Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 19 Jul 2007 07:51 Naslov sporočila: Ivanka Berčan |
 |
|
Duhovna nadutost je hujša od materialistične
Ona, tor., 17.07.2007
Ivanka Berčan je ženska, ki hodi po nenavadni in pogumni poti. Diplomirana teologinja, ki je s šestnajstimi leti stopila v samostan redovne skupnosti Hčere Marije Pomočnice predano in z vsem srcem ter po triindvajsetih letih izstopila, enako predano – na drugačno pot. Svojo duhovnost živi sama naprej, enako globoko kot prej, in obenem rešuje najbolj vsakodnevne probleme. »Če moja duhovnost nikomur ne koristi v vsakdanjem življenju, nima nobenega pomena,« pravi. Ženska, ki pogumno sledi svojemu srcu in hkrati vse svoje delovanje posveča drugim ljudem, najbolj ranljivim in najbolj izgubljenim. Dela z mladimi na ulici v skrajnih stiskah, takšnimi, ki ne pridejo po pomoč v nobeno institucijo. V začetku leta 2004 je na Jesenicah ustanovila Žarek, društvo za pomoč mladim v stiski, leta 2006 pa še komuno za zdravljenje odvisnosti od droge. Ne bo ji uspelo, so rekli nekateri – komuna za zasvojene sredi njihovega okolja, pa še sama ženska jo vodi. Motili so se. Njen delovnik je pogosto nepredvidljiv, če je treba, traja štiriindvajset ur na dan, najtežje človeške stiske so del njenega vsakdanjika. Kljub temu je polna življenjske energije, človeške topline in optimizma. Kako ji uspeva?
Kaj je bilo v vašem otroštvu pomembno za poznejšo pot?
Izhajam iz preproste kmečke družine, odraščala sem na hribovski kmetiji, kjer je bil naš najbližji sosed dvajset minut hoda stran, do šole pa smo imeli otroci sedem kilometrov. Odmaknjenost, tišina, življenje, povezano z veliko truda, dela, vztrajnosti, so me izoblikovali. Ko me je pred dvema letoma sredi noči in sneženja poklical fant, ki je bil v hudi stiski, sem šla ven, vzela lopato v roke in odkidala sneg ter se odpeljala k njemu, to ni bilo zame nič posebno težkega. Takrat sem si rekla: »Poglej, kako te življenje pripravi na naloge, ki jih moraš opraviti.«
Kaj vas je šestnajstletno pripeljalo do neobičajne odločitve postati redovnica?
Že tedaj je bila zelo iskreno v meni želja po notranji globini. Redovništvo sem videla kot edino, ki bi mi omogočilo takšno poglabljanje, morda je k temu prispevalo tudi, da sem se srečala z redovno skupnostjo Hčere Marije Pomočnice. V njej sem začutila življenjsko radost. Do pomoči drugim me je vodila še dolga pot preraščanja strahov, nezaupanja vase, soočanja s seboj, do postopnega čedalje večjega prevzemanja odgovornosti in dela z mladimi. V vseh teh letih mi je bilo v izjemno veselje delati z mladimi, jim pomagati prebroditi težave. Vedno sem z veliko lahkoto našla stik z njimi. Čutila sem, da mi je bilo to preprosto dano, to ni nekaj, česar se človek lahko nauči. Odgovornosti, ki sem jih prevzemala pri delu, sem čutila kot izziv za svojo osebno rast, če ga ne bi bilo, ne bi napredovala. Tako sem doživljala leta v samostanu.
Kaj je bilo tisto, za kar ste si pri sebi najbolj prizadevali?
Zaupanje vase. To je bilo nekaj, kar sem morala razviti, česar v svoji družini nisem dobila.
Zanimivo se mi zdi, da je ravno to ključna stvar, ki se je morajo pri zdravljenju naučiti tudi odvisniki.
Ja, glavno delo pri preobrazbi je sprememba odnosa do sebe. Človek se mora vzljubiti, potem pa življenje zacveti tudi na vseh drugih področjih.
Pogumno hodite po neobičajni poti.
