Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 12 Mar 2007 23:29 Naslov sporočila: Japonska |
 |
|
Ženske so pametne, moški se samo krčijo
V Stožicah, ob poti, ki vodi mimo kmetij in krav, ki se pasejo na polju, je začasna rezidenca japonskega veleposlanika. Mož in žena Iiyama sprejmeta svoje goste prijazno in z nasmehom. Občutek, da si vsaj malo na Japonskem, vzbudijo slika gore Fudži ter kaligrafije v stari japonščini, ki naj bi v prevodu, nam je zaupal gospod veleposlanik Tsuneshige Iiyama, pomenile nekaj takega kot: S skrivanjem v množici se posameznik lahko izogne težavam. In ravno to je, pravi, bistvo Japoncev, ki radi delajo v skupini in se neradi izpostavljajo. Gostitelja sta resnično neklasična Japonca. Vesela, nasmejana, s smislom za humor, a hkrati vseeno tudi japonska. Na vprašanje, kako sta se spoznala, gospa Junko osupne in s kulturnim nasmeškom zavzdihne: No, to je pa res zelo zasebno vprašanje.
Potem vendarle doda, da na delovnem mestu. »Bila sem odgovorna za delo na področju mednarodnega sodelovanja, sicer pa prihajam iz Kobeja.« »Jaz sem doma iz Tokia,« pove mož in hudomušno doda: »Ona je iz starejšega dela Japonske, jaz iz sodobnejšega.« »Veste, Tokio in Kobe tekmujeta med seboj kot Ljubljana in Maribor,« spravljivo prida Junko.
Prva misel, ki se nam utrne ob omembi besede Kobe in skodelicah toplega čaja, je, žal, veliki potres v Kobeju leta 1995, ki je bil eden najpogubnejših na Japonskem. Umrlo je 5500 ljudi, več kot 26.000 pa je bilo ranjenih. Gospodarsko škodo so ocenili na 200 milijard dolarjev. Takrat je bila družina Iiyama na veleposlaništvu v Izraelu. »Ženini starši živijo v Kobeju, in sicer na umetnem otoku Port (Kobe ima dva umetna otoka: Port in Rokko, op. p.). Njen oče je bil priznan inženir in odgovoren za njegovo gradnjo. Potres se je je zgodil v zgodnjih jutranjih urah. Skoraj nemogoče je bilo vzpostaviti telefonsko zvezo s Kobejem, a nam je, po čudežu, nekako uspelo. Z njima je bilo vse v redu, čeprav je bil stanovanjski blok, v katerem so živeli, zelo poškodovan,« pove gospod Tsuneshige. »Potres nas je vse zelo spremenil, zlasti zato, ker ga nikakor nismo pričakovali,« doda Junko. »Do tedaj so ljudje uživali predvsem materialno življenje, ob bogati hrani. Potem se je v trenutku vse spremenilo in mesto Kobe je postalo opustošeno, kot da bi se pravkar končala druga svetovna vojna. Ljudje so naokoli postavali samo z nahrbtniki, v katerih je bilo vse njihovo imetje, pomagali drug drugemu. Takrat smo se veliko naučili o prostovoljstvu, sodelovanju in prijateljstvu. Po svoje je bil potres dobra lekcija.«
Povprečni Japonec
Eno izmed znanih dejstev o Japoncih vključuje tudi presenetljivo dolgo življenje starostnikov na Okinavi. Splošno pa so predvsem Japonke tiste, ki živijo najdlje. Junko doda, da morda zato, ker moški pretrdo delajo, in nadaljuje: »Najpomembnejša ostaja kakovostna prehrana, ki je sestavljena iz veliko zelenjave, rib in malo rdečega mesa, ki je pogosto na evropskih krožnikih. Japonsko vreme je poleti zelo vlažno, pozimi pa zelo mrzlo. Tudi to pripomore k zdravju. Ljudje so o zdravju in higieni izjemno ozaveščeni. Vse je zelo čisto, celo javna stranišča.« »No, a tudi Tokio ni povsod sterilen,« se namuzne soprog. »Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila Japonska silno onesnažena. Naša domovina je tehnološka zelo napredna in si želi reševati naravovarstvene težave. A v šestdesetih so smrdele reke, oči so me pekle od smoga. Počasi so se ljudje začeli zavedati vpliva na naravo, tehnologija se je začela spreminjati, prevladalo je prepričanje, da je zdravje pomembnejše od ekonomije.«
Dežela pritiskov
Bogato tradicijo Japonske predstavlja tudi njena pisava. Japonci pišejo namreč s tremi deli pisave: t. i. kandžijem, kitajskimi pismenkami v japonskem jeziku, s hiragano in katakano. Se počutite ponosno že zato, vprašam. »Ne, ravno nasprotno. Kar malo vam zavidamo, ker v prvih letih življenja nimate tako zahtevnega dela,« pove gospod Iiyama, žena pa doda: »V povezavi z globalizacijo je naša pisava lahko pomanjkljivost. Ko se učimo tujih jezikov, se učimo tudi tuje pisave in je res težko. Otrok mora vložiti ogromno energije in truda, da se nauči maternega jezika, in potem, če želi znati še kakšnega tujega, spet vložiti enako količino napora, da premosti še eno jezikovno oviro. Otroci se morajo v šoli naučiti okoli 900 kitajskih pismenk, hiragano, katakano in še latinico. Spomnim se, da smo imeli v šoli vsak teden test iz kandžija, ki sem ga resnično sovražila. Zdaj sem sicer srečna, ker pisave poznam, a takrat je bilo precej težko in tudi hči se mi je pogosto pritožila. Enako je s paličicami; otroci se naučijo jesti z njimi že pri približno treh letih. Japonski malčki morajo torej predelati veliko lekcij.«
