Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Feb 2007 10:15 Naslov sporočila: Odločanje |
 |
|
Po pomoti so nastale tako izvrstne reči, kot sta gorgonzola in šampanjec
BUXTON Nigel,
Sob 03.02.2007
Odločitve, odločitve
Za mnoge je odločanje trenutek strahu (»Kaj se bo zgodilo, če se odločim narobe?«) ali trenutek zmede (na tisoče glasov v vaši glavi vam kriči, kako se morate odločiti). Zato odločanje zanje postane travmatična izkušnja.
Sam pa sem prepričan, da se ne moreš slabo odločiti. Naj podrobneje razložim! Posledica vseh odločitev so nove izkušnje, zaradi katerih bom modrejši – torej mi vsekakor koristijo! Moje razmišljanje gre nato v to smer: nočem novih izkušenj, zaradi katerih se bo moja življenjska raven znižala, nočem novih izkušenj, v katerih se bo moje srce spet strlo ipd. Z izločanjem se znebim nekaj ali veliko možnosti, za katere bi se utegnil odločiti. Omejim se, da se mi ne bi pripetilo kaj »slabega«.
Če se novega posla lotim s strahom, da mi bo spodletelo, ali pa če v novo razmerje vstopim z bojaznijo, da bom prizadet – kaj se tedaj zgodi? Vse je zelo preprosto. Zgodilo se mi bo, česar se bojim!
Če neprestano razmišljam, kako se v novem razmerju nočem (spet) opeči, sem ves osredotočen na to, zatorej bom sam sprožil točno tak razvoj dogodkov.
V šoli nas nikoli niso naučili (zato to lahko zapišem v časopisu za odrasle), da nezavedno ne razume besedice »ne«. To pride do izraza še zlasti, ko se pogovarjaš z nekom, ki posluša s čustvi in ne dojema pomena besed. Taki ljudje ne bodo slišali nikalnice.
To sem preskusil na svoji mlajši hčerki. Najprej sem ji velel »Nehaj si brskati po nosu!«, pa ni odnehala, nato sem poskusil s »Pusti svoj nos pri miru!« in ubogala me je.
Dosežemo tisto, o čemer razmišljamo! Kadar sem zaskrbljen in mi nekaj ne gre iz glave, se pravzaprav ves čas osredotočam na tisto in dosežem, da se položaj poslabša. Zatorej pazite – če neprenehoma mislite »Nimam denarja«, »Preveč trdo delam« ali pa »Nimam časa«, se to uresniči po vaši zaslugi.
Zato je pozitivno razmišljanje tako pomembno (pri tem imam v mislih koncept, ne tehnike). Misliti moram na tisto, kar si želim – ne na tisto, česar nočem!
Ko sem bil še deček, so me za trinajsti rojstni dan peljali v kitajsko restavracijo. Moja prva izkušnja z okušanjem kitajske hrane je bila prijetna in bil sem pustolovsko razpoložen, zato sem se odločil, da si bom za posladek naročil nekaj res eksotičnega: »kristalizirani ingver«. Ubogi Nigel! Tisti ingver je bil zame popolnoma neužiten, bil je ostuden! Kakšno razočaranje!
In kaj se je zgodilo, ko sem po tem pripetljaju spet zašel v kitajsko restavracijo? Bil sem razpet med željo, da bi si naročil kaj novega in eksotičnega, in bojaznijo, da bom spet izbral kaj, kar mi ne bo všeč.
Če se vam pogosto zgodi, da dobite nekaj, kar vam ni všeč, se začnete vesti bolj preudarno in želja po pustolovskih doživetjih neznanega zbledi.
Kadar se odločim za nakup hiše, spremembo službe ali začetek novega razmerja, zame to pravzaprav ni odločitev, saj nimam izbire in se lahko odločim za eno samo možnost.
Tako je, kot je dejal eden od mojih učiteljev Michael Barnett: »Svoboda nima nič opraviti s tem, da imaš ogromno možnosti na izbiro in se lahko odločaš med njimi – svoboden si, kadar nimaš prav nobene izbire.«
Presenetljive odločitve
V poslovnem svetu sem naletel na nekaj odkritij, ob katerih sem osupnil. Prvo je, da odločanje ni formalen proces, ki bi temeljil na analizah, kar sem prej mislil. Za sprejeto odločitev je odgovorna samo ena oseba (in če to nisem jaz, se mi s tem ni treba obremenjevati!), ki jo bo morala znati zagovarjati. Ta oseba bo naročila ogromno analiz (zase in za svojo delovno skupino). Vsaka delovna skupina mora in tudi bo po svojih močeh izbrala edinstveno rešitev. Človek, ki odloča, pa se – zdaj boste res presenečeni – ne bo odločil na podlagi analiz, temveč na podlagi tega, kar verjame, da lahko skupaj s svojo delovno skupino doseže.
