Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 15 Maj 2007 16:03 Naslov sporočila: Intervju z ravnateljico OŠ Trnovo |
 |
|
Učenec mora vedeti, da se vsak problem da rešitiTor 15.05.2007
Irena Kokovnik je profesorica športne vzgoje in nekdanja atletska trenerka, ki je svoje dni vodila uspešno ekipo atletinj, v kateri sta bili tudi dve olimpijski kandidatki. S trenerskim delom se je začela ukvarjati že kot študentka in predana mu je bila tako dolgo, dokler se ni odločila, da bo mama. Zaradi materinstva je za nekaj let prestopila v učiteljske vrste in poučevala na gimnaziji Šentvid, kjer pa so zelo kmalu odkrili njene organizacijske sposobnosti in jo postavili za vodjo prehrane. »Tam sem si nabrala ogromno izkušenj, ki mi pridejo zelo prav,« pravi danes, po trinajstih letih vodenja osnovne šole Trnovo v Ljubljani, ki velja za zelo dobro. Ravnateljica se skupaj s svojo strokovno ekipo vsak dan trudi, da bi učence vzgajala in poučevala drugače, jih spodbujala k razmišljanju in iskanju lastnih rešitev ter jih vzgojila v samozavestne ljudi, ki bodo znali izraziti svoje občutke in bodo kos izzivom sodobnega sveta. Predvsem pa Kokovnikova in njeni kolegi pri svojih učencih zmeraj iščejo znanje in ne neznanja, saj je bistvo, da se izkažejo z znanjem.
Starši osnovnošolcev pravijo, da so klasični učitelji, ki mislijo, da bodo dosegli uspeh že zaradi naslova učitelj, preživeti. Zdaj, mi razlagajo, lahko uspe samo tistemu, ki zna učence motivirati. Je to res?
To je zelo res. Prav zato, da bi učence motivirali, smo se mi odločili za občasno timsko poučevanje. Preden smo se ga lotili, smo vsi mislili, da znamo timsko poučevati in da je lahko, pa smo zelo hitro ugotovili, da je to izjemno zapleten proces. Učitelja, ki sta skupaj v timu, morata namreč biti kompatibilna, predvsem pa morata drug drugemu zaupati. Če delo ni načrtovano, je lahko to, da sta v razredu dva učitelja, zanju izjemno stresno, saj lahko eden mimogrede prevzame vodilno vlogo in se drugi izgubi. To sem letos izkusila tudi sama pri atletskem krožku, ki ga vodim. V telovadnici sva bila dva trenerja in hitro sem ugotovila, da imam s tem, da sva dva, zelo veliko težav. Zdelo se mi je, da je drugi učitelj prevzel vlogo, ki bi jo morala imeti jaz. Čeprav sva delo načrtovala, sem imela na koncu občutek, da nobeden od naju ni vedel, kaj v resnici hočeva. Otroci pa zelo hitro opazijo, kdaj si pripravljen in kdaj improviziraš. Zato sva se še enkrat pogovorila, kaj pravzaprav hočeva in pričakujeva drug od drugega ter od učencev. Šele takrat, ko se naučiš, da moraš verjeti tudi v drugega in ne samo vase, si pripravljen za delo v timu. To zahteva od učiteljev širino, saj ne morejo več reči, to je moj razred, drugi pa me ne zanimajo. Treba je odpreti vrata in pač doumeti, da je 65 učiteljev odgovornih za vseh 649 otrok. Ko to osvojiš, je vse skupaj lažje.
Najbrž je utopično pričakovati, da so vsi vaši učitelji zmogli ta miselni preskok. Kaj se je zgodilo s tistimi, ki niso sposobni delati v timu?