V življenju je treba kar naprej ubirati nove poti, jih iskati. Toda ne morem reči, da se odločam: To hočem narediti tako! Ne, sploh ne. Življenje čutim kot poslanstvo, ki ti je dano, položeno vate in ga postopno odkrivaš. Še ko sem bila v redovni skupnosti, sem čutila, da mi je delo z mladimi tako močno pisano na kožo, da me izpolnjuje in se tudi jaz kot oseba razcvetam. Pozneje sem se srečevala s strahom pred nasiljem in težkimi stvarmi, ki so povezane s skrajno stisko mladih z ulice. Vse je šlo postopoma, korak za korakom, ko je bila določena stvar v meni predelana, sem bila pripravljena narediti naslednji korak v delovanju navzven, potem pa je prišla tudi podpora. Pomembno je, da verjameš v to, kar čutiš znotraj, in to poskušaš uresničiti.
Kaj je smisel življenja v samostanu?
Vsi imamo željo po notranjem miru in harmoniji, je pa veliko poti, kako to doseči. Ljudje od zunaj si življenje v samostanu pogosto predstavljajo zelo skrivnostno, mistično, en sam mir, molitve in meditacije, nobenih težav. V bistvu pa ni človeškega življenja brez pretresljivih, močnih stvari, ki se ti zgodijo, da rasteš. Lahko se sicer odločiš za umik, da se boš v miru poglobil vase, toda nikoli ne more biti cilj lasten mir, lastna blaženost. Ko sem z iskreno željo hotela spoznati božjo voljo, prepoznati svoj delček v mozaiku, kamor sem vpeta, ko sem tu naredila korak naprej, je bil sad prizadevanja večji mir v meni. S tem je vedno povezana neka naloga. Te stvari ti nikdar niso dane, da bi jih imel zase, da bi se »nekam parkiral« in to užival. Življenje v samostanu je prav tako delovanje, nenehna rast in zorenje tudi skozi težave ter delovanje za druge, prepoznavanje dobrega v drugih in božjega v drugem človeku. Zame je pristna duhovnost tista, ki prinese sadove, tudi drugim. Čutim, da je največja naloga pomagati drugim priti v stik z lastno notranjostjo, najti svojo pot, pomagati sprožiti moči v človeku, da lahko začne sam uresničevati svoje poslanstvo. Mir, harmonija in sreča pridejo takrat, ko ravnaš v skladu s seboj, z notranjim glasom, ki te vodi in ti govori, kdaj, kako in kaj.
Kako bi primerjali življenje v samostanu, kjer ste preživeli 23 let, z življenjem zunaj?
Skupnost ti da izjemno priložnost za rast, veliko je brušenja in podpore v osebnostnem razvoju. Je pa tudi res, da ti skupnost in trdna struktura dasta občutek varnosti, ki ti ga zato ni treba iskati v sebi; kar malo se lahko uspavaš, to vidim zdaj, ko od zunaj gledam nazaj. Seveda pa smo imeli svoje odgovornosti in delo. Skupnost, v kateri sem bila, je bila zelo odprta, veliko smo delali z mladimi, imeli smo mladinske počitniške tedne – oratorije, vse to je bilo povezano z zelo raznovrstnimi in rednimi stiki z svetom zunaj samostana. Toda kljub temu lahko rečem zdaj, ko gledam še z druge perspektive, da smo življenje opazovali, nismo pa realno stopili vanj. Tiste čisto življenjske izkušnje, ki sem jih dobila po izstopu iz samostana, od iskanja stanovanja do plačevanja položnic, so me povezale s konkretnostjo življenja in vsem, kar prinaša. S hvaležnostjo gledam na obdobje bogastva zorenja v skupnosti, veliko mi je dalo. Ko pa si začneš ustvarjati svoje življenje, znaš ceniti vsako majhno stvar, ki si jo pridobiš z lastnim trudom, in si vesel in ponosen, pa čeprav imaš na začetku posodo spravljeno v kartonasti škatli. Oboje je pomemben del moje življenjske izkušnje.
Zakaj ste se odločili za izstop iz skupnosti?
Ljudem je to težko razložiti. Ni nekaj, kar pride od zunaj. Človek postopno v sebi prepoznava, kaj je njegovo življenjsko poslanstvo. Ko sem začutila, da je čas za odhod, sem sama zaprosila za izstop. Ko so prišli do mene mladostniki, ki so bili zapleteni z marihuano ali na trdih drogah, sem čutila, da jim v našem programu ne morem pomagati tako, kot sem čutila, da bi lahko, in to mi ni dalo miru. Poudarila bi rada, da smo veliko in dobro delali z mladostniki, vendar sem čutila, da določenega dela njih nisem dosegla, to so bili mladi v skrajnih stiskah, ki sploh niso prišli do nas, da moraš biti ti tam, pri njih na ulici. Ljudje so prihajali do mene in me opozarjali nanje. Klica na koncu preprosto nisem mogla več utišati in sem morala začeti delati drugače.
