Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 10 Feb 2007 12:31 Naslov sporočila: Jure Godler |
 |
|
Fino je, če nisi butast
Tor 06.02.2007
Jure Godler. Rosno mlado bitje s širino in dušo modrega starca. Ko ga vidite, kako pri oddaji Hri-bar krivenči obraz, ko oponaša gospoda Beana, britansko kraljico ali Tonyja Blaira, si rečete: Dober je, ni kaj. In potem izveste več. Jure Godler ni samo zabavljač, je resnično neprecenljiv glasbeni talent, multiinštrumentalist, skladatelj, glasbeni teoretik, prevajalec s tremi najljubšimi vzorniki: Mozartom, ki ga preučuje že petnajst let, Einsteinom, čigar relativnostno teorijo dojema v vsakdanjem življenju, ter Joyceom, ki mu je literarni navdih in jezikovno merilo. Ko se pogovarjaš z njim, si zaželiš ugajati. Dokler ne ugotoviš, da so med tabo in njim svetlobna leta. Prihaja iz Brežic, iz družine, ki je z začudenjem sprejemala otroka, ki je pri sedmih pisal skladbe, govoril tekoče nemško in angleško. Pri enajstih se je vpisal v glasbeno šolo in prišel v stik z inštrumentom. Seveda je preskočil kar nekaj letnikov. Edini pravi umetnik je zanj Mozart. Ni čudno, da tega fanta žoga nikoli ni zanimala. Lahko pa vas obdari z opero. In vam zaigra kot Mozart. Ne boste prepoznali razlike. Jure Godler, biser.
Kako se je začelo vaše odkrivanje talentov za komedijo?
Najprej sem začel oponašati mr. Beana. Ne vem, kaj sem videl v njem. Bil sem v drugem razredu osnovne šole. Verjetno sem ga oponašal zato, ker se s sošolci nikoli nisem prav dobro razumel. Ni jih zanimala kompozicija, marsikaj jih ni zanimalo, pravzaprav … In potem sem z oponašanjem dobil pozornost, ki sem jo potreboval, kajti fino je, če ti nekdo reče, da si ga zabaval. Zadnjič se mi je na koncertu približala stara gospa in rekla: »Veste, tudi nas, starejše, razveseljujete!« To je nekaj najlepšega, kar lahko človek sliši.
In potem je talent za kompozicijo iz sive miši postal glavna atrakcija razreda?
Nikoli nisem bil atrakcija. A moram priznati, da me nekaj še prav posebno moti. Ljudje, s katerimi v mladosti nikdar nisem prijateljeval, mi zdaj, ko se pojavljam v medijih, očitajo: »A zdaj se pa nič več ne družiš z nami?« Kdaj sem se pa?! Narod! Joj! To se mi res zdi grozno.
V medijih ste se začeli pojavljati že pred tremi leti.
Z mojim tedanjim sošolcem, Tilnom Artačem – Ifigenija, s katerim sva redno oponašala profesorje, so nama govorili, da si ne upava na televizijo. Skrivaj sva se prijavila na Pet minut slave. Tam naju je videl Sašo (Hribar, op. p.) in naju povabil na Radio Ga-ga. Od takrat smo ekipa.
Študirate kompozicijo v Salzburgu, čeprav ste začeli z angleščino na filozofski fakulteti. Zakaj se je končalo prvo študijsko potovanje?
Pri nekaterih profesorjih z doktoratom sem opazil pomanjkanje znanja. Imel sem tudi izjemne profesorje, se razume. A eden izmed njih, ki je poučeval Shakespeara, svojega dela ni obvladal. Imel je zapiske in govoril nekako tako: »Shakespeare … is important …« Bush je as v primerjavi z njim! Potem je dal na steno sliko Elizabetinskega gledališča in rekel: »This is the theatre … and this is the balcony …« Nato sem dregnil sošolko pri mizi in ji rekel: Si misliš, plačan je za tole? Ona pa samo: »Psssst! Pišem!« Rekel sem – zbogom! In od takrat nisem več prestopil tistih vrat. Sem človek, ki s »podnom« ne želi imeti opravka. Nato sem se prijavil na sprejemne izpite v Salzburg. Veste, nerad se hvalim, a s to izkušnjo se moram. Pred izpiti je profesor rekel, da bodo rezultati objavljeni čez 14 dni na spletu ter da naj gremo, ko opravimo, vsi domov. Meni so po izpitih rekli, naj počakam zunaj. Mislil sem si, da bom morda sprejet pogojno. Pristopil je profesor in me vprašal, ali je lahko moj profesor. Prisežem! S tem se res zelo rad pohvalim. Za trenutek sem se zamislil in mu skoraj rekel: Hm, ne vem, pokaži, kaj znaš! (smeh)
Igrate violo, violino in klavir, skladate. Saj ste bili vendar čudežni otrok!