Nesmiselno je pričakovati, da se bodo tako velike spremembe zgodile čez noč; to je proces, ki traja več let. Mi smo začeli uvajati timsko delo, ko se je začelo usmerjanje v devetletno osnovno šolo, in sicer je bil takrat naslov našega prvega izobraževanja Nogometna ekipa kot tim. V teh desetih, enajstih letih glavnina učiteljev pri nas lahko timsko dela in mislim, da je to tisto, kar nas dela drugačne. Nekateri sicer še delajo po starem, sami zase, in prav je tako. Če namreč ne čutiš, da bi lahko delal v timu, je bolje, da si prisluhneš in delaš po svoje. Otroci potrebujejo take in drugačne učitelje. Če jih namreč v šoli pripravljamo na življenje, na to, da bodo uspešni in zadovoljni državljani, morajo pač spoznati tudi okoliščine, ki niso optimalne.
Zelo moderno je, da otroci kličejo starše po imenu, mnogo staršev pa se rado pohvali, da so s svojimi otroki prijatelji. Se vam to zdi za življenje dobro?
To se mi zdi izjemno velika past, ker starši in otroci ne morejo biti prijatelji. Starši so starši in včasih imajo tudi nehvaležno vlogo, ko rečejo ne in potegnejo mejo. Ne moreš si jih izbrati, vse življenje so tvoji starši, medtem ko si prijatelja lahko izbereš, in če ti ne ustreza, se od njega posloviš in si najdeš drugega. Poleg tega mislim, da so kakšne stvari samo za otroke in da staršem ni treba vedeti vsega, kar se zgodi njihovim potomcem. Resda se dobro sliši, če mama reče, da sta s hčerko prijateljici, a verjemite, da to ne more držati. Tako kot vem, da ni dobro, če hoče mama konkurirati svoji hčeri. Hčere so lahko zato zelo nesrečne, kajti pri petnajstih mora biti razlika med mamo in hčerko vidna, seveda hčerki v prid.
Je lahko učitelj prijatelj z učenci?
Tudi učitelj ne more biti prijatelj v klasičnem pomenu besede, ker potem ni meje. On je še eden tistih, ki morajo včasih potegniti mejo. Tisti učitelj, ki misli, da bo z učenci prijatelj, jih bo prej ali slej dobil po glavi, saj učenci tega ne razumejo enako. Učitelj naj bo spoštljiv in prijazen, vendar tega ne smemo zamenjati s prijateljstvom.
Vi vsako jutro pri vhodnih vratih sprejemate učence. Zakaj?
Ne zato, da bi jih nadzirala, ampak zato, ker jih želim poznati. Mirno lahko rečem, da jih poznam in da vem, kdo so. Neizmerno jih cenim in zato jim zjutraj zaželim dobro jutro. Prav tako želim vedeti, kdo so njihovi starši. Ne nazadnje so učenci moji gostje in trudim se, da bi jim to dala vedeti na vsakem koraku. Vsa leta si prizadevam, da bi učenci dojeli, da ravnatelj ni nekdo, ki je oddaljen od dogajanja v šoli in nastopi samo takrat, ko je nekaj hudo narobe. Ravnatelj mora biti del šolskega življenja.
Lahko pride otrok k vam v pisarno in vam pove, kaj ga teži?
Načelno lahko vsak kadar koli pride k meni, ker na mojih vratih ni nobenega urnika, kdaj sem komu na razpolago. Se pa držim načela, da je treba stvari najprej urejati z razrednikom, nato s svetovalno službo, ki je strokovno usposobljena, in šele nato z menoj. Če se kdo obrne neposredno name, je to dobrodošlo, ker vem, da je tisti, ki se odloči za tak korak, v hudi stiski. Takrat ga poslušam in mu poskušam pomagati.
Mislite, da otrokom veliko pomeni, da se lahko zaupajo ravnateljici?