V drugi fazi bo ta oseba stopila do svojih nadrejenih oziroma do nadzornega sveta in tudi ti ne bodo odobrili odločitve, ki bi temeljila na analizah in dejstvih – zanima jih, ali je oseba, ki odloča, prepričana, da to lahko doseže in ali v nadrejenih zbuja zaupanje v to. Znati mora torej prodati samega sebe.
Vodja projektov v poslovnem svetu tako išče idealno rešitev za svojo delovno skupino, ki naj doseže kar največ in poveže vse člane. Povezanost in predanost sta ključnega pomena za sprejeto odločitev.Kadar se odloča o prihodnosti, dejstva niso pomembna, štejejo samo ljudje in vaša vera v tisto, kar se da izpeljati (in kar je neuresničljivo), predvsem pa: ali se čutite sposobni, da tvegate?
Kralj (mojega sveta) in jaz
Pred nekaj leti sem se udeležil meditacijske delavnice za moške, katere cilj je bil med drugim raziskati štiri moške arhetipe, imenovane Kralj, Čarovnik, Bojevnik in Ljubimec. Ti arhetipi so prisotni v vseh moških, vprašanje je le, kakšna so razmerja med njimi, seveda pa ima vsak tudi svoje temačne plati. Pred delavnico še nikoli nisem slišal zanje, zato me je zanimalo, kateri v meni prevladuje.
Na svoje veliko presenečenje sem odkril, da v meni kriči Kralj, ki želi, da zasedem prestol in prevzamem odgovornost za svoje kraljestvo.
Začel sem razmišljati, kaj je moje kraljestvo, do kod sega in v kakšnem stanju je.
Počasi sem doumel, kakšna je odgovornost, ki jo imam do svojega življenja in sveta, ki ga želim imeti okoli sebe.
Kakšna je vloga Kralja?
Kralj si zamisli vizijo in izdela strategijo za svoje kraljestvo. Odloča, katere vrednote bodo častili in sprejemali (in določa tiste, ki so nesprejemljive). Kralj skrbi za podanike in jih razvaja. Kralj ljudi spodbuja in jim prisluhne. Kralj je v službi kraljestva.
Kralj kot arhetip pa mora biti tudi v ravnovesju z drugimi arhetipi. Čarovnik mu bo pomagal najti modre rešitve in strategije za kraljestvo (Čarovnik je namreč politik), svoje znanje bo prenašal na podanike in jih poučeval. Bojevnik bo kraljestvo varoval pred sovražniki. Ljubimec pa ga bo obogatil z občutljivostjo in skrbjo za ljudi.
Kot novi Kralj v svojem kraljestvu sem sklenil, da je najprej treba spraviti stvari v red. Počistil sem – kar pomeni, da sem uredil administrativne zadeve – poenostavil prihodke, izdatke in davke; se znebil odsluženih stvari, poiskal primerno nastanitev za pohištvo in lastnino, ki sem se jo odločil obdržati (namesto da bi vse to shranil na več koncih). Predvsem pa sem začel razmišljati, ali si hočem najti oziroma ustvariti novo mesto, ki ga bom imenoval »dom«.
Začel sem razmišljati, od kod bom dobival pokojnino (nekaj pokojninskih prispevkov sem si plačal v Veliki Britaniji, nekaj v Italiji in nekaj v Sloveniji).
Začel sem razmišljati, kaj v resnici želim za svoje kraljestvo.
Toda kaj sploh je »kraljestvo«? Na začetku sem bil preveč širokopotezen, saj sem naziv »Kralj« razumel kot nekakšnega odrešitelja vsega sveta, enačil sem ga z bogom. To pa je bilo za mladega kralja Nigela malce preveč!
Nekoliko sem si oddahnil, ko sem med potovanji dognal, da je občutek odrešitelja ali kompleks mesije, kar je še en uveljavljen izraz za ta pojav, kar pogost za tiste, ki se jim zdi, da so bili »odrešeni«. Naklonjenost usode želijo deliti z drugimi, predvsem pa si želijo »odrešiti« lastno družino.
Zlagoma je bilo mojemu kraljestvu vse laže vladati in počasi je postajalo takšno, kakršno sem hotel.
Verjamem v neko višjo silo, vendar verjamem tudi, da moramo storiti zase vse, kar zmoremo in se šele potem zanašati, da se bodo stvari razpletle v pravo smer.
V svojem kraljestvu lahko počnem vse, kar si želim – in prevzamem odgovornost za vse, kar mi je povšeči in kar mi ni všeč. Ne hodim naokrog in razlagam ljudem, kaj naj počnejo (to ne pritiče kralju), in ne nadzorujem vsega in vsakogar.
Kadar želim, da se v »mojem svetu« zgodi sprememba – ko hočem okrepiti določeno vrednoto ali izkoreniniti neko vedenje – se zamislim nad svojim obnašanjem, zakaj z njim spodbujam nezaželene stvari.
