Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Dec 2006 09:21 Naslov sporočila: Janez Pirnat |
 |
|
O umetnosti in znanosti, o Sloveniji in svetu, o nujnosti reševanja planeta in o brezglavem nakupovanju – pogovor s kiparjem Janezom Pirnatom.
»Premalo se cenimo, zato nas nihče ne pozna"
Čet 28.12.2006
Ljubljanski kipar Janez Pirnat si ob provokativnejših vprašanjih ne pomišlja dvigniti glasu. Je temperamenten, vendar ne vzkipljiv. In kot pravi sam – vselej kritičen do sebe in sveta. Pogovor ob kozarcu tomajskega terana ga je razvnel kot vsakega pravega govorca, in šele ob koncu, ko sva se v poznih popoldanskih urah znašla v popolni temi njegovega ljubljanskega ateljeja, ga je prešinilo, da je pravzaprav sredi priprave kosila.
Znani ste po tem, da na začetku decembra v svojem ateljeju prirejate razstave, kamor vabite širok krog ljudi. Kakšni so bili letošnji odzivi?
Odlični. V štirih dneh je prišlo kar šesto prijateljev in znancev. Popili smo sto šestdeset litrov vina.
Kako potekajo ti večeri? O čem ponavadi teče beseda?
Pogovarjamo se o vsem mogočem. Ozračje je zelo sproščeno, tukaj ni nobenih ovir, nobenih omejitev. Včasih tudi kaj potarnamo. Seveda pa je ključna stvar v sami razstavi. Vsako leto povabim kakšnega gosta. Tokrat je razstavljal Karel Zelenko, moj starejši kolega, s katerim sva preživela ogromno dogodivščin, vsekakor pa mi je bil vedno velik prijatelj. In v tistih letih, ko sem to potreboval, tudi vodnik.
Dejali ste, da se na teh večerih pogovarjate o vsem mogočem. Rečete kakšno tudi o aktualnih dogodkih? Se pogovarjate tudi o politiki?
Ta katastrofa, ki jo je zakuhal minister Drobnič, je bila vsekakor na tapeti. Bili smo enotnega mnenja, da je zdravniška zbornica zatajila, kajti tudi zbornica bi morala, poleg nekaterih samostojnih strokovnjakov, ki so se oglasili, povedati svoje. S takšnimi predlogi nas politika potiska v srednji vek. Še zlasti pa v srednji vek potiskajo ženske. Ženska je danes na pohodu in nje se danes najbolj bojijo, njene moči. Ta strah je velikanski problem. Mnogi moški se ne zavedajo, da so danes na večini področij ženske že v ospredju. To bi morali pozdraviti z vsem srcem in iti skupaj, z roko v roko, naprej v prihodnost!
Pred leti ste izjavili, da se bojite za slovensko pamet. Je ta strah še navzoč?
Ne bojim se za slovensko pamet v smislu, da bi mislil, da je pamet lahko slovenska, ali nemška, ali italijanska in tako naprej. Pamet je ena sama. Prav tako zavest, ki je nekaj tako čudežnega, da smo še daleč od tega, da bi jo razumeli. Sami sebe še ne razumemo dovolj. Toda – znanost je na pohodu in vsako leto se zgodi premik naprej, tudi na področju spoznavanja samega sebe.
Se pravi, da se nam za slovensko pamet kljub vsemu ni treba bati?
Dejstvo je, da se premalo zavedamo, da mora narod, ki ima toliko prebivalcev kot srednje veliko evropsko mesto, še toliko bolj skrbeti zase in za svoje znanje, izročilo. Problem je tudi v tem, da smo prehitro zadovoljni z rezultati.
Rezultatov nam torej ne primanjkuje?