Saj sploh ni pomembno, ali se zaupajo meni ali učitelju, pomembneje je, da vedo, da se vsak problem da rešiti. Če imajo občutek, da se jim godi krivica, morajo to izraziti. Ne smejo biti nesramni in nespoštljivi, morajo pa izraziti svoja čustva. To, da se ti otrok zaupa, je pomembno tudi zato, ker učitelji in ravnatelj moramo dobiti povratno informacijo, kako naše delo vpliva na učence, kajti če delaš v najboljši veri, da se tvoji otroci dobro počutijo, oni pa se ne, ne veš, kje si ga polomil. Izjemno pomembno se mi zdi tudi to, da otroci dobijo informacijo, da se lahko tudi odrasli zmotimo. Če ga jaz kje polomim, se učencu opravičim. Bila sem že v taki situaciji. Rekla sem, oprosti, nisem ravnala prav, zavedlo me je in sem posploševala. In smo se lepo zmenili.
Ravnateljica ste trinajst let. Bi si upali trditi, da imajo starši zdaj manj časa za otroke, kot so ga imeli na začetku vaše ravnateljske poti?
Strinjam se, da so zdaj zelo zaposleni, a če jih povabim, da bi se rada pogovorila z njimi, si zmeraj vzamejo čas. Je pa zanimivo, da so starši zmeraj zraven, ko so otroci majhni. Ko zrastejo in prav tako potrebujejo nekoga ob sebi, pa pogosto mislijo, da je njihov otrok že toliko samostojen, da lahko popolnoma sam reši svoje težave, in ga preveč prepustijo samemu sebi. Navzočnost staršev v zadnjem triletju osnovne šole je morda pomembnejša, kot si mislimo. Stvari bi se morale obrniti in krasno bi bilo, če bi bili starši ob svojih otrocih tudi v tem obdobju. Dojeti morajo, da si jih otroci takrat želijo ob sebi, samo drugače. V tem burnem obdobju pubertete na zunaj sicer kažejo, da so jim starši odveč, a če jim prisluhneš, ugotoviš, da so zelo veseli, če mama in oče prideta denimo na šolske prireditve. Starši mi radi rečejo: Saj naš pa noče, da pridem. Ne, jim odgovorim, pridite, ker je vesel, če spremljate njegovo delo, in je ponosen na vas. V tem obdobju so v ospredju vrstniški odnosi, zato se otroci pač delajo »pomembne« in govorijo, da starši na takšnih dogodkih, kot je na primer novoletni sejem, nimajo kaj početi. Vselej pravim, da se morajo starši zmeraj potegniti za svojega otroka, kar pa ne pomeni, da morajo biti zaščitniški. Biti zaščitniški namreč pomeni, da nehote prenesejo odgovornost nase, namesto da bi jo počasi prenašali na otroka. Pomagati mu morajo, da se zave, da je naredil napako, in se iz nje nekaj nauči; oni mu le pomagajo, da to zmore. Ko pa se enkrat zave, da vsako napako nekdo zgladi, se mu širi manevrski prostor in takrat izgubljamo vsi: otroci, učitelji in starši.
Govorite o zdravem potegovanju za otroka. Kaj pa tisto nezdravo potegovanje, ko starši to besedo dojamejo kot pritisk na učitelja? Se srečujete z njim?
Seveda se tudi mi kdaj srečamo s pritiski na učitelje, a ne pogosto, kajti naši učenci lahko ocene popravijo z znanjem, nikakor pa ne tako, da pridejo starši v šolo in rečejo, da si njihov otrok zasluži boljšo oceno. Vedno jim povem, da mu s takimi pritiski delajo škodo, ne koristi. Če si otrok res želi popraviti oceno, se lahko nauči snov in popravi. S tem, ko se odloči za to, prevzame odgovornost nase. Lahko vam povem, da ni prav veliko učencev, ki bi se bili maja pripravljeni naučiti snov celotnega šolskega leta. Tistemu, ki pa si res želi, je treba dati možnost. Pri nas gremo z dajanjem priložnosti celo tako daleč, da se, če je nekdo v stiski, skupaj s starši dogovorimo za napovedano spraševanje in pisanje. Učenec si ob pomoči sestavi program in poskuša slediti ciljem, ki si jih je sam zastavil. Takšna praksa se pri nas zelo dobro obnese.
