Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 17 Jun 2007 23:48 Naslov sporočila: Moje želje, upanja, bojazni |
 |
|
Moje želje, upanja, bojazni
Pon 18.06.2007
Ljudje vedno iščemo. Iščemo stvari, za katere mislimo in upamo, da so prave. Iščemo nekaj, kar bi osmislilo smisel, ki ga še nismo našli.
Stojim pri oknu spalnice. Oko počiva na zame neskončni cesti. Semaforji, odcepi, ob tako pozni uri morda še kakšen avtomobil ... Vsi mi nekaj pripovedujejo. Nekaj mi govorijo. Da je življenje kot cesta, da imamo mnogo navodil, veliko semaforjev in še več odcepov. In ko se taka razmišljanja porazgubijo v noč, zapiha veter. Odprem okno. Nežno piha, mi mrši lase in se izgubi v krošnjah dreves, za katere se zdi, da poskušajo ujeti zvezde in luno. In ko enkrat začneš doživljati vse to, ko dojameš, da nisi sam, čeprav se tako zdi … Takrat se ti utrne misel. Kaj je tvoja želja? Kaj je smisel tvojega obstoja? Zakaj živiš? Živiš pravilno? Boš izpolnil pričakovanja, boš prenesel ves pritisk tega sveta? V takih trenutkih se ti zdi, da je vse brez pomena. Da te nihče ne mara, da ne boš nikoli našel svoje želje … Da bodo ostale zgolj bojazni. In takrat … Takrat ti začne pokati srce v neizmerni želji po tem, da bi vse končal. Ker spoznam, da preprosto nisem dovolj močan za življenje. Da sem v resnici bojazen sam sebi. Toda ni slabo, če pogledaš nazaj. Na pot, ki si jo prehodil, prejokal in zmagal. Ima res smisel vse končati s pestjo tablet, skokom ali strelom? Zakaj ne bi mogel vztrajati in premagovati ovire … Morda zato, ker se bojim, da na cilju ne bo nič? Da ne bo nihče čakal name, da bodo vsi pozabili.
Tedaj se veter ustavi. Cesta je prazna, dejala je lahko noč. Zaprl sem okno. Morda sem zaprl nova vrata življenju, ki je pred menoj. Mogoče sem pa le pustil možnost, da ostanem. Da ne glede na to, da je težko, vztrajam. Čeprav padam, četudi solza rosi lice …, je jutri nov dan. Poln sonca in oblakov.
Devetošolec, OŠ Trnovo, Ljubljana
|
|
Napisal je CH 