Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 04 Jan 2007 01:07 Naslov sporočila: Nicolas Hulot |
 |
|
Glas, ki mu bo moral prisluhniti francoski predsednik
Nicolas Hulot je ime, ki zmaguje na lestvicah priljubljenosti v Franciji. V anketi Ifop, narejeni po naročilu Paris Matcha na začetku decembra 2006, je zanj glasovalo 87 odstotkov vprašanih, več kot znaša rekord nekdanje ministrice Simone Veil maja 2005 (80 odstotkov). Ta raziskava javnega mnenja je decembra 2003 naštela največ glasov Bernardu Kouchnerju, leto zatem Jacku Langu, leta 2005 Simone Veil in septembra 2006 Segolène Royal. Hulotovo priljubljenost potrjuje tudi lestvica 50 najbolj priljubljenih francoskih osebnosti, ki jo julija in decembra objavlja Le Journal du dimanche; na njej je Nicolas Hulot že šest mesecev na tretjem mestu, za nogometašem Zinédinom Zidanom in tenisačem Yannickom Noahom.
Kdo je Nicolas Hulot, ki se tika s predsednikom Chiracom? Slednji mu je že dvakrat zaman ponujal položaj ministra za okolje. Hulot se noče odpovedati svobodi govora, je pa predsedniku na vrhu v Johannesburgu leta 2002 položil na jezik naslednje besede: »Hiša gori, mi pa gledamo drugam.«
Nicolasa Hulota, fotografa, dirkača, ki se opija s hitrostjo, in pustolovca, ki je prekrižaril svet in domovino, poročal za radio in televizijo, se specializiral za skrajne pustolovščine, na primer na Ognjeni zemlji v Čilu (oddaja Ushuaïa o selitvah kitov, 1989) in v halucinantni težnji, da v živo izkusi skrajnosti, nakopičil doživetij za več življenj, pri vsem pa imel srečo, da je ostal živ, žene v nevarnost lastni strah. Prepričan je, da je treba življenje živeti do poslednje sekunde prisebnosti: »Če umrem, bo umrl Molière na odru. Ne jokajte,« je širokoustno zapisal resnico na list papirja in ga porinil v predal pred drugo odpravo na Severni tečaj leta 1986.
Rodil se je materi iz obubožane plemiške družine, ki ji nikoli ni odpustila, da se je omožila s pustolovcem. Imela sta tri otroke. Oče je po spodletelem poslovnem poskusu izginil in umrl za rakom sam, ne da bi mu žena odpustila. Nekaj let zatem je za božič, ko je mati pogrinjala praznično mizo, Nicolas našel svojega brata mrtvega. Materi so nekaj časa skrivali resnico, da bi ji prihranili gorje in ji omogočili, da »ohrani videz«, na katerega je toliko dala njena družina. »Življenje ni vredno, da bi ga živel,« je zapisal obupani najstniški brat pred samomorom. Nicolas je v neskončnost premleval ta stavek. On sam si je želel živeti do norosti polno, predvsem pa ni maral biti podoben licemerskim favnom, ki jih je mrgolelo v materini družini.
Decembra 2006 je imel zmenek z obema francoskima predsedniškima kandidatoma. Pri 51. letih, odločen, da reši planet, katerega krhkost je končno doumel, je želel doseči, da podpišeta »ekološki pakt«, in zahtevati, da izvoljeni izmed njiju ukrepa v skladu z načeli, ki bodo pomagala ohraniti naš planet. Grozi, da bo sam osebno organiziral kampanjo, če ne bo uslišan. Grožnja je resna, saj ga, kot kažejo raziskave javnega mnenja, posluša več ljudi, kot je kdaj poslušalo Zizouja ali očeta Pierra. Vendar je politika kruto področje, naravni rezervat satirov pod človeško masko. Vera, kakor je koristna, jih ni nikoli zmogla udomačiti, komentira francoski tednik L'Express.
|
|
