| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 27 Mar 2007 05:24 Naslov sporočila: Big Brother |
 |
|
Veliki brat
Tor 27.03.2007
Sedem let in pol skomin po tistem, ko so na Nizozemskem prvič zaprli v hišo skupino anonimnežev, smo tudi pri nas dobili pravega Big Brotherja. Ob tem, da smo veliko pred prvim Bratom že imeli uspešno dramo, ki se ukvarja prav s tem – Hodnik Matjaža Zupančiča. Da Slovenci v voajerstvu in ekshibicionizmu nič ne zaostajamo za drugimi zahodnimi narodi, smo že dokazali z Barom. Gledanost, ki je rušila rekorde. Iluzija lahko pridobljene slave se je s podpihovanjem rumenih medijev lepo razširila – in postala resničnost, pa čeprav za Warholovih petnajst minut. Tekmovalci so postali hvaležen material za polnjenje tabloidov, potem ko so izpadli, so izginili iz medijev. In to je tisto, kar me pri naših resničnostnih šovih moti že vse od začetka: da jim organizatorji in posledično mediji ponujamo iluzijo zvezde. Čeprav je jasno, da kaj več od nekaj (najraje golih) fotografij ne bodo dobili. Očitno dovolj. Zdaj imamo nove gladiatorje: 12 stanovalcev se bo v 84 dneh potegovalo za 75 tisoč evrov. Mi jih bomo gledali, kako se bodo jokali, kako se bodo prilizovali, kako bodo zaničevali, kako bodo manipulirali in kako bodo spali, se poljubljali, jedli in opravljali svojo potrebo.
Prva, uvodna oddaja, v kateri so se predstavili tekmovalci, je bila tiste vrste, ki jo gledaš in ti je obenem nerodno, da gledaš. Nerodno pred samim sabo, nerodno za tekmovalce same, za katere ne veš, ali so jim izvirne »hobije« predpisali organizatorji v skrbi za čim bizarnejši šov – ali so si jih v želji po razlikovati se izmislili sami. Donžuan Celjan, ki je vseh svojih 243 deklet popredalčkal in njihove sposobnosti ocenil v svojo beležnico. Absolvent medicine, ki ga najbolj skrbijo njegovi proteini in možnost za vadbo; ljubka Romkinja, ki o sebi pravi, da je »civilizirana« (kdo ji je položil v usta te besede?) in za preživetje pleše striptiz; mama z osemnajstletno hčerko, pa mamica z enoletno hčerko, ki lahko poleg poguma pokaže še pevski talent ... »Izobraževanje« potencialnih zvezd se je začelo že pred leti s Pop stars mantro »Postani zvezda«, kjer je kamera lovila tiste stvari, za katere smo bili naučeni, da jih zadržimo zase. Jokanje ob neuspehu, pretirana želja po uspehu, nevoščljivost. »V vsakem človeku je kanček ekshibicionista,« je po Grumovi nagradi za Hodnik rekel Zupančič. »Težava se pojavi, ko se namen povampiri in ga obvlada brezobzirna želja po dobičku.« Big Brother je perverzen psihološki eksperiment. Neznance zapreš v nadzorovan prostor in jih opazuješ. Kdo se bo zlomil, kdo si upa več. Soap opera – ali mikrokozmos komedije človeškega tkiva, ki se zgodi v vsakem podjetju ali medijski hiši, ko se zamenja vodstvo – in se po Hodnikih izbočijo vse tiste človeške nizke strasti, ki se jih sicer sramujemo. Grozljivi socialni darvinizem ali gladiatorstvo zahodne razvajene družbe. Le da sostanovalci ne tekmujejo ne z močjo ne z veščino, še manj s talentom, ampak s svojo zasebnostjo. S tistim najintimnejšim, s samimi sabo. Oziroma s tem, kako za poglede gledalcev čim bolj naravno in prepričljivo igrati same sebe. Kako izmojstriti hinavščino, po domače.
