Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 12 Jul 2007 07:13 Naslov sporočila: Ivan Dobnik |
 |
|
Srž poezije je biti na preži
Delo, Književni listi, sreda, 11.07.2007
“
Verzi Ivana Dobnika nastajajo v izraziti odprtosti pesniškega strujanja. Ne da bi zavračal dosežke klasične evropske tradicije in lomov z njo v preteklem stoletju – ki pa se prav tako zlagoma stapljajo v skupni civilizacijski opus izročila – se njegova pesniška nit instinktivno vozla na veliko bolj odmaknjena obdobja, vezana na prvobitnost bivanja, mitologijo. Začel je z zbirko Osvobajanja (1980). Devetnajstletni premor. In zatem: Kaligrafija lire (1999); Zapreš svoje oči (2003); Rapsodija v mrzli zimi (2005); Zapisi z drevesnih lističev (2007). Prihajata pa že naslednji dve knjigi pesmi.”
Poezija, posebno po novejših objavah in dejavnostih, je pri vas trojni nasad, v katerem gojite lastni pesniški zapis, urednikujete reviji Poetikon in po novem zbirki Poetikonove lire. Preprosto vprašanje: kaj vam v zdajšnjem obdobju pomenijo te zavezanosti?
Zame je poezija način življenja; z njo sem živel že prej, preden sem jo začel pisati, v svetu otroštva na kmetiji v Šmatevžu in sredi pokrajine, kjer sta domišljija in prostost gibanja delovali brez kakršnih koli omejitev. Začetki so v tem temelju, zato je mogoče v vsem mojem pisanju tolikšen poudarek na naravi in varovanju narave – kar se jasno kaže tudi pri Poetikonu. Sama poezija mi kot način bivanja pomeni svobodo, upornost, kritično mišljenje in predvsem totalnost, glede na katero človek nato zavzema stališča do sveta. Lahko sem strpen in dialoški, hkrati pa pri glavnih načelih nepopustljiv, z dosledno držo.
Od kod silovita geneza zbirk v zadnjih letih?
Prva pesniška zbirka Osvobajanje je bila napisana po končani Celjski gimnaziji. Potem sem odšel v Ljubljano študirat filozofijo in primerjalno književnost in se znašel v drugačnem svetu. Prehod je povzročil, da sem se umaknil vase. Sicer sem takoj začel sodelovati z objavami, toda agresivnost mi ni bila blizu, zato sem predvsem intenzivno študiral, stvari pa beležil v zvezke, kar je bila neke vrste priprava za tisto, kar prihaja na dan zdaj.
Agresivnost?
Vemo, da v stvarnosti ločimo med pesniki, ki so zelo prebojni in si takoj priborijo svoj prostor, in med takimi, ki jim je to tuje. Gre za zakonitosti, podobne ekonomiji, menedžmentu, v katerem vladajo pravila, ki niso nujno povezana s pisanjem kot takim.
Sicer pa je poezija pri meni delovanje, ki se nenehno stopnjuje. V zapiskih se je tako zgostilo, da ni več moglo živeti samo v mojem notranjem prostoru; nujno je bilo, da je prej ali slej prestopilo navzven – kar se je po omenjenem časovnem zamiku zgodilo z zbirko Kaligrafija lire. Pesniška govorica pri meni zdaj vre. Ne vem, kako bo v prihodnje, toda trenutno v tem toku nastajata še dve knjigi pesmi, Pred začetkom, in skoraj dokončana Svetilnik.
Kakšno budnost zahteva od vas pisanje pesmi?
Budnost pri poeziji nedvomno pomeni, da ne popustiš v pozornosti do samega sebe kot tudi do dogajanja okrog tebe, ki vpliva na tvoj intimni svet in na besede, ki jih izrekaš. Besede so, kot vemo, najbolj občutljivo v poeziji, na njih gradiš; so to življenje, nenehna navzočnost mene samega pri njih in besed pri meni. Ves zunanji svet se osredotoča, regenerira, piše skozi besedni zaklad.
Pravzaprav je takšna pozornost v navzkrižju z udobnostjo bivanja.