V samostanu sem bila z vsem srcem čisto do zadnjega, s hvaležnostjo gledam na čas, ki sem ga preživela tam. Triindvajset let je velik del življenja, ne vidim ga tako, kot da sem ga pustila za sabo, vse je še vedno del mene. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da srečanja z odvisniki niso bila naključna, ampak nekaj, kar me je pripravljalo na mojo resnično nalogo. Nekoč mi je neka gospa delala natalno karto in mi rekla: »Vaše življenjsko poslanstvo je še vse pred vami.« Takrat sem debelo gledala, nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo, saj sem z mladimi delala že skoraj dvajset let in sem čutila, da je to moje poslanstvo. Nisem slutila velikega preobrata v življenju in načinu dela z mladimi, ki me je še čakal. Ko človek naredi ključno spremembo, z nekakšno grozo začuti veličino svobode, ki jo imamo.
Z otroki res zlahka navezujete pristen in topel stik.
V začetku smo se z mladimi srečevali kar na parkirnem prostoru pred zdravstvenim domom. Z mladimi in otroki iz moje soseščine se srečujem tudi pred blokom. Nekateri me kličejo mami. Ko vidijo avto, pritečejo in potem malo poklepetamo, ponudijo žvečilni gumi in vprašajo, ali bodo palačinke za večerjo. (nasmeh) Včasih jim pomagam urediti kakšen spor z vrstniki, malo se pogovorimo.
Kako so v skupnosti in Cerkvi sprejeli vaš izstop?
Lahko rečem, da je bilo marsikomu takrat zelo nerazumljivo, mogoče je še zdaj. Rekla sem: »Ne pričakujem, da me boste razumeli v tem, so stvari, ki se zgodijo globoko v človeku.« Čutila sem, da je moja pot malo drugačna, in morala sem biti poštena do sebe in njih in jim to odkrito povedati.
Vam je bilo težko izstopiti?
Korak ni bil lahek. V sebi sem se poslavljala od dotedanjega življenja, saj sem bila tudi v redovni skupnosti z vsem srcem. Zunaj nje nisem imela ničesar, vse, kar sem imela, je bilo zaupanje v to, kar sem čutila v sebi. Izgubila nisem le varnosti zunanje strukture, ampak tudi celotno skupnost. V življenju sem se znašla zelo sama in odvisna zgolj od same sebe. Potrebovala sem ogromno notranje moči. Potem pa sem vstopila v povsem nov svet, kjer nisem imela ničesar – službe, stanovanja, avta, nič, samo zaupanje, in pripravljena sem bila delati za svojo vizijo pomagati mladim v stiski. Stik z njimi, ustanovitev društva Žarek, projekt Naj mladih ne vzgaja ulica, zbiranje sredstev, prvi prostori, nekaj let pozneje komuna. Ko sem prišla iz samostana, so mi pomagali ljudje, ki sem jih poznala od prej, nikoli jih ne bom pozabila.
Tudi z mladimi ste začeli delati dobesedno iz nič, kar zadeva materialne temelje in sredstva. Kako vam je uspevalo?
V življenju je pomembno, da smo hvaležni za stvari, ki prihajajo k nam, tudi če so majhne in skromne, če se tega ne veselimo s hvaležnostjo, niti večje ne morejo priti. Moram reči, da me ni za denar nikoli skrbelo. Biti moramo realni, narediti čisto vse, kar je v naših močeh, potem pa ne skrbeti in zaupati. Vedno rečem: »Če bomo dobro delali v korist mladih v stiski, če bodo središče našega prizadevanja, potem se bo našla pot za uresničitev naših vizij, tudi sredstva bodo prišla.« Ko smo v društvu podpisovali pogodbo za hišo za komuno, smo imeli najmanj denarja, toda nato je steklo, dobili smo podporo županov sedmih občin zgornje Gorenjske, tudi donacije.
Kaj vam pomeni pojem svoboda? Kako jo doživljate zdaj, ko niste več v redovni skupnosti, ali je bilo prej drugače?