Ne, bil bi, če bi imel starše glasbenike. Not sem se naučil sam, pri sedmih letih, in z njimi sem se pošteno namučil. Potem sem dolgo komponiral, šele nato sem se vpisal v glasbeno šolo.
Kaj počnejo starši in kako so vas prepoznali?
Mama je šivilja, oče je prodajalec. Stara mama je delala na banki, stari oče v celulozi. Nobeden od njih nima nikakršne zveze z glasbo. Vem, da moja mama rada poje. Prababica je tudi zelo rada pela, čeprav ne vem, ali so jo radi poslušali. (smeh) Mojo mamo je vedno jezilo, ko sem se ukvarjal z glasbo. Vselej je govorila, da se Jurček samo igra. Jaz pa se nisem igral! Mučil sem se. Spomnim se, da sem nekega dne pisal simfonijo. Velikokrat povem to zgodbo in moram dodati, da sem mami že oprostil. Na obisk je prišla soseda, ki je želela, da bi ji mama popravila hlače. Soseda je pristopila k meni in rekla: »A ti kar tako pišeš te note?« Moja mama je takrat kuhala in dodala: »Ah, ne, on se samo tako igra.« Zdaj si pa predstavljajte, da tečete maraton, skoraj pri koncu ste, izmučeni. Do vas pride neznanec, vas spotakne in zarjove: »Nehi se špilat! To je resna stvar!« Saj vem, da mama tedaj ni razumela, kaj počnem, a ni bilo ravno spodbudno.
Že zelo zgodaj ste skladali, a ste se vendarle odločili, da boste najprej poglobili znanje angleščine. Zakaj?
Angleščine sem se sam naučil v mali šoli. Stara mama mi je dala komplet LinguaPhone, krasno knjigo s ploščami. Posnel sem se in ji dal poslušati: I am the student, you are the teacher, we are in the room … Repeat after me! Nemščine sem se naučil s pomočjo RTL, PRO7, SAT1 in Raumschiff Enterprise (sinhronizirane serije Zvezdne steze). Zelo rad sem imel mistra Spocka.
Zagotovo vam mora biti prav lepo tudi, če ste popolnoma sami.
Noro! To je res lahko problem. (smeh) Všeč mi je, ker zmorem samega sebe tako nasmejati, da se krohotam ves večer. Včasih imam takšne napade smeha, da jih težko razložim. Nikoli ne bi šel na oder z njimi. Ne morem ti povedati, ker je zelo vulgarno. Vulgarnost pa ne gre iz moje sobe. Od Saša Hribarja in Monthyja Pythona sem se naučil, da mora biti vulgarnost zelo elegantna. Da nisi vaški komedijant, ki si da klobuk na glavo, prilepi brke in nadene očala … Tega ne maram, čeprav najbolj zažge.
Povejte mi zgodbo o Finneganovem prebujenju Jamesa Joycea.
