Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 20 Feb 2008 08:45 Naslov sporočila: Haruku Murakami |
 |
|
To je pa pisatelj, čigar knjige sem navdušeno prebiral oziroma prebral vse njegove knjige, prevedeno v slovenščino, lansko leto.
Haruki Murakami, optimist, ki ga zanimajo le tragični značaji
Haruki Muarkami (1949) je ta hip v tujini najbolj prevajan japonski pisatelj. Nekaj let je imel v Tokiu džezovski lokal, kasneje se je z ženo preselil v ZDA. Po letu 1995 se je vrnil domov, kjer si je s številnimi romani pridobil ugled in priljubljenost. S svojimi univerzalnimi zgodbami in temami nagovarja vse ljudi, ne glede na to, na katerem koncu sveta živijo. Njegov zaščitni znak sta humor in surrealizem, ki razkrivata odtujenost in osamljenost, hrepenenje po ljubezni, in s katerima je pritegnil bralce na Japonskem in po vsem svetu.
Se Japonci in Evropejci zelo razlikujemo?
Da uporabljamo drug jezik in drugo valuto seveda vem, po pravici povedano pa ne vem, kako se glede na države razlikujeta način razmišljanja in občutenja. S tem, da na ravni ideje iščemo razlike, po mojem mnenju ničesar ne pridobimo. Jaz seveda najprej kot Japonec določim glavne junake in osebe, potem pa si vzamem kar nekaj časa za pripovedovanje zgodbe. Liki s časom dobijo vse več osebnih lastnosti, hkrati pa postajajo vse bolj univerzalni. In če hkrati v zadostni meri iščemo individualnost in univerzalnost, ponavadi ni nobenega občutka neustreznosti, ne glede na to, iz katere države ta oseba prihaja. Samo ozadje je drugačno. Mene ne zanima, od kod so te osebe. Zanima me le, ali so te osebe ‘bližnji ljudje’.
Leto dni po izidu Norveškega gozda je bilo prodanih kar 17 milijonov izvodov te knjige! Za svoja dela ste prejeli številne japonske in mednarodne literarne nagrade. Po celem svetu ste prodali na milijone knjig ... Katere ugodnosti, ki jih prinaša slava, cenite?
Meni je všeč mirno življenje, zgodaj grem spat in zgodaj vstanem, sem običajen človek, ki vsak dan pridno dela, in v resnici ne vem, na kaj mislite, ko omenjate ‘slavo’. Rad pišem stavke in zgodbe in sem vesel, da sem poklicni pisatelj, spremljajoče kričavosti pa ne maram. V prostem času rad tečem, poslušam glasbo in prevajam, ne maram pa televizije, volilnih govorov, karaok in jedi iz notranjih organov.
V Kafki na obali spoznamo g. Nakato, ki se zna pogovarjati z mačkami. Prav on je najlepši primer pregovora ‘Če Bog zapre vrata na eni strani, odpre okno na drugi’. Je živahen, čeprav čuden, očitno izmišljena oseba, a hkrati tako resničen! Kje dobite navdih za take osebe? V bližnji trgovini ali le v svoji domišljiji?
Za pisatelja je uporaba domišljije najpomembnejše dejanje. Če ne bi več mogel svobodno uporabljati domišljije, pisanje romanov ne bi imelo več nobenega smisla! Zato pri pisanju kar se da svobodno uporabljam domišljijo, ki jo imam v sebi. Za to pa je potrebna tudi fizična moč. To je delo, ki zahteva veliko energije. Res pa je, da samo domišljija ni dovolj, na mestu samem ji je treba dati obliko in jo preoblikovati v stavke. Zato je seveda potrebna tehnika. To pomeni, da objamemo neke vrste norost, se soočimo z njo, in vztrajno nadaljujemo, dokler je to razumno in praktično. Je to težko? Je, ampak ko enkrat v sebi vzpostavimo tak sistem, postane to početje na nek način zabavno.
Prek svojih del nagovarjate globalno občinstvo. Vsi smo (včasih) odtujeni, osamljeni v želji po ljubezni ... Se res da vsa te negativne občutke preseči le z odnosom ‘moj kozarec je vedno napol poln in nikoli napol prazen’?
Namen romana je orisati čustva, negativna ali pozitivna, in to je treba storiti natančno. Natančno in na način, ki ga drugi ne poznajo, orišem lik in zgradbo. In bralec ob teh opisih reče: "Ja, ja, tako je", če je ta čustva ali občutke že izkusil. Reče pa lahko tudi: "A tako, tudi tak način čutenja obstaja", kadar se novim občutjem čudi. Dokler na ta način obstajajo čustva, ki jih poznamo, in dokler obstaja presenečenje, ni tako pomembno, ali gre za negativna ali pozitivna čustva. Poudarjam, v romanu sta potrebna ‘sočutenje’ in ‘začudenje’. Vse ostalo bo že kako. Ni tako pomembno.
Ob številnih japonskih in mednarodnih književnih nagradah ste bili leta 2006 dobitnik nagrade Franza Kafke. Ali ima za vas kakšen poseben pomen?
Franz Kafka je eden od pisateljev, ki jih imam rad in jih spoštujem, zato sem bil zelo vesel, ko sem prejel to nagrado. Pa še Prago sem lahko obiskal ...
Zakaj ponavadi ‘vemo, kaj je narobe, ne vemo pa, kaj je prav in kaj hočemo’? To je motiv iz vaših romanov, ki se mi zdi zelo močan. Ali gre za univerzalno bolezen?
Mogoče je to ravno obratno od vaše trditve, ampak jaz kar dobro vem, kaj hočem. To je ‘mir v duši’. Ga je pa zelo težko doseči. Ne vem dobro, zakaj je temu tako in kje so ovire. Mogoče pišem romane, da bi to ugotovil. Zato ne bi bilo nič narobe, če me opredelite kot ‘optimista, ki ga zanimajo le tragični značaji’.
Za Svet knjige je spraševala Suzana Jeklic,
odgovore iz japonščine prevedla Barbara Rovan.
"Najbolj razburljiv in privlačen aspekt Murakamijevih del je, da ponavadi od celote bralec dobi veliko več, kot obljubljajo njeni posamezni deli. Upirajo se definiciji, a izražajo nekaj neizrekljivega, živijo življenje zunaj njih samih." Julie Myerson, Daily Telegraph
Dubravka Poljak 19.12.2007
|
|
