Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Feb 2008 22:55 Naslov sporočila: Mančina Čudežna učilnica |
 |
|
O, tole sem pa malo prej našel na svojem kompu 
Kar nisem mogel verjeti svojim očem 
Čudežna učilnica
(domišljijski spis)
Pred davnimi časi je star zidar sezidal za tiste čase zelo moderno in razkošno učilnico.Vendar pa njena lepota ni bila vse. Ko je v učilnico vstopil ravnatelj, je to tako očaral (namreč zdel se ji je tako simpatičen), da mu je izpolnila vse kar si je želel. Pa naj bo dobro ali slabo. Ravnatelj je bil na pogled prijazen, ko pa presediš v klopi prvo uro z njim, vidiš, da je dokaj hudoben.
Bil je deževen dan, sedmega v mesecu pa se je za mladino začela šola. Že mesec prej so učencem sporočili, kje in katera bo ta razredna učilnica.Vsi so se veselili šole in kar dan prej prišli pogledat učilnico. Skozi okno so videli le nekaj pisanih sten, ki so bile cele porisane in vseh sedem klopi za vse učence. Ker pa je bil ta dan nenavaden in so v preteklosti za en dan spremenili uro, je napočil trenutek, ko so učenci vstopili v učilnico. »Khm, no, učenci, jaz sem vaš razredni učitelj, profesor kemije in tudi ravnatelj te šole. Ko vstopim v ta razred vedno vstanite!« se je predrzno smehljal učitelj. Ker učenci s seboj niso imeli ne knjig ne zvezkov, je enemu od sedmih na hrbet privezal sramotilnega osla. »Te stene v učilnici vas bodo izučile, hahaha!« Začela se je norišnica. Obrnil jih je priti mavričnih stena, proti velikemu narisanemu nosu.
Vsem se je bledlo.Gledali so v stene s polno grafiti. Eden od otrok je padel iz stola na tla, vendar na učiteljevo željo. Kar si je v tem prostoru zaželel, se je to tudi zgodilo. Deček je stokal: »Profesor, grem lahko domov?« »sram naj te bodi, mulc. Kako si sploh upaš kaj takega vprašati?« A učilnici so se otroci zasmilili in sklenila je, da jim pomaga.
S vso svojo silo je otroke vlekla proti vasi v kateri so živeli. Ravnatelj je učence pridržal tri ure več kot je bilo predvidevano. Na koncu pa so le prišli do svojih hiš.
»Kod ste hodili, mulci? Večerja čaka! Saj niste imeli razrednih pogovorov?« Mulci so odgovorili: »Imamo čudežno učilnico in zelo hudobnega profesorja. Ta nas je zadržal tri ure več kot je bilo predvidevano! A nas je neka sila vlekla proti vratom in naravnost domov!« »Skupaj z očeti se bomo pogovorile s to osebo.«
Naslednji dan so matere in očetje res šli do ravnatelja. Učilnica jim je to odsvetovala tako, da je vrtela svoje tri čudežne nosove okoli njih. Tega pa seveda niso opazili. Stopili so do profesorja in ga ozmerjali. Ta pa si je želel, da bi jih vse butalo ob stene. Učilnica pa ni hotela biti nič več nesramna do nedolžnih ljudi, zato se je njegovi želji uprla. Ni storila tega, kari si je želel. »Kako pa to, da ste včeraj zadržali naše otroke? Mar vam nič ne pomeni, da so jedli hladno večerjo? se oglasi eden od očetov.
“Ti učilnica, zavrti svoje stene in poslikave okoli njihovih rok! Zveži jim jih! Ustreži mi!” Nato pa je kar sam zbežal iz vasi, kjer je stala šola in se nikdar več ni vrnil.
Učilnica stoji še danes v osnovni šoli Trnovo. Matere, očetje pa tudi sinovi pa so srečno živeli še dolgo časa. Morda pa živijo še danes!
Manca Bizjak 5.a
|
|