Moram reči, da sem nadvse vesel za naše športnike. Če gledamo rezultate Slovencev v zadnjih petnajstih letih, so ravno športniki tisti, ki so nam dali najsvetlejši zgled. Tudi sam sem bil športnik od malih nog naprej in vse odtlej skrbno spremljam športno dogajanje po svetu in doma. Kdo bi si mislil, da bodo slovenski športniki kdaj dosegali takšne rezultate, kot je na primer zlata olimpijska kolajna v veslanju. To je disciplina, ki je od pamtiveka v rokah Angležev. Kdo bi si kdaj mislil, da bomo imeli skakalnico, kot je Bloudkova v Planici. Bloudek je bil moj sorodnik in marca 1941, tik pred začetkom druge svetovne vojne, nas je popeljal v Planico. Takrat sem prvič stal na odskočišču in gledal v to grozoto, ki jo še vedno sanjam. In ti naši fantje so potem z nje leteli kot ptice, brez strahu. Poglejte si samo uspehe Peterke – to so bile stvari, o katerih smo dolgo mislili, da jih lahko le sanjamo.
Dotaknili ste se športa. Kaj je pa s področjem kulture? Ali tudi tu dosegamo podobne uspehe?
Kar zadeva kulturo, je treba reči, da pri nas vre od talentov. Temu se le čudim, od kod vse to prihaja? Mi imamo na področju kulture en sam problem. Veliko je paglavcev, mlaka pa tako majhna – in tako vse vre in vsak paglavec bi rad postal žabji kralj. Zato se tudi žremo med seboj.
Sliši se nenavadno. Problem naj bi bil torej v tem, da imamo preveč ustvarjalcev.
Tako je. In zato je tudi popolnoma razumljivo, da mladi želijo ven, v svet.
Je torej ta nakopičenost talentov izrazito slovenska posebnost?
Slovenija je bila od nekdaj na zelo prepišnem območju. Slovenci smo velika mešanica; v sebi imamo turško, slovansko, nemško, italijansko, kakršno koli kri že hočete. Slovenci imamo to ustvarjalnost zapisano v genih. Kot je zapisal že Cankar v spisu O moji domovini: »Slovenija je dežela, ki nas že sama po sebi dela za Slovence.« Po svoji naravni danosti je ta dežela nekaj čisto posebnega.
Za Slovence velja, da so bili od nekdaj precej dejavni na področju duha, kulture.
S tem se vsekakor strinjam. Vam povem primer. Pred mnogo leti sem v New Yorku videl razstavljene Kumranske rokopise. Gre za dokaj neugledne artefakte; fragmenti teh rokopisov so videti kot nekakšne stare, ožgane cunje. Organizatorji so se tega zavedali in zato so poleg rokopisov razstavili tudi tiskane Biblije. Tam je bila med drugim tudi Dalmatinova Biblija, ki velja za eno najlepših in je starejša od francoskega ali angleškega prevoda. Slovenci se nimamo popolnoma ničesar sramovati, protestanti so nas že v renesansi uvedli v srčiko najnaprednejše evropske kulture. Pa pustiva zdaj to, kaj se je s protestanti pozneje pri nas dogajalo. Potem smo kmalu naredili korak nazaj, pa spet korak naprej.
Zavedati se je treba, da je v Ljubljani Academia Operosorum nastala na začetku 18. stoletja, da so bili tu doktorji, teologi in pravniki največjega formata. Če pogledamo naprej: kdo so bili profesorji in rektorji na dunajski univerzi? Marsikdo izmed njih je bil Slovenec, pa se tega premalo zavedamo. Nimamo dovolj znanja o naši preteklosti. Saj ta skromna, majhna Slovenija ni mogla imeti vsega, ampak marsikaj smo kljub temu imeli tudi mi; poglejte, kaj vse sta nam dala Marija Terezija, Jožef II., kaj vse je prišlo k nam po francoski revoluciji. In zaradi tega smo lahko napredovali na vseh področjih, še zlasti na gospodarskem in kulturnem.
Če nismo dovolj samozavestni, se je treba vprašati, zakaj je tako. Odgovor je kot na dlani: ker smo leni.
Doma imamo vsekakor vrsto pomembnih dosežkov, ampak svet nas kljub temu ne pozna najbolje.
Svet nas ne bo odkrival, če se sami ne znamo pokazati. Premalo se cenimo, zato nas nihče ne pozna. Ničesar ne storimo, da bi nas prepoznali. Saj to se ne zgodi kar samo po sebi. Treba je delovati na konkretnih stvareh, ne pa venomer jadikovati. Imamo prekrasno glasbo, prekrasno literaturo, a kaj, ko jo še sami preslabo poznamo.
Kaj vas zadnje čase še posebej vznemirja, če se omejiva na domače dogajanje?
