Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 13 Okt 2007 09:56 Naslov sporočila: Doris Lessing |
 |
|
Zlato pero Doris Lessing
Delo, Sobotna priloga, 13.10.2007
Pisanje enkomijev je nehvaležno početje, sploh če sovpada z glavnim tokom globalnega medijskega šuma ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo, verjetno najbolj oglaševane in tudi kontroverzne literarne nagrade vseh časov. V tem trenutku je duhovito kapriciozno zmrdovanje nad odločitvijo švedskih akademikov v slogu Marcela Reich-Ranickega in drugih kritiških arbitrov ali institucionaliziranih literarnih korifej najbrž bolj učinkovito od slavilnega petja, ne glede na to, ali je zunanji povod za eksotične pomisleke (domnevno) diskutabilna kvaliteta avtoričinih številnih in odmevnih del ali pa nenavadna zapoznelost priznanja. Nagrada tokrat res ni »odkrila« svetovni javnosti neupravičeno manj znanega, visokokvalitetnega avtorja oziroma avtorice, kajti plodovita in še vedno pišoča sedeminosemdesetletna britanska pisateljica Doris Lessing (najstarejša od vseh nagrajencev in nagrajenk doslej) se uvršča med najvidnejša imena britanskega romanopisja druge polovice dvajsetega stoletja. Toda njena slava daleč presega okvire anglofonega kulturnega prostora, o čemer pričajo številni prevodi njenih del v tuje jezike – trije romani so bili prevedeni tudi v slovenščino: Generalka za pekel, 1971 (Mladinska knjiga, 1980), prvenec Trava poje, 1950 (Mladinska knjiga, 1987) in Zlata beležnica, 1962 (Cankarjeva založba, 1996), pred izidom pri založbi Didakta pa je že četrti, Kleft, 2007 – in delno gotovo tudi nagrade, ki jih je za svoje umetniško delo skoraj večkrat dobila v tujini kot doma. Toda za objektivno presojo avtoričinega odmevnega opusa in kritično analizo mesta ter vloge v literaturi našega sveta in časa je dva dni po nagradi gotovo prezgodaj, pa tudi mesto najbrž ni pravo. Naj bo pričujoči zapis torej predvsem izkaz dolžnega spoštovanja tako zelo britanski, hkrati pa povsem kozmopolitski pisateljici, pa tudi vabilo k intenzivnejšemu premišljevanju o tem, kako nas njeno delo nagovarja v našem današnjem trenutku – kljub vsej njegovi efemernosti, v slovenskem kulturnem prostoru in času, na tem planetu, ki drsi skozi tišino.
Njena biografija je prava postkolonialna epopeja. Rodila se je 22. oktobra 1919 angleškima roditeljema v Kermanšahu (današnji Iran). Oče je bil vojni invalid, po poklicu pa bančni uslužbenec, ki si je leta 1924 kupil posestvo v tedanji britanski koloniji Južni Rodeziji (današnji Zimbabve) in se tam naselil z družino. Pisateljica se je šolala v katoliški srednji šoli v Salisburyju (danes Harare), a jo je pri štirinajstih zapustila in za vedno prekinila svoje formalno šolanje. Z branjem se je izobraževala sama, po nekaj večernih tečajih pa se je zaposlila kot tajnica in stenografistka, se tik pred vojno, leta 1939, prvič poročila, rodila sina in hčer, se kmalu ločila in oba otroka prepustila moževi oskrbi. Zatem se je vnovič zaposlila in začela delovati v rodezijskih radikalnih političnih gibanjih, laburistični stranki ter sodelovati z marksističnimi političnimi skupinami. Iz tega časa so tudi njene prve literarne objave.
