Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 07 Jan 2007 23:53 Naslov sporočila: Karlheinz Steinmüller |
 |
|
Pet minut razsvetljenja za pet evrov?
Raziskovanje možganov in informatika se bosta čedalje bolj približevala, napovedujejo futurologi. Tako bomo morda nekoč res znali brati misli. Ali pa bomo z elektronskim spodbujanjem možganov celo demistificirali vero.
Ned 07.01.2007
Raziskovalec prihodnosti Karlheinz Steinmüller, 56, je študiral fiziko in filozofijo, pozneje pa je postal eden najbolj znanih piscev znanstvene fantastike v tedanji Vzhodni Nemčiji. Zdaj kot raziskovalec prihodnosti svetuje podjetjem in organizacijam, med drugim luksemburški vladi.
Kako prebije silvestrsko noč raziskovalec prihodnosti? Ste si sestavili osebno napoved o tem, kaj vas čaka v letu 2007?
Ne, za to žal naš instrumentarij ne zadošča. A v resnici je škoda, da velika podjetja lahko upoštevajo nasvete raziskovalcev prihodnosti, medtem ko smo zasebniki še vedno odvisni od tipanja v megli s horoskopi, ulivanjem svinca v vodo in podobnim.
Tako pridemo do globalne perspektive. Kaj je najpomembnejši tehnološki trend v 21. stoletju?
Kolikor bolje bomo razumeli človeške možgane, toliko bolj se bosta raziskovanje možganov in informatika približevala. Tako nam bo morda nekoč tehnologija omogočila brati misli. Ali pa bomo z elektronskim spodbujanjem možganov celo demistificirali vero.
Stare sanje o razsvetljenju – a kako naj bi to delovalo?
Raziskovalci so denimo odkrili, da je doživetja, ki nastopijo pri verski zamaknjenosti, mogoče razložiti z določenim možganskim stanjem – in to je mogoče sprožiti tudi umetno. To bi bilo zares revolucionarno spoznanje na področju transcendence telesa. V prihodnosti bi lahko stroji za vplivanje na možgane, ki bi z ustvarjanjem magnetnih polj sprožali nadčutne zaznave, postali del našega vsakdanjika – potem bi morebiti dobili v supermarketu pet minut razsvetljenja za pet evrov.
Kako praktično! Potem bi lahko hkrati opravili božične nakupe in polnočnico!
Približno tako. In kabino razsvetljenja bi zapustili kot boljši človek. Toda šalo na stran: tudi če to ne bi delovalo brezhibno, že poskus obljublja dragocen napredek v vedenju. Vero bi bilo naposled mogoče rešiti balasta napol kuhanih teorij. Morda bi se moderni mistiki celo lotili ločevanja uma od telesa z uporabo tehnike. A drugim bi se to kajpada zdel nizkoten prijem. Tako ali tako bi se v 21. stoletju utegnila vzpostaviti nova konfliktna črta med branilci ljudi in izboljševalci ljudi.
Vera v umetno izboljševanje možganov je vendar prastara, a do zdaj je bilo rezultat večine mind machines le eno: šarlatanstvo.
A to se bo spremenilo. S posegi v možganske procese si je mogoče zamisliti številne manipulacije – vsak večer pred spanjem denimo posmrtni doživljaj. Ali denimo tablete za karizmo. Predstavljajte si družbo samih karizmatikov – groza! A kakor pri vseh drogah bo nekoč, ko bodo na voljo tehnične zmožnosti, obstajal tudi trg zanje. Mogoče si je tudi predstavljati zviševanje duševnih zmogljivosti z elektrodami ali vsadki, z vsemi stranskimi učinki vred. Skrajni doseg možganske manipulacije bi bil lahko celo ta, da bi postali gospodarji svojih čustev in bi jih lahko poljubno vodili – zbogom vsakršno veselje.
To spominja na fantazije o ciborgih v 20. stoletju. A razen posamičnih poskusov z združevanjem strojev in ljudi nismo prišli prav daleč.
Da bi bilo to mogoče, bo morala informacijska tehnologija postati dosti bolj biološka. Sedanji poskusi, da bi čipe spojili z živčnimi celicami, so še precej predpotopni. Sredi stoletja pa bomo s svojo zavestjo mogoče že neposredno vstopili v internet in deskali po spletu dobesedno virtualno. A zamisel, da bi zavest kopirali na trdi disk in jo tako naredili za nesmrtno, se mi zdi popolnoma neuresničljiva. Na naša stanja zavesti vse preveč vplivajo živi, organski možgani, in to v računalniku ne bi delovalo. Začne se s povsem preprostimi stvarmi: platina ne pozna bolečine.
Kaj je z nanotehniko, od katere smo včasih toliko pričakovali?
Uporabnost nanotehnike vidim predvsem v zlivanju z biotehniko – tako bosta postali narava in industrija nerazločljivi. Mogoče si je zamisliti živo tovarno, v kateri bi organizmi prevzeli mesta strojev. Že zdaj znamo spremeniti menjavo snovi pri mikrobih. To je prvi korak k izdelavi mikroorganizmov za daljnosežne proizvodne procese. Mnogo tistega, za kar zdaj potrebujemo velikanske kemične tovarne, bi nekoč lahko izdelovali v dosti manjših napravah na pisalnih mizah.