Zdi se mi, da veliko gobcamo o rečeh, kot je na primer globalizacija, pri tem pa sami premalo vemo in premalo delujemo v ustrezni smeri. Tu gre predvsem za neki način delovanja. Poglejte si na primer bivšega kandidata za ameriškega predsednika Ala Gora. Pred nedavnim smo tudi pri nas videli njegov film. Vprašanje segrevanja Zemlje bi moralo biti v tem trenutku osrednji skupni projekt človeštva. Če ne bomo začeli takoj ukrepati, če ne bomo začeli takoj živeti drugače in spreminjati samih sebe, potem bomo šli k hudiču.
Pa se vam zdi, da takšen film lahko kaj spremeni? Ko sem ga šel gledat v kino, je v dvorani sedelo šest ljudi.
Seveda en tak film ne more kaj bistveno spremeniti. V doseganje sprememb bi morali vložiti vse sile, ki jih imamo na voljo. Premalo čutim neke gorečnosti, tudi pri tukajšnjih znanstvenikih in politikih, gorečnosti, zaradi katere bi se družba ozavestila. Ampak poglejte, stvar je očitna: iztekajoče se leto je prelomno, kar se tiče vremenskih sprememb. Pri uničevanju našega planeta smo prešli skrajno dopustno mejo.
Stephen Hawking je pred nedavnim izjavil, da je edina dolgoročna rešitev za človeštvo ta, da kolonizira druge planete.
Na tem se tudi dela. Gotovo bo nekoč v prihodnosti prišlo do takih rešitev. A nekaj bi lahko storili tudi za to, da bi našo drago in prečudovito Zemljo vendarle ohranili.
Kam kaže kompas človeške ladje? Ste glede tega optimist ali pesimist?
Predvsem poskušam biti kritičen. Zelo pomembno je, da je človek kritičen do sebe in do vsega drugega. Vsak posameznik mora odkriti svoj kompas in v tej smeri mora potem tudi delovati. Projekt, kot je obvarovanje našega planeta pred katastrofo, ne more biti nekakšna pionirska akcija, to je globinsko delo, to ni nekaj preprostega.
Najbolj črnogledi trdijo, da se bosta naša zavest in delovanje spremenila šele takrat, ko bo planet doživel popolno kataklizmo. Šele takrat naj bi iz pogorišča vstalo nekaj novega, drugačnega.
Globalno kataklizmo lahko doživimo na več načinov. Možnosti je več: na Zemljo lahko pade meteor, lahko se zgodi erupcija na Soncu, ki bo sežgala nas in vso našo tehnologijo. Tu se je treba vprašati, kaj ljudje sploh še znamo narediti sami, brez tehnologije.
Zgradili smo civilizacijo, ki uničuje planet. Ko sem se prvič soočil z veliki umetninami starih kultur, sem se zavedel, da je civilizacija dvorezen meč. Učiti bi se morali od starodavnih kultur, ki nam lahko povedo, kako ne jemati preveč. Zdaj pa se dogaja nasprotno; zdaj smo znova v fazi prvotne akumulacije in danes ni za nekatere posameznike nič dovolj – vsi želijo samo še več in več. Pri tem pa pozabljajo, da s seboj v onstranstvo ne bodo nič odnesli.
Kdo bi lahko bil nosilec drugačne paradigme, te nove odgovornosti? Kdo lahko kaj spremeni?
Vedno je bila mlada generacija tista, ki je bila najbolj občutljiva za globalne probleme. Poglejte si leto 1968 v Parizu ali v Beogradu in ne nazadnje tudi v Ljubljani. Mladi mogoče niso znali najbolje formulirati svojih želja, ampak kljub temu je bil neki revolt. Danes pa smo v situaciji, ko se to da formulirati.
Ali imajo današnje mlade generacije toliko naboja, da bi ta vprašanja ustrezno artikulirale in jih ponesle na ulice? Zdi se, da so današnje generacije mladih precej bolj konformistične od tistih pred štirimi desetletji.