V tem je paradoks. Po eni strani je pisanje izjemen užitek in udobje, povezan z notranjim kozmosom ustvarjanj. Po drugi strani prav takšno udobje hitro trči s stvarnostjo: navsezadnje je pesnik materialno bitje. Potrebuje denar, ki ga mora od nekje dobiti, da lahko preživi in s tem povsem konkretno tudi njegova ustvarjalnost. Mislim, da so pesniki osebe, ki sodijo med najbolj realne na tej zemlji. Seveda je to spet paradoks, ampak poezija ves čas plava v protislovjih.
Nekoč so ustvarjalci predvsem ustvarjali, danes je samozagovor, lastna poetika, kar samoumevna. Kako bi svojo opredelili vi; kaj je »lokomotiva«?
Vlak jezika, če uporabim to prispodobo, je vezan na videnje, na koncentracijo energije, izjemno željo biti živo prisoten v tem svetu, v sodelovanju, ustvarjanju in, brez sprenevedanja, tudi v angažmaju, kako temu planetu, naši celotni družbi, pomagati preživeti.
Precej prvobitna vloga pesnika iz daljnih časov, se mi zdi.
Prvobitna vloga bi morala biti navzoča ves čas! Namreč, ravno iz nje nastaja najboljša poezija, mislim, da so prav ti razponi od prvotnega, z iskanjem primarnosti, začetkov, korenin vred, pa do vélike »aristokratske poezije«, ki je zaobsegala dobršen del literarnega izročila preteklih stoletij, in zatem do sedanjosti, nujni.
Poezija mora ostati odprta, iskati nove oblike, v katerih je njena prihodnost. Delo s Poetikonom mi kaže, da mlade generacije pesnikov prihajajo s povsem samosvojo pisavo; v tem je srž poezije, da je na preži. V takem smislu je prenovitvena, spreminja svet. Je prvi vzgib, ki poganja jezikovni izraz, ga dela drugačnega in tako vpliva na mišljenje.
Za izid nove literarne revije v našem prostoru je potrebna vizija. Kakšna je bila pri Poetikonu, ki ima za sabo ognjeni krst in je prestopil v svoje tretje leto?
Zamisel o reviji, v kateri bodo pesniki ne le objavljali, temveč se tudi povezovali in širili neke skupne poglede, vezane na prihodnost pesništva, se je pojavila že v mojih gimnazijskih časih in tudi pozneje v Ljubljani ni zamrla. Pesniki, če so razdrobljeni, lahko kot posamezniki sicer delujejo učinkovito, združeni v revijo pa imajo posebno, res tehtno moč. V okviru revije, čeprav ne nujno neposredno politično angažirano, imajo možnost zavzemati določena stališča o družbenih sprotnostih. Ideja po uresničitvi se je v meni stopnjevala in leta 2005 – ker prihajam s celjskega območja, do katerega čutim pripadnost – sem se razgledal, ali imam v tem celjskem zaledju možnost dati pobudo za začetek nečesa zgodovinskega.
Bi razložili osnovni vsebinski koncept?
Enostaven je, to je tridelna členitev na izvirno poezijo, na prevodni del in na refleksijo, ki jo razvijajo pesniki. Strastno se zavzemam, da so v reviji, ki pripada njim, oni tisti, ki premišljujejo o lastnih ustvarjalnih postopkih in vseh stvareh, ki se jih dotikajo. Pri Poetikonu si prizadevam za združevanje različnosti v dobrem, nikakor pa ne v razdiralnem smislu; za osredotočanje različnih pogledov; pomemben je generacijski kot tudi geografski prerez. Ob tem moram povedati, da so mojo vizijo še posebno podpirale prijateljice, pesnice, ki jih poznam, s svojo senzibilnostjo, odgovornostjo in doslednostjo.
Opažena, pohvaljena je tudi oblikovna zasnova.
Ni naključje, da je to napravil Sandi Radovan, s katerim smo že dolgo povezani in je sodeloval pri ustanovitvi Hiše poezije. Je arhitekt in oblikovalec s čutom za pesniško, slikarstvo in fotografijo. Prepričan sem, da mora biti poezija dana ljudem v ustrezni obliki; tako bo morda učinkovala na nekoga, ki je sicer ne prebira – da bo vzel revijo v roko, pogledal, kaj to je – in odslej, prevzet, ostal zvest branju poezije!!