Bi rekli, da so osnovnošolci zaradi zbiranja točk za vpis v srednjo šolo bolj obremenjeni, kot smo bili mi, in da jim to škodi?
Prej bi rekla, da so bolj zaskrbljeni njihovi starši. Razumem, da jih je strah, kam bo prišel njihov otrok, a zmeraj poudarjam, da je otrok vedno manj in da bo prišel čas, ko se bodo srednje šole morale zavzemati za učence. Dejstvo je, da točke so, a če tega ne poudarjamo preveč, jih lepo sprejmejo. Enako je z nacionalnim preverjanjem znanja. Ko sem izvedela, da je letos tretji predmet na naši šoli fizika, sem si vzela čas in otrokom razložila, da tekmujejo sami s seboj. Če pa bi jim rekla, da je nacionalno preverjanje znanja brez zveze, ker ga nikjer ne upoštevajo, je vprašanje, kako bi se odzvali. Konec koncev mora vsak otrok sam vedeti, koliko se je naučil, in ugotoviti, kje je dober in na katerem področju bi moral še kaj postoriti. Vsak se mora potruditi, da izkaže osnovno znanje. V teh točkah ne vidim velike težave, morda tudi zato ne, ker imamo pri nas veliko uspešnih učencev.
Zanimivo se mi zdi, da na šoli s 649 učenci nimate niti ene varnostne kamere in varnostnika. Mnogo osnovnih šol brez tega menda sploh ne more normalno delovati.
Ko bo tukaj kamera, mene ne potrebujejo več, ker bo to konec moje vizije. Sicer imamo kamero pred stavbo, in to zato, da varujemo šolo. Vedno mi je tuje, ko na kakšnem predavanju poslušam, da imajo v šolah kamere. Zakaj? Koga naj nadziramo? Za zdaj jih ne potrebujemo, ker še lahko sproti rešujemo težave in ker otroci upoštevajo pravila in jim zaupamo. Seveda pa moraš biti nenehno na preži, da ni vdora od zunaj. Pri nas smo vedno veseli, če nas obiščejo bivši učenci, in moram reči, da radi pridejo nazaj, tujci pa se ne morejo kar tako sprehajati po šoli. Zato je tako pomembno, da poznam svoje učence in vem, kdo je kdo.
Do kod seže vaša roka?
Pozorna sem na šolo in šolski okoliš, v to, kaj se z učenci dogaja popoldne, pa se načelno ne vtikam, ker je to že kompetenca staršev. Jih pa opozorim, če slišim kar koli, kar bi bilo v škodo otroku. Nikoli stvari ne pometem pod predpražnik in rečem, da me nekaj ne zadeva. Potem pa je stvar staršev, kako se odzovejo na moje opozorilo. Pred leti sem svojega učenca videla zunaj ob enajstih zvečer in staršem rekla, da ne morem verjeti, da je bil tako pozno zunaj. Seveda so rekli, da to, kar se z njihovim otrokom dogaja popoldne, ni moja stvar. A ni tako preprosto, saj je moj učenec. Ne morem reči: Če ga dopoldne povozi avto, se bom »sekirala«, če pa se bo to zgodilo popoldne, mi je vseeno.
Ali svojim učenkam dovolite, da hodijo v šolo naličene, kažejo popke in se oblačijo tako, kot bi šle v disko in ne v šolo?
