Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 26 Jan 2007 00:28 Naslov sporočila: Moderna I. del |
 |
|
• Moderna *1896 (1899 – 1918) *1914• 1896.leta se spremenijo pogledi na slovensko literaturo. Cankar na Dunaju pride v stik z drugimi literarnimi smermi, ki predstavljajo osredje slovenske moderne (impresionizem, dekadenca, simbolizem). Leta 1899 Kette že umre, zato začetek moderne lahko prestavimo v leto 1896.
• Vprašljiva je tudi letnica 1918 (Cankarjeva smrt). Vrh simbolizma se tu res konča, a že od 1914 se kažejo zelo močni znaki ekspresionizma.
• 1914 = Dies irae (Dan jeze): Župančičeva pesem z motivom apokalipse (štirje jezdeci – smrt, kuga, vojna, lakota).
• 1917 = Podobe iz sanj: izzid Cankarjeve zadnje knjige, ki pomeni vrh simbolizma, a se tudi tu že kažejo ekspresionistični stili.
• Smeri obdobja moderne: smeri dekadenca, nova romantika, simbolizem, stilni tok impresionizma, realistična smer in naturalistična smer.
• Moderna je torej zbirni pojem za različne smeri in smerne tokove. O moderni govorimo kot o obdobju stilnega pluralizma. Bernik govori tudi o stilnem sinkretizmu (sinkretičnost = nekaj, kar si nasprotuje): realistični in simbolistični stil – v enem numetičnost, v drugem ravno nasprotno.
• Stilni pluralizem znotraj enega avtorja: Zofka Kvedrova piše predvsem v naturalističnem stilu, znotraj tega pa še impresionistično.
MODERNA
Začetek leta 1899, ko izide Čaša opojnosti (Župančič) in Erotika ter Vinjete (Cankar).
Konec povezujemo s Cankarjevo smrtjo leta 1918; konec 1.svet.vojne.
Pojav pojma moderna
Pojem moderna se prvič pojavi v Nemčiji , izhaja iz berlinskega literarnega krožka.
Preko nemške in avstrijske moderne dobimo Slovenci ta pojem.
Pojavi se najprej v 80.letih 19.stoletja; takrat še obstaja skupni duhovni in kulturni prostor.
1886. leta ima literarno združenje Durch svojo sejo; glavni predavatelj Eugen Wolff ima predavanje z naslovom Die Moderne in podnaslovom Za revolucijo in reformacijo v literaturi (Zur Revolution und Reform der Literatur). Wolff v predavanju predlaga teze za spremembe. 1888.leta je Wolff napisal tudi programski spis berlinske moderne, t.i. manifest z naslovom Najnovejša nemška literarna smer in princip moderne:
- poudarjen je močan odpor do tradicije
- moderna se postavlja v opozicijo proti tradiciji
- nastopijo proti postromantičnim in novoklasičnim elementom v literaturi
- zahtevajo idejno in socialno-kritično literaturo
- tema del naj bodo politični, socialni boji
- ena od programskih tez: »Naš največji ideal ni antika, temveč moderna!«
- umetnik se mora odpreti sodobni stvarnosti, upoštevati mora hiter napredek …
- literatura mora biti tesno povezana s sodobnim svetom.
V okviru tega manifesta je pod pojmom moderne literature pravzaprav naturalistična literatura. Gre torej za naturalistično literarno strujo, ki tudi odpira teme iz vsakdanjega življenja (tako tudi realizem).
Poleg Wolffa v krožku delujejo še Gerhard Hauptman in Arno Holz.
Podobno je bilo na Dunaju, kjer so mladi literati leta 1890 ustanovili krožek Das junge Wien (dunajski literarni krožek).
Vodilna osebnost je bil Herman Bahr, literarni kritik, pisal je prozo, dramatiko. Avstrijsko literarno javnost je v 90.letih seznanjal z novimi smermi (simbolizem, dekadenca).
Dunajski literarni krožek sestavljajo še Arthur Schnitzler (pisal je črtice in dramatiko), Peter Altenberg (črtice – skice), Felix Dörmann (dekadenčni pesnik), Hugo von Hoffmanstahl.
Bahr je bil urednik literarnega časopisa Moderne Dichtung. V prvi številki leta 1890 objavi literarni esej z naslovom Die Moderne, kjer je program avstrijske moderne:
- moderno literaturo pojmuje v smislu naturalističme poetike
- literatura se mora približati sodobnim temam (socialnim, političnim)
- moderna literatura naj bo literatura duše, hrepenenja, sanj
- moderna umetnost naj postane umetnost ponotranjene realnosti
Ta esej je močno odmeval tudi med slovenskimi literati, ki so bili na Dunaju (Cankar, Župančič, Govekar …).
Moderna je pri Bahru že pojmovana kot stilni pluralizem. Njegova predstava moderne pomeni oznako za literarnozgodovinsko obdobje, ki vključuje najrazličnejše, tudi nasprotujoče si smeri. Uvede pojem slogovna raznorodnost, kar pomeni, da zahteva realizem, naturalizem, simbolizem.
Kasneje je Bahr spreminjal svoja stališča. Leta 1891 je napisal drugi esej z naslovom Preseganje naturalizma (Die Überwindung des Naturalismus). Odpoveduje se naturalizmu in poudarja dekadenco in simbolizem. Za to se je navdušil v Parizu. Ves čas je v stiku z modernimi smermi v Franciji in jih prenaša v Avstrijo.
1894.leta je Bahr izdal knjigo Die Studie zur Kritik der Moderne, ki vsebuje različne literarne eseje. Preko te knjige so se seznanjali slovenski literati.