Enotnosti na svetu ni. Imamo pa predmestja v Franciji, kjer je revolt, na Kitajskem se je zgodil Trg nebeškega miru. Imeli smo vstajo na Madžarskem. Mladi vedno pokažejo tisto, kar je resnični problem, ne zmorejo pa čisto vsega storiti sami. Poslušati bi morali drug drugega, stari in mladi, vse generacije bi morale sodelovati med seboj in se iti revolt.
Veste, z menoj je tako: še danes se nisem umiril, počutim se mladega, popolnoma nič starega. Neumen sem, kot sem bil, in ravno tako sem še vedno pripravljen iti na barikade. Kadar koli bo treba.
Preidiva k umetnosti. Kakšno je danes njeno poslanstvo, vloga?
Vse, kar počnem, je en sam poskus harmonije. In to je tudi moj umetniški credo. Že dolgo vem, da se svetovnih problemov ne da rešiti s kiparstvom. Ko sem leta 1952 prvič stopil v louvrske kleti in se soočil z izročilom starih civilizacij, sem spoznal, kako se umetnost spreminja skozi čas. Vedno me je zanimala zgolj celota. Ni me zanimalo, kaj bom jaz izumil, kaj bom jaz povedal novega, zanimalo me je zgolj razumevanje celote, ki je bila tu pred menoj. Gre za dialog z vso zgodovino umetnosti, gre za spoznavanje.
Lahko rečemo, da je poslanstvo umetnosti predvsem to, da spoznavamo samega sebe?
Da. To je ena najpomembnejših maksim, ki je v bistvu Sokratova. Pozneje jo je za svoje glavno načelo prevzelo prostozidarstvo. Spoznaj samega sebe in bodi strpen do drugih.
Velika umetnost prinaša določena spoznanja, ki so relativno večna za nas ljudi. Za naše preživetje in naše samospoznanje.
Bistvena pa je dojemljivost.
Danes dojemljivost upada. Mnogokrat je popolna laž, kadar ljudje govorijo, kako jih umetnost privlači in tako naprej. Pogosto ne razumejo ničesar. Na roke lahko preštejemo ljudi, ki umetnost zares potrebujejo. Zelo malo nas je. Ljudje se toliko lažejo in v tem je njihova revščina. Človek postane normalen takrat, ko sebe preneha »farbat«.
In še nekaj je: umetnost ne rešuje nobenega problema, razen dušice. Če hočeš reševati probleme, se moraš ukvarjati s politiko, gospodarstvom, financami, znanostjo. To so stvari, ki premikajo današnji svet. Umetnost je za dušo. In dušo je treba negovati. A pri tem ne naredimo dovolj. Nekoč smo na primer imeli Pionirske domove, kjer so se ukvarjali z našo mladino – tudi zato imamo danes toliko umetnikov. Tu so delali krasni pedagogi in to je bilo dostopno vsakomur. Človeku je treba dati priložnost in ga voditi v otroštvu, ko je najbolj voljan in dojemljiv. Otroci so zvedavi, vse bi poskusili, in to jim je treba omogočiti.
Pionirski domovi so stvar preteklosti. Kaj pa zdaj, v tem trenutku? Se otrokom tudi danes omogoča kaj podobnega?
Mislim, da ne. Danes, kot veste, smo namreč v kapitalizmu. To je največja svinjarija, kar si jih lahko predstavljamo. Pri nas imamo še en problem in to je prvotna akumulacija kapitala. Ta proces prinaša odkrito, brezsramno korupcijo. Ljudje so si nabasali žepe z našim denarjem, zdaj pa se nam smejejo v obraz. Kar se tega tiče, živimo, oprostite izrazu, v posrani deželi. Ampak sami smo se odločili za to.
Poleg umetnosti ste se vselej zanimali tudi za znanost. Kako je potekalo vaše zbliževanje z znanostjo?
Eden prelomnih trenutkov je bila Einsteinova smrt. Kmalu po tem sem dobil v roke njegovo knjigo z naslovom Out of my latter years, če se prav spominjam. V tej knjigi se Einstein spopada z vsemi bistvenimi problemi tedanjega časa: judovsko vprašanje, vprašanje demilitarizacije, deatomizacije. A kaj se je zgodilo z Einsteinom pred smrtjo? Ostal je osamljen, kakor vsi znanstveniki po tistem, ko družba izkoristi njihove potenciale. Potem ga ni hotel nihče več poslušati. To je v bistvu rakava rana vse naše civilizacije, ki misli, da se bo na silo polastila vsega.
