Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 18 Jan 2008 00:51 Naslov sporočila: Prešeren |
 |
|
Nelektorirano in nepopravljeno 
1. Za začetek naj vas vprašam kako se počutite sedaj, ko imate za seboj že kar nekaj pesmi in kar nekaj pesniških izkušenj?
Počutim, se zelo dobro, najbolj pomembno pri vsem tem pa je, da sem se v vsako pesem posebej vživel in sem vsaki namenil toliko časa, kot je potrebno. Vendar, nekaterih mojih pesmi, ki sem jih napisal cel zvezek in sem v njih vložil veliko truda ni več, moral sem jih namreč zažgati.
2. Zakaj pa ste jih zažgali oz. zakaj ste jih morali zažgati?
Dal sem jih v oceno Jerneju Kopitarju, ki je v bil v tistem času dvorni bibliotekar in cenzor, ko je pesmi prebral mi je svetoval naj jih pustim nekaj časa pri miru, nato pa naj jih uničim, no in tako je tudi bilo.
3. Kakšni pa ste bili v otroštvu, ste že takrat kazali kakšen talent za pesništvo ali je to prišlo samo od sebe?
V otroštvu nisem preveč razmišljal o pisanju pesmi. Že pri osmih letih sem namreč moral zapustiti rodno vas Vrbo na Kranjskem, kamor sem se potlej vračal le še med počitnicami. Šel sem namreč v župnijo, kjer me je stric Jožef poučeval dve leti, nato sem se vpisal v normalko, v Ribnici na Dolenjskem kjer sem z odličnim uspehom šolal vse do pomladi l.1812, nato pa sem se prepisal v 3. razred normalke v Ljubljani. Od l.1813 do l.1819 sem obiskoval gimnazijo v Ljubljani.
4. In kam ste šli naprej, za kateri poklic ste se šolali?
No, najprej sem se vpisal na študij filozofije v ljubljanskem liceju, nato pa sem l.1821 na Dunaju opravil tretji letnik filozofije, ki je pogoj za vpis na študij prava. No in zako sem se l.1822 vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. V tem času so vzklile tudi moje prve pesmi, npr. Zarjovena d'vičica- moja prva pesem, tako sem se tudi resneje začel ukvarjati s poezijo. L.1927 pa sem dokončal študij prava.
5. Kdaj pa je izšla vaša prva pesem ?
Izšla je l.1927, januarja v časopisu Ilisrski list, pravzaprav ni izšla tam moja čisto prva pesem temveč pesem z naslovom »Dekletom«.
6. Kaj pa ste počeli poleg pisanja pesmi, kdaj je nastopila vaša prva služba?
No, v moji družini so si zelo želeli, da bi postal državni uradnik, na koncu pa sem l.1928, ko sem opravil vse formalnosti bil promoviran za doktorja prava. Nato pa sem se še istega leta zaposlil kot praktikant pri advokatu dr. Leopoldu Baumgartnu. Delal pa sem tudi kot pravnik pri ljubljanski davčni upravi.
7. Dr. France Prešeren, ste se mar kdaj v vsej tej zmedi in šolanju, pisanju in vsem tem uspeli in imeli čas zaljubiti?
(smeh) Oh, da seveda. Pa še kako, kot vsi mar ne? No nekjakrat sem bil zaljubljen, nekaj časa sva si bila blizu tudi z Marijo Johano iz Gradca, vendar sem se nato l.1833 zelo zaljubil v Julijo Primic. Ki sem ji namenil tudi dve pesmi »Sonetni venec« in »Gazele«.
8. Kje pa ste srečali svojo ljubezen?
Srečala sva se v prelepem Trnovem l.1933, no pravzaprav v Trnovski cerkvi.
9. Se je vajina ljubezen kdaj uresničila?
Na žalost ne, on je bila hči bogate trgovke in se sploh ni menila zame. Čeprav me je ljubezen do nje zelo zaznamovala. Vendar sem nato spoznal Ano Jelovšek, s katero sva dobila tri nezakonske otroke.
10. Verjetno imate veliko prijateljev, ali izvirajo iz pesniškega sveta?
Da, no imam nekaj prijateljev, vendar so na žalost ravno tisti najboljši že umrli. Moj nekoč zelo dober prijatelj je bil Matija Čop, ki me je pri vsem podpiral in mi pomagal, a je na žalost že l. 1834 utonil pri kopanju v Savi. Moj zelo dober prijatelj pa je bil tudi Poljak Emil Korytko, ki je na žalost umrl zaradi tifusa.
