Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 09 Dec 2006 17:35 Naslov sporočila: Dodajam tretji šahovski oreh |
 |
|
»Velemojster Bruno Parma pripravlja za vas«
Le kdo od slovenskih šahistov in šahistk ne pozna te šahovske rubrike v Delu? Najbrž nihče izmed nas natančno ne ve, koliko let se pojavlja v Delu vsak ponedeljek? Na tistem mestu okoli nje običajno lahko preberemo vse ( zelo malo) o šahu na Slovenskem.
Ko sem se odločil, da v tokratnem prispevku Slamnikove rubrike o šahu namenim nekaj besed o Delovi, sem najprej »skočil« na http://www.najdi.si/search.jsp?q=bruno+Parma in seveda najprej izvedel, da bo »živa legenda« slovenskega in svetovnega šaha (leta 1961 je v Haagu postal svetovni mladinski prvak; v svoji šahovski karieri se je meril z najmočnejšimi šahisti tistega časa. Med elitnimi igralci, kot so bili: Fischer, Karpov, Smislov, Talj, Petrosjan, Spaski, Bronstein, Larsen, Korčnoj, Portisch, Polugajevski, Stein, Timman, ... je le redkim uspelo iztržiti točko.), letos 30. decembra praznoval 65 let (je isti letnik kot moja mami…).
O njem še ni napisane slovenske knjige (on jih je že nekaj napisal), čeprav bi bila potrebna za naše šahovske zanamce. Nekaj časa sem v svoji mladosti celo obiskoval celo njegovo »šolo«. No, to so bila srečanja z njim (z njim smo bili mladi in nadebudni šahisti, kot sta bila Leon Gostiša in Bogdan Podlesnik) v nekdanjem šahovskem domu nad Namo, o katerem sedaj ni več duha in sluha. Takrat sem se prvič seznanil tudi s t.i. španskim gambitom v španski obrambi…
Nekoliko sem sicer izgubil redečo nit pisanja, zato se takoj vračam nazaj k Parmovi rubriki v časniku Delo. V današnji številki sem namreč naletel na njegovo prvo izbrano pozicijo (Ivanov-Losev, Moskva 1995: beli zmaga), ki sem jo v mislih reševal vso pot na službeno mesto ( v primestnem in mestnem avtobusi), kamor se peljem z javnim prevozom skoraj vsak dan. In prvega šahovskega oreha nisem rešil ves ta čas (drugih treh se sploh lotiti nisem hotel). Sicer je bil zgodnji jutranji čas, ko naj bi se moji možgani že zbistrili, vendar ni in ni šlo. Vso pot nisem strl prvega izbranega Parminega šahovskega oreha. Z njim sem se dodobra namučil, toda –kot zakleto – brez uspeha. Ko sem se vrnil iz službe (šole), sem kar »pozabil« nanj. Niti pomislil nisem, da bi ga dal rešiti svojemu »kompu« in računalniškim motorjem v njem. S svojo glavi za vsako ceno!
Z njim sem se srečal ponovno zvečer v Trzinu, kjer se zadnji čas zbiramo vsak ponedeljek šahisti, ki takrat »delamo na šahu«. Pozicijo smo brž postavili na demonstracijsko desko. Šahovskega problema se je lotilo šest ljubiteljev kraljevske igre, ki je nocoj obiskalo klubski prostor. Preigravali smo »nešteto« variant (nekoliko pretiravam), toda rešitve ni in ni bilo na »obzorju«. Joj, kako se je Vinko »sekiral«, ker mu ga ni uspelo (seveda brez šahovnice in postavljenih šahovskih figur) rešiti! No, ne samo on.
Nenadoma pa tisti težko pričakovani »aha«. Nato skrbno preverjanje in končno spoznanje: to je tista kombinacija, ki vodi k zmagi. Veliko zadovoljstvo! Uspelo mi je! Kar »mali mravljinci« so me obiskali po telesu.
Priznam, da je to zelo osebna »šahovska« izkušnja. Velemojster Parma in Delo sta »glavna krivca«, da sem porabil kar dosti »ponedeljkovega« časa zanj, toda pomembno se mi zdi, da sem/smo vztrajali do končne rešitve. Eden izmed mojih motov je že dolgo ta, da se problemi v življenju pojavljajo samo zato, da jih rešujemo in, če se le da –rešimo!
Ste sploh radovedni, kako je videti ta trd šahovski oreh? Zelo me zanima, kakšna bo vaša izkušnja z njim. Napišite mi, če želite. Sporočilo pošljite kar na Slamnik, morda ga objavimo v naslednji številki.
Samo še tisti »zastrupljeni« diagram, pa končam:
Kako beli lepo zmaga?
|
|