Meni je sicer všeč, če so dekleta in fantje urejeni, nimam pa pravice posegati v njihovo oblačenje. Pred leti sem nekemu fantu diskretno namignila, da se mi zdi, da bo izgubil hlače. Pa mi je odgovoril: Ja, a vi ne veste, da je to moderno? Sem mati treh odraslih otrok in danes vem, da sem ga pri enem nehote zelo polomila, ko sem se nekoč skrajno neprimerno odzvala na njegovo spremembo pričeske. Vsako obdobje ima svoje značilnosti in včasih so otroci kazali raztrgana kolena in polno netov, zdaj pa kažejo popke. Vsak potrebuje nekaj, da izstopi iz povprečja, in če so to vijoličasti lasje, naj pač bodo. Pomembneje se mi zdi, kako se vedejo. Mene osebno najbolj moti, če imajo otroci na različnih mestih preveč obročkov, ki so zdaj tako moderni, ker vem, da bodo za njimi ostale brazgotine. In pozimi mi je neizmerno žal, ko gledam dekleta v kratkih bundah, kako kažejo ledvice, in vem, da se bodo prehladila. Vendar ne vem, ali ima v obdobju, ko se otroci tako iščejo in ko želijo biti opaženi, smisel preveliko pozornost posvečati oblačenju. Vsi vemo, da je prepovedano vedno najslajše in upor mladih tedaj še večji.
Potem se ne bi pridružili tistim, ki po tihem razmišljajo o tem, da ne bi bilo narobe, če bi v šole spet uvedli uniforme, ker bi z njimi zmanjšali tudi socialne razlike?
Ne, jaz nisem za uniforme. Seveda je tudi pri nas mogoče opaziti neenakosti, a otrokom zmeraj pravim, da nikjer ne piše, kje so kaj kupili. To, da nekateri nosijo uveljavljene blagovne znamke, vem, a se bojim, da se tu ne da dosti narediti. V okviru šole lahko največ naredimo z lastnim izraženim odnosom do tega pojava, ki kaže, da so za nas vsi enaki.
Sicer pa si na vaši šoli močno prizadevate, da bi bili učenci sposobni sprejeti tudi drugačne in da bi si pomagali med seboj.
To, da si pomagajo med seboj in da spoštujejo drugačne, pri nas zavestno gojimo, čeprav mislim, da je tukaj zelo pomembna vloga staršev, saj so oni tisti, ki morajo ozavestiti svojega otroka. Nekateri so za naš trud dovzetni, vsi pa seveda ne. Nekateri pač vidijo samo sebe. Otrok pa ne učimo samo tega, da si morajo pomagati, ampak tudi to, kje so meje. Razumeti morajo, da s tem, ko nekomu rešijo test, niso nič naredili, da pa mu bodo ogromno pomagali, če mu bodo snov razložili. Na naši šoli že vrsto let dosegamo dobre rezultate z učenci, ki potrebujejo kakršno koli prilagoditev zaradi kakršnih koli težav. To spet zahteva ogromno dela in timsko sodelovanje, a ko vidiš, kako se razcveti nekdo, ki bi bil zaradi težav na enem področju onemogočen na vseh, veš, da se izplača. Seveda pa to najprej zahteva od tebe, da znaš in da vidiš težavo.
Kako pomembno je, da ravnatelj dela v razredu, to, da vi vodite atletski krožek?
Mislim, da zelo, kajti tako je ravnatelj ne samo menedžer, ampak tudi učitelj in vzgojitelj – sestavni del tima. Naša šola je prevelika, da bi jaz lahko redno učila, sem se pa odločila, da bom vodila atletski krožek, ker bi rada imela neposreden stik z učenci tudi na tem področju in ker bi rada vedela, kaj lahko z ustrezno motivacijo dosežejo tisti otroci, ki mogoče ne veljajo za najbolj spretne oziroma najboljše športnike. Dobro je, da je ravnatelj čim več v stiku z njimi, da se pogovarja z njimi, in tega bi moralo biti več. Poleg tega se mi zdi, da učencem to, da jih pozdraviš in da veš, kdo so, ogromno pomeni. Jaz si poskušam zapomniti čim več ocen otrok in lahko vam povem, da se jim zdi neizmerno dobro, ko kakšnemu rečem: Ja, to si pa dobro pisal. Ali pa: Na tekmovanju si se dobro odrezal, bravo.