Deloma prevzemam odgovornost za grozodejstva, posilstva, umore in nasilja v »svojem svetu«, ker priznavam, da je nekaj teh dejanj tudi v meni.
Kralj je sprevidel, da ne more pričakovati, da bo nekdo drug skrbel zanj, če ne bo sam nekaj ukrenil glede svojega pokojninskega zavarovanja.
Kdor ima v svojih rokah kraljevsko moč, se lahko začne vesti na več različnih načinov: nekateri kralji se odločijo, da poosebljajo boga ali vsaj božjega odposlanca na Zemlji. Spet drugi spoznajo, da nimajo na voljo neomejeno časa in da so morebiti le orodje v rokah višje sile. Sta ti dve vrsti obnašanja res tako različni? Morda je razlika v dejanjih! Kaj bi se zgodilo, če bi si vsakdo priznal, da je v njem/njej nekaj božjega?
Bojevnik
Bojevnik je zaščitniški in v kraljestvu skrbi za varnost. V temačni strani svoje osebnosti skriva nasilnost. Bojevnik v meni privre na plan, kadar je treba zaščititi mojo malo hčerko (ko se pogovarjam z njo, pravim, da je velika) pred množicami na letališčih in ulicah ali pred neprijetnimi izkušnjami (recimo padci). Sprašujem se, ali jo s tem nehote ne varujem pred napakami, iz katerih bi se mogoče česa naučila.
Kadar gre za zaščito moje družine in bližnjih, se prelevim v neustrašnega bojevnika.
Čarovnik
Čarovnik v meni se izraža v obliki osebnostnega razvoja in raziskovanja zavesti. Zame velja staro reklo, ki pravi, da se največ naučiš tako, da poučuješ.
Prostovoljno se znajdem v situacijah, kakršna je bila denimo dihalna vaja, med katero sem ugotovil, da je naš obstoj »kozmična šala«, kakor sem jaz to poimenoval. Še nekaj ur se nisem mogel nehati smejati in jokati zaradi nesmiselnosti vsega in predvsem zaradi olajšanja, ki me je obšlo ob odkritju.
Zelo dolgo sem živel z značajem oziroma identiteto, ki sem si jo ustvaril: bil sem sramežljiv, šibak, samokritičen, neumen, žrtev – še mnogo drugih nalepk bi si lahko prilepil, a pri vseh je šlo le za izmišljotino duha. To nisem bil jaz, bila je le identiteta, ki sem si jo skoval, in to nezavedno. Naposled sem jo jasno videl in lahko sem se odločil, ali želim nadaljevati (ne, hvala) ali si želim poskusiti z novo identiteto (ja, prosim).
Neke vrste čarovnija
Ta teden sem imel razgovor z nekim dekletom. Opazil sem, da je v svojem življenjepisu omenila, da je delala v Londonu, in prosil sem jo, naj mi pove kaj več o tem. »Ja, delala sem v cvetličarni,« je rekla. »Oh, kako zanimivo,« sem odvrnil, »je bilo to mogoče v Covent Gardnu?« Dekle je bilo tako presenečeno, da se je zdelo, da bo padla s stola. »Kako ste vedeli?« me je vprašala.
Besedo »čarovnija« uporabljam, kadar imam opravka s čim skrivnostnim, nenavadnim ali mističnim. Rad imam čarovnije v svojem življenju. Rad imam zgodbe, predvsem tiste s primesmi čarobnega. Zakaj? Zato ker ob njih verjamemo v obstoj reči onkraj racionalnega, onkraj naše vsakdanje realnosti in onkraj tega, kar se nam zdi, da poznamo. Čarovnija – pa najsi gre za Petra Pana, ki leti, ali Mary Poppins, ki iz svoje potovalke potegne stojalo za klobuke – v nas zbudi razmišljanje, da je kaj takega mogoče. Ogrevam se za idejo, da je vse mogoče. Zaradi tega se pojavi cel kup novih možnosti, med katerimi lahko izbiram.
Navdušen sem nad delom Georgea Lucasa in Josepha Campbella. Uspelo jima je ustvariti legende, ki se ljudi dotaknejo še danes; starim legendam sta vdihnila novo življenje. Legende so zgodbe, ki učijo o vrednotah in nas navdihujejo, da se oziramo k višjim ciljem. Zato se lotevamo pomembnejših reči in izkoriščamo svoje potenciale. Zakaj je v legendah nekaj čarovnije? Ker so čarovnije neločljivo povezane z življenjem. Zgodbe so napisane tako, da v nas zbudijo zavedanje o drugih razsežnostih in stvareh, ki obstajajo onkraj tega, čemur rečemo resničnost.
