Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 05 Avg 2007 23:25 Naslov sporočila: Počitniško branje |
 |
|
Poletno branje
Nedelo, 05.08.2007
Zvok je na moč nenavaden. Nekakšna mešanica pof, plof in paf, pred tem pa kombinacija frfotanja in divjega šelestenja, kakor tik pred neurjem.
Miha vstane od prižganega računalnika in stopi k oknu. Odpira se na dvorišče, kasarniški poligon peska, asfalta in ožgane trave, a je seveda zaprto, zakaj zunaj je huda vročina. Že nekaj dni zapored, tako da se skoraj vsi sosedje hladijo z elektriko; njegovo malo domovanje je eno redkih, ki pod oknom nima bele kovinske škatle, iz katere vztrajno kaplja.
Še en psšš in paf! Do konca vznemirjen odpre okno in previdno pogleda navzgor. Previdnost je upravičena: iz stanovanja dve nadstropji više že frfota nekaj belega, razprostrtega. Frfota in se v prostem padu vrtinči v vetru, ki ga sámo ustvarja. Nagonsko umakne glavo, toda nenavadni izstrelek že leti mimo njega in trenutek pozneje z glasnim pof pristane na zemlji.
Kljub nevarnosti iz zraka se nagne skozi okno in pogleda na dvorišče. Na nepokošeni ogoleli trati leži kup vezanega papirja s platnicami, mehkimi, trdimi, kaširanimi. Knjige! se zdrzne, tik preden daleč mimo njega švistne novo leteče čtivo. »Adijo!« zasliši moški glas, preden obilje natisnjenih besed s prav nič umetniškim paf konča kakšen meter od papirnate gomile.
Le kaj se dogaja? pomisli skoraj prestrašeno. Vajen je, da z gornjih nadstropij prileti kakšna smet ali drobtina, kadar katera izmed sosed skozi okno strese kuhinjski prt. Ali da na lepem prinese oblak prahu, ko katera izmed skrbnih gospodinj čez miniaturni balkon stepa odejo. A da bi kdo skozi okno metal knjige, ne, tega v svojem petintridesetletnem življenju ne pomni.
Sam jih predvsem zbira, že dolgo, marljivo ko mravlja, da v njegovem petdeset in nekaj kvadratov malem stanovanju skoraj ni več prostora za še kakšno polico. Celo maloštevilna oblačila so zaradi obilja knjig na regalih, v omarah, omaricah, na policah in še po tleh precej utesnjena – a mu vendar nikdar ni prišlo na misel, da bi katero od knjig, pa naj bo še tako ubogo napisana, odnesel v zbiralnik za star papir, kaj šele da bi jo vrgel skozi okno, in to celo z demonstrativnim »Adijo«!
Sosedu se je verjetno skisalo. Morda od vročine, pomisli in se zgroženo vrne k računalniku. Vanj že od jutra niza vrstice brez ločil in velikih začetnic. Pravzaprav jih bolj pili kot niza: debelo uro se že muči z le dvema nerimanima stihoma iz petih in šestih besed. Spreminja jih in preobrača, nepravo zamenja z drugo, a ugotovi, da je bila prejšnja boljša, bolje zveneča, zato jo vrne, kjer je bila, in skrušeno obsedi: Ne, to ni to!
Po dramatičnem intermezzu z letečimi knjigami pa se sploh ne more več zbrati. Tudi zato, ker ga nehote razume prispodobično: tedne in tedne se ubada s pesniško zbirko, ki pravzaprav sploh še ni zbirka, saj je sestavil šele šest pesmi, in še od teh je delno zadovoljen le z eno – drugi pa knjigo, ki jim ni všeč, meni nič, tebi nič zalučajo skozi okno. Adijo! in zadeva je opravljena.
Shrani nedokončani dokument, delovno naslovljen Sence, no, pravzaprav sence, in ga zapre. Misel na knjige, ležeče na dvorišču, mu ne da miru. Najraje bi pri priči odšel dol in pogledal, kaj je v njih tako slabega, da je dobro kvečjemu za kratko frčanje in trd pristanek na pomendrani porumeneli trati. Je med knjigami morda kakšna, ki bi jo ljubeče pobral, očistil prahu in na naključno odprti strani našel misel, besedo, morda celo stih, ki bi mu odprl oči, zbistril misli in ga usmeril k pravemu cilju?
Do poznega popoldneva zbira pogum, da se odpravi ven. Pot v trgovino ni samo pretveza, kajti hladilnik je že precej prazen, čeprav tudi na njem počivata odprti, še neprebrani knjigi. Od daleč izpod čela kakor tat pogleduje k svojevrstnemu pristajališču papirja. Nezadržno ga vleče k njemu, a se mu ne upa približati. Niti nazaj grede ne. Šele ko se zvečeri in pošteno stemni, blizu desete je že, se po prstih odkrade na prazno dvorišče k padlim, težko ranjenim knjigam. Čez ramo se boječe ozre kvišku, a razen belih hladilnih škatel, iz katerih neslišno kaplja, in modrikasto prelivajoče se svetlobe na oknih ni ničesar. Nikogar.
Hlastno pograbi deset, dvanajst zavrženih knjig in jih peš, spet po prstih, odnese v svoje domovanje. Zadihan je, srce mu bije kakor na prvem zmenku. Kaj vendar počne? Čemu toliko tvega? Bo vse skupaj vredno napora, vznemirjenja in prečute noči? Odgovor je v tisoč in tisoč natisnjenih besedah, vzletelih, padlih, pozabljenih in kakor po čudežu vstalih od mrtvih.
|
|