Vedno so me privlačile stvari, ki so bile večini nerazumljene, zato sem že v osnovni šoli bral Einsteina. In nič razumel. V srednji šoli spet. Nič. Pred kratkim sem zašel »štekati«. Počasi. Počasi. A vztrajno. Ulikses je moja najljubša knjiga. Tako rad jo imam. Vsem je zatežena, meni pa tako smešna. Nočna mora je zame Samuel Beckett. Če ga berem, se začnem takoj tipati, ali imam kje kakšen tumor. (smeh) Joyce je denimo po drugi strani optimist. Finneganovo prebujenje – noro. Zaobjema vso zgodovino človeštva. Finnegan je zidar – podoben je Martinu Krpanu. Nekega dne pade z lestve in se ubije. Na pogrebu ga polijejo z viskijem. Oživi. Nato rajajo. Joyce je to izvrstno prenesel v zgodovino človeštva. Padec človeštva zaradi ženske. Izgon iz raja. Tam, kjer človek pade, se njegovo telo preoblikuje v površje, na katerem nastane Dublin. Reka pa je njegova žena Anna Livia Plurabella. Ko teče skozi površje, predstavlja greh. Obsojajo njega. Notranji monolog, ko reka zapušča Dublin in se spominja preteklosti, je nekaj najlepšega, kar sem kadar koli prebral. Odstavek se začne: Soft morning city … Fenomenalno! Obožujem pogled na mesto spomladi, zelo zgodaj. Lani sem bil na simpoziju Jamesa Joycea in predstavil svojo tezo o prevajanju. Povabili so me v Zürich, a nisem šel, ker nisem imel časa.
Spomladi boste stari 23 let. Vam veliko pomenijo priznanja glasbenikov, ki bi bili radi vaši profesorji, akademikov, ki vas vabijo na simpozije? Zdi se, da z lahkoto dosegate cilje, za katere se drugi mučijo pol svojega življenja.
Priznanja mi premalo pomenijo. Sašo včasih pravi, da se premalo cenimo. To je res. Meni je pomembno le, da sem vesel, kajti če sem žalosten, no, to mi pa prav zares ni prijetno. Pravijo, da moraš biti pozitiven. Nekaterim se zdi to brezzveze, jaz pa rečem: Točno to!
Kateri življenjski dosežek bi vas za nekaj časa zadovoljil?
Dokončanje nove, enajste opere, ki jo pišem. Pripravljam tudi zbirko fug za klavir. To je to. No, pa še nekaj je. Spoznal sem ustvarjalce oddaje Conan O'Brien. Imitiral sem jim. Poslati jim moram DVD in morda me bodo povabili k sodelovanju.
Bolj ko vas poslušam, bolj se mi zdi, da v Sloveniji izgubljate čas.
Včasih je res grozno, kaj se tukaj dogaja. Ah, klinc, stisneš zobe, pa gre. Takšen sem. Ne bi mi bilo težko oditi, a res je, da sem se nekaterih ljudi navadil in bi me mučilo, če jih ne bi več videl.
Kdo lahko sliši vaše simfonije, fuge, opere?
Pišem zelo zabavno glasbo, kajti glasba je narejena za ljudi. Nisem in nikoli ne bom privrženec eksperimentalne glasbe. Na radiu ARS vrtijo moderne avtorje kar nekaj ur na teden. Nihče jih ne posluša. In to ni odprta debata, to je dejstvo. Nikoli pa na radiu ne slišimo simpozija matematikov in fizikov, ki naj ga ne bi nihče razumel. Zakaj posiljevati ljudi z eksperimentalno glasbo, ki je namenjena tistim, ki se nanjo spoznajo? Zakaj?
Za 80-letnico Mure ste napisali glasbo, se naučili na pamet vse vloge Hamleta v angleščini in recitirali. Vas kdaj prizadene, če ljudje ne opazijo vašega truda?
Slovenski narod sem že opazil, moje mnenje je izoblikovano in me nič več ne gane.
Zakaj ste potem sploh med množicami, ki vam ne dajo zadoščenja, čeprav ga tako in tako niti ne potrebujete?
Zakaj sem tam? Zadovoljen sem, ker vem, da obstaja skupina ljudi, ki me razume. Tudi gledanost Monthyja Pythona je bila porazna. Kaj naj še dodam? Za Muro sem napisal polurno simfonijo, ki je bila sestavljena iz koncerta za klavir, koncerta za violino, koncerta za čelo in dueta za dva soprana. Pel sem enega od sopranov. S falzetom, se razume. Nisem kastrat. Pogostitev je bila na dveh nivojih. Na zgornjem sem recitiral Hamleta, v spodnjem pa je ženska igrala na citre. Ljudje so hodili gor in dol, odvisno od hrane.
Težko čakate v vrsti?