Bahr je izdajal tudi pomemben časopis za kulturo in literaturo Die Zeit (1894-1904). Prinašal je informacije o novih literarnih smereh, izvirne (dunajske, berlinske) in prevedene leposlovne tekste. Cankar je ta časopis redno prebiral in se s tem seznanjal z novimi smermi.
Dunajski literati so se zbirali predvsem v kavarni (zelo znana je kavarna v središču Dunaja »Cafe Griensteidl«). Njihove teme so bile utrujenost, smrt, dolgočasje, erotika.
Drugi dunajski časopisi so bili: Wiener Rundschau, Ver Sacreum, Jugend.
Moderna na Slovenskem
Kot moderno pojmuje Bahr tako ostane imenovana tudi na Slovenskem. To je ime za literarnozgodovinsko obdobje, v katerem imamo različne, celo nasprotujoče si smeri.
Realistična in naturalistična smer se razvijata naprej, hkrati pa tudi smeri, ki so nasprotne (dekadenca, simbolizem, nova romantika). Pojavi se literarni tok impresionizem.
Razlika med literarno smerjo in literarnim tokom je v tem, da mora biti literarna smer idejno-motivna, ima svoj stil, tok pa je samo stil, ima neke izrazne značilnosti, ni pa določen z raznimi prvinami.
Realizem in naturalizem morata temeljiti na objektivizmu. Obstaja močna distanca med subjektivizmom in objektivizmom. Nove smeri pa temeljijo na subjektivnem doživljanju sveta. V moderni je ves čas prisoten boj med subjektivizmom in objektivizmom, zato govorimo o pluralizmu stilov oz. celo o stilnem sinkretizmu.
Prvič se v slovenski publicistiki pojavi pojem moderna leta 1893, vendar zelo obrobno in negativno, zaradi katoliških smeri, ki zagovarjajo tradicionalno, konzervativno. To je čas, ko ima Mahničeva smer pomembno mesto v literaturi.
Leta 1894 pojem uporabi Josip Stritar, ki prav tako napada sodobne tokove in zavrača berlinsko in dunajsko moderno.
Cankarjevo pismo bratu Karlu pa že pojmuje moderno s pozitivnim prizvokom. 1896 piše Cankar o literarnem klubu, ki se imenuje Slovenska moderna, in so ga na njegovo pobudo ustanovili (leta 1896) mladi slovenski literati: Fran Govekar, Oton Župančič, Ivan Cankar, Fran Eller, Fran Vidic, Ferdo Jančar, Anton Majaron, Fran Goestel, Ivan Škrjanec. Tedensko so se zbirali v dunajskem predmestju, kjer so prebirali literarne revije, se pogovarjali in tudi medsebojno kritizirali. Zaradi notranjih nasprotij, različnih pogledov na literaturo, klub že naslednje leto (1897) razpade.
Pred Cankarjevim prihodom na Dunaj so se starejši literati zbirali v literarnem klubu Slovenija. Cankar je bil do tega kluba zelo kritičen, saj je menil, da nimajo ničesar povedati.
Ustanovitev literarnega kluba Slovenska moderna na Dunaju je odmevala tudi v Ljubljani. Viktor Bežek (urednik Ljubljanskega zvona) je nagovarjal Govekarja, da je Zvon odprt za njihova dela.
1896.leta je pojem moderna omenil Fran Govekar v pismu Manici Nadlišek Bartol (mati Vladimirja Bartola, učiteljevala je v Trstu, urednica prvega literarnega ženskega časopisa Slovenka 1897-1900, kjer je objavljal tudi Cankar).
Nova romantika
V širšem pomenu = vključuje novo romantiko v nove smeri (dekadenca, simbolizem, impresionizem). Celota protirealističnih in protinaturalističnih smeri. Tako pojmuje novo romantiko F. Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva V (Nova romantika in mejni obliki realizma).
V ožjem pomenu = nova romantika je literarna smer znotraj moderne, ki se najizraziteje navezuje na staro romantiko, vendar romantične motive, teme in ideje stopnjuje in radikalizira.
Navezanost na romantiko je posebnost slovenske moderne. Dunajski in berlinski literarni krog hoče premostiti tradicijo,, naši modernisti pa se navezujejo na slovensko romantiko (Prešeren) in tudi evropsko romantiko.
Dekadenca
Vezana na teme, motive, tudi na duhovno ozračje
V slovenski literaturi se pojavlja izjemoma (Cankar: Dunajski večeri; Župančič: Čaša opojnosti – Velikonočni soneti; Cvetko Golar, Pavel Golja).
Simbolizem
Ni povsem res, da ta smer temelji na simbolih!
Določen je s povezanostjo z metaforiko, s t.i. simbolistično transcendenco (ta je lahko katoliška, mistična …). Teorija pravi, da simbolistične literature brez metafizike ni. Zlasti se opira na vesoljno dušo, kar pomeni, da lahko govorimo o pravih simbolističnih simbolih šele takrat, ko kažejo na metafiziko (npr. francoski simbolizem). Ta transcendenca je po Hugu Friedrichu prazna transcendenca (Struktura moderne lirike). Simbolizem sicer tipa po neki metafiziki, vendar ta kot da je ni. Simboli so zato odprti, polivalentni.
Impresionizem
Ni literarna smer, ampak stilni tok. Mogoče ga je obravnavati kot ahistoričen stilni tok, to pomeni, da ni vezan na čas. V obdobju moderne se impresionistični stil najbolj razvije, zametki tega stila pa segajo daleč nazaj k Jenku (Obrazi, Obujenka). Vrhunec doseže z Murnom, tako pa piše tudi Kosovel.
Povezave z drugimi smermi.
|
|