Mlajša hči, Naoko, je s starši v Sloveniji. Ni želela govoriti z nami, ker je menda precej sramežljiva. Z družino so živeli že v ZDA, Izraelu, Zimbabveju. Kako se ji je uspelo prilagoditi toliko različnim učnim sistemom, vprašam Junko. »Japonska družba je zelo specifična. Lažje je živeti v tujini, če si enkrat že izkusil japonski sistem. Mnogo težje ji je bilo, ko se je iz Zimbabveja vrnila v domovino, ker je morala nadomestiti veliko snovi. Mislim, da je zdaj postala samozavestnejša in je začela uživati s tujimi prijateljicami. Tukaj je malo vznemirjena. Slovenski otroci nanjo kažejo s prstom in se sprašujejo, ali je Kitajka ali Japonka, zaradi česar je zelo užaljena. Ne more vedeti, da nekateri preprosto ne prepoznajo razlike. Postala bo izjemno široka, in to je zelo dobro. Sicer je rada doma. Mislim, da bo izvrstna mama.«
Starejša hči je inženirka elektrotehnike in dela za Fuji film. Stara je 25 let, živi pa v zelo tekmovalni japonski družbi. »Na Japonskem se je izjemno težko vpisati na ekskluzivne fakultete,« pove gospa Iiyama. »A je potem lahko diplomirati. Otroci so že takoj po rojstvu – še posebno če so starši izobraženi – pahnjeni v zelo tekmovalen svet. Ko sem Naoko opazovala v ameriški mednarodni šoli, sem opazila pomembno razliko: spodbujali so jo k razmišljanju, medtem ko na Japonskem spodbujajo k učenju na pamet, kot stroje.«
Želje in spomini
»Japonci nismo prav dobri pri govorjenju tujih jezikov, nismo zgovorni, slabi smo v komunikaciji. Tudi Slovenci ste precej sramežljivi. V ZDA ali Zimbabveju boste našli besedno agresivnejše ljudi, bolj odprte, vajene različnosti kultur. Slovenci in Japonci smo bolj homogeni. Sicer pa se mi zdi življenje veleposlanikove žene zelo vznemirljivo. Spoznavam čudovite ljudi. Slabih izkušenj še nisem imela. Ugotovila pa sem, da je japonska kultura od vseh, v katerih sem imela priložnost živeti, še najbolj težavna,« pove Junko.
Ko povprašam po življenjskih ugotovitvah, se gospod Iiyama nasmehne: »Življenjska spoznanja? Ugotovil sem, da so ženske pametnejše. Vsi to pravijo. Njihove oči so široko odprte, moški pa se samo krčijo. (smeh) To je resnica. Ko premišljujem o najtoplejših dogodkih v karieri, se najprej spomnim New Yorka. Nekega večera sem se z metrojem odpravljal domov. V tistem času je bil okoliš Harlema na precej slabem glasu, jaz pa sem se izgubil. Ko sem taval v noči, sem slišal klic: Kaj počnete?! Policijski avtomobil se je ustavil ob meni in vprašali so me, kam sem namenjen. Iščem stanovanje, sem rekel, moralo bi biti tukaj, pa ga ni. Ponudili so se, da me odpeljejo domov. Na poti smo se smejali in se pogovarjali o bejzbolu. Ta odprtost mi je ostala v zelo prijetnem spominu. Ko sem se v ZDA pozneje vozil z avtomobilom in včasih naredil tudi kakšen prekršek, so se policisti samo namrščili in me opozorili, naj bom drugič previdnejši, ko sem začel pripovedovati, kam vse sem namenjen,« z gromkim smehom in mimiko, tako neznačilno japonsko, razlaga veleposlanik.
»Meni se zdi tudi Slovenija krasna dežela,« se namuzne Junko. »Res. Ima tisto nekaj, kar je zahod že zdavnaj izgubil. Tisto dobro osnovo, navade, običaje starih dni. Pred tridesetimi leti sem študirala na Dunaju. Od takrat se je Evropa zelo spremenila, Slovenija pa je ohranila svoje prave lepote.« Po moževem mnenju je bila dolgo, predolgo, neznan del Evrope. »Pred tremi leti jo je obiskalo 8000 japonskih turistov, pred dvema letoma 12.000, lani, pred kratkim sem dobil podatke, pa kar 19.500. Nisem še slišal Japonca, ki bi grdo govoril o vaši deželi.«
Zakonca Iiyama obožujeta slovensko pokrajino, ki ju tako zelo spominja na dom. Poudarita tudi varnost, zdravje in mlade ljudi, ki radi hodijo v hribe. Ko pobaram še o kakšni, resnično slovenski izkušnji, se gospod Tsuneshiga gromko nasmeji: »Sem prvi japonski veleposlanik pri vas, pa so mi že operirali hrbet v ljubljanskem kliničnem centru. Ravno na lanski predbožični dan. Izvrstne zdravnike imate.«
Piše: Nika Vistoropski
|
|
