Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 09 Apr 2007 22:28 Naslov sporočila: Ko umremo in naši atomi |
 |
|
Ko umremo, naši atomi živijo naprej
Tor 10.04.2007
Kaj se dogaja, ko umremo? Morda duša zapusti telo, živi naprej in se ponovno utelesi. A katero usodo izbere pred utelešenjem? Spomini ostanejo, morda tudi ne. Lahko izkušnje preteklega življenja pomagajo razumeti sedanjost? Morda je doktrina o reinkarnaciji zmotna. Je pravilen krščanski nauk o preživetju? Ob premišljanju o življenju, smrti in posmrtnem je malokdo ravnodušen, vendar večina pragmatično uživa življenje tu in zdaj, so pa tudi taki, ki jim je iskanje resnice o tem, ali je življenje eno samo ali jih je več, verovanje, filozofski konjiček ali celo znanstveno vprašanje.
DORA DEBELJAK: IZKUŠNJA, KI JE SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE
Vsekakor se marsikdo lahko sooči z dokaj nenavadnimi doživetji, izkušnjami in občutki, ki se ne vključujejo v običajne kalupe resničnosti in bi jih lahko razložili kot prebliske iz prejšnjih življenj. Ker pa se jih načelno ne da pojasniti z znanimi naravnimi zakoni, je utemeljeno vprašanje, ali gre res za to, kar se domneva.
»Morda sem včasih verjela v naključja, toda odkar sem izvedela za Irsko v tem življenju, vanje ne verjamem več,« razmišlja v knjigi Predah v gibanju mlada Dora Debeljak. »Ne spomnim se točno, zakaj sem na spletni klepetalnici izbralo njo, iz Bratislave, a od trenutka, ko sem ji povedala, da je tudi moji mami ime Jana, sva postali nerazdružljivi. Najino prijateljstvo je bilo eno tistih, za katera veš, da so se ti morala zgoditi, delili sva nepojasnjeno ljubezen do Irske. Potem so se pojavila razhajanja. Zdelo se mi je, da me bremeni dolg do nje, ki ga ne morem poravnati, če sem se še tako trudila, sva se sprli. Nisva se mogli raziti, kot da sva usodno zlepljeni – zdaj vem, da je bila v mojem prejšnjem življenju starejša sestra. Ko mi je sporočila, da se je preselila v Sligo na Irsko, je bil vzgib tako močan, da sem odpotovala za njo. Že na poti so se mi dogajale nerazumljive stvari. V tem življenju nisem bila nikoli prej na Irskem, čutila pa sem, da pot do Slige poznam, da sem jo že videla, in odštevala sem kilometre do doma. Ko sem se sprehajala po Strandhillu in odkrila keltsko pokopališče, sem se vračala na grob, za katerega sem vedela, da pripada mojim staršem iz nekega drugega življenja. Bila sem strašno zmedena. Ko sem zapuščala Irsko, sem čutila le, kot da mi nekdo spet odteguje moj dom.«
IZKUSTVENO PREVERJANJE
Zamisel o selitvi duš, torej krožnega vračanja v življenje, sega v peto stoletje pred našim štetjem. Do srede prejšnjega stoletja je bila stvar osebnega prepričanja, zdaj je ena od znanstvenih hipotez, ki naj bi pojasnjevala nenavadne pojave, denimo izkušnje bližine smrti in preteklih življenj.
»Znanstvenega preverjanja tega, ali nauk o reinkarnaciji drži ali ne, se je najbolj sistematično lotil dr. Ian Stevenson. Začel je zasledovati in raziskovati primere spontanega spominjanja preteklih življenj otrok,« pojasni raziskovalka Barbara Novak Škarja, soavtorica knjige Ali živimo le enkrat. Raziskal je več kot 3000 primerov spontanega spominjanja preteklih življenj otrok iz različnih dežel in kultur. Po njegovem mnenju so takšni spomini navzoči pri približno enem promilu otrok. Ugotovil je, da je večja verjetnost, da se spomini prenesejo v novo življenje, če se je prejšnje končalo nasilno. Pogosto imajo otroci tudi nenavadna rojstna znamenja ali prirojene telesne anomalije, ki ustrezajo usodni rani iz prejšnjega življenja, fobije, ki ustrezajo načinu, kako so umrli, in celo nagnjenja ali bolezni, ki niso običajna za sedanjo družbo.