Za nekoga, ki venomer naredi, kar hoče, ali mu uspe dobiti, kar želi, rečemo, da si pomaga s čarovnijo. Pravzaprav s tem mislimo, da ima nenavadno, včasih nerazložljivo zmožnost doseči, da se zgodijo čudeži.
V nekem priročniku za osebnostno rast sem naletel na nasvet, ki pravi: če opaziš slavno osebnost z lastnostjo, ki bi si jo tudi sam želel, jo moraš temeljito proučiti. Ugotovil boš, kako ji to uspeva. Veliko slavnih ljudi piše knjige (ali to zanje naredi kdo drug), v katerih razkrivajo, kako jim je uspelo, katere so njihove skrivnosti. Naučite se njihovih skrivnosti, skrivnosti, v katerih tiči čarovnija. Gre za enak postopek, kot če bi opazovali čarovnika pri izvajanju trika.Smo v dobi razsvetljenstva, čarovnije in skrivnosti, ki so bile od nekdaj v rokah peščice, so zdaj dostopne množicam.
Ljudje s tehnologijo in mediji spreminjajo svoja življenja in življenja drugih, in to v hipu. Čarovnija je tudi zmožnost doseči, da se stvari zgodijo. Kraljev svetovalec je vedno Čarovnik, saj vidi stvari, ki drugim ostajajo skrite, in ve, česar drugi ne.
Kadar opazuješ pri delu uličnega čarovnika, je najbolj zabavni del odziv občinstva, še zlasti otrok: ko se pojavita golob ali miš – če imaš posebno srečo, pa celo zajec – se je zgodil čudež. Odrasli poskušamo ugotoviti, kako je čarovnik izvedel trik, otroci pa se sprijaznijo s tem, da se je zgodilo nemogoče, in vsi si želijo postati čarovnikovi vajenci, ker hočejo biti del čarovnije in hočejo čarovnijo vnesti v svoja življenja!
Čas za učenje
Zdaj ko sem star več kot petdeset let, lahko pišem o svojem otroštvu brez sramu, kot bi pripovedoval o kom drugem! Kot deček sem oboževal vodo, rad sem skakal vanjo, še preden sem se naučil plavati. Zaradi tega so me morali več kot enkrat reševati iz bazena. Toda izkušnja skorajšnje utopitve me ni odvrnila od plavanja in skakanja v vodo. Pravzaprav sem postal dober plavalec.
Ko je moje podjetje na začetku 80. let kupilo prva dva IBM-ova osebna računalnika, sem v njiju videl veliko priložnost olajšati si delo pri prevzemu nekega drugega podjetja. A ker sta bila čisto nova, ju nismo znali uporabljati. Vseeno pa sem teoretično vedel, česa naj bi bila sposobna. S člani delovne skupine smo nato delali dobesedno cele noči, da smo se računalnika naučili uporabljati. Ko smo delo opravili, smo bili nedvomno strokovnjaki na tem področju.
Ko sem pred kratkim privolil, da bom pisal te vrstice, sem se vprašal, kako naj si pomagam, da bom pri pisanju kar najbolj učinkovit, in spomnil sem se nekega programa, za katerega sem slišal pred leti. Gre za program razpoznave glasu – človek govori v računalnik, ta pa zapisuje njegove besede. Zame ima dve poglavitni prednosti: ne znam hitro tipkati, še zlasti počasi mi gre od rok tipkanje, če moram zraven še razmišljati. Zato pa lahko razmišljam in govorim hkrati. Druga prednost je, da lahko »pišem« kadarkoli, tudi ko sem na terenu, uporabljam digitalni snemalnik, ki ga pozneje priklopim na računalnik, snamem posneto, program pa povedano pretipka. Zavedam se, da po štirih tednih pisanja ne bom postal strokovnjak, vendar se mi zdi, da se bom vseeno kar precej izuril na tem področju.
Po mojem mnenju takle »pritisk« igra pomembno vlogo pri učenju. Odločil sem se, da bom uporabljal novi program in ne bom tratil časa s pisanjem. Vsak teden imam rok za oddajo, zatorej se osredotočim na to, kako bi čim prej opravil delo, in mi misli ne zatavajo k napakam, ki jih ob tem ne smem zagrešiti.
Ko odrastemo, se poskušamo učiti, ne da bi pri tem delali napake, če nam kaj spodleti, nas je sram. Toda na napakah se učimo. Zato preusmerim pozornost z napak na cilj, ki ga moram doseči.Pa vendar, nikar se slabšalno ne izražajmo o napakah. Po pomoti so nastale tako izvrstne reči, kot sta gorgonzola in šampanjec – če naštejemo le nekatere! •
Nigel Buxton
|
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 10 Feb 2007 11:23 Naslov sporočila: Prepričanja so mehanizem |
|
|
Prepričanja so mehanizem, s katerim si nabiramo izkušnje
Sob 10.02.2007
Popolno doživljanje nekega občutka
Včasih mislim, da sem doumel, potem pa se izkaže, da je vse skupaj mnogo bolj zapleteno.
