Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1812
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Maj 2007 23:08 Naslov sporočila: Moji načrti za prihodnost |
 |
|
Zanimivo branje, ni kaj  Delček sem prebral tudi v 9.a razredu 
Moji načrti za prihodnost
Pon 28.05.2007
(Če danes umrem, mi ne bo za nič žal). Pri svojih štirinajstih sem se dokopala do naslednjega spoznanja: za premislek si je treba vzeti čas, ukrepati pa hitro in odločno. Mislim, da si za več kot štiri leta ne moreš postavljati natančnih ciljev, saj v življenju že vsak dan prinese kaj novega. Tako se o svoji prihodnosti odločam za največ štiri leta naprej. Vse drugo so le prebliski moje domišljije in se vsak dan spreminjajo.
Prav zato, ker se še vedno iščem, sem se vpisala na gimnazijo. Ta šola se mi zdi najboljše izhodišče za študij. Ponuja ti veliko možnosti in je zelo splošna. Za nemščino kot drugi tuji jezik sem se, no, se je odločila moja mama. Pravi, da je veliko več študijskega gradiva v nemščini kot v italijanščini. Ona bo že vedela, saj uči na gimnaziji. Vesela sem, da imamo gimnazijo v Tolminu in mi ne bo treba zapustiti doma, na katerega sem zelo navezana.
Osemnajstega januarja 2007 sem opravila test o poklicnem usmerjanju. Ustrezni poklici: grafični oblikovalec. Kar ustrezni poklici: psihoterapevt, svetovalec za sadjarstvo, psiholog, upravnik zapora (!?). Morebitni poklici: klinični psiholog, zdravitelj z zelišči … Od smeha me je skoraj pobralo. Sem to res jaz? Se sploh poznam? Kdo sem? Zdi se mi, da sem po vseh teh »možnostih« še bolj zbegana. Na srečo se bom o študiju lahko odločala še štiri leta. Že zdaj pa vem, da bom izbrala tistega, ki mi bo res všeč, ga vzela zares in ga čimprej končala. Potem se bom zaposlila, če bom le dobila delovno mesto.
Toliko o poklicnih načrtih. Vem pa, da ob službi obstaja v življenju še kaj prav tako pomembnega ali še pomembnejšega. Družina, na primer. Ljubljana mi ni všeč, zato upam, da se bom lahko vrnila na Grahovo ob Bači. Rada imam svojo Baško grapo, pa čeprav je nekje bogu za hrbtom, kot menijo nekateri. Ponosna sem, da so prav tu snemali prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji. Pravijo, da imamo Primorci zaradi zgodovinske preteklosti prav poseben narodnostni ponos, in mislim, da bo to kar držalo.
Poročila bi se pred tridesetim letom in takrat imela tudi otroke. Zveni zelo klišejsko, ampak nočem biti mama pri štiridesetih. Moja prababica je govorila: »Lopata za drek se vedno dobi.« Za nežno, modro in krhko ženico se je izražala zelo vulgarno, a mislim, da je imela prav. Smrti in starost se ne bojim. Vsakdo mora umreti. Zelo neumne se mi zdijo ženske, ki gredo na lifting. Tudi če bodo videti mlajše, bodo še vedno stare toliko kot pred posegom. S tem slepijo same sebe.
Naj bo moje življenje dolgo, kolikor hoče, rada bi v njem uživala. To pa seveda še ne pomeni, da ne bi nič delala. Ker je slabih stvari veliko, v njih poskušam poiskati kaj dobrega. Ne boste verjeli, res vedno najdem kaj takega, kar ni slabo. Če danes umrem, mi ne bo za nič žal.
Saša Rink, 9. razred, OŠ Dušana Muniha, Most na Soči
|
|