ZNANSTVENO SPREJET FENOMEN?
»Da bi razložil ujemanje med otrokovim pričevanjem in dejstvi, ki se nanašajo na osebo, katere reinkarnacija naj bi otrok bil, je dr. Ian Stevenson postavil razne razlage, denimo naključje, prevare, fantazije, zunajčutne zaznave, oživitev pozabljenih spominov sedanjega življenja in obsedenost. Teorija reinkarnacije se je izkazala kot najbolj ustrezna,« pove Barbara Novak Škarja. »Preverjenih in rešenih primerov je dr. Ian Stevenson v svojih arhivih zbral več kot 800. Posebno močni so tisti, kjer otrok navede veliko preverljivih trditev (20, 30), a je oddaljenost osebe, s katero se identificira (fizična, ekonomska ali socialna), velika; družini nista imeli stikov, otrok pa ima telesna znamenja in okvare, ki ustrezajo poškodbam prejšnjega življenja.«
Kljub temu je bila njegova končna ugotovitev, da nobeden od primerov posamezno niti vsi skupaj še niso zadostni in neovrgljivi dokazi za reinkarnacijo. Ali kot je dejal: »Ne bi želel, da bi kdor koli postal prepričan o reinkarnaciji samo na temelju mojih raziskav. Trdim pa, da ni pošteno, če pravimo, da ni znanstvenih dokazov zanjo. Vsekakor je potrebnih še več raziskav.«
Bill Bryson je pisatelj, ki je na poti čez Atlantik spoznal, da o tem svetu pravzaprav nič ne ve. Odločil se je, da bo poljudno napisal največjo zgodbo stvarstva. Od velikega poka do pokončnega človeka. Vmes se dotakne tudi atoma in reinkarnacije – posreduje znanstveni dokaz. Tako piše: »Vsak atom v vas je bil skoraj zagotovo že v številnih zvezdah in je sestavljal na milijone različnih organizmov, preden je postal vaš del. V človeškem telesu je toliko atomov in po naši smrti se tako učinkovito reciklirajo, da je v vsakem izmed nas gotovo znatno število atomov (nekateri pravijo, da nekako do ene milijarde), ki so bili nekoč v telesu Shakespeara. Še milijarda atomov je bila prej v Budi, Džingiskanu in Beethovnu ali pa v kateri koli zgodovinski osebnosti, ki se je domislite. (Osebe naj bodo iz precej pretekle zgodovine, saj traja kar nekaj desetletij, da se atomi temeljito prerazdelijo po vsem svetu; če si še tako želite, atomov Elvisa Presleyja najbrž še ni v vas.)«
In tako smo vsi reinkarnacije, čeprav bolj kratkožive vrste. Ko bomo umrli, se bodo naši atomi razgradili in si našli okolje, kjer bodo na novo delovali – morda kot del lista, novega človeka ali v kapljici rose. Sami atomi pa živijo naprej, tako rekoč večno – verjetno kakšnih 10³5 let. Nadvse drobni so, zares majhni. Pol milijona, postavljenih tesno drug ob drugega v vrsti, bi se jih lahko skrilo za človeškim lasom.
TOČKA OMEGA
Fizik dr. Alojz Kodre iz fakultete za matematiko in fiziko meni, da je za reinkarnacijo bistven kvečjemu prenos nečesa nesnovnega, in se sklicuje na knjigo Michaela Hanlona: Znanost v Štoparskem vodniku po galaksiji, ki se teme svojstveno dotakne. V njej je omenjen dr. Frank Tipler, profesor matematike na univerzi Tulane v New Orleansu, ki se loteva izjemno zanimive povezave med religijo in znanostjo. V svojem delu The Physics of Christianity (Fizika krščanstva) prikaže, da je Bog popolnoma konsistenten s kozmološko singularnostjo, entiteto, katere obstoj zahteva fizika.