Če sem natančnejši: udeležil sem se tečaja osebnostne rasti, katerega cilj je bil naučiti se upravljati posameznikova prepričanja (pregledati, katera prepričanja je človek vzel za svoja, in se naučiti izoblikovati tista, ki si jih oseba želi, obenem pa se tudi otresti nezaželenih).
Prepričanja so ključnega pomena, kadar nekdo želi vzeti življenje v svoje roke. Prepričanja nas usmerjajo, pri tem imam, denimo, v mislih »Življenje je čudovito«, »Imam vse, kar potrebujem«, »Sem v ljubečem odnosu«, »Delo mi omogoča osebnostno rast«.
Prepričanja so mehanizem, s katerim si nabiramo izkušnje. Zakaj, zanima mojo starejšo hčer. Zato ker smo tu, da si pridobimo izkušnje (ja, to je razlog, zaradi katerega živimo – če si ne nabiramo izkušenj, ne opravljamo svojega »dela« v redu; za koga pa si nabiramo izkušnje – o tem več prihodnji teden!).
Ogromno prepričanj prevzamemo od staršev, ko smo majhni: »Najdi si dobro službo in jo opravljaj do upokojitve.« Nekatera nam lahko pridejo prav v dobi odraslosti: »Bolje je ostati tiho in se lepo vesti.«
Nekaterih svojih prepričanj se morda na vse pretege otepamo: »Sem počasen in neumen.« (To je prepričanje človeka, ki ima šest diplom in dvajset poslovnih sestankov na dan.)
Prepričanja živijo svoje življenje, izoblikujejo se zavedno ali nezavedno (oglaševalci vedo povedati veliko o tem) – »najboljši na svetu«; treba jih je v popolnosti izkusiti, nato pa se razblinijo.
S to tehniko sem se znebil nekaj prepričanj, ko sem sedel sam v sobi in razmišljal, katerih se želim lotiti. Ker se je pristop tako dobro obnesel, sem mislil, da sem dojel, kaj se dogaja.
Nekoliko pozneje sem opazil, da se me ob pitju vina zvečer poloti dremavost – takrat sem pogosto pil vino (pogosto, a ne prekomerno, kar sem počel prej). Občutek, da moji čuti pešajo in od mene polzi zavedanje, mi ni bil všeč. Vprašal sem se, kaj na storim: nisem hotel prenehati piti, zato sem se domislil, da bi lahko spil še kak kozarček več. Če bi poskušal piti manj ali popolnoma prenehati, bi se upiral občutjem po pitju, ki sem ji hotel skusiti. Želel sem si piti, niso pa mi bili povšeči občutki po zaužitem alkoholu.
Zato sem pil čedalje več, nisem šel čez vse meje, zvrnil sem le kak kozarček več – ob zavedanju, da to počnem, da bi si pričaral značilna pivska občutja. Čez kakih deset dni sem nehal piti (nisem se popolnoma odrekel alkoholu) in odtlej alkohola nisem niti poskusil, z izjemo vrčka piva tu pa tam.
Rad bi poudaril, da na tem mestu nisem imel namena opisati tehnike za prenehanje pitja alkohola ali česarkoli drugega.
Enako sem se odvadil jesti čokolado. Zdaj nimam nikakršne želje več ne po enem ne po drugem. Niti na pamet mi ne pade, da bi se prepustil tema dvema razvadama.
Prepričanja so na voljo v »več odtenkih in velikostih«. Nekatera pomerimo in odvržemo; kot najstniku mi je bilo, denimo, všeč biti hipi. Nekatera nas spremljajo dolga leta: »Dovolj denarja bom imel, ko otroci odrastejo in bom odplačal hipoteko.«
Nekatera prepričanja se nanašajo na naše življenje in vero, spet druga si izberemo sami in so za nas neovrgljiva resnica, vklesana v kamen: »Tak pač sem«, »Sem Slovenec«, »Slovenija je majhna dežela«, »Življenje je zabavno«, »Moram delati, če hočem preživeti«, »Življenje mi prinese, kar potrebujem«, »Nikoli se ne bom razsvetlil« ipd.
Nekatera prepričanja se spremenijo, če spremenimo zorni kot. Prepričanje, da sem hud kadilec, sem sprejemal kot svoje, dokler nisem opustil kajenja. Bil sem tako strasten kadilec, da si nisem mogel niti zamišljati obstoja brez tega. Toda pri delavnici dihanja (ki malce spominja na delavnico vnovičnega rojstva) mi je telo jasno sporočilo, da ga s kajenjem ugonabljam – in ne da bi za hip okleval ali se zavestno odločil, nikoli nisem več prižgal cigarete.