V krogu političnih somišljenikov je spoznala Gottfrieda Lessinga, svojega drugega moža. Po rodu je bil Žid, njegova družina je pred rusko revolucijo iz Sankt Peterburga pribežala v Nemčijo, od koder je zaradi svojega rodu in političnega prepričanja zbežal pred nacizmom in se po vmesnih postajah in spletu različnih okoliščin znašel v Afriki. Ker so Britanci stopili v vojno z Nemčijo, mu je kot nemškemu državljanu grozilo preganjanje, pred katerim ga je delno ščitila poroka z britansko državljanko, ki pa je povzročala težave njej. A tudi njun zakon, v katerem se je rodil sin, se je razdrl, bivša zakonca sta že leta 1949 ločeno zapustila Afriko in odšla v London, kjer je Doris Lessing, ki je obdržala otroka, leto zatem objavila roman Trava poje. Svoja afriška leta do odhoda v London je mnogo kasneje popisala v prvem delu avtobiografije Pod mojo kožo (1994).
Roman je postal uspešnica in je avtorici, ki odtlej živi v Londonu, omogočil preživljanje s pisateljevanjem. Južno Afriko je spet obiskala leta 1956, a je bila zaradi svojih levičarskih pogledov (od 1953 do 1956 je bila celo članica angleške komunistične partije, ki pa jo je prav tega leta samoiniciativno zapustila) razglašena za nezaželeno osebo. Toda ostala je levičarka in angažirana politična radikalka, aktivna tudi v kampanji za jedrsko razorožitev. Konec šestdesetih se je oddaljila od marksizma in okrepila dvom o lastnih ateističnih, naprednjaških in racionalističnih pozicijah. Zanimala jo je jungovska in Freudova psihoanaliza, vendar tudi Laingova antipsihiatrija, odprla se je tokovom duhovne misli in arabski mistiki, naukom Idriesa Shaha in sufizmu. V osemdesetih je bila izrazito kritična do komunizma in realsocializma, v devetdesetih odločno zavzeta za planetarne ekološke probleme. Predvsem pa je ves čas ostajala plodovita literarna ustvarjalka epskega dometa in zamaha.
Z naravno občutljivostjo in dosledno netoleranco do vsakovrstnih krivic se je kot »zakrknjena« humanistka in sprva utopična, nato pa vse bolj skeptična idealistka vedno oprijela holističnih principov; prek marksistične dialektike in njene dovzetnosti za heglovski vpliv je bilo pri njej vzpostavljeno primerno mišljenjsko ozadje, da je s svojo prozo tudi sama opravila transfer filozofske dialektike na psihologijo, kar je delno prispevek dvajsetega stoletja k razvoju zahodnoevropske misli, vsaj toliko pa tudi dosežek tako imenovanega »notranjega obrata« (inward turning) moderne proze in še posebej modernega romana.
Ko se je pozneje odvrnila od radikalnega levičarstva, pa je s svojo kritiko znanstvenega redukcionizma in racionalizma, podprto s kozmičnim misticizmom, še vedno vztrajala, da mora biti globalen vpogled v naravo in delovanje univerzuma opravljen prek individualnega notranjega samospoznanja ter v prvi vrsti emocionalno in ne le intelektualno.
Izšla je torej iz realizma in socialnega realizma, toda ob trku s kompleksnostjo problemov samorazumevanja subjekta in rasne, ženske oziroma spolne identitete, s krizo zavesti, ideologij in levičarskih političnih usmeritev ter zahodnoevropskega mišljenja sploh je najprej umetniško uspešno povlekla pogosto močno avtobiografsko realistično zasnovo skoz modernistični eksperiment. V sozvočju z misticizmom in morda tudi iz navdušenja nad Vonnegutom, s katerim se je konec šestdesetih osebno seznanila v ZDA, se je nato tudi sama lotila znanstvene fantastike. Lessingovi pripada vidno mesto v osrednjem toku britanskega povojnega romanopisja, tistemu torej, ki je ustvarjalno posvojil tako prvine (socialnega) realističnega pisanja kot eksperimentalnega poznega modernizma in v katerega se v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih uvrščata npr. John Berger in John Fowles. Njihove ustvarjalne težnje so v zadnji četrtini prejšnjega stoletja nadaljevali Julian Barnes, Salmon Rushdie, Martin Amis, Kazuo Ishiguro, Peter Ackroyd, Angela Carter, A. S. Byatt, Sara Maitland, Graham Swift in drugi; vsi ti so postali »oglaševani« tudi kot pisci britanske postmoderne metafikcije. Njihovi bleščeči dosežki so gotovo odvzeli nekaj bralske in poznavalske pozornosti neusahljivemu pripovedniškemu viru Lessingove v zadnjih dveh desetletjih, ko se je vnovič lotila že preizkušenih (avtobiografskih) tem iz zgodnejšega obdobja. A ta manko bo z reaktualizacijo in (prihajajočimi) novimi prevodi zlahka mogoče odpraviti.
