Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1811
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 05 Dec 2006 20:11 Naslov sporočila: Celotno družbo bi bilo treba spremeniti |
 |
|
Tor 05.12.2006
Andreja Miketič je drobna iskriva ženska, športna pedagoginja, učiteljica državljanske vzgoje in etike ter absolventka podiplomskega študija socialne pedagogike. Uči na Osnovni šoli Livada, kamor hodijo predvsem otroci z »zloglasne« Rakove jelše. Očitno je, da ima svoje delo rada, učenci pa njo. Svojo šolo hvali, pravi, da je zaradi toplega in povezanega kolektiva tam fino delati. Dlje ko govoriva o njenem delu, o diskriminaciji in nestrpnosti, bolj se zdi, da se v odnosu do drugačnih skriva vsa etika tega sveta.
Rakova jelša velja za nekakšen geto. Kakšen je odnos vaših učencev do Slovencev?
Ko so njihovi starši prišli v Slovenijo, je bila to ena država. Zdaj so tu postali tujci, brez domovine. Ne tu ne v Bosni ali drugje niso sprejeti tako, kot bi želeli biti. Po vojni je bilo najhujše obdobje. Takrat so ti otroci zaradi občutka nesprejetosti prav sovražili Slovence. Zdaj se je stanje normaliziralo.
Bi rekli, da so vaši otroci diskriminirani?
Ne, na naši šoli so Slovenci v manjšini. Tako tudi med učitelji ni podzavestne diskriminacije, zaradi katere bi videli Slovence kot nekaj več. Otroci sami rečejo: »Mi smo čefurji.« Tega ne mislijo negativno. V bistvu so ponosni na to.
Stereotip pravi, da so nasilni, da se težje učijo …
Svoje šole ne vidim kot drugačno. Da velja za drugačno, ugotovim šele po odzivih učiteljev iz drugih šol, ko jim povem, kje učim. Meni tu ni težko učiti. Vsaka šola ima določen odstotek otrok, ki imajo vedenjske težave. To je Gaussova krivulja. Pri nas je še največja težava neznanje slovenskega jezika.
To se verjetno pozna pri učnem uspehu pri vseh predmetih?
Res je. K nam hodita dve vrsti otrok: že drugo leto orjemo ledino in sprejemamo otroke iz azilnega doma. Niti besedice ne znajo slovensko. Še več, nikoli ne vejo, ali bodo ostali ali ne, kaj se bo z njimi dogajalo naslednji dan. Dosti jih ima hude travme. Tisti, ki so bili rojeni v Sloveniji, pa nimajo knjižnega zaledja niti v svojem maternem jeziku, ne poznajo njegove strukture, kaj šele v slovenščini. Vajeni so se pogovarjati v pogovornem jeziku, nekakšnem slengu. Neznanje jezika jim lahko povzroča precejšnje težave.
To oviro je poskušal premostiti projekt Pedagoške akademije Drugače v drugačno šolo. Kaj se je zgodilo z njim?
V vseh prvih in drugih razredih je bila asistentka. Ogromno so se ukvarjali z jezikovnim primanjkljajem. V dveh letih so se otroci zelo dobro naučili jezika, projekt je bil uspešen. Umaknjen je bil zaradi finančnih razlogov. Naprej ga je zavrnilo ministrstvo za šolstvo, potem ga je nekaj časa še naprej financiral MOL, nazadnje pa je še mesto opustilo subvencije.
Po čem se vaši učenci razlikujejo od slovenskih otrok?
V nasprotju s svojimi vrstniki poslušajo narodno glasbo, ampak to velja za vse manjšine, tudi za Slovence v tujini. Sicer pa se mi ne zdijo nič drugačni od mladostnikov slovenske narodnosti. Tudi učni uspeh ni dosti slabši, imeli smo zlato maturantko na bežigrajski gimnaziji. Resda so na ekstercih slabši rezultati, vendar je pri nas mnogo otrok, ki pridejo naravnost iz Bosne ali azilnega doma, torej se rezultatov ne da neposredno primerjati.
Imate kamere in varnostnike?
Varnostnikov nimamo, kamere pa, zaradi kraj. Nasilja pri nas ni prav dosti. Nekateri otroci pa živijo v resnično nečloveških razmerah. Ponekod se v majhni sobi stiska vsa družina in otrok preprosto nima miru, da bi se lahko učil. Tudi to vpliva na učni uspeh.
Jih v srednji šoli čaka kulturni šok?
Mislim, da so na to že pripravljeni, ker imajo prijatelje iz drugih šol. Ko se vračajo ali ko se srečamo v mestu, vidim predvsem to, da pogrešajo toplino in prijaznost naše šole. Pri nas ni nobenemu otroku težko priti do učitelja in mu povedati za svoje težave. Tega v srednji šoli ni več.
Kaj najbolj moti Slovence?
Slovence najbolj moti njihov vzorec vedenja. Kletvice v našem okolju niso v navadi, ti otroci pa jih poslušajo ves dan. Ne vedo, da je to narobe, in čudijo se, da v šoli ne smejo tako govoriti in da morajo učiteljici reči gospa.
Kaj raje učite, športno vzgojo ali etiko?