Da ne bo pomote, Big Brother je morda najbolj produkcijsko dovršena zabavna oddaja na naših televizijah v tem hipu. Vse deluje. Inovativna, voajerska kamera, hitra montaža, ljubka voditeljica – in grozeči glas Velikega brata, ki ukazuje tudi v »Spovednici«. Perverzija brez primere. Perverzija, ki se gleda. Jasno, naša kultura je kultura razgaljanja in spovedništva: povedati javno vse svoje grehe in skrivnosti, razgaliti najbolj intimne seksualne fantazme, in pri tem ni razlik, ali si pred kamero odpreš lobanjo, zamenjaš nos in dojke ali svetu pokažeš, kako se ljubiš, dihaš, seksaš. Zato potrebuje veliko več voajerjev, ki privolijo v igro. Čustev, po katerih hrepenimo med gledanjem reality showov, ne bi bilo, če jih ne bi gledali. Čustva pred kamero nikoli niso resnična. Ne morejo biti. Obstajajo samo zato, ker jih soustvarjamo mi sami. Raziskave New Scientista potrjujejo, da se vedenje ljudi spremeni v trenutku, ko imajo občutek, da so opazovani, pa čeprav s fiktivnimi očmi na zaslonu računalnika. »Kaj pa če je Veliki Brat vselej-že-tu, kot (zamišljeni) pogled, za katerega sem počel stvari, pogled, ki ga skušam impresionirati, zapeljati, celo tedaj, ko sem sam?« se sprašuje Žižek v Strahu pred pravimi solzami. Ja, kaj pa če ti reality showi razkrivajo grozljivo dejstvo, da obstajamo samo v pogledu drugega. Zato v prostoru brni televizija, tudi če je nihče ne gleda, zato je prižgan zaslon računalnika, zato je treba javno govoriti o svojih 243 ljubicah. Sicer nihče ne bo vedel. Sicer nič nisi počel. Sicer je to isto, kot da nikoli nisi živel. Kot je rekla Nicole Kidman v filmu To Die For: »Če nisi na televiziji, te ni.« Nova mantra zahodne civilizacije. »Televizija ne pozna noči,« je rekel nedavno preminuli mislec Baudrillard: »Je nenehen dan. Uteleša naš strah pred temo, nočjo, strah pred drugo platjo stvari.« In ker nas je strah, gledamo. Tudi Big Brotherja bomo. Zato, ker nas je strah pravih solz.
|
|
| Nazaj na vrh |
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 27 Mar 2007 05:27 Naslov sporočila: Veliki brat te gleda |
|
|
Mogoče bi se prijavila pri sedemnajstih, ko sem bila najbolj nora
Tor 27.03.2007
12 tekmovalcev, trije meseci, 75.000 evrov. In Nina Osenar. Vabljiva kombinacija. Veliki brat alias Big Brother (v nadaljevanju BB) je potrkal tudi na slovenska vrata. Dvanajst tekmovalcev je popolnoma različnih in obeta veliko zanimivih trenj. Nina Osenar, nekdanja mis Hawaiian tropic, Playboyeva zajčica in po novem tudi pevka, se bo vsako soboto poslavljala od zavrženih. V prvi oddaji je svoje delo izvrstno opravila. Meni, da je BB vendarle tudi pristen.
Brane Kastelic je ob prihodu Velikega brata v domovino omenil, da je med moškimi tekmovalci veliko slovenskih mačistov, ki bodo povzročili kar precej konfliktov. Kaj meniš?
Kasting je super, kandidati so različni, kar zagotavlja gledanost in trenja. Kar zadeva moški del, moram priznati, da mi je nekaj fantov prav simpatičnih.
Potem je tu še šest zanimivih, samozavestnih žensk. Trenja med spoloma so zagotovoljena.
Seveda. Če bi sestavili skupino dvanajstih, ki bi se odlično razumeli, ne bi bilo nobene poante. Nagrada je lepa. Nekaj pa tudi morajo preživeti zanjo. Oddajo redno spremljam in že imam svoje favorite.