Vsekakor imate precej ostra stališča. Je kritičnost danes sploh še sprejemljiva? Za umetnika vašega kova na primer, ali za intelektualca?
Treba je ločiti, kar mora biti ločeno. Vsi intelektualci imajo samo eno in zelo jasno določeno vlogo. Od kod pride beseda intelektualec? Iz latinske besedne zveze inter legere, kar dobesedno pomeni brati med vrsticami. Naloga vseh nas je, da stvari razumemo, tudi kadar so na prvi pogled nerazumljive. Globinsko zavest moramo zvleči na plan, jo pokazati ljudem.
Če si umetnik, pa najprej slediš svojim čustvom, svojemu srcu in to je bistvena razlika med umetnikom in intelektualcem. Moram povedati stvari, ki jih čutim. Jaz sem živ človek. In popolnoma neodvisen. Nekateri moji kolegi me ravno zaradi tega ne marajo. Pa jim nikoli nisem storil nič hudega. Priboril sem si samostojnost, kar je največji uspeh v življenju.
Včasih ste pisali kritike kritik. Kakšen odnos imate do sodobne likovne kritike, jo spremljate?
Brane Kovič se mi zdi eden redkih, ki je še ostal. Drugi pa so vsi nekam poniknili. Danes skoraj ni več tega. Premalo je resnega angažmaja. Neki kritik mora podajati produkcijo celote nekega miljeja. Kritik mora redno pisati in to je težka rabota. Jaz jih razumem: celota je danes razbita, atomizirana in težko ji je slediti. A če je tako, je potem treba govoriti predvsem o tej atomiziranosti.
Danes je vse mogoče. Danes nastopajo in so hvaljeni največji diletanti. Včasih mi gre na bruhanje, ampak kaj moremo, ko pa imajo ljudje to radi. Danes je veliko kiča in proti kiču se je težko boriti. Ljudje kupujejo umetnost, da se pokažejo. Rečejo: doma imamo Pirnata, a kaj ko jih doma na vrtu čaka palček z rdečo kapico.
Kaj zdaj ustvarjate?
Dela je veliko, vtis pa imam, da nisem še nič naredil. Čaka me trideset ton kamna, nekatere stvari zdaj koncipiram, nekatere so začete, druge v delu. Večino delam zase. Brez naročil.
Kako pridete v stik s kupci?
Po vsem tem času me ljudje že dobro poznajo in pridejo sami k meni. V ateljeju bom kmalu spet obesil svoja dela, risbe in male kipce, in kdor si želi, si jih bo lahko ogledal. Večje stvari pa me čakajo v Istri.
Kaj se danes najbolj splača?
Jasno je, da se danes na tem področju splača le eno: oblikovanje za industrijo, medije. Plakati, reklame in tako naprej, to so področja, kjer se danes dosegajo cene. Ampak jaz se s tem nočem več ukvarjati.
Nekoč pa ste oblikovali za industrijo. Tomosove motorje.
Ko je Tomos začel proizvajati motorje, je vzel Puchovo licenco starega motorja. Moda na začetku šestdesetih let je narekovala dinamično obliko z ostrimi robovi. Takrat sem preštudiral vso literaturo in potem sem zasnoval šestdeset risb motorja v profilu. Med temi se je Tomosova komisija odločila za eno in to sem potem izpilil do konca, v gipsu seveda. Nič drugače, kot se to dogaja povsod po svetu.
Seveda pa so me postrani gledali domači oblikovalci, ki so tukaj ravno začenjali pripravljati industrijski bienale. In so bile spet zamere. V tem majhnem prostoru, kot sem že rekel, vre, in vsak izmed paglavcev si želi postati žabji kralj.
Je torej ta naš prostor zelo komolčarski, zavisten?
Pred dnevi sem na italijanski televiziji gledal intervju z Danom Lenardom, našim oblikovalcem, ki v Italiji izdeluje prestižne jahte. In poglejte si to zgodbo: Lenarda so na tukajšnji fakulteti za arhitekturo odklonili. Njegove risbe so bile tu premalo in potem je šel kot risar v Italijo. S tega položaja je počasi napredoval in danes je solastnik podjetja, kjer dela. Mi imamo neverjetne ljudi.