11. Veseli vas pesništvo in pisanje pesmi, pišete namreč balade, napitnice in ljubezenske pesmi. Izšle so tudi vaše »Poezije«.
Da izšle so decembra l.1846, čeprav je letnica na njih 1847.
12. Pravite, da radi pišete pesmi, zakaj pa ste se potem odločili za poklic pravnika?
Takrat sem bil še zelo mlad in pravo me je veselilo, tudi moji starši so želeli, da postanem pravnik. Čeprav sem se začel ukvarjati s poezijo sem se še vseeno posvečal pravu in ostal pravnik. Vendar zelo rad pišem pesmi in upam, da si me bodo ljudje zapomnili tudi po moji smrti ter, da bodo prepevali moje pesmi in se ob njih veselili.
INTERVJU S FRANCETOM
PREŠERNOM
1. KAJ LAHKO POVESTE O VAŠEM ROJSTNEM KRAJU?
Vrba ni bila le vasica kjer sem preživel večino svojega otroštva, temveč tudi moj navdih za pisanje, ko sem jo zaradi študija zapustil. Posvetil sem ji pesem Vrba v kateri opisujem svojo ljubezen do rojstnega kraja.
2. STE BILI V ŠOLI USPEŠNI?
Že kot otrok sem kazal izjemno nadarjenost, zato so me poslali v šolo. V ljudski šoli v Ribnici sem bil odličnjak in zato zapisan v zlato knjigo.
3. ODREKLI STE POKLICU DUHOVNIKA, ZAKAJ?
Torej, moja mati Mina je želela, da bi postal duhovnik. Žal mi je da sem jo razočaral, vendar me je nekaj vleklo k odvetniškemu poklicu. Leta 1828 mi je to tudi uspelo. Razglasili so me za doktorja prava, in kmalu sem začel delati kot odvetniški pripravnik.
4. STE BILI KDAJ NESREČNO ZALJUBLJENI?
Da. V Trnovski cerkvi sem jo zagledal. Bila je ljubezen na prvi pogled. Toda Primičeva Julija je bila zame nedosegljiva. Nisem bil bogat, niti dovolj dober zanjo. Bila je moj največji navdih zato sem ji napisal sonetni venec. Upanje, da bi vzbudil zanimanje je bilo prazno.
5. JE BILA JULIJA VAŠA EDINA LJUBEZEN?
Ne, ni bila. Toda nikoli nisem nehal upati, da bi me vzljubila. Po neuresničeni ljubezni do Julije sem se zaljubil v Ano Jelovšek s katero sva imela 3 nezakonske otroke. Vse tri je dala v rejo kar je povzročilo veliko razpoko med nama. Razmerje z njo je zelo vplivalo na moje življenje.
6. KDAJ STE SE PRVIČ POJAVILI V JAVNOSTI?
Hm…šele leta 1827. I Ilirskem listu sem objavil pesem "dekletom". Pesem, ki sem jo napisal opisuje Zaliko, ki sva jo s prijateljem Andrejem videvala v Dolenčevi krčmi. Ni se menila zame.
7. KAKO JE ČRKARSKA PRAVDA VPLIVALA NA VAŠ PESNIŠKI ZBORNIK KRANJSKA ČBELICA
Čbelico je urejal Miha Kastelic. Izšla je petkrat, prvič leta 1930 in nato vsako leto ena, do leta 1934. Peti zvezek je zaradi cenzure oz. črkarske pravde in zamere, ki sem jo imel s Kopitarjem, izšel šele leta 1848.
8. KAJ JE BIL VAŠ NAVDIH, KO STE PISALI KRST PRI SAVICI?
To pesnitev sem posvetil izgubi svojega najboljšega prijatelja, Matija Čopa. Zelo je vplival name, saj sem se pod njegovim vodstvom usmeril v uporabo romantičnih pesniških oblik. Spoštoval in usmerjal me je, predvsem pa razumel. Umrl je med kopanjem v reki Savi.
9. KAJ VAM POMENI LETO 1835?
Bilo je moje najbolj črno leto. Umrl je stric Jožef, edini, ki me je v družini podpiral. Isto leto se je zaročila Julija ter se kmalu zatem poročila. Po teh nesrečnih dogodkih sem se zatekel k alkoholu. Ni bilo več poti nazaj.
