Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 11 Dec 2006 00:18 Naslov sporočila: Martin Kačur |
 |
|
Ivan Cankar
Rodil se je leta 1876 na Vrhniki. Po končani realki v Ljubljani je na Dunaju študiral najprej tehniko, nato slavistiko, vendar študija ni končal. Poskusil se je v politiki in leta 1907 kandidiral za deželnega poslanca na listi socialdemokratske stranke, a ni uspel. Do smrti je ostal zapisan literaturi kot prvi slovenski poklicni pisatelj. V pesmih je sledil najprej Prešernu in Gregorčiču, nato Aškercu in Heineju, v prozi in dramatiki pa najdemo vse od poetičnega realizma, naturalizma, dekadence, simbolizma do impresionizma in ekspresionizma zadnje ustvarjalne faze. V motiviki prevladuje socialna tematika proletarskega okolja. Umrl je leta 1918 v Ljubljani.
Martin Kačur
Roman se začne z gostilniškim pogovorom med Kačurjem in zapoljskim zdravnikom Brinarjem, starejšim, izkušenim človekom, ki je bil v mladih letih tudi idealist, potem pa je sprejel življenje, kakršno pač je. Brinar Kačurju svetuje, kako naj se vključi v življenje v Zapolju, ki je sicer lep kraj, njegovi prebivalci pa so nedobrohotni in zahrbtni. Kačur mu ugovarja: " In vendar so tisti ljudje blagi in spoštovanja vredni in vsi ljudje so blagi!" Zdravnik odgovori jezno in ostro: "Noben človek na svetu ni blag, tudi vi ne in tudi ne jaz!" Nadaljnji idealistov življenjepis pokaže, kako prav je imel "debeli" zdravnik in kako zelo se je motil Kačur, ko je naivno verjel, da so vsi ljudje dobri. V romanu se ta motiv - književna oseba prizna, da ni blaga - ponovi tudi v drugem in tretjem delu. V drugem delu blatnodolski župnik, ki je bil v mladih letih prav tako idealist in so ga zato za kazen poslali v zakotni kraj, pokaže, da je Kačurju sicer naklonjen, ostro pa mu odsvetuje, da bi se lotil izobraževanja njegovih, blatnodolskih ljudi. In mu reče: "Premislite dobro in nikar ne bodite prepričani, da sem blag človek! Zbogom!" Tretja oseba v romanu, ki se zave, da ni blage narave, je - Martin Kačur. Ko na svoji zadnji življenjski postaji, v Lazih, zaloti pod ženinim oknom vasovalca, mu - pijan - zagrozi: "Čakaj no, ti … veš, le čakaj … jaz, jaz nisem blag človek …!
Kot drugim Cankarjevim junakom tudi Kačurju manjka moči, da bi se uspešno spopadel z "nizkim življenjem", zato v prvem delu romana išče opore pri Minki, ki je zanj nekakšen ljubezenski ideal. Ko jo obišče pred zborovanjem v Mantovi, ji izpove: "Težko meni, da bi vaša podoba ne bila v mojih mislih. Slab je človek; v oblake hoče, in vendar mora imeti palico in oporo na zemlji. - Danes sem vas moral videti. Kadar grem odtod, so moje misli vse čistejše in vsa veja je moja moč. In nocoj mi bo treba velike moči in čistega srca." Svojo nemoč srca in malodušje Cankarjev junak lahko premaga le s pomočjo dekleta, če ga ta resnično ljubi, tako kot npr. na vse žrtve pripravljena Hanca v romanu Križ na gori (1904). Toda Minka je le "veselo dekle", kot jo označi dobrohotna zdravnikova žena; Kačurja "ima rada, ker je tako neumen", in mu poklanja poljube, za njegovim hrbtom pa se sestaja z resnejšim snubcem, z inženirjem - kar Kačurju ob slovesu tudi prostodušno prizna. Kačur tako doživi v Zapolju dve veliki razočaranji: ustanovni zbor izobraževalnega društva v Mantovi se konča s pretepom, za dekle, ki jo je resnično ljubil, pa spozna, da se je z njim le igrala. Pripovedovalec nam ne pove, katero od obeh razočaranj je "idealista" bolj prizadelo, zdi pa se, da drugo, saj si le tako lahko razlagamo Kačurjevo naglo odločitev za usodno blatnodolsko "ljubezen" s Tončko. V Zapolju se Kačur pokaže kot trden, pokončen človek le v prizoru z župnikom in nadučiteljem, h katerima mora zaradi zborovanja v Mantovi na zagovor. Ferjan, ki je od vseh učiteljev Kačurju najbližji, mu svetuje, naj se pred nadrejenima poniža in pokesa, a ga Kačur ne posluša: namesto da bi pokleknil pred župnikom in mu poljubil roko, od njega zahteva, naj mu pove, v čem da se je pregrešil. Ta "upor" pa je tudi zadnje svetlo dejanje v njegovem "življenjepisu".