Ko si postala mis Hawaiian tropic, si odkrito povedala, da ne moreš obljubiti, da boš nahranila lačno Afriko, temveč da si se na tekmovanje prijavila zaradi lastne promocije. Tisti, ki so želeli sodelovati v oddaji BB, pa so med razlogi navajali komunikativnost, ljubezen do družbe …
Nikoli prej nisem spremljala resničnostih šovov. V enem sem sicer sodelovala, a je bila Sanjska ženska nekaj popolnoma drugega. Nisem okusila, kako je ne imeti stika z zunanjim svetom. A v BB me je kar potegnilo. Kot medijska osebnost morda tudi sama živim v resničnostnem šovu. Sprašujejo me, kaj jem, kaj pijem, me slikajo na morju. Zakaj so se tekmovalci prijavili? Nihče mi ne bi mogel potrditi, da samo zaradi želja po novih izkušnjah. Brez nagrade se zanesljivo ne bi prijavilo 1750 kandidatov. Samo denar te tudi ne more vleči, ker moraš biti človek in ti mora biti vsaj nekoliko vseeno, da te gledalci spremljajo 24 ur na dan in opazujejo, kako se tuširaš, greš na stranišče. Vsak ima gotovo svoj motiv, veliko pa se jih je prijavilo zaradi želje po medijski izpostavljenosti. Morda je kdo res pristopil zaradi izkušenj, a ne verjamem.
Bi sodelovala v BB kot sredstvu razpoznavnosti, če še ne bi bila znana?
Težko. Verjetno bi izbrala kakšen drug resničnosti šov, v katerem ni tolikšne izpostavljenosti. Mogoče bi se prijavila pri sedemnajstih, ko sem bila najbolj nora, in bi mi bilo popolnoma vseeno. Zdaj vendarle razmišljam drugače. A ko sem se tedaj želela izpostaviti, sem šla na lepotno tekmovanje, imela sem drede, prebodeno kožo, še vedno imam tetovažo čez ves križ. Govorila sem si, da so misice »čisto mimo«. Potem pa sem začela premišljevati, da vendarle potrebujem poznanstva. Rekla sem si, pa saj sem lepa. In zmagala. Če bi bil takrat Bar, bi se – ker sem v srednji šoli delala kot natakarica – najverjetneje prijavila.
Izpostavljenost zahteva svojo ceno. A je vendarle boljša kot anonimnost?
Jaz sem si prepoznavnosti zelo želela, a me ni toliko prevzela, da bi premišljevala le o njej. Morda pride zdaj zraven tudi kaj slabega in se ne počutim ravno dobro, a svoje delo rada opravljam. Uživam kot voditeljica, rada bi se preizkusila kot pevka, v tem se vidim. Če ne presežeš dejstva, da si bila mis, malo pridobiš. Tudi če si samo model fotografu, moraš biti vsaj še fotogeničen. Nikoli ni dovolj biti samo lep. Vodenje oddaje je moja iztočnica. V tem se vidim tudi pri petdesetih. Lahko si vedno boljši, se gradiš.
Slovenci smo očitno že bolje pripravljeni na odkritost. Jessy je povedala, da je biseksualka, Jasmina je striptizeta, Miha je imel do svojega 21. leta že celo četo seksualnih partneric, ki jih je temeljito zabeležil.
Še vedno pa je Slovenija zelo konzervativna. To sem videla tudi pri sebi in tem, kako so sprejemali moje gole fotografije. Odprtih ljudi je malo, veliko pa tistih, ki pljuvajo, a po tihem gledajo. Ne prenesem, če nekdo vse ve, a hkrati sovraži. Če meni nekaj ni všeč, ne gledam. Zakaj bi se mučila? Vsi ti se morajo zamisliti in se vprašati, kaj je njihov kompleks. Gremo v smer, ko bo tudi Slovenija postala bolj odprta. Kdaj, ne vem. Pri BB ni nihče v nič prisiljen. Vrata so odprta, tekmovalci pa lahko odidejo, kadar koli hočejo.
Sprašuje: Nika Vistoropski
|
|
| Nazaj na vrh |
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 22 Apr 2007 08:19 Naslov sporočila: Big Brother kot živalski vrt |
|
|
Big Brother kot živalski vrt
Knjiga Olivierja Razaca Ekran in živalski vrt o razkazovanju zasebnosti v historični in filozofski perspektivi
Sre 18.04.2007
Resničnostni šovi so se v zadnjih osmih letih izjemno razmahnili, kakovostne refleksije o njih pa je bolj malo, je včeraj na novinarski konferenci povedal Emil Hrvatin, direktor zavoda Maska in urednik zbirke Mediakcije. Ena boljših in zanimivejših knjig na to temo je Ekran in živalski vrt francoskega filozofa Olivierja Razaca, ki je v slovenskem prevodu Sonje Dular v zbirki Mediakcije izšla pred kratkim. Slovenski publiki jo je predstavil sam avtor Olivier Razac, poleg njega pa še Emil Hrvatin in pisec spremne besede Igor Pribac.
