Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 14 Avg 2012 13:56 Naslov sporočila: Nora |
 |
|
Tudi najbolj površni poznavalci Joycea vedo za 16. junij 1904 v Dublinu. Tistega dne je dvaindvajsetletni pisateljski začetnik spoznal tri leta mlajšo sobarico, preprosto punco iz bližnjega Galwaya, Noro Barnacle. Omenjeni dan je osemnajst let kasneje v romanu Ulikses prerasel v enega najznamenitejših datumov literarne mitologije, brez njega pa bi seveda tudi pisem Nori ne bilo.
Čeprav so v prevodu Tine Mahkota izšla v knjižni obliki šele pred kratkim, so pisma v slovenščini navzoča že desetletje: prvič so bila, nekatera, objavljena v reviji Literatura leta 2002. Prav tako esej Mitje Čandra, ki smo ga brali tudi v Sobotni prilogi pred skoraj natanko desetimi leti; sedanja knjižna objava je prinesla nekoliko dopolnjeno inačico.
Če ni povsem jasno, zakaj je prevod čakal toliko časa na knjigo, pa je razumljivo, da mladostne zgodbe o Jamesu in Nori slovenskim bralcem zdaj ne moremo odkrivati na novo. Sploh gre – in to prav zaradi teh pisem – za eno najbolj razvpito ubesedenih enosmernih erotičnih relacij, vezanih na življenje v stalnem paru. O pomembnosti te zgodbe priča tudi podatek, da so leta 2004 pri Sotheby's prodali izgubljeno in spet najdeno pismo Nori, datirano s 1.decembrom 1909, za dobrih 240.000 funtov. V pričujoči knjigi velja to pismo še za izgubljeno.
Kaj mu je pisala Nora?
A ne glede na široki kontekst znanega je branje Pisem, ki jih je Joyce pisal Nori od 15. junija 1904 do 5. januarja 1924 – pri čemer je tako količinska kot vsebinska gostota vezana na zgodnjo in pozno jesen 1909; takrat je pisatelj zaradi poslov kar dvakrat odpotoval iz Trsta v rodni Dublin –, fascinantno srečanje tako z duševnostjo znamenite osebnosti kot, preko nje, s podobo njegove sopotnice (šele od leta 1931 tudi žene) Nore Barnacle.
Žal se njena pisma niso ohranila (o njih pravzaprav nihče ne govori) – in so tako »prizanesla« s spoznanjem, na kakšen način je Nora z besedami parirala svojemu v spolnih fantazijah ekstremnemu ljubčku, te fantazije morda spodbujala in ga spravljala v stanja besnila, globoke žalosti in rajske sreče. Ponavadi vse to v le nekaj dneh zapored. O njenem neposrednem jeziku nam, vsaj v okviru teh Pisem, ni dano izvedeti ničesar oziroma le tistih nekaj malenkosti, ki jih v svojih pismih navaja Joyce.
Tako nam ostane samo on, mlad literat, ki je do tedaj že nekaj malega objavil po revijah in izdal zbirko pesmi (Komorna glasba, 1907), svojo prvo prozno knjigo, Ljudje iz Dublina, pa objavil šele leta 1914. Predvsem pa se je, v jasnem zavedanju svoje literarne genialnosti v tem zgodnjem tržaškem obdobju razgledoval po življenju: kako živeti, da bo, ob upoštevanju neugodnih socialnih okoliščin, ki jih je v glavnem reševal njegov brat, zadoščeno prav temu nezgrešljivemu občutku o pomembnosti samega sebe in svojega načrta.
Nora je bila vedno pri roki (skupaj sta ostala do smrti in se le redko ločila za dalj časa) in vsaj tedaj tudi globoko v njegovi glavi.
V nekoliko krivični luči
Seveda bi bila ta pisma, če jih ne bi pisal Joyce, avtor Uliksesa (1922) in eden od največjih tvorcev modernega romana, zgolj primer zanimive individualnosti, ki pa širše pozornosti ne bi dosegla. A napisal jih je prav on in nanje pač pada svetloba z najvišjega literarnega kandelabra. Literarna mitologija 19. stoletja je zapustila podobo umetnika (zlasti pisatelja), ki jo je težko misliti zunaj humanističnih konceptov poduhovljenosti, napredka, plemenitosti ... in Pisma Nori so šokantna ravno v tem smislu, da kažejo pisateljevo zasebnost v njenih čutnih, maničnih, egocentričnih, socialno frustriranih izrastkih, ki jih je težko uskladiti s pričakovano pisateljsko veličino.
Joyce s svojo senzualno in sploh »telesno« razsežnostjo seveda ni bistveno drugačen od drugih »umetnikov«, a dejstvo, da so postala njegova skrajno zasebna pisma javna, ga postavljajo v izjemno in glede na zasebne pisarije drugih enako pismenih umetniških korifej, ki so uspeli svojo najpomembnejšo intimnost zadržati v anonimnosti, nekoliko krivično luč. Zato je tudi izjavo njegovega temeljitega proučevalca Johna McCourta, napisal je knjigo o Joyceu v Trstu (leta 2001 smo lahko brali z njim intervju v Sobotni prilogi), treba vzeti – toliko bolj, ker verjamemo v njegovo iskrenost – z veliko mero relativizma. Dejal je namreč: »Bolj ko se poglabljam v Joyceov opus, bolj ga cenim kot pisatelja in vse manj in manj kot osebnost«.