10. KATERA OD VAŠIH PESNITEV VAM JE NAJBOLJ VŠEČ?
Težko bi katero izpostavil. Še najbolj sta mi pri srcu Sonetni venec in Vrba, saj pesmi opisujeta mojo največjo ljubezen ter moj rojstni kraj. Vse ostale pesmi pa so mi enakovredne, saj me vsaka od njih spominja na določeno obdobje v mojem življenju.
HVALA ZA ODGOVORE IN ZA ČAS, KI STE MI GA POSVETILI.
INTERVJU-DR. FRANCE PREŠERNOM
KJE STE SE RODILI?
DR. PREŠEREN: RODIL SEM SE KOT TRETJI OTROK MINE IN ŠIMNA PREŠEREN V VRBI.
KDAJ STE ZAPUSTILI VRBO?
DR. PREŠEREN: PRI OSEMNAJSTIH LETIH, VENDAR SEM SE VRAČAL MED POČITNICAMI. PRESELIL SEM SE K STRICU JOŽEFU, KI ME JE DVE LETI SAM POUČEVAL, NATO PA ME JE VPISAL V REALKO.
ALI LAHKO POVESTE KAJ VEČ O ŠOLANJU NA REALKI?
DR. PREŠEREN: BIL SEM NADARJEN IN MED NAJBOLJŠIMI UČENCI. BIL SEM VPISAN TUDI V ZLATO KNJIGO.
KDAJ STE SE ZAČELI POGLOBLJENO UKVARJATI S POEZIJO?
DR. PREŠEREN: S POEZIJO SEM SE POGLOBLJENO ZAČEL UKVARJATI NA DUNAJU, KJER SEM ŠTUDIRAL. PREUČEVAL SEM VSA DELA, OD ANTIKE DO ROMANTIKE.
KDAJ STE SPOZNALI JULIJO, ZA KATERO JE BILO NAMENJENIH TOLIKO PESMI?
DR. PREŠEREN: JULIJO SEM SPOZNAL LETA 1833. BILA JE PRELEPA, MLADA IN KRHKA DEKLICA IZ BOGATE DRUŽINE. LETA 1835 SE JE ZAROČILA ZARADI UKAZA NJENE MATERE, KI ME NIKAKOR NI PRENAŠALA.
KATERO JE BILO VAŠE NAJHUJŠE LETO V ŽIVLJENJU IN ZAKAJ?
DR. PREŠEREN: LETO 1835. UMRL MI JE STRIC JOŽEF, KI ME JE CELO ŽIVLJENJE PRED TEM PODPIRAL, JULIJA SE JE ZAROČILA, NAJHUJŠE OD VSEHA PA JE BILA SMRT MATIJE ČOPA. BIL JE DOBER PRIJATELJ, MOJ MENTOR, VEDNO POLN ZNANJA IN ŠIRINE.
KAKO STE ZA ČRNIM LETOM 1835 NADALJEVALI SVOJE ŽIVLJENJE?
DR. PREŠEREN: PROBAL SEM SE POSLOVITI OD UPANJA, DA ME BO JULIJA KDAJ SPREJELA V SVOJE SRCE IN ME KDAJ ZARES LJUBILA. LETA 1836 SEM SPOZNAL ANO JELOVŠEK. LETA 1939 SE JE VRNIL MOJ VRSTNIK IN PRIJATELJ ANDREJ SMOLE. ZADNJA LETA JE ŽIVEL NA DOLENJSKEM. NEKAJKRAT SEM GA OBISKAL. KMALU ZA TEM GA JE NA PRAZNOVANJU LASTNEGA GODU ZADELA KAP IN JE UMRL V MOJIH ROKAH.
OMENILI STE ANO JELOVŠEK. KDO JE PRAVZAPRAV BILA?
DR. PREŠEREN: ANA JELOVŠEK ME SPRVA NI PRITEGNILA. POZNEJE SE JE MED NAMA RAZVILA ZVEZA. SPRVA SEM NEKAKO UPAL, DA BOM IMEL DRUŽINO Z NJO IN SE BO MOJE ŽIVLJENJE UMIRILO IN SPREMENILO NA BOLJŠE. IMELA SVA TUDI TRI NEZAKONSKE OTROKE.
BILI STE VEDNO BOLJ ZNANI PO GOSTILNIŠKIH PRIGODAH. KAJ NAJ BI TO POMENILO?