Tega res ne morem. Vidiš, to je pa kazen. Po oddaji sem bil lani neko decembrsko soboto v Sparu. Potreboval sem hrano. Vstopil sem in opazil, da ni košaric. Že se zjezim, ker jih niso pospravili in je ne morem vzeti. Ko se ozrem, vidim ogromno vrsto in polne vozičke hrane, tisoč jogurtov, salam, radenske. Ne prenašam ljudi. In potem še buljijo vate. Glej, kar kurjo kožo imam! Neumni ljudje me dušijo.
Vsi ti neumneži preživijo pred televizijo sobotne večere in nedeljske popoldneve. In vas gledajo. Predstavljate se ljudem, ki vas spravljajo ob živce.
Vem, vem. Televizija je vendarle malo drugačna. Vseeno imam vedno, ko nastopam, v mislih tistih nekaj inteligentnih ljudi, ki niso zadovoljni z vaškimi komedijanti.
Vas ne moti, da vašo kreativnost sodijo tisti, ki jih prezirate?
Ne. Ne upoštevam jih. Niti najmanj. Upoštevam, če mi Sašo reče, da sem sicer nekaj dobro naredil, a je bilo premalo izrazito. Ni problema. Če mi pa reče to tip človeka, ki ponavlja samo: »Kreativa, kreativa, stari« in doda: »Pizda, bi blo bolš, če bi tam čokoladco žrl …« Takrat se začnem smejati.
Je že kdo pristopil k vam in vas pohvalil za trud?
Ne.
Zabavate iz osebnega zadovoljstva ali zaradi honorarjev?
Honorarjev?! Katastrofalni so. Sploh pa še tisto, kar imam, zapravim za Mozartove faksimile. Lani sem bil na Mozartovi razstavi na Dunaju. V muzeju Albertina sem v živo videl originalni notni zapis Figarove svatbe. To je bilo po dolgem času prvič, da nisem mogel zadržati solz. Tako zelo srečen sem bil. To je bilo nekaj najlepšega. Vse popoldne sem bil tam. Ne znam opisati. Takrat mi pride v glavo nekaj drugega. Najprej dobim občutek, kot da mi bodo odstopili zobje, nato me začne žgečkati od nosa do možganov. To je neko veselje ali kaj.
Kdo so vaši zaupniki?
Moji prijatelji s televizije. To so ljudje, s katerimi se lahko pogovarjam. Če začne nekdo primitivno »nabijati«, se počutim zelo slabo. Grozno se počutim tudi z ljudmi, ki sicer imajo v glavi zavest, ki jim je dala možnost ustvarjalnosti, a je ne uporabljajo. Imajo neverjetne ideje, a ničesar v življenju ne naredijo. To me duši in takšnih ljudi je ogromno.
Kdaj se zgodi preskok med idejo in njeno uresničitvijo?
Če je ideja dobra, se vedno uresniči.
Kako jo prepoznati?
Povem lahko le zase. Pri meni najprej nastane v glavi. Če tam deluje, deluje tudi na papirju. Nisem kot tisti, ki nekaj napišejo, ugotovijo, da ne deluje, in idejo zavržejo. Ne.
Ste se naučili ločevati informacije? Denimo, razlagate ljudem le tisto, kar zmorejo razumeti?
Uf, kako me to jezi. Pridem domov in mama me sprašuje, kako je bilo na televiziji. Domov pridem, da se spočijem, ne da razlagam. Zaradi »ločevanja« mi je hudo. Za napredek je dialog nujen. Če ne z drugim, pa s samim sabo. Da se lahko razvijaš. Iz filozofiranja ni nikoli nič, mora biti dialog.
Brez česa ne bi mogli obstajati?
Veliko premišljujem o tem. Ko me prevzema občutek, ko mi gre na jok od veselja, mi prav nič ni pomembno. Takrat gre lahko vse k vragu. Že vem! Trpel bi, če ne bi mogel biti ustvarjalen. Če bi moral hoditi v službo in delati v pisarni, nato bi šel domov, se najedel in na kavču gledal televizijo. Joj!
Skromni ste. Ne dovolite, da bi vas primerjali z genijem, a vendarle je Mozart napisal prvo opero, ko je bil star približno toliko kot vi. Zdaj pa dokončujete že svojo enajsto.