Kaj se zgodi, ko umremo? Spet smo pri Bogu, vendar obstajajo tudi rešitve, ki ne pomenijo zgolj pozabe na eni strani ali izbire med prijetno in neprijetno večnostjo. Tipler je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ponudil hipotezo o točki Omega: »V nekem trenutku – v točki Omega – v daljni prihodnosti našega vesolja bodo napredne civilizacije (ki so dotlej zajele in obrzdale vso snov in energijo v vesolju) preuredile sam kozmos v velikanski superračunalnik, ki bo s svojo skoraj neskončno računsko močjo v svoji računski matrici obnovil vsak dogodek in objekt iz preteklosti. Ta obnova bi vključevala pretekla življenja slehernega bitja – vključno z nami – ki je kdaj živelo, in tako bi lahko imeli računalniško podprto posmrtno življenje z neskončnim trajanjem (in po njegovem z rajskimi atributi), ki bi se ga lahko veselili.«
V SEDANJOSTI JE PRETEKLOST
Čeprav večina ne verjame v reinkarnacijo, ker se prejšnjih življenj ne spomni, in znanost brani materialistično dogmo, ki zagovarja tezo, da so možgani bistvo človeka, zavest pa je le posledica biokemijskih in bioelektričnih procesov, ki potekajo v njih, je sodobna predstava zagovornikov možnosti, da se življenje nadaljuje tudi po smrti, takšna, da se človek ali njegova duša, kar koli je že to, ciklično uteleša v številnih fizičnih življenjih in z izkušnjami postopno raste, se razvija.
Da bi Dora Debeljak razrešila nenehne stiske, zaradi katerih ni vedela, kam spada v življenju, se je odločila narediti regresijo – vračanje v prejšnja življenja – da bi ugotovila, kje bi lahko koreninili problemi. »V regresiji sem šla tri življenja nazaj. V najbolj oddaljenem sem bila vojak, ki je ropal, pobijal, posiljeval, prodal očeta. V tem življenju je torej ključ, zakaj sta bili moji naslednji, v Indiji in na Irskem, polni trpljenja in izgub. V dveh kratkih življenjih sem morala izkusiti vse, kar sem prej prizadejala drugim. Dve kratki življenji sta bili potrebni, da se je karmično izravnalo eno samo. Tega nisem doživela kot kazen, ampak lekcijo. Odkrila sem povezanost z Irsko, prebolela fobijo pred vodo – utonila sem v tistem času, prav tako moji tedanji starši – bistveno pa je, da sem dojela, kako se je nenadoma vse smiselno umestilo v moje življenje. Po regresiji sem objela mamo in ji povedala, da ji odpuščam vse, kar se nama je zgodilo v najinem ‘indijskem življenju’, in začutila sem, da mi je z ramen padlo težko breme. Spet se lahko ukvarjam s čustvi in težavami tega življenja, brez potrebe, da kot križ stalno s seboj prenašam vse staro.«
SKUPNE PREIZKUŠNJE
Kot zapisano, je eno od Dorinih preteklih življenj povezano tudi z njeno materjo Jano Debeljak. »Dora« je konec 17. stoletja živela v Indiji, bila je otrok s skrajnega roba, njena tedanja mati jo je prodala na dvor, kjer so jo spolno zlorabljali. »Jana«, Angležinja, ki takrat z njo ni bila v sorodu, jo je rešila nasilja in pripeljala domov, kjer se je za Doro začel zanimati Janin mož. Zanj se ni zmenila, zato je ženi natvezil, da se mu ponuja. Ne da bi laž preverila, je Jana dekle spodila. Na bregu neke reke je Dora strta od trpljenja umrla.