Poleg romanov je Lessingova objavila več zbirk kratkih zgodb, ki govorijo o rasnih problemih in kulturnih protislovjih kolonialnega sveta ali obravnavajo psihološke teme, osebnostne krize, depresijo, zlome, več knjig esejev in drugih nefikcijskih del, nekaj dram in libretov (omeniti je treba zlasti njeno sodelovanje s Philipom Glassom), pesniško zbirko ter dva dela avtobiografije Pod mojo kožo, 1994, in Hoja v senci, 1997. Za zdaj pa se vendarle zdi, da ostaja Zlata beležnica eno njenih najuspešnejših, če že ne najboljših del. Hvalijo jo bralke in bralci, nad njo se v svojih razlagah navdušujejo strokovnjaki. Zaradi površnega povezovanja romana s feminizmom, ki je avtorico močno jezilo, je ponudila celo svojo samorazlago: zajeti je skušala britansko intelektualno in moralno klimo sredine prejšnjega stoletja z individualnega zornega kota sodobne umetnice, pisateljice v ustvarjalni krizi, ampak izjemno pomembna sestavina je tudi samorefleksija romana, ki s svojo formalno zgradbo in mozaično fragmentarnostjo simbolno uprizarja krizo konvencionalnega realističnega romana in je tako svojevrsten odsev njegove nemožnosti. Zlata beležnica je gotovo metafikcijski roman, saj ti niso postmodernistična, ampak mnogo starejša iznajdba. To pomeni, da od izkustva življenja, dejanskosti in sveta prehaja v metakomentar o pogojih in možnostih fikcije oziroma refleksijo o njeni naravi in nalogah. Toda hkrati je to tudi monumentalen prikaz disociacije subjekta in vratolomnega kontrapunkta različnih vidikov njegove duševnosti: roman o neverjetnem kaosu, ki obvladuje nevarna razmerja med seksualno in politično prakso ter umetniškim ustvarjanjem. Svoje bralke/ce brezkompromisno sooča z različnimi tipi diskurza: z literarno govorico oziroma njenimi mnogoterimi variantami, psihoanalitičnim in političnim diskurzom in diskurzom spolnih razmerij.
Prav mnoštvo diskurzov v romanu, ki je manifestacija ene osrednjih, če ne celo osrednje teme romana, razcepljenosti in samoodtujenosti sodobnega posameznika, je eden od mojstrskih dosežkov njenega avtobiografskega pisanja, poleg zavezanosti pomembnim temam in usodnim intelektualnim in moralnim dilemam našega časa seveda. In prav tu bi radi drzno upali na intenzivnejše resoniranje pisateljičinega opusa s sodobno slovensko literaturo ter njenimi pripovedniki in pripovednicami, da npr. nadarjeni v avtobiografskem spektru ne bi ostajali ujeti samo v spominske kompozicijske vzorce ali da bi si pri fikcijskem izmišljanju drznili seči »najviše«, tudi v najzahtevnejše intelektualne in ustvarjalske sfere izobraženske elite, namesto da se predvsem mojstrijo v sicer nesporno navdihnjenem diskurzivnem kreiranju marsikdaj socialno in materialno, predvsem pa duhovno brezupno pavperiziranih eksistenc …•
Alenka Koron, raziskovalka in bibliotekarka na inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU
|
|
