meniški vasi pa se je Vidmarju in Kocbeku porodila misel, da bi za zbor odposlancev v Kočevju pripravili kakšno polurno predstavo. Ker ustreznega besedila ni bilo, so zavezali Klopčiča, Javorška in Udoviča, naj ga napišejo. To je storil Klopčič sam in napisal enodejanko Mati, ki je na Kočevskem zboru dosegla odličen uspeh. To je edinstveno delo, ker je vojna podoba slovenske matere, kot so edinstvene podobe matere pri Cankarju, Prežihu ali Vladimirju Levstiku. Delo so takoj začeli prevajati v hrvaščino in francoščino.
Vendar je imel svoj predlog dramskega besedila tudi Kocbek, ki pa ni bil uspešen.
To je bil Večer pod Hmeljnikom in res je na zboru odposlancev doživel polom. Klopčič se je z igralci pogovoril, kaj želi z delom povedati, Kocbek pa se z njimi sploh ni srečal. Njegovo delo so zaradi Kidričevega vztrajanja igralci na poti v Kočevje le prebrali, zato ni moglo uspeti.
Med kulturnimi delavci na osvobojenem ozemlju izstopata dve osebnosti: Alma Karlinova in Karel Destovnik - Kajuh.
Alma Karlinova je prišla v partizane bolna za rakom in brez prave zveze, zato ji je grozilo, da jo bodo ubili. Po naključju jo je spoznala stara partizanka Ana Šterbenk iz Velenja in dosegla, da se prvotni namen ni uresničil. Poslali so jo v Belo krajino, od koder naj bi šla v Italijo. Na glavi je imela nekakšen turban, zaradi česar je bila videti zelo smešna. France Brenk se je spominjal, da je bila vsa bela od praška proti garjam. V Črnomlju so ji priskrbeli pisalni stroj, na katerega je napisala vrsto črtic in pesmi …
V nemščini?
V nemščini, seveda, a iz napisanega se je videlo, da časa ni dojela. Ko je po štirinajstih dneh odhajala – nekateri trdijo, da je res šla v Italijo, drugi, da v Dalmacijo –, je Beblerju oddala zbirko pesmi, ta pa jih je izročil Klopčiču. Ko je Klopčič še živel, tega še nisem vedel, zato ga tudi nisem mogel vprašati o tem. Toda prepričan sem, da bi jih Klopčič objavil, če takrat, leta 1944, ne bi bilo tako težko za papir. Dobivali smo ga celo od zaveznikov z letali.
Alma je želela v Evropo, kjer je imela pri založbah več svojih rokopisov, ki jih je želela spraviti v tisk. Mislim, da tega ni mogla, ker so založbe pač propadle. Tako se je leta 1945 vrnila v Celje. S svojo prijateljico Theo Gammelin, ki naj bi bila po nekaterih govoricah nezakonski otrok angleške kraljevske družine, sta že prej živeli zelo bedno, ko so Karlinovi vzeli vse, pa še bolj. Šterbenkova je hotela, da bi ji dali kakšno pomoč, a je odklonila, češ da so je drugi bolj potrebni. Ob smrti so jo na pokopališče odpeljali s parom volov na kmečkem vozu, in ko sem se še zanimal zanjo, je bil na njenem grobu le litoželezni križ. To je žalostna zgodba.
In Kajuh?
Kajuh se je uveljavil že pred vojno tako s pesmimi kot z igro pri sokolski skupini v Šoštanju. Sergej Vošnjak mi je pripovedoval, da so njegove pesmi brali celo na ilegalnih vosovskih sestankih in jim tako dodajali kulturniški pridih. Že v Ljubljani so nameravali izdati zbirko njegovih pesmi z naslovom Markacije, a je bila tehnika uničena, skupaj z njo pa pesmi. Takoj ob prihodu v partizane je zaradi svojih pesmi in načina, kako jih je znal recitirati, postal zelo popularen. Ljudje so njegovo poezijo požirali, z njimi je takoj dobil stik, ženskam je pisal pesmi na vsak košček papirja, ki ga je bilo mogoče dobiti. Takrat je izdal tudi pesniško zbirko v osemintridesetih izvodih. Po odhodu s XIV. divizijo na Štajersko je mislil pustiti širšo kulturniško skupino in se posvetiti samo organizaciji kulturne dejavnosti, ki je bila tam zelo slabo organizirana. Ko je padel, zadet od slovenske roke v nemški službi (danes so znani novi dokumenti o tem), so njegovo smrt dolgo prikrivali, saj bi na ljudi vplivala preveč demoralizirajoče. Pa tudi domobranci niso vedeli, kdo se skriva pod psevdonimom Kajuh, in so bili dolgo prepričani, da je to Kumbatovič.
Mimo dveh stvari, ki zadevata kulturo v tem vojnem času, ne moremo: mimo kulturnega molka in partizanske breze, tega »idejno sprevrženega gibanja o usmerjeni 'enoumnosti'«. Ali ni oboje svojevrsten fenomen?