Jana Debeljak zaupa, da nekdaj o duhovnosti ni vedela ničesar: »Ko sem začela premišljati o reinkarnaciji, se je moj odnos do življenja, sploh s stališča pravičnosti, spremenil. Če pomislim, da sem kot petletna punčka izgubila mamo, da je bilo moje otroštvo zelo težko, bi se lahko še vedno žrla, zakaj ravno jaz. Zdaj mi je jasno, da sem pravzaprav izbrala svoje starše, imam to izkušnjo, da je moj značaj takšen, kot je,« pripoveduje Jana, ki ima ta mesec z Doro in Barbaro niz pogovornih večerov na temo reinkarnacije. »Doro sem rodila pred 27 leti. Zanjo sem dala vse od sebe, a nikoli nisem čutila, da dovolj. Navadno sva dobro shajali, včasih pa so bili najini konflikti, predvsem v njeni puberteti, orkanski – kot največjo tragedijo sem doživela njeno laganje. Ko mi je po Dorini regresiji povedala, kako grdo vlogo sem odigrala v najinem prejšnjem skupnem življenju, je postalo očitno, da sva ‘indijsko karmo’ morali predelati v tem življenju. Situacijo sva morali obe znova podoživeti, le da so bile vloge zamenjane. Morala sem doživljati, kaj pomeni biti žrtev laži. Po regresiji se je najin odnos spremenil, postali sva zaupnici, zdaj čutim svobodo. Verjamem, da vzporedno živimo različna življenja, prekrivajo se, kadar se prekrivajo čustva. Vem, da iz preteklih življenj prinesemo vse tisto, česar nismo predelali. Naša duša nadaljuje tam, kjer je nehala. Oder je isti, režiser in glavni junaki pa nadenejo kostume in nataknejo maske, dokler svobodno ne izberemo drugačnega razpleta. Mi smo tisti, ki se odločamo, kako se bomo odzvali, vsaka odločitev prinaša drugačne posledice – bodisi ponavljamo stare napake ali vstopamo v nova spoznanja.«
EVOLUCIJA ZAVESTI
Vprašanja o življenju in smrti očitno burijo domišljijo. Možnost, da se življenje nadaljuje po smrti in zavest lahko deluje tudi zunaj telesa, je vsekakor privlačna teorija, ki odgovarja na etični problem, kako pojasniti dobre in slabe človeške usode.
»Dr. Ian Stevenson je poskušal pokazati, da je zavest kot nosilec individualnosti in informacije samostojna entiteta, ki se izraža skozi fizične možgane. Poleg biološke evolucije naj bi obstajala tudi evolucija zavesti. V evolucijskem procesu se zavest seli iz telesa v telo in dobiva vedno nove izkušnje. Človek se ne rodi kot nepopisan list, ampak nosi s seboj dediščino preteklosti, ne le genetsko, tudi izkustveno in informacijsko. Sprejeti nauk o reinkarnaciji bi pomenilo na novo odpreti vprašanja: Kaj človek v resnici je? Od kod prihaja in kam gre? Kaj je cilj evolucije? Je to res zgolj čim bolj uspešno preživetje in nadaljevanje vrste, kot domneva Darwinov nauk? Ali pa je življenje celota, katere del smo in katere zakonitosti in smisel postopoma odkrivamo,« sprašuje Barbara Novak Škarja.
