Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 18 Jun 2007 00:01 Naslov sporočila: Rezilo... |
 |
|
REZILO ZAREZANE JEZE-leta(2001)
nedelja, 17. junij 2007 @ 12:40
Tole je bilo objavljeno na blogu: http://www.email.si/apps/es_blog/p.php?id=15364
REZILO ZAREZANE JEZE-leta(2001) Črni hladni led mi je zatemnil vso otroštvo, ki je bilo brez tople dlani, brez topline, ki sem si jo želela imeti. Bolečina se je utapljala v globini mojih črnih misli. Želela sem si bližino in ljubezen, pa sem bila žrtev, ki je dobila gnusne dotike, umazanijo, ki mi je pustila neznosno bolečino. Zgrabil me je za ramena in povlekel k sebi. Z rokami in nogami sem krilila okrog sebe, ko me je z eno samo potezo potisnil na pojsteljo. Pred očmi se mi je stemnilo.Vlekel me je za majico in mi skušal sleči hlače. Naredila sem se težko, nisem imela več moči, da bi se branila. Odpel mi je zadrgo, slekel kavbojke, dvignil majico in položil roke na moje prsi, nato pa svo jezik vtaknil v moja usta. Slekel si je hlače in njegov ud je stal pokonci. Nato ga je prijel v svoje roke in vsadil v moje telo. Solze so mi polzele po obrazu. Izprala sem njegove dotike, poljube, svojo kožo, a čista ne bom nikoli. Svet se ni je zagnusil in postal tako zelo grozen, da bi najraje izginila iz njega, se preprosto pogreznila v dno. Življenje se mi je spremenil v temen oblak. Moja jeza se je vlekla kot črevo. Obležala sem v prahu, pozabljam besede, vse bolj sem sama, vleče me na dno v globin temo. V srcu pustilo mi je grozen nemir, porušila bi vse zidove, da senc, ki si jih samo zamišljam nebi bilo več na njem. Ko zvećer zaspim sanjam vas v temi, ni luči, gledate me v oči. Bojim se, izmikam se. Ko zjutraj oči si manem vaše podobe begajo mi preko očmi. Ne morem živeti, preveč me boli, najraje ubila se bi. Moje življenje se je v trenutku sesulo in prepustilo samooničevanju. Moje roke so polne grozljivih ran, zarežem jezo in jo za trenutek spustim stran. Sproščena, zadovolna utapljam se v krvi fizične bolečine, zarežem v roko rezilo, vse gre proč, v tistem momentu gre vse mimo. Vso svojo nemoč sem usmerjala v samopoškodbo, ker z jokom ne morem izgnati bolečine. Bolečino sem preusmerila v svoje telo. Zame je duševna bolečina hujša od telesne. Porezala sem se po rokah, da sem čutila fizično bolečino, si žgala roke, prebadala z iglami se tolkla z kamni po rebrah, praskala do krvi, vse sem počela zato, da bi zginila ta neznosna bolečina, a vendar ni. Pozabim na vse samo v kri poglobim se.Saj bi živela pa preveč boli, pijavke so rane, ki srce razjedajo mi. Moji koraki postajajo čedalje hitrejši. Čutim njihov dih, kako hodi za mano. Ko sem v množici se počutim ogroženo, vsak pogled mi zareže novo rano globoko v srce. Najraje stojim ob steni od koder imam ves pogled na ljdi. Počutim se kot ogorek, ki je padel iz cigarete, kakor steklo, ki se je ravnokar razbilo. Kot zid, ki se je zrušil. Brez ljubezni je človek kot prazna lupina. Zašla sem v svet temnine, svet propadanja in omame, v svet drugačnosti. Po parih minutah sem bila druga oseba, kar lebdela sem po zraku. Počasi sem postajala čedalje bol nenasitna in požrešna, hlastno sem goltala heroin in ga posrkavala vase, kakor znoj mojih rok. Moje življenje je viselo na niti. Včasih sem preprosto pozabila nase, svojo prihodnost. Nisem videla drugih, nič. Samo temo, prepad v katerega sem lezla. Počasi sem mogla odgrniti zaveso, dovol je bilo teme, k sebi sem mogla spustiti svetlobo. Ko sem enkrat vzela drogo me je vzela k sebi in me ni tako zlahka vrnila. Nobena pot me ni tako daleč prepeljala, kakor moja misel . Živahnost dogajanja je zapeljivka, ki me je pripeljala v vihar iz katerega nisem videla rešiteve, temveč je bila moja rešitev le beg. Utapljam se .Del mene je umrel, prav tisto noč, prav zaradi svoje ljubezni živim in se borim. Saj vem, da največji del mi je. Zame sonce ne posije več, utapljm se v tihem brezčasu. Spomini preteklosti nikdar ne zbledijo . Ne morem pozabiti kaj se mi je zgodilo. Imela sem jih rada, tako zelo, da jim nebi bila mogla storiti česa žalega, pa vendar jih iz dna srca sovražim. Grozno je živeti z strahom, celo življeje se nečesa bojiš. Ko zaslišim glasbo me začne razjedati. Ne moreš več normalno živedi in tudi ni ti do življenja. Pa saj tako ali tako ne vem več zakaj sem na svetu, ne kdo sem, ne kaj. Ne poznam se več. Umazana sem. Umazane so moje roke, noge, prsi, cela sem umazana. Sama sebi se gnusim. Na bruhanje mi gre ko pomislim na sebe, tako zelo gnusna sem. Od znotraj razžrta, od zunaj umazana. Zato pa sem le navaden prah. Ničvredna sem, pa naj bom živela večno, me je tega strah. V meni so noži, ki polzijo po meni, po moji krvi. Rana je neznosna. Boli me, pa vendar sem srečna, srečna da sem uničena.
------------------------------------------------------------------------ 
|
|