Ki pa jim pogosto zares uspe šele v tujini.
Ni treba pretiravati s tem famoznim uspehom. Lenard je bil preprosto človek, ki se v svoji stroki tu ni mogel razviti in je šel ven. Šel je tja, kjer je prostor in kjer so spoznali njegovo inventivnost in zagnanost.
Uspeh me ne zanima. Meni je bilo dano, da sem kot grobar – redko kateri kipar je namreč v Sloveniji naredil toliko grobov, kot sem jih jaz – imel neko bazo, s pomočjo katere sem lahko preživel. Jaz naredim grob, kakor si ga kdo želi. Ljudi ne posiljujem z oblikami, poslušam njihove želje in svetujem le pri kamnu, kajti nanj se spoznam. V življenju se nisem naučil drugega kot to, da nekaj malega vem o kamnu.
To je bila moja baza. Drugo pa sem delal za svojo dušo, zase. In ljudem je bilo to všeč. Nikoli nisem delal filozofije iz svojega dela. Moje delo nima s filozofijo nič opraviti.
Izhajate iz družine, ki je bila umetniško zelo dejavna. Vaša mati, Nada Kraigher, je bila pisateljica, oče Nikolaj slikar. Kako je takšno družinsko ozadje vplivalo na vašo umetniško pot?
Brez družine mene kot umetnika seveda ne bi bilo. Sem velik oboževalec svojega očeta; on je bil svoje čase risar, ki mu ni bilo para daleč naokrog. In kot risarja za časnik Jutro so ga poznali vsi v Ljubljani. Bil je prava legenda. Ko sta se z materjo ločila, sem prišel pod skrbništvo tete Mici, meščanske učiteljice in izredno kultivirane dame, ki je živela v tem stanovanju. Okrog nje so se zgrinjale množice ljudi; pri nas je bilo tako kot v kavarni. Imela je neverjeten krog znancev, ki so prihajali k njej. In jaz to zdaj po svoje nadaljujem. Decembra moj atelje postane salon, gremo se neko družabnost višjega reda.
Vsekakor veliko dolgujem svoji teti, njeni kultiviranosti in širini. Zato mislim, da bi danes moralo biti šolstvo tisto, ki bi otrokom ponujalo možnosti, ki jih nimajo doma. To bi moral biti njihov drugi dom.
Salon kot neka oblika družabnega življenja je izrazito meščanska pritiklina. Kakšno se vam zdi meščanstvo danes?
Tu so se zgodili velikanski premiki in to se je še posebej videlo ob razpadu Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni je bila ideologija delavskega razreda protimeščansko nastrojena. Jaz sem v sebi ohranil vrednote, ki mi jih je dala teta Mici. In noben sekretar mi teh vrednot ni mogel vzeti.
Po vojni so se v mesta nagnetli ljudje s podeželja in klima se je spremenila. Na inštitutu za sociologijo, kjer sem v šestdesetih letih nekaj časa študiral, smo to odkrito raziskovali. Vedeli smo, za kaj gre in kaj so bili problemi. V petdesetih letih se je zgodil razmah potrošništva in tudi s tem smo se precej ukvarjali.
Seveda vidim stvari, ki se zdaj dogajajo. Imamo novi jet set, ki nima neke posebne kulture, ima pa denar. Bivšim proletarcem, ki so se pomeščanili, pa danes ne gre najbolje. Bomo videli, kako se bo to naprej razvijalo.
Zato ponavljam, na moji podstrehi držimo neki punkt, ki nima ničesar z nomenklaturo. Bistvo je v neposrednem stiku. In v tem sem jaz meščan in tako tudi vidim današnje meščanstvo.
Bliža se konec leta, prihaja novo. Imate za konec kakšno sporočilo, ki bi ga ob tej priložnosti predali bralcem?
Bralcem bi v novem letu želel predvsem zdravja. In da se v prihajajočem letu združijo ter prenehajo brezglavo nakupovati. Le če se bomo vsi skupaj uprli potrošništvu, bomo ukrotili barabe, ki nam bodo v kratkem cene na vseh področjih dvignile do neba. l
Matjaž Brulc, foto Blaž Samec 
|
|