Kulturni molk je hudičeva zadeva. Ko so bili ljudje na fronti, so lahko rekli, ne bomo pisali. Bil pa je kup beguncev s Štajerskega, gledaliških igralcev, ki so morali preživeti. Pisatelj je lahko preživel, če je bil v službi drugje, recimo kot učitelj. To, kar so naredili s partizansko brezo, pa je bil največji stalinizem, ki so se mu kulturniki ostro uprli. Zato je eden od njih leta 1945 odločno zatrdil: »Mi smo z ždanovščino že opravili!« Najbolj odločno proti je bil Klopčič, pa tudi Mihelič.
In kdo so bili glavni, ki so brezo forsirali?
Mislim, da je bil najbolj zagret Sergej Kraigher, zlasti pa Cene Logar, Milan Apih in Ante Novak. Iz tega časa je znana anekdota s Kidričem. Ko je začuden nad neko prepovedjo vprašal: »Kateri hudič je pa to prepovedal!«, mu je po pripovedi Lidije Šentjurc neki partizan odgovoril: »Ja, ti!« Veste, Kidrič je bil nekoliko zaletav, a pošten in ni delal razlike med ljudmi. Partizanska breza za že uveljavljene pesnike in pisatelje ni bila tako huda kot za mlade, recimo čustvenega Minattija.
V svoji knjigi spregovorite tudi o nasprotni strani. Eno s stališča slovenstva najbolj nerazumljivih dejanj domobranske strani je stališče, da je krivec za to, da so ljudje komunisti, literatura. Podlaga za vaše razmišljanje je »obširen in ovaduški« prispevek Zvodnik bila je knjiga in nje pisci, objavljen v Slovencu 26. oktobra 1944.
Najhujša časopisa pa sta bila Slovenec in Slovenski dom. Članek, ki ga navajate, je bil sposoben napisati samo zelo razgledan in politično zagrizen kulturni delavec, ki je zelo dobro sledil dogajanju v kulturi, a se ni upal podpisati. Dela se je lotil temeljito, z ognjem in mečem, zato pisanje ni le političnopropagandno, marveč ima tudi oster ideološki in celo ovajalski namen. Napovedal je ne le vojno vsemu naprednemu, temveč vsemu, kar je bilo kdaj narejeno v korist slovenske literature. Pisatelje deli na »pristne kulturne boljševike« in na »njihove pomočnike – tretjevsebinske personalistične literate«. V prvi skupini so tako rekoč vsi od Prežiha, Kranjca, Mrzela, Kosmača, obeh Kozakov, Kocbeka, Jarca, Ocvirka, Vidmarja, Godine, Zwittra … Za Ocvirka zapiše, da je kandidat za sprejem v ložo, in privoščljivo pravi, da ni šel v hribe, »ampak je potuhnjeno delal v Ljubljani, dokler ni bil prijet«. Danes pa mu prirejajo simpozije! O Vinku Košaku ne pove, da je bil leta 1942 ustreljen kot talec v Gramozni jami, da je bil nadaljevalec dela Srečka Kosovela in borec za SAZU. Prav tako zamolči ustrelitev Ivana Roba, smrt Jarca ali to, da je bil Grahor v koncentracijskem taborišču. In še bi bilo mogoče naštevati.
In da ne bi kvarili mladine, jih je bilo treba izbrisati iz šolskih beril in učbenikov?
To je ena najhujših stvari. Septembra 1944 je izšel odlok prosvetnega odseka pokrajinske uprave v Ljubljani o odstranitvi prispevkov iz slovenskih čitank, že decembra 1943 pa odločba upravnika policijske uprave v Ljubljani dr. Lovra Hacina o prepovedi in prodaji knjig slovenskih pisateljev pri Slovenski matici. V stari Jugoslaviji smo imeli zelo malo knjig za odraščajočo mladino. Takšni so bili npr. Bevkov Tatič, Finžgarjev romanŠtudent naj bo, Seliškarjev Rudi, Tavčarjev Slovensko je govoril. Vse to je bilo črtano iz beril. Cenzuro so razširili tudi na knjige (npr. Bartolov Alamut) in se izogibali naprednejšim pisateljem, kot so bili Kersnik, Tavčar ali Stritar. Kakšen odnos je imela domobranska oblast do knjige (kljub temu, da je podeljevala Prešernove nagrade), pa pove Mira Puc - Mihelič v knjigi Ure mojih dni, ko so s knjigami iz njene knjižnice na dvorišču policijskih zaporov igrali nogomet.Vse to naj bi počeli v boju proti komunizmu.
Ali se sploh ve, koliko je bilo med kulturniki komunistov?