DRUGA MNENJA: NI VSE TAKO, KOT JE VIDETI
Dr. Vinko Škafar,
pastoralni teolog:
Stališče krščanstva (Katoliške, Pravoslavne, Evangeličanske cerkve) do reinkarnacije je enotno, ker je enotno pojmovanje Boga, ki je sočutje, ljubezen in usmiljenje. Še več, krščanske cerkve in cerkvene skupnosti sprejemajo Kristusa za edinega odrešenika in zavračajo samoodrešenje, ki je izhodišče za reinkarnacijo. Odrešenje je po cerkvenem nauku, podobno kot življenje, božji, Kristusov zastonjski dar, s katerim mora kristjan sodelovati. Bog ljudi, ki sprejemajo reinkarnacijo, ni Bog sočutja in brezpogojne ljubezni, temveč pravičen sodnik. Nauk o reinkarnaciji ne pozna odpuščanja zaradi kesanja in božjega usmiljenja. Predvsem Kristusovo vstajenje, enkratnost in neponovljivost vsakega človeškega bitja je v nasprotju z naukom o reinkarnaciji. Vstali Kristus, kot je rad poudarjal taizejski prior Roger Schutz, spremlja vsakega človeka, če se tega zaveda ali ne, se z njim solidalizira in mu pomaga k odrešenju. Zato je krščanstvo radostno verstvo, verstva ali duhovna gibanja, ki sprejemajo reinkarnacijo, so verstva z mnogo strahovi zaradi naslednjih reinkarnacij. Poudaril bi razliko med pojmovanjem reinkarnacije na vzhodu in zahodu, saj nimata istega pomena in vloge. Hinduizem in budizem doživljata reinkarnacijo kot nekaj strašnega, kot kazen in prekletstvo, kar povzroča srh in strah, ki ga človek doživlja in se ga želi rešiti in vstopiti v blaženo stanje brahmana ali nirvane. Privrženci reinkarnacije na zahodu pa vidijo v njej nekaj pozitivnega, kar naj bi omogočalo človeku, da lahko živi naprej in uresničuje cilje in želje, ki jih ni mogel v prejšnjem življenju. Reinkarnacija je ena izmed prilagojenih in omehčanih ponudb na zahodnem potrošniškem trgu. Tudi judovstvo in islam ne moreta sprejeti nauka o reinkarnaciji. Ševko Omerbašić, zagrebški mufti in islamski teolog, je zatrdil, da soglasje med islamsko držo in reinkarnacijo ni mogoče, saj islam govori o enem človeku in eni duši, o vstajenju, o sodnem dnevu, o posebnosti duše posameznika. Sprejetje ideje reinkarnacije zato ne bi ogrozilo samo temeljne domneve islamske teologije, temveč tudi islam na splošno.
Mag. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik:
Človek je unikatno bitje, ki (po mojem mnenju) živi samo enkrat. Koncept (neumrljivosti) duše je verski oz. verovanjski (npr. krščanski) koncept. Freud bi rekel, da duša ne obstaja, le duševnost, ki se jo da razumeti. Razdeljena je na dvakrat po tri dele: Jaz, Nadjaz, Ono in zavest, predzavest, nezavedno – vse skupaj »zabeli« (zavestni in nezavedni) spomin. Telepatija pomeni branje misli (možganskih valov) drugih – v točno določenem trenutku. Zdi pa se mi mogoče, da možgani potujejo po času in prostoru, torej tudi v vesolje, kjer se lahko po določenem času odbijajo od nebesnih teles in se vračajo na zemljo, kjer imajo nekateri ljudje očitno frekvenco naravnano na valovno dolžino nekoga, ki je že živel. Tako je mogoče »branje« misli (spomina) človeka, ki je nekoč živel. To ne pomeni, da je človek nekoč že živel. Gre zgolj za »lovljenje« frekvence, spomina neke že davno umrle osebe. To se mi zdi mogoče. Če je »v prejšnjem življenju« nekdo utonil, je teoretično mogoče, da se določena fobija (bojazen pred vodo) danes živečega človeka, ki je »ulovil« njegov spomin, napaja prav iz te utopitve, v kateri je »naključni posameznik« umrl pred stoletji. Gre zgolj za »lovljenje spomina oz. misli« – to ni duša. Klasična (krščanska) duša (zame, za psihoanalizo) ne obstaja. To je absurden (»errorski«) koncept.
Dr. Marjan Pajntar, ginekolog in porodničar:
Imel sem žensko, ki sem jo v hipnozi prosil, naj se postavi v določen kraj. In preden sem ugotovil, za kaj gre, si je ona že predstavljala, da leži na vodi ter da jo ljudje kamenjajo. Ugotovil sem, da je okolje podobno mostiščarjem ter da jo kamenjajo, ker je prešuštvovala. Če bi me hipnotizirali, ko sem bil mlad in bral Bobre, bi tudi mene morda možgani lahko tako ukanili. Razumete? Jaz v reinkarnacijo ne verjamem, a sem že doživel, da so mi ljudje v hipnozi govorili o prejšnjih življenjih. Ne poglabljam se v to. Zagotovo obstajata telo in duša. Lahko, da kaj ostane. A se jaz, znanstvenik, od tega distanciram.
|
|