Genij je človek, ki ne samo da se zaveda vseh dejstev, ki jim je izpostavljen, ampak jih tudi sprejema. Jaz pa se še veliko, veliko stvari sploh ne zavedam, čeprav sem jim bil v življenju že neštetokrat izpostavljen. Sicer pa vem, kdaj imam prav. Veš, včasih imam videnja. Če nekaj vem, da se bo zgodilo, se zgodi. V zgodnji mladosti se mi je nekoč sanjalo o stricu, in sicer da ga na avtobusu nekdo tepe po obrazu. Bil je ves krvav. Ko sem se zjutraj zbudil, sem mami takoj povedal, kaj se mi je sanjalo. Ko sem se vrnil iz šole, mi je rekla: »Veš, kje je stric? V bolnici. Nekdo mu je razbil gobec.« (smeh) Velikokrat se mi zgodi, da preprosto vem, kdo bo v sobi, v katero stopam.
Imate neverjeten spomin. Nekoč si v glasbeni trgovini niste mogli privoščiti partiture in ste si notni zapis kar zapomnili ter ga doma obnovili. Kako deluje vaš spomin?
V glavi si zamislim sliko ali simbol in potem si pod simbol zapomnim tisto, kar si želim. Ko se naslednjič spomnim nanj, se mi prikaže vse, kar sem razmišljal takrat, ko sem si ga zamislil.
Mozart ni nikoli uglasbil opere, katere libreto mu ni bil všeč. Kakšna so libreta vaših oper?
Pri opernem libretu se mi zdita najpomembnejši dramatičnost in globina likov, če gre za resno opero (opero serio), če pa gre za opero buffo, je najpomembneje to, da je komičen zaplet predstavljen najbolj verodostojno in naravno, kar se da.
Imate obdobja stiske?
Imam, res so grozna. Moje življenje je kot sinusna krivulja. Včasih se mi zazdi, da me kar razganja, drugič pa se gledam od daleč in zagrabi me huda panika: Kaj ti vse počneš! Saj nikoli ne boš mogel ničesar pripeljati do konca! Tisti večer sem zelo slabe volje, vse gre narobe. Težko je opisati, kaj se dogaja v glavi. Ni me strah, nisem paničen, le prežema me občutek, da sem ničvreden. Obremenjujem se, ker nisem dokončal opere, ker še nisem poslal pisma v Salzburg, ker se moram na pamet učiti za oddajo … In potem vse mine.
Vam je že kdo kdaj rekel, da ste ga razočarali?
Ja, mama. Ker ne znam vklopiti štedilnika. (smeh)
Mislite, da so ženskam všeč humorni intelektualci? Imate ob sebi krdelo oboževalk?
Brez skrbi, da. Ti povem?
Prosim.
S Sašom sva imela v Borovnici nastop za dan vode. Tam je bil pevski zbor samih deklet. Napadle so naju, zagrabile za noge in kričale: »Lej, to je un!« Ne vem, ali je bila katera mlajša od šestdeset let. To so moje oboževalke. (smeh) In s tem sem se sprijaznil. Sprijaznil sem se, da pač nimam humorja druge ciljne skupine. Če sem profesor Godler na TLP in razlagam o Potočki zijalki in kako so našli na okostju dokaze, da je človek nazadnje izustil: Ne grem na kolena … potem je jasno kot beli dan, da deklice iz tretjega letnika srednje šole ne bodo ponorele za mano. Če pa bom prišel na oder, preoblečen v Robbieja Williamsa, bom že bliže cilju. S tem sem res popolnoma sprijaznjen. Dejstvo je, da se z mlajšimi nikoli nisem razumel kot tudi z vrstniki ne. Z njimi se nimam kaj pogovarjati. Sošolke … Joj! Ne maram slovenskih študentov. Zabave, zabave, žur, party! Ko ti recimo študentka angleščine reče, da je pravkar prebrala v angleščini prvo knjigo, je res hudo. Kako hitro me mine takšno bitje! Spomnim se, da sem se v srednji šoli peljal z vlakom. Punca je rekla fantu: »Veš, stari, v petek imam izpit iz elizabetinske dramatike in moram prebrati 36 Shakespearovih dram. Nisem še nobene.« Jaz pa sem jih že v osnovni šoli! Naj bo vrhunska lepotica, a ko reče kaj takega, me hipoma mine. Zvečer jo boš zagotovo videl na zabavi z alkoholom!