Skupaj z drugimi pobudniki ste osnovali književno društvo Hiša poezije, ki je postala dom nove zbirke Poetikonove lire. Takoj se zbudi misel na vez z antično Grčijo?
Z Orfejem, seveda. Evropska poezija ima drugačne nanose, jaz pa izhajam iz grške zgodbe o božanskem pevcu, kar je bil Orfej. In lira je glasbilo, na katero je igral. Ob snovanju Poetikona je zorela tudi zamisel imeti poleg revije zbirko, namenjeno tako izvirnim stvarem kot prevodom. Poetikonove lire so logično nadaljevanje, pesniki, ki v Poetikonu objavljajo posamezne cikle pesmi, zaključeno celoto zatem izdajo v seriji knjig, ki teče in se veže na revijo, hkrati pa so to povsem samostojne izdaje.
Hiša poezije je nastala iz potrebe, da člani uredništva vodimo in urejamo revijo, neodvisno od kogar koli zunanjega, ki bi dirigiral politiko pesniških objav in bi diktiral, kaj sme biti objavljeno in kaj ne.
Prizadevate si za prevajanje pesmi v tuje jezike. Kakšne so po vaših dosedanjih izkušnjah možnosti dvogovora s tujino?
Moja izkušnja prek Poetikona je ta, da stvari najbolj delujejo na podlagi stikov: neki pesnik se sreča z drugim, v njiju se zbudi zanimanje drug za drugega, ki prerase v prevajanje. Enako sodelovanje se lahko vzpostavi med revijami. Drugače je seveda, če se tega s svoje strani loti politika. Toda vidim, da je celo ustvarjalec, ki je na videz umaknjen vase – vprašanje je, kaj se je zgodilo, da je nastopil odmik - še kako družaben in si želi stikov. Pesniki in poezija dejansko bivajo v svetu nasprotij.
V pogledu nazaj: ste kot izdajatelj, urednik zadeli ob kakšno kleč?
Pri vsaki reviji se ob rojstvu in začetnem razvoju pojavijo težave, s katerimi se moraš soočiti in jih reševati. Pri Poetikonu se je zgodilo, da sta trčila dva popolnoma različna interesa; nekomu predstavlja poezija življenje, način sobivanja, drugemu morda sredstvo za reševanje osebnih zagat in lastno promocijo. Pri dolgoročnem načrtovanju Poetikona to dvoje ne more soobstajati, zato je prišlo do razcepa med ustanovitelji.
Slovenci kljub floskuli, da smo poetičen narod, odrivamo knjige pesmi na stranske police, tudi v knjigarnah. Kaj bi si v tem pogledu želeli; kako bi se položaj nemara dalo izboljšati?
Mislim, da sami pesniki za to premalo naredimo. Ne poezije ne pesniških publikacij ne smemo prepuščati trgovcem. Svoje pesmi bi morali sami več brati, se vztrajneje boriti za honorarje, da bi naše delo bolje vrednotila tudi družba. Pričakoval sem, da bo z nastankom naše samostojne države slovenski jezik, v katerem je kraljica poezija, dobil krila, da bi lahko dihal na vseh svojih poljih; da se bo brez godrnjanja podprlo čim več knjig in tudi, da bodo prevajanja močnejša. Slovenci nismo Kitajci, samo dva milijona nas je, in prevode v tuje jezike bi morali kar se da podpirati, morda ustanoviti urad na državni ravni, ki bi se temu posvečal. Toda v zadnjih petnajstih letih so šle stvari dokaj rakovo pot; do sebe se obnašamo, kakor so se prej vsi tisti večji narodi, državni aparati, v okviru katerih smo pisali. Ne, še slabše je, kajti do tega najsubtilnejšega dela jezika, književnega ustvarjanja, se zdaj tako obnaša lastna oblast! Kvečjemu postajamo narod »antipesnikov«. Pesnike imamo radi, ko jih ni več, dokler pa so živi, bi jih najraje čim prej pokopali, da bi bil mir pred njimi. Poezija – čeprav v jeziku, na tej simbolni ravni – vedno predstavlja revolucijo. Zato po ni čudno, da v zgodovini prihaja do frontalnih spopadov med politikom in poetom.
Miriam Drev
|
|