Odkar sem prvič slišal za koncept popolnega doživljanja nekega občutka, mu je več zaporednih dogodkov dalo večjo težo. Lekcija o tem, da moja prepričanja krojijo, kako določene stvari občutim, je bila zame prelomna. Pred tem se mi ni niti sanjalo o tej vzročno-posledični povezanosti. In nisem vedel, zakaj v mojem življenju vlada taka zmeda.
S tem zavedanjem sem si začel ustvarjati življenje, kakršno sem hotel živeti. Izoblikoval sem si prepričanja o tem, kakšna oseba si želim postati: »Sem samozavesten.« Izoblikoval sem si prepričanja o občutjih, ki sem jih hotel skusiti: »Sem v ljubečem odnosu.« Izdelal sem si seznam dolgoročnih življenjskih ciljev.
To zavedanje in vsi pripomočki so zadoščali, da sem določil smer, v katero naj se moje življenje odvija, in si priskrbel orodje, s katerim bom zakrpal, če se bo kdaj kaj pokvarilo. Zdaj sem zelo jasno videl, katero moje prepričanje je v preteklosti povzročalo vse težave in katero prepričanje mi je ležalo kot ovira na poti do pridobivanja novih izkušenj.
Z vsem tem ni bilo težko ustvariti lastnih možnosti in si postaviti meje; zdaj brez težav verjamem, da sem najsrečnejši moški na svetu ali rojen za trpljenje. Verjamem lahko, da sem po naravi obdarjen z voditeljskimi sposobnostmi ali pa da si moram najprej pridobiti diplomo in se šele nato postaviti v vrsto za napredovanje. Verjamem lahko, da sem zdrav ali pa da sem pretežak in nimam kondicije.
Ta lekcija je bila zame temeljnega pomena, ker sem se ob njej naučil, da se nič ne zgodi brez prepričanja. Prepričanja si izdelamo, da se uresničijo izkustva, tukaj pa smo zato, ker hočemo na lastni koži občutiti, kako se stvari udejanjajo!
Organski odnosi
Ljudje smo organska bitja, zato je naravno, da rastemo. Nenaravno je, če ne rastemo. To drži za telo in duha – zadeva vse razsežnosti »mene«, materialno in duhovno.
To drži tudi za odnose med ljudmi: rasti morajo (zato pa jih je seveda treba hraniti).
Odnos med dvema človekoma, ki tvorita par, raste, če postajata vse bolj intimna.
Postajati intimnejši pa pomeni, da si pripravljen postati ranljivejši oziroma, kot pravijo mistiki, se zliješ v eno z drugim. Pomeni, da si pripravljen tvegati odnos in se izpostaviti. To zahteva pogum.
Pri paru obstajata tveganje, da se eden od partnerjev ali oba po začetnem spoznavanju ne čutita pripravljena podati globlje, da jima je ob tem nelagodno. Prestopila sta »mejo udobnosti«, onkraj katere se eden ali oba počutita prijetno in varno, dlje pa se nočeta podajati. Tisti od njiju, ki si želi rešiti odnos, hoče to napako odpraviti. Morda bo paru tako uspelo ohraniti srečo, mogoče pa si bo eden od partnerjev želel doseči višjo stopnjo intimnosti.
Tisti, ki si ne želi globlje, bo svoje nestrinjanje s tem morebiti izražal z vlaganjem več energije v konjičke ali delo, svojo pozornost bo obračal stran od odnosa.
Prav zaradi intimnosti, ki omogoča raziskovanje drug drugega, nudenje opore in vzajemne rasti, odnos s partnerjem ponuja možnost osebnostnega razvoja, oba skupaj se lahko podata, kamor se sam ne moreš (denimo na področju spolnosti).
Še eden težjih trenutkov napoči, ko par postane družina in se pozornost preusmeri z njunega odnosa na naraščaj. Oba se osredotočita, kako usklajevati družino. Znotraj te pa se vzpostavi več odnosov med njenimi člani. Zato je zdaj še več odnosov, ki jih je treba negovati.
Po mojem je največji izziv za družinske člane, kako razviti odnose. Ko smo otroci, smo v odnosu s starši, brati in sestrami, v teh razmerjih je zaslediti dinamiko moči, nevoščljivosti, zanemarjanja in zavračanja ipd. Ta dinamika, za katero najbrž obstaja vzrok, dokler smo majhni, pa nima razloga za obstoj, ko odrastemo – a če se zavestno ne potrudimo, da odnose spremenimo v skladu s scenarijem za dobo odraslosti, se ne bomo spremenili in se bomo še kot odrasli vedli po otročje.