Tudi prej nisem čutila, da ne bi imela svobode, da bi mi bila odvzeta. Za odhod v redovno skupnost in vse zaobljube sem se odločila svobodno. Zame je pomemben pojem notranja svoboda. To ne pomeni, da nimamo zunanjih omejitev in lahko delamo, kar nas je volja. Notranja svoboda pomeni tudi to, da nisi suženj svojih impulzov, da nisi suženj mnenja drugih o tebi, da nisi suženj svojih potreb, da lahko vsemu daš pravo vrednost in vlogo v svojem življenju. Ko neko potrebo potenciraš do amena, nisi svoboden, recimo potrebo po denarju, po ugodju. Notranja svoboda je sledenje ravnotežju, da te nobena stvar ne žene, ampak si ti tisti, ki odločaš in ustvarjaš ravnotežje v svojem življenju, usklajuješ potrebe, želje, uresničuješ sanje in vizije. Svobode v pravem pomenu besede ni lahko živeti. Postopno jo pridobivamo z dolgotrajnim razvijanjem sebe, hkrati razvijamo moč, da to svobodo zaživimo. Tudi za odvisnike je zelo pomembno, da zorijo v notranji svobodi. Druga stvar, ki nas v njej omejuje, je to, da se »priklopimo« na nekoga ali nekaj. Pogosto se je najlažje nasloniti na ideologijo, skupnost; težja pot je tista, po kateri hodiš sam in slediš svojemu notranjemu glasu. Rada bi tudi poudarila, da sta svoboda in samovolja nekaj popolnoma različnega. Samovolja, ko ljudje sebe in svojo voljo za vsako ceno postavljajo na prvo mesto, je daleč od zrelosti in daleč od svobode. Zrel svoboden človek se zaveda okoliščin in drugih ljudi, pretehta različne možnosti in prisluhne v sebi, kaj ga vodi in kaj bi bilo dobro. Vprašanje, kaj me vodi, je še zlasti pomembno pri zasvojenosti. Gre za svobodo od in svobodo za: biti osvobojen od potrebe po pitju, kajenju, nakupovanju, biti občudovan … Vse te potrebe, ki lahko postanejo zasvojenosti, nas vodijo stran od našega notranjega jedra, da nismo več svobodni za uresničevanje tega, kar je za nas zares pomembno.
Ljudje, ki v svojem poklicu pomagate drugim, imate veliko občutka odgovornosti in sočutja, vendar zlasti odgovornost za druge ni vedno preprosta in nedvomna.
V vseh teh letih je zorel tudi moj pogled na odgovornost: do katere točke, do katere meje. Na začetku sem si je nalagala preveč, mislila sem, da moram jaz do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Toda spoznala sem, da se takrat stvari niso nikamor premaknile. Pozneje sem zato vedno rekla: pridite do Žarka, tam bomo. S tem, da se je odločil in naredil konkreten korak, je sam pri sebi sprožil energijo reševanja problema in hkrati dokazal, da resnično hoče nekaj spremeniti. Ugotovila sem, kako pomembno je razmejevati svoj del odgovornosti in tisti del, ki ga nosi drug človek in ga nihče ne more prevzeti namesto njega. Včasih ljudje rečemo: »Joj, ta je pa res ubogi, kakšne hude stvari so se zgrnile nadenj!« Ja, drži, ima pa tudi več moči! Vsakdo je kos temu, s čimer se mora spoprijeti, ko sprosti svojo notranjo moč. V vsem sta višja modrost in namen. Razumem, da je človek v nekem delu svojega procesa rasti, v katerem mora nekaj spoznati in opraviti naloge, ki jih predenj postavlja življenje. Moja naloga je, da ga spodbujam, mu pomagam aktivirati njegovo lastno moč in mu pomagam na poti do spoznanj. Sočutje pa je pomembno ločiti od usmiljenja, pomilovanja, to mu jemlje moč in čisto nič ne pomaga. V sočutju pa moram paziti, da sama ne padem v njegove energije, stiske, žalost in brezup, tako mu sploh ne morem pomagati. Čeprav čutiš, kaj doživlja, moraš, kolikor se le da, sam ostati zunaj, v svojem središču. Tako lahko ostaneš objektiven in pomagaš. Temeljno vodilo je, da je vsak odrasel človek odgovoren za svoje življenje (v komuni so že polnoletni). Značilno za odvisnike je prelaganje odgovornosti na druge. Ko začnemo delati, se ta logika radikalno spremeni; to morajo takoj opustiti in se obrniti vase. Pri večini opažam, da jim starši niso omogočili postopnega prevzemanja odgovornosti.