Mislim, da ne veliko. Glejte, Ciril Kosmač še pozneje ni bil komunist. Prvo, kar je privedlo te ljudi v partizane, je bila ogroženost slovenstva in slovenske kulture. Mislim, da je bilo, pa ne bom pretiraval, med osemdesetimi kulturniki morda deset komunistov. Pa še to je veliko.
V knjigi navajate, da je hči pisatelja Janka Kersnika v svojem dnevniku za 26. september 1943 zapisala: »Danes nas pri deseti maši preseneti krasno petje. Kulturniki pri Glavnem štabu Slovenije pojo. Solo petje sopranistke Nade Stritarjeve, in sicer poje Gounodovo Ave Marijo, njena sestra altistka Bogdana Stritar pa neko slovensko nabožno pesem 'O, kam, gospod, gre tvoja pot'.« Kako naj si to razlagamo ob današnjem besednjaku o »komunistični partizanski vojski«?
Ah, to je traparija …
Je bilo torej versko življenje dokaj normalno?
Zelo normalno. Hodili so v cerkev in večkrat se je dogajalo, da so partizani peli na koru. Tako tudi v Dolenjskih Toplicah. V Beli krajini smo imeli celo versko komisijo, v kateri je župnik Ilc zastopal ljubljanskega škofa in je nameravala izdajati verski list. Dokument o ustanovitvi je bil potrjen in sem ga tudi prebral. Da se zamisel ni uresničila, je verjetno razlog tudi v nezainteresiranosti duhovščine: eni so pismeni, drugi pač ne.
Še na nekaj bi rad ob tem opozoril. Leta 1944 smo praznovali tisočletnico sv. Cirila in Metoda. Med drugimi je Ziherl, ki je bil komunist, nekakšen odgovoren minister za prosveto, zahteval, da gre šoloobvezna mladina najprej v cerkev k maši, nato pa v šolo in imajo tam proslave. Praznik sv. Cirila in Metoda bi morala praznovati tudi druga stran, a ga ni.
Danes se kulturna dejavnost v času NOB razglaša predvsem za propagando.
To nikakor ne drži. Kulturno delovanje je bilo prav želja po ustvarjanju, saj so bili v bistvu že formirani ustvarjalci. Ingoličevo Poslednje pismo, Zupanov Panter Dingo, Seliškarjev Fantek … To so nadomestila za večja dela, za roman. Znano je, da je imel Zupan čudno življenjsko zgodbo, a ko je prišel v partizane, so takoj odkrili pomen njegovih del in so jih igrali. Bil je najbolj igran avtor, njegova dela pa so ponatiskovali. Da je šlo samo za propagando, je zelo poenostavljeno govorjenje.
Še ene posebnosti slovenske NOB se je treba dotakniti: zakaj je bila v partizanih poezija tako priljubljena in zakaj se večina brigad imenuje po pesnikih ali pisateljih?
Da se večina brigad imenuje po pesnikih ali pisateljih, je kar logično, saj sta bili tako proza kot poezija zelo priljubljeni. Razen na Štajerskem, kjer se imenujejo po partizanskih borcih, smo imeli v osrednji Sloveniji Gregorčičevo, Kosovelovo, Cankarjevo, Prešernovo in druge brigade, imenovane po literatih. Bolj kot proza so bile priljubljene pesmi, ker so bile krajše. Ni bilo rečeno, da so morale biti udarne, lahko so bile tudi zelo intimne, kot recimo Kajuhove ali Minattijeve. Za vrh slovenske uporniške poezije je veljal Udovič, njegove pesmi pa so vse kaj drugega kot borbene. Zelo narobe pa je bilo, da je bila zanemarjena ljudska pesem. Zanjo se je zelo zavzemal Klopčič.
Aktivni pa niso bili samo kulturniki, marveč tudi znanstveniki. Fran Zwitter je ustanovil znanstveni inštitut, Kidrič ga je imenoval »možgani Osvobodilne fronte«. S čim se je ukvarjal?
Znanstveni inštitut v času odpora med drugo svetovno vojno je zagotovo slovenski unikat. Fran Zwitter je bil že takrat strokovnjak za mednarodna vprašanja. Tudi na kulturnem plenumu v Semiču je imel referat o nastanku Jugoslavije. Glavno njegovo delo pa je bilo, da je za zavezniško komisijo pripravil gradivo o poteku slovenskih mej. V nasprotju s Slovensko ljudsko stranko, ki je pripravila zemljevid povojne Slovenije, ki naj bi segala do Blatnega jezera, Dunajskega Novega mesta in daleč v Alpe, Zwittrova skupina z apetiti ni pretiravala in je načrtovala zgodovinske meje. Dokumente so prevedli v angleščino in ruščino. Zbirali pa so tudi arhivsko gradivo in varovali kulturno dediščino. Zwittrov inštitut je bil izredno pomemben. Že to, da ga je Kidrič imenoval za možgane OF, lahko pove, kako so ga ščitili.•
Milan Vogel
|
|