V družini se stkejo močne vezi med starši in otroki, pa tudi med otroki. Teh vezi nikoli nisem popolnoma doumel, gre pa za nekaj zelo močnega. V angleščini ima beseda bonding (kar pomeni nekaj takega kot zbliževanje, tkanje vezi, op. p.) pomen, kot da si na nekoga prikovan, tako močna naj bi bila povezanost, in s svojim svojevrstnim smislom za humor nehote pomislim, ali to pomeni, da mora družina prebroditi izkušnjo tipa potop Titanika ali pa že življenje v družinskem krogu poskrbi za brezpogojno sprejemanje in ljubezen. Drobne nevoščljivosti, ljubosumnost in tekmovalnost so le večje ali manjše ovire na poti do spoznanja, kakšen je odnos.
Ne morem si kaj, da ne bi vključil še tega citata, ki zadeva odnose: ljubimec vpraša svojo ljubljeno »Me imaš rada bolj kot samo sebe?«, ona pa odgovori: »Umrla sem zase, živim pa samo zate.«
Sreda zvečer – meditacija
V sredo zvečer imamo v Logatcu meditacijo. Vsak teden je drugačna, večinoma pa so vse aktivne in jih je razvil Osho ali izhajajo iz njegovega dela.
Osho, indijski mistik, je razvil mnogo vrst meditacij za Zahodnjake. Rekel je: »Saj še sedeti ne moreš pri miru, kako boš šele meditiral!« Njegove meditacije zato vključujejo tresenje, plesanje, sunkovito dihanje in podobno, kar naj bi nas dovolj utrudilo, da lahko naposled sedimo pri miru.
Vrata se odpro ob 19.30. Vsi so dobrodošli, vendar je večina predanih obiskovalcev, ki se pri nas redno oglašajo. Ko začno prihajati, prižgem glasbo, ljudje pa se začno pomenkovati med sabo. Da bi se privadili okolja, naprej malo zaplešemo.
Meditacija traja eno uro. Medtem ko plešemo, poslušam, katera meditacija bo pravšnja za danes. »Nocoj boste potrebovali blazino in deko. Današnja meditacija bo potekala takole: prva faza je tresenje – stopala so prikovana na tla, telo pa naj se otrese vseh pritiskov. Druga faza je ples z zaprtimi očmi, predajte se glasbi, dovolite telesu, da se giblje, kakor mu ustreza. Nato lezite na tla in globoko dihajte, dihajte s trebušno prepono, v tej fazi nikar ne prenehajte dihati, prepustite se čustvom, ki naj priplavajo na plano in spet potonejo. Samo dihajte. Ko bo glasba zamrla, ostanite tiho, a prisebni – opazujte, kaj se dogaja, opazujte, kako se misli dvigujejo in spuščajo. Nikar se ne navežite na katero od teh misli, samo opazujte jih. Nato bo glasba spet zaigrala, tedaj vstanite in pridite nazaj v sobo in v vaše telo (ja, ljudje radi letijo naokrog!).«
Glasba za ples in tresenje je iz meditacije AUM. Glasbo za dihanje izberem po trenutnem navdihu. Nocoj si zaželim poslušati nekaj iz Oshovega sveta. Ta glasba se me močno dotakne – naredili so jo srečni ljudje, ki so praznovali, in navdaja me z lepimi občutji. Rad bi, da se v fazi dihanja ljudi dotakne s svojo lepoto, rad bi jim pomagal, da bi se sprostili, kot je le mogoče. Izbira glasbe naj bi zbudla lahno valovanje in ljudi zazibala globlje v relaksacijo.
Čeprav nocoj »delam« (izbiram glasbo in izmenjujem zgoščenke), tudi sam močno uživam v sladkih vibracijah in tišini.
Po meditaciji sedemo skupaj in se pogovarjamo o tem, kako nam je šlo, kaj se je med meditacijo dogajalo. Skupini pripovedujem o svojih prijetnih spominih na Osha in o tem, kako sem vstopil v njegov svet, kar se je začelo še v časih, ko sem meditacijske delavnice obiskoval kot udeleženec, plesanje in petje pa je bilo del tega sveta.
Pripadnost
V pogovoru z udeleženci meditacije sem spregovoril o Oshu in o tem, kako sem spoznal njegov svet. Preden sem se začel truditi, da bi izboljšal svoje življenje, sem se izogibal članstvu v klubih ali združenji. Bil sem samotar. Ko sem se udeležil meditacijske delavnice, sem naletel na ljudi, ki so preživljali enako obdobje kot jaz. Nekateri so se spopadali celo s podobnimi težavami! Dobro mi je delo, če sem jim razlagal o svojih težavah – po vseh teh letih, ko sem bil prepričan, da sem edini s takimi problemi! Poleg tega, da sem veliko »naredil«, so bile meditacijske delavnice odlično mesto za spoznavanje novih ljudi, kraj, kjer si plesal, pel in se zabaval. Začutil sem, da hočem postati del tega sveta – poleg tega sem odkril, kaj pomeni biti »duhovni učitelj« in kaj učenec.