Tovarna v lastnem stanovanju?
PC-ju, osebnemu računalniku, bi vsekakor lahko sledil PF, osebna tovarna. Tako bi lahko izdelali vse mogoče predmete za vsakdanjo rabo – vijake in žeblje, krožnike in skodelice ali celo računalnike in mobilnike, pač glede na to, kateri nanoprah bi vsuli v PF. Podobno, kot se je delovna soba že zdaj razvila v skoraj profesionalno tiskarno.
Tudi z jedrsko energijo so bila nekoč povezana velika pričakovanja, nazadnje pa je vodila do černobilske katastrofe. Kaj bi šlo lahko narobe pri osebnih tovarnah?
Tisto, česar se bojimo pri gensko spremenjenih rastlinah, je neškodljivo v primerjavi s tveganjem, ki ga bodo v prihodnosti pomenili umetni organizmi. Verjetno bi morali uporabiti ubijalske organizme, ki bi uničevali pobegle mikrobe – skoraj kot nekakšen globalni kvaziimunski sistem. A katastrofe, ki bi uničila človeštvo, ne bo. Nikoli nisem popoln pesimist; za kaj takega sem prevelik skeptik.
Vse od industrijske revolucije se vsakih nekaj desetletij razvije nov prevozni sistem – od železnice prek avtomobila do letala. Ali na obzorju že vidite novo prevozno sredstvo?
Nekateri inženirji sicer sanjajo o superhitrih podzemnih sistemih cevne pošte – vse do čezatlantskega predora. A v resnici ničesar ne načrtujejo, kaj šele gradijo. So kapitalisti izgubili veselje do avanture? V resnici ni nikjer slutiti kakšnega revolucionarnega prevoznega sredstva.
Kako to?
Morebiti smo res dosegli neko mejo – in sicer zaradi evolucijsko-psiholoških razlogov. Stoletja je bila velikost mesta odvisna od tega, kakšna prometna sredstva so bila na voljo. Očitno so velemesta pogosto takšne velikosti, da lahko pridemo iz centra na obrobje v tri četrt ure – najprej peš, nato s kočijo, zdaj z avtomobilom ali podzemno železnico. Nemara je to dediščina iz kamene dobe. Zdi se, da se je pračlovek v povprečju moral oddaljiti od hiše tri četrt ure hoje daleč, preden je naletel na žival, ki jo je lahko lovil. Morda v sebi nosimo evolucijski časovni proračun za gibanje v prostoru; zato se le redkokdo rad vozi do službe dlje kot tri četrt ure. Očitno so zdaj mesta s svojo velikostjo naletela na meje, zato niso potrebna nobena hitrejša prevozna sredstva.
Morda pa gre za slepo pego futurologije. Medtem ko so v vaši panogi v šestdesetih letih radi sanjarili o naseljevanju Lune in Marsa, so spregledali revolucionarna odkritja, kot je bil internet.
Stojte! V šestdesetih letih so vsekakor že obstajali ljudje, ki so napovedovali nekaj takšnega, kot je internet. Le resno jih niso jemali. Kajti na povprečnem trgu za vizije prihodnosti štejejo predvsem zabavne vsebine: leteči avtomobili, virtualni seks, konec sveta. V primerjavi s tem združevanje komunikacijskih tehnik ne zveni dovolj spektakularno.
Pri vaših napovedih delate s tako imenovanimi wild cards, divjimi kartami. Kaj natanko je to?
Gre za presenetljive preobrate, ki se zdijo precej neverjetni, a ne nemogoči in ki lahko dramatično spremenijo tok zgodovine, kot denimo padec berlinskega zidu leta 1989. Tipične divje karte so: nadzorovana jedrska fuzija je mogoča. Ali: roboti bodo dejansko razvili neko obliko inteligence.
Z mnogimi svojimi napovedmi se gibljete na meji vašega drugega področja – znanstvene fantastike.
Da, vizije iz znanstvene fantastike so dragocene, ker so vir navdiha tudi za inženirje – v smislu prerokb, ki se uresničijo same od sebe. Žepni telefoni, denimo, s katerimi je mogoče telefonirati z vsake točke zemeljske oble, so v zgodbah obstajali kot fantastične izmišljotine že okoli leta 1900. V pionirski fazi novih tehnik iznajditelji in pisci pogosto držijo skupaj – denimo pri raketni tehniki.
Katera bi bila najneverjetnejša divja karta v tem stoletju?
Prvi stik z nezemeljskimi bitji, denimo. Še manj verjetno: dokazano bo, da Bog res obstaja. Ali da nam bo uspelo človeka narediti za neumrljivega.
Že dolgo niste napisali nobenega znanstvenofantastičnega romana. Kakšna je vaša napoved: se bo to spremenilo?
Predstavljajte si propad Združenih držav. V globalnem tekmovanju jih porazi Kitajska, zaupanje porabnikov pade, gospodarstvo se zruši vase, ZDA razpadejo na regije, izbruhne državljanska vojna. Zdaj morajo Evropejci poslati mirovne sile – že zato, da bi na varno spravili jedrsko orožje ameriških teroristov. Takšen grozljiv scenarij seveda ni primeren za resno napoved. A toliko bolj za roman. Tega bi rad napisal.
|
|