Vsak dan delate z ekstremnimi stiskami, vaš delovnik je nepredvidljiv, pravzaprav traja 24 ur na dan. Kako zmorete delo, saj ni videti, da bi imeli težave z izgorevanjem, ki so pogoste v takšnih poklicih?
Težava pri poklicih, v katerih ljudje izgorevajo, je prevzemanje odgovornosti namesto drugega, kot sva že omenili. Verjamem, da je vsak človek opremljen z močjo, da se spoprime s problemi, ki jih ima; zaupam v njegovo moč in mu jo pomagam aktivirati. Še nekaj mi silno pomaga: zelo močno verjamem v Nebo – lahko ga imenujem Bog, Stvarnik, Oče, kakor koli – tisto globoko zaupanje nosim v sebi. Vsak dan si vzamem čas za tišino, za stik s svojim notranjim jedrom v srcu. Sprehodi v naravi mi tudi zelo koristijo. Včasih se pošteno naspim, da nadomestim prekratke ure spanja. Ko se zjutraj zbudim, se povežem s Stvarnikom, rečem: »Naj bo današnji dan tako, kot želiš, naj srečam tiste ljudi, ki jih moram srečati, naj opravim tiste naloge, ki so mi namenjene. Naj bom orodje v tvojih rokah.« Ko si povezan, se zgodijo prave stvari. Ne v oddaljenih duhovnih svetovih, ampak zelo prizemljeno, zelo delovno, a vendar tudi lahkotno. Ko se srečujem s težkimi energijami, depresijo, jezo, nasiljem, prosim Nebo, naj jih sprejme in spremeni v mir, čutim, da je izročanje zelo pomembno. Ko sem utrujena, vem, da sem bila premalo v stiku, takrat se moram vrniti v srce in začeti izročati. Stvari se tako zelo zelo sprostijo.
Duhovnost je lahko tudi odklop od življenja.
Tema duhovnosti je zelo dvorezni meč. Neka mama mi je povedala, da vsak dan v cerkvi moli za svojega sina odvisnika. Rekla sem ji: »Mama, vi le molite, a molite, naj vam bo dana moč, da boste sinu pomagali narediti zelo konkretne poteze.« Če uporabiš duhovnost, da se izogneš konkretnim dejanjem, ki bi jih sam moral storiti, ali jo uporabiš kot odklop, to ne more biti dobro. Potrebujemo pa trenutke tišine, ko gremo vase. Toda tudi tu gre za realen stik s seboj; ko vidim, ali sem žalosten, jezen, mogoče nevoščljiv, se spoprimem z vsemi občutki, ki so takrat v meni, in ne, da se v tem stanju dvignem nad vse in se počutim daleč nad oblaki, brez neprijetnih čustev in občutkov. Če delamo tako, se vedno manj čutimo, ne vidimo se več realno in tudi življenja ne. Tak človek je lahko o sebi prepričan, in to kaže tudi navzven, kako daleč pred drugimi je, kako zrel in visoko duhovno razvit. Obstaja duhovna ošabnost, nadutost, ki je lahko veliko hujša od materialistične, lahko je zelo prefinjena. Če si tako domišljaš, te življenje morda že naslednji dan tako butne ob tla, da se boš dolgo sestavljal. Ponižnost, realističen pogled nase je zelo pomemben. V duhovnosti obstaja ogromno različnih metod in tehnik, da pridemo v stik z izvirom, Stvarnikom. Poti so različne, tako kot so tudi ljudje različni. Ko sem se sama spraševala o duhovnosti, sem ugotovila, da moja ne pomeni nič, če drugi nimajo nič od nje. Če zaradi duhovnih aktivnosti (raznih delavnic, srečanj) zanemarjaš svoje odgovornosti, družino, to ni duhovnost, ampak odklop. Če ti ne pomaga v polnosti živeti tvojih odgovornosti v realnem svetu, potem nima smisla. Največji izziv je biti v stiku s sabo in Stvarnikom tudi sredi dela, sredi reševanja vsakdanjih težav. Pot do trajnega miru in harmonije gre skozi resnično življenje, mogoče bomo nekoč dosegli to stanje, do takrat pa ga je treba vedno znova poiskati sredi resničnih stisk in dela, ne samo v trenutkih umika v tišino. Tudi jaz sem še daleč od stalne povezanosti, to je nekaj, kar si zelo želim – biti čedalje bolj z roko v roki z Nebom.
Sprašuje: Lea Jelen
|
|