DR. PREŠEREN: DELAL SEM PO SEDEM UR, DA SEM LAHKO DVE URI PIL. V GOSTILNI PRI STARI METKI SEM SPOZNAL JERICO PODBOJ, V KATERO SEM SE ZALJUBIL IN JI POSVETIL NEKAJ PESMI. JERICA ŽAL NI KAZALA ZNAKOV NAKLONJENOSTI DO MENE IN SE JE POROČILA Z NEKIM ANGLEŽEM.
KAKO STE KONČALI SVOJE ŽIVLJENJE?
DR. PREŠEREN: BOLEHAL SEM ZA CIROZO JETER. NESREČNO ŽIVLJENJE, ALKOHOL. POKONČALA STA ME. ZADNJE SVOJE DNI SEM BIL BREZ »FICKA«. DENAR SEM BIL DOLŽAN MNOGIM LJUDE. ANI IN OTROKOM NISEM MOGEL NIČESAR ZAPUSTITI. V OPOROKI SEM OTROKE PRIZNAL ZA SVOJE. UMRL SEM V KRANJU OSMEGA FEBRUARJA LETA 1849. IN SEDAJ SEM TU, V NEBESIH.
Pogovor s Prešernom: Neuslišana ljubezen
Zazrla sem se v njegov brezizrazni obraz. Bil je brez kakršnihkoli čustev. Siv in prazen. Toda pogled…
»Ali je bolelo? Mislim-ta neizmerna ljubezen-ali je bolelo?« sem prekinila tišino, ki je vladala v prostoru. Njegove oči so začele begati po prostoru. Sledila sem njegovemu pogledu. Police, polne prašnih knjig, visoki stebri iz temnega marmorja. Ustavil se je na veliki sliki z debelim, lesenim in skoraj malo kičastim okvirjem, na kateri je bil naslikan ljubezenski prizor. Moški na sliki je objemal damo, katere obraz je žarel od ljubezni. Bila sta srečna in polna nežnosti.
»Kaj misliš?« mi je vrnil vprašanje.
Še nekaj časa sva bila tiho, zatopljena vsak v svoje misli, nekje v ozadju je tiktakala stara stenska ura, nekje daleč pa so tudi pele nočne ptice. In nato je začel:
»Ja, bila je moja neuslišana ljubezen. Prvič sem jo srečal v trnovski cerkvi. In ko sem jo srečal, sem potem kar prihajal tja in jo opazoval in ni mi bilo važno, kaj se dogaja okoli mene, središče je bila zame Julija, vse ostalo je bilo v megli. In sem jo poizkušal nekako pritegniti, saj sem jo, dobil sem pozornost od nje, na žalost pa mi ljubezni ni vračala. Ja, tako sem čutil: ljubil sem jo. Bila je moja mlada, krhka gospodična iz bogate trgovske družine, ni me marala, bil sem preubog, odločila se je raje za bogataša, nekega Jožefa. Rodila mu je pet otrok. In lahko si predstavljaš-ne, pravzaprav si ne moreš-kako sem si želel da bi teh pet otrok rodila meni. Moja ljubezen do nje je usodno zaznamovala moje življenje in delo , to lahko vidim sedaj. Bila je moja muza,gromozanski navdih za moje pesmi. Sčasoma sem se kar privadil k temu, da je bila zame nedosegljiva, pravzaprav mi je postalo to neskončno hrepenenje po njej že skoraj všeč. Pesmi so se kar ulivale iz mene, toliko čustev, toliko različnih misli. Večinoma je šlo seveda za ljubezenske pesmi, katerih nastanek je bil njena krivda. To je bilo to. Moja ljubezen. Neuslišana ljubezen. In, o Bog, ko po vsakem takem globokem razmišljanju še malo pomislim… Če bi imel malo več denarja, verjetno… Če bi prihajal le iz malo manj revnejše družine…«
Tišina… Povesil je pogled in se zastrmel v tla. V nekem trenutku sem se počutila kot idiot. Vstala sem, da bi stopila do njega, a mi je korak zastal. Tedaj je skozi visoka, ogromna okna mogočne zgradbe posijala sončna svetloba.
»Iti bom moral,« se je oglasil.
»Ja, sonce je že vzšlo,« sem se strinjala.
»Zbogom, dekle.«
»Jutri mi povej nekaj o Matiji Čopu, boš?«
»Oh, še ena zgodba z žalostnim koncem!« Odkorakal je.
In zbudila sem se iz spanca, katerega sanje so bile nadaljevanje sanj prejšnje noči, uvod v naslednje. Spoznavam življenje najpomembnejšega slovenskega pesnika.
|
|