Bil sem del te skupnosti in lahko sem se odpravil na kateri koli konec sveta ter tam srečal ljudi, ki so bili člani iste skupnosti, ljudi, za katere sem vedel, da bom imel z njimi mnogo skupnih točk.
Ko sem se (iz poslovnih razlogov) moral za nekaj mesecev preseliti v Ameriko, je bilo prvo, kar sem storil, ko so mi naročili, naj pripravim kovčke, to, da sem natisnil seznam meditacijskih središč svoje skupnosti v ZDA. Kot se je pozneje izkazalo, je bil najbližji center od mojega novega bivališča oddaljen osem ur vožnje z avtom, in še preden sem se podal tako daleč, so me poklicali v Evropo, naj začnem razvijati projekt, ki me je pripeljal v Slovenijo. In kaj sem storil, ko sem prispel v Slovenijo? Poklical sem tamkajšnji center svoje skupnosti.
Čez nekaj let sem spoznal še eno skupnost, dejavno na področju osebnostne rasti, imenuje se Avatar in se ukvarja z upravljanjem prepričanj. Prireja tečaje, ki se jih udeležujejo ljudje iz 30 do 40 držav, željni poglobljenega vedenja o sebi. Velikanska skupnost prijaznih, smehljajočih se ljudi.
Mislim, da vsi radi čutimo, da pripadamo neki skupnosti, ker je občutek pripadanja prijetnejši od občutka osamljenost ali izolacije. In če imaš nekaj skupnega z drugimi, kar ti veliko pomeni, bo skupnost zate postala neke vrste dom.
Izrujte zob – prenehajte trpeti
Kadar me doleti zobobol, grem k zobozdravniku hitro, kot le morem. Pri navadnem zdravniku nisem tako hiter, a ko sprevidim, da se težava ne bo rešila sama od sebe in da moti normalen potek mojega življenja, se odpravim tudi tja.
Pa nisem bil vedno tako priden. Kot otrok sem imel zelo slabe zobe in sem na zobozdravniškem stolu hudo trpel. Dolga leta nisem storil nič za svoje zobe. Zato je bil eden od opravkov v sklopu spravljanja mojega življenja v red odhod na zobozdravniške počitnice. Odšel sem k prijateljem na Nizozemsko (slišal sem, da so zobozdravstvene storitve tam občutne cenejše kot v Italiji) in vsak dan, pet dni zapored, prebil tri do štiri ure pri zobozdravniku. Izdrl mi je vse štiri modrostne zobe. Bil je strahovit teden in česa takega ne bi priporočil nikomur. Toda moji zobje so bili spet zdravi – kozmetične posege sem se odločil prihraniti za pozneje.
Čutil sem, da sem storil nekaj pomembnega zase. Zdaj hodim k zobozdravniku na redne preglede, ker zob nočem spet zanemariti. Poleg tega je tehnologija danes tako napredovala, pa tudi zobozdravniki so nežnejši, tako da obisk pri njih ni več tako travmatičen kot v otroštvu.
Zdaj vem, da tehnologija ni v pomoč le pri popravljanju zob, temveč nam lahko olajša tudi druge tegobe. Denimo strah pred zaprtimi prostori ali človeškimi množicami ali letali, ladjami, vodo, višino ipd. Taka hiba je lahko tudi pomanjkanje osebne moči (nezmožnost reči ne), igranje vloge žrtve, nezmožnost izražanja čustev ali zahtevati, da so vsi popolni. Seznam odnosov in osebnostnih težav je dolg!
Najhujši del je proces odpuščanja samemu sebi zaradi zapravljenega življenja, medtem pa vztrajati pri prizadetosti. Pomaga, če je novo življenje navdušujoče in če življenje pred »bolečino« postane le še oddaljen spomin.
Včasih sem živel življenje, polno strahu: bal sem se, da me bodo ljudje obsojali, bal sem se fizičnega nasilja, bal sem se bolezni, da bom zavrnjen, da mi bo spodletelo, da se bom preveč razgalil in še veliko drugega.
Med potjo sem dognal, da so ti strahovi »samo« prepričanja tipa »Nisem kos tej situaciji«. Moj strah, da bom zavrnjen, kar je pomenilo, da sem se v resnici bal, da ne bom vsem ugajal, bi lahko takole prevedli v prepričanje: »Ne morem prenesti zavrnitve.« Če uporabiš um, se s tem lahko spopadeš in zlagoma sploh ne kaže več tako grozno. S prepričanje se je treba spopasti tako kot s strahovi: treba jih je pogledati naravnost v oči in njihova moč se hipoma zmanjša. Nato pa sem si zadal za cilj, da bom izoblikoval novo prepričanje: »V življenju se lahko spopadem s čimer koli, kar mi pride naproti.« In je prav prikladno v vsakem trenutku! •
Nigel Buxton
|
|