Imajo vaši učitelji čas tudi vzgajati? Pogosto je mogoče slišati, da so programi tako obširni, da časa za vzgojo preprosto zmanjka.
Vzgaja se z zgledom, velikokrat tudi mimogrede, na primer tako, da na hodniku pobereš papirček in učenca opozoriš na to, da metanje papirčkov po tleh ni lepo. Seveda pa je vprašanje, kako to narediš. Da lahko uspešno vzgajaš, potrebuješ vizijo, vedeti moraš, kakšni so tvoji cilji. Vzgojni načrt brez vizije nima nobenega smisla. Tudi doma se morajo starši skupaj odločiti, kako bodo vzgajali, da so lahko uspešni. Saj veste, kaj se zgodi, če je vzgoja dvotirna. Na naši šoli je 83 zaposlenih, nekateri direktno vplivamo na učno-vzgojni proces, drugi indirektno. Zdaj pa si predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi vsak delal po svoje. Sicer pa staršem vedno povem, da je vzgoja zelo krhko področje in da morajo tudi oni otrokom postavljati meje. Nujna sestavina našega odnosa je zaupanje. Žal včasih starši zamenjajo mejo in kaznovanje, in ko se pogovarjamo o njihovem otroku, ki je naredil napako, mi rečejo: Ja, saj sem ga kaznoval. Pa jim vedno rečem: Nehajte, kaznovanje ne vodi nikamor, razen k še večji agresivnosti. Mejo potegneš, ko rečeš: Tega ne boš počel. Otrok zelo dobro ve, kaj to pomeni. Starši pa namesto tega pogojujejo in rečejo: Če boš priden, boš dobil to, če ne boš, pa ne boš smel gledati televizije ali pa ti ne bom prebral pravljice. Pravim jim: Bodite veseli, da hoče poslušati pravljice.
Je zaradi vsega naštetega vaša šola tako drugačna od drugih, da starši vozijo otroke k vam tudi iz drugih šolskih okolišev?
Pri nas se že zgodaj začnejo učiti tuje jezike, in to na način, ki nam je lasten. Jezik je pri nas tudi sredstvo za dosego cilja, ne samo predmet. Kajti dokler ga poučuješ le kot predmet, ne moreš govoriti o ciljih in medpredmetnem povezovanju. Pri nas jezik integriramo v redni pouk. To je že ena od tistih stvari, zaradi katerih starši radi vpisujejo otroke k nam. Poleg tega mislim, da nam zaupajo in da čutijo, da je pri nas pozitivno šolsko ozračje. Že od nekdaj se trudimo poučevati drugače in jih motivirati. In če otrok ve, da bo vsaka ura pouka drugačna, mu ni težko iti v razred. Poleg angleščine se lahko pri nas že zelo zgodaj začnejo učiti francoščino. Uvajati smo jo začeli v tretjem in četrtem razredu, letos pa smo jo dodali tudi v en prvi razred. Moram reči, da se zelo dobro obnese in da se otroci radi učijo. Prav tako imajo možnost povedati, kakšne ure si želijo. Odprti smo za mednarodno sodelovanje z drugimi šolami. Učenci lahko vidijo, kako se učijo v drugih državah in v drugih krajih Slovenije; prav te dni gre skupina naših učencev na Finsko, saj s tamkajšnjimi šolami veliko sodelujemo pri projektih. Sama pa sem najbolj ponosna na to, da vsakdo takoj opazi, da so naši učenci samozavestni in odprti. To se mi zdi velik dosežek.
Kako vas gledajo drugi ravnatelji?
To težko rečem. Spoštujem vse in verjamem v ljudi, ker vem, da vsak dela po najboljših močeh, kolikor zna in zmore.
Sprašuje: Branka Grujičić
|
|