Na novo delovno mesto v Blatni dol (ime je očitno simbolično) se Kačur odpravi kot drug človek: ljudje in življenje so se mu v Zapolju razkrili v resničnejši podobi. Kljub temu pa je njegovo malodušnost, ki ga prevzame že prvi dan po prihodu v zakotni, temni in blatni kraj, težko razumeti. Brez pravega zunanjega povoda se zave, da mu primanjkuje notranje, moralne moči za življenje v tem zatohlem ozračju. Naslednji dan opazi v cerkvi krčmarjevo rejenko Tončko, "bujnoraslo dekle z rdečo židano ruto na glavi, v svetli rdeči jopi in zelenem krilu", ki "kljub rdeči bluzi ni bila čisto nič podobna Minki. Njen obraz ni bil bel, njene oči niso bile črne in se niso bleščale, njene ustnice se niso smehljale. In vendar se ji je bližalo trepetaje in neradovoljno njegovo srce in njegova kri je bila vroča, ko so bile še hladne njegove misli." (Podčrtal V. C.) Prvo srečanje z Minko je bilo za Kačurja kot "hipen sen", njegova ljubezen do nje ves čas brez vsakne misli na telesno, Tončko pa si je Kačur "neradovoljno" poželel na prvi pogled. Popoldne je Kačur s Tončko sam v gostilni, pri čemer je njegov pogled usmerjen predvsem na njeno telo: na njeno bujno postavo, zibajoče se boke, napeto bluzo na prsih in na čutne, debele ustnice. Ko Tončka sede poleg njega, je njegova prva misel: "Čemu pa bi se malo ne igral z njo?" Njegovo vse prej ko moralno misel komentira pripovedovalec z besedami: "Takrat je legla na njegovo srce prva, še rahla, komaj vidna senca Blatnega dola." Kačur začne Tončko poljubljati in se dogovori z njo, da pride zvečer k njej. Domov grede zasluti, "da so bile legle na njegovo srce že vse težke, umazane sence iz Blatnega dola", a zvečer vseeno odide k Tončki. Svojo odločitev utemelji z besedami: "Zakaj bi ne živel?" Kačur se torej že drugi dan bivanja v novem kraju odpove svojim sanjam, duši, hrepenenju in se odloči za "življenje". "In ni več videl, kako je zatonil lep spomin in kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni dol in njega." Njegovo poželenje po Tončkinem telesu je bilo tako močno, da se mu ni mogel upreti in je zato takoj privolil v poroko z njo. Ko ga Ferjan vpraša, ali jo ima rad, mu Kačur odgovori: "Toliko je gotovo, da bi je ne pustil komu drugemu in da bi mislil nanjo vse življenje z bolečino in poželenjem! Jaz ne vem, kakšna je ta ljubezen; nisem premišljeval in ne maram premišljevati. - Le to vem, da miru, veselja, sonca ni prav nič v tej ljubezni." Z gostije po poroki zbeži Kačur domov, Ferjanu, ki mu prepusti skrb za nevesto, pa se izpove: "Zdaj šele vem, prijatelj … Da sem se ubil! - Da sem si sam položil zanko, sam jo zategnil!"
Kačurja torej niso ubile razmere v Blatnem dolu, kot meni večina interpretov tega dela. Ubil se je sam, ker se je, slabič, odrekel prvotnemu hrepenenju po čistem, človeka vrednem življenju, ki bi ga žrtvoval za druge; ker se je odpovedal svojim idealom in se je v svojem erotičnem življenju spustil na raven gole telesnosti. Vsa njegova nadaljnja človeška in moralna pot navzdol v dolgih letih blatnodolskega službovanja je le posledica omenjenega prvega koraka. Žena Tončka mu ni bila v življenju nikoli v oporo, ampak nasprotno. Ko je po kakem letu življenja v Blatnem dolu sklical ustanovni zbor izobraževalnega društva, se ga je udeležilo lepo število bajtarjev in hlapcev, željnih izobrazbe, Kačur pa - ker se je bal zameriti županu, župniku in ženi - je pustil zbrane na cedilu. Žena mu je namreč zagrozila, da bo v primeru, če se bo udeležil napovedanega sestanka, vzela otroka in ga zapustila. Vse, kar stori Kačur po svoji "kapitukaciji", pa je, da skrije obraz med dlani in zavzdihne: "O Bog! In v tem gnilem mesu je bila duša nekoč!" Kaj vse je doživljal Kačur po Tončkini zaslugi "med štirimi stenami", lahko sklepamo iz Kačurjevih besed, ki jih pove kot opravičilo, ko mu Ferjan v Lazih očita, da je bil slabič: "Saj nič ne veš! Kaj tisto - tam zunaj! Človek se otrese, pa je, in gre dalje svojo pot! Ampak tisto … tisto trpljenje med štirimi stenami, ki ga ne vidi svet, ne prijatelj, in ki ni poplačano nikoli! To bi moral poznati, Ferjan!"
Iz spremne študije, dr Vinko Cuderman
|
|