Vi predstavljate izjemno majhen delež slovenske populacije.
Vem, a nekatere pojme imam v sebi vendarle strogo zakoreninjene. Glede dobrega in slabega, denimo. Treba je pomagati tistemu, ki pomoč potrebuje. Vedno. Ne smeš biti hinavec, ne smeš biti hudoben. Fino pa je tudi, da nisi butast. Če pa se odločiš, da boš študiral določeno stvar samo zato, ker drugam nisi bil sprejet … potem se zjezim. Spomnim se vsaj treh mojstrov, ki obvladajo angleščino, a niso bili dovolj dobri na maturi. Sprejeta je bila deklica, ki ni vedela, kaj bi sama s sabo.
Koliko časa potrebujete za iskanje glasbenih virov v oddaji TLP?
Hm, to si vse izmislim. Ne grem na kolena zaigram v Mozartovem stilu in »prodam«. Včasih kakšna soseda reče moji mami: »A je vaš sin že res profesor? Kolk on velik ve … « (smeh) Res pa je, da veliko vem o Mozartu, ker se ukvarjam z njim že vse svoje življenje. O njem pišem zahtevno glasbeno-teoretično delo. Pri tem mi pomagajo profesorji v Salzburgu. Pri nas so namreč na prenizki ravni, da bi dojemali glasbo kot nekaj duhovnega. Ko sem svoja dela nesel v Salzburg, so rekli, da so sijajna. Pri nas so mi odvrnili le, da so zanič ter da z njimi ne bom prišel daleč. Ne vem, zakaj.
Je študij izpolnil vsa vaša pričakovanja?
Da. V Trstu sem spoznal strokovnjaka za Joycea. Nihče mu ni prišel niti do kolen. Na strokovnjake so gledali kot na ponos družbi. Drugi so bili veseli, da so bili tam, da so jim lahko povedali še več. Enako v Salzburgu. Če znaš zelo dobro posnemati Mozartov stil, so ponosni nate. Zakaj me imajo v Salzburgu kot plus njihovi družbi, mi govorijo, da je krasno, da tega ne zna nihče? Pri nas so mi govorili le, da je moje delo »mimo« in da moram delati avantgardo. Zakaj? Nimam odgovora. Sicer pa ne maram naftalinskega mišljenja.
Kako ste preživeli srednješolsko obdobje, ko ste izbirali pot za naprej?
Zelo sem trpel. Glasbo so gledali tehnično in ne duhovno. Takrat sem tudi zelo malo komponiral. Šel sem celo tako daleč, da sem si rekel, da glasbe sploh ne bom študiral. Druga želja je bila angleščina. Zdaj je v redu. Vedno, kadar se dogaja kaj slabega, pomislim, da se bo vse to povrnilo v dobrem. Po Einsteinovi relativnostni teoriji. Malo slabega – dobro na visoko potenco oziroma veliko antipoti raznoraznih ekstremov je vedno potenciranih na drugo. Trenutno raziskujem Mozartovo melanholijo v zadnjem letu življenja. Kako se počuti, kaj doživlja … Piše, da mu je na trenutke grozno. Ko zaigra na klavir izsek iz Čarobne piščali, mu gre na jok. Kot meni. Upam, da me zato ne bo kmalu konec. Tega se res bojim.
Ima za vas umetnik kaj manjšo vrednost, če veste, da je bil slab človek?
Dobro vprašanje. Morda bom delal komu krivico, a za pravega umetnika imam samo Mozarta, čeprav sem slišal zgodbe o različnih skladateljih. Händel naj bi bil precej hudoben. Dopuščam možnost, da je lahko velik umetnik tudi neprijeten. Mozart je napisal arijo za Zaido, katere naslov je Sem tako hudoben kot dober. Pomembno je ravnotežje. Človek ne more biti neskončno dober. Bistveno je, da izbere pravi trenutek za hudobijo.
Sprašuje: Nika Vistoropski 
|
|