Razac je zaposlen kot raziskovalec v francoski Nacionalni šoli za kaznovalno administracijo, v kateri izobražujejo bodoče kadre za zapore. Tam raziskuje elektronski nadzor s posebnim poudarkom na gps-tehnologiji. Poleg tega redno objavlja članke s področja politične filozofije, izdal pa je tudi več knjig. Njegova knjiga Ekran in živalski vrt obravnava razkazovanje zasebnosti v historični in filozofski perspektivi, je povedal Emil Hrvatin. Osnova dispozitiva, v katera umešča resničnostne šove, sta dispozitiv razkazovanja življenja afriških plemen na kolonialnih razstavah v začetku 20. stoletja in dispozitiv živalskega vrta.
»Resničnostni šovi so deležni veliko kritik, kot denimo, da so nezanimivi, da širijo slab okus, da imajo totalitaristični značaj, da širijo slabe zglede. Toda kritike so zelo površinske in jih ni težko izpodbijati. V svoji knjigi poskušam preseči površinsko obravnavo resničnostnih šovov. Pravzaprav moj namen ni kritika; rad bi jih le razumel in ugotovil, kakšen učinek imajo na publiko,« je povedal Razac. Natančneje je razložil primerjavo Big Brotherja z živalskim vrtom. »V živalskem vrtu razkazujejo živali v okolju, ki oponaša njihovo naravno okolje, od njih pa se pričakuje, da bodo živela običajna življenja. Živalski vrt je torej nekakšna mešanica med realnim in spektakularnim. Ko zapustimo živalski vrt, lahko trdimo, da vemo, kakšen je tiger, saj smo ga videli,« pravi Razac. V Big Brotherju gre za enako stvar. »Ogledujemo si ljudi, ki igrajo vlogo po lastni izbiri v okolju, ki je podobno njihovemu naravnemu okolju. Običajno nastopajo tisti, ki predstavljajo določeno vrsto družbene kategorije, ki prezentirajo določen sociološki stereotip. To nam omogoča, da posameznike uvrstimo v družbene kategorije. Taki stereotipi so homoseksualec, lahkoživka, priseljenec iz revne četrti itd. In ljudje lahko rečejo, ja vem, kakšen je homoseksualec, videl sem ga v Big Brotherju,« pravi francoski filozof.
Gledalci so vpleteni v resničnostni šov
Med mediji in zoološkimi vrtovi pa je le pomembna razlika, poudarja Razac, saj je v medijih učinek na gledalca posreden, psihološki, v živalskih vrtovih pa gledalec vidi stereotipno vedenje na svoje oči in je zato fizično vpleten v predstavo. To oviro poskuša televizija preseči tako, da poskuša pri gledalcu ustvariti vtis, da je tudi sam viden. Eden od inštrumentov, s katerim poskušajo to doseči, je glasovanje. Poleg tega so ljudje, ki nastopajo v Big Brotherju, čim bolj podobni gledalcem, tako da se ti počutijo vpleteni v resničnostni šov.
Predavatelj na ljubljanski FF Igor Pribac je (poleg Kaje Jakopič) h Razacovi knjigi prispeval spremno besedo Resničnostne pošasti. Pribac je prepričan, da je zadnja generacija resničnostnih šovov odziv televizijskega medija na komunikacijske možnosti medmrežja. Televizija je od spleta prevzela interaktivnost, dopolnila se je tako, da je vključila možnost telefonskega odzivanja na tisto, kar vidimo na televiziji. Resničnostni šov je po njegovem predvsem poslovni model, ki združuje televizijski medij, telefonijo in obstranske dejavnosti. »Resničnostni šovi nas opozarjajo, da je naše življenje vse bolj povezano z mediji,« je zaključil Pribac.
Valentina Plahuta Simčič
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