Vsaj kar zadeva tiste dimenzije njegove osebnosti, ki prihajajo na dan skozi ta pisma, lahko rečemo, da je pisateljev značaj bolj kot »slab« nagnjen v skrajna razpoloženja, mnogo bliže dionizičnemu kot apoliničnemu principu in bolj kot proti nebu odprt za pekel. Ne glede na to, da je Joyce kasneje o sebi pridelal tudi podobo pedantnega, komplikatorskega in drobnjakarskega pisatelja-učenjaka. Predvsem pa je prav, da imamo nenehno pred očmi dejstvo, da je glavnina teh pisem nastala v času, ko sta bila pisec in njihova rdečelasa prejemnica še relativno mlada.
»Lepooka malopridna šolarka«
Vsaka podrobnost je zanimiva, predvsem pa je zanimivo opazovati zgodnje srečanje in dramatično naraščanje njune zveze. 12. julija, torej slab mesec po tistem danes slavnem srečanju, ji v kratkem pisemcu sporoča tudi tole: »Prosim, odloži tisti prsni oklep, ker ne maram objemati poštnega nabiralnika. (...) Petindvajsetminutni poljub na tvoj vrat.«
Že 29. avgusta zastavi generalno izpoved svojih družbenih nazorov, in to dekletu, ki ji je moralo biti takšno razmišljanje neskončno tuje: »Moj razum zavrača celoten sedanji družbeni red in krščanstvo – dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine. Kako le bi mi mogla ugajati ideja doma?« Jeseni istega leta sta odpotovala z Irske in po petih letih skupnega bivanja v Trstu je Joyce okupiral Noro s popolnoma drugačnimi obsesijami.
Tu seveda ne moremo ilustrirati vseh stopenj naraščanja konfliktnega razmerja med fantazmatsko senzualnostjo (zaradi katere Čander ta pisma posrečeno imenuje »pripomoček za masturbiranje«) in ostrino spiritualnosti, a tudi nekaj drobnih zgledov bo morda dovolj povednih. Ko ji piše iz Dublina v času prvega potovanja, se izpadi ljubosumja (»Kako naj odženem tisti obraz, ki se bo zdaj vrival med najine ustnice?«) menjavajo z valovi obžalovanj (»Moja sladka plemenita Nora, prosim te, da mi odpustiš moje prezira vredno vedenje ...«), v času drugega odhoda iz Trsta pa se je nenehnemu (samo)spraševanju o trdnosti njune zveze pridružil silovit vdor v vse cone seksualnega telesa, kakor da je Joyce (njeno) telo odkril šele po petih skupnih letih (in po dveh otrocih).
Citirati je seveda mogoče tudi kaj drugega (prevajalka se je morala spopasti z marsikatero leksikalno rariteto, tako angleško kot slovensko), a naj bo za splošni vtis dovolj zadnji odstavek iz pisma z dne 2. decembra (torej dan kasneje, kot je pisal tisto izgubljeno in zdaj najdeno pismo): »Nora, moja zvesta draga, moja lepooka malopridna šolarka, bodi moja kurba, bodi moja ljubica, in to tako zelo, kot sama hočeš (drkačica moja sladka! kurbica moja prefukana), a zmeraj moja lepa divja roža v živi meji, moja temno modra roža, z dežjem prepojena!«
Ta dvojnost »lepooke« in »malopridne« šolarke, »kurbice« in »divje rože« prihaja na dan tudi v nekoliko komičnih oblikah, vsaj za oddaljeni pogled. Ko Nora želi, da bi ji njegova sestra prinesla v Trst spodnje perilo, se Joyce tej nameri upre, ker ne mara, da bi se tega perila dotikal še kdo drug razen njega. In ob priložnosti, ko ju bo prijatelj obiskal v Trstu, ji naroča: »Spravi v red stanovanje in glej, da klavirja ne bodo odpeljali in da boš primerno oblečena,« že v naslednjem dahu pa ji pravi: »Vodi me, svetnica moja, angel moj ...«.
O ljubosumju
Mitja Čander je dal svojemu zares odličnemu eseju naslov Ljubosumnost. Ta je vsaj z Joyceove strani nedvomno obstajala, vendar je razsežnost čustva, ki jo imenuje ta beseda, bistveno premalo za kompleksno razlago razmerja med pisateljem in njegovo »svetnico«.
Toliko bolj, ker je ta, kot vemo, tudi sublimirana v junakinji romana Ulikses. Bolj kot za ljubosumje, ki je čustvo posesivnosti, gre pri Joyceu za napor usklajevanja: najprej dveh različnih in vendar sorodnih duš, nato pa še obeh duš s telesom(a). Sicer pa v tej smeri – ki ni tako enosmerna, kot lahko pokažemo na tem omejenem mestu – razmišlja tudi Čander, ki proti koncu zapiše: »Ljubosumnost je lahko tudi vzvod razgibanega procesa, mehanizem, v katerem se zrcalita nad vsem dvomeča zavest in hkrati volja po preboju onkraj hromečih okvirov, gnanost za novimi, bolj rodovitnimi legami. Kar razžira, lahko tudi utrjuje.« – Seveda interpretacij razmerja v tem napornem paru ne manjka, a ena od zanesljivejših je nedvomno ta: kar je Joyce razdiral, je z Norino pomočjo vedno znova tudi obnavljal. On je umrl leta 1941, ona deset let kasneje.
|
|