Oba predmeta sta mi enako všeč. Rada se pogovarjam z otroki. Zdaj, ko tudi športno vzgojo ocenjujemo, ni več vzgojni predmet. Prej mi ni bilo težko porabiti vse ure za pogovor, če je bilo treba, zdaj pa si tega ne morem več privoščiti – predelati moraš program. Lahko pa se pogovarjamo pri državljanski vzgoji in etiki.
Vzgojnih predmetov je v šoli čedalje manj.
Ja, in to je škoda. Devetletka je prinesla dosti dobrega in tudi marsikaj slabega. Vzela je vzgojne predmete – zmanjšalo se je število ur za likovno in glasbeno vzgojo, za gospodinjstvo, tehniko in športno vzgojo. Ambiciozni starši izberejo za izbirne predmete svojih otrok jezike in podobno. Če se odločajo otroci, izberejo po priljubljenosti učitelja in so dostikrat dobri prav pri teh predmetih. Naša likovnica pravi, da so naši učenci fantastični, mnogi so izjemno nadarjeni.
Kaj poudarjate pri državljanski vzgoji in etiki?
Predmet sem zasnovala tako, da se čim več pogovarjamo. Učimo se, da ni napačnih mnenj. Učenci spoznavajo, da nekateri mislijo tako, drugi drugače, zahtevam pa, da svoje stališče argumentirajo, da povedo, zakaj mislijo tako, kot mislijo. Tako se učijo kritičnega mišljenja.
Prevladujejo strpni ali nestrpni odgovori?
V kakšnih generacijah dobivam zelo nestrpne, drugod pa strpne odgovore.
Ali generacije odsevajo (ne)strpnost Slovencev do družbenih manjšin?
Težko bi rekla. Zdi se mi, da odsevajo vrednote staršev teh otrok. Na naši šoli se ne čutijo kot manjšine: skoraj vsi so otroci priseljencev in imajo stare starše nekje drugje. Nekatere starši učijo, naj se družijo le s sebi enakimi.
Imajo otroci z Rakove jelše dovolj samozavesti ali so negotovi vase?
Naši učenci imajo nadpovprečno pozitivno samopodobo. Količnik je od 4,1 do 4,2 točke od petih. Študijska literatura pripisuje tej starosti precej nižji količnik. Tudi najnižja ocena, ki jo otroci pripisujejo svojim staršem, je zelo visoka: 4.
Otroci so getoizirani in diskriminirani, pa še manj možnosti za uspešno kariero imajo, a imajo pozitivno samopodobo – kako to?
V tem okolju se ne čutijo manjšina. Na naši šoli niso stigmatizirani, mogoče so celo preveč zaviti v vato. Ne čutijo, da so drugačni, pa še družine so bolj odprte in povezane, kot so običajno slovenske. Slovenci smo navadno bolj zategnjeni in nesproščeni.
Katere teme jih pri pouku etike najbolj pritegnejo?
Vrednote, avtoritete, vrstniki pa tudi verstva. Tu ne gre toliko za vero, ampak bolj za občutek pripadnosti. Nacionalne in verske pripadnosti ne ločujejo. Nosijo »brojanice«, nekaj takšnega kot rožni venec, le da ga nosijo na roki, pa ne vedo, kaj sploh pomeni. S tem kažejo pripadnost srbski narodnosti in mislijo, da je amulet za srečo. Ko jih učim, da »Srb« ni isto kot »pravoslavna vera«, so zelo presenečeni. Starši jim ne dajo dovolj znanja niti o njihovi veri niti o njihovi narodnosti.
Omenili ste enačenje nacionalne in verske pripadnosti. Kdaj se je po vašem mnenju to začelo?
Vojna na Balkanu je povzročila, da se ljudje ločujejo po veri. Prej tega nisem nikoli čutila, pa učim že 12 let. Ko je socializem razpadel, je vera kar naenkrat zelo agresivno planila na površje. Zdaj skoraj ni več otroka, ki ne bi hodil k verouku. Socializem je bil s stališča strpnosti in enakosti krasen. V tem obdobju mi je bilo všeč ravno to, da sta bili vera in država ločeni. Zdi se mi, da se je ves svet obrnil proti muslimanom. Mislim pa, da je to svetovni problem, ne le slovenski. To se vidi tudi po papeževi izjavi.
Kako se otroci učijo verske strpnosti?
Verstva predelajo s seminarskimi nalogami. Najbolj se zanimajo za pravoslavno vero in islam. Pomagajo jim starši, nekateri stopijo do duhovnikov, en fant je prinesel kadilo, neko dekle je prišlo v njihovem originalnem oblačilu … Opažam, da so tisti otroci, ki obiskujejo verske nauke, strpnejši in bolj spoštujejo druge. V njihovem prijateljstvu pa vera ne igra nobene vloge.
Se imajo za Slovence ali za Bošnjake, Srbe, Rome?
Nimajo se za Slovence. Imajo se za Srbe ali Bošnjake ali kar koli drugega, glede na to, od kod izvirajo. V bistvu ima ta generacija težave s pripadnostjo. Slovenci zapustijo svojim otrokom kakšno hišo ali vsaj avto, oni pa nimajo nič. Starši garajo vse dneve, preživeti morajo veliko družino, mnogo mamic ni zaposlenih. Učenje jim ni vrednota, nimajo ambicij, tudi starši želijo, da se čim prej zaposlijo.
Imeli smo deklico, ki je bila izjemno bistra, ampak več, kot je bilo nujno, ni nikoli naredila, ni širila svojega znana, čeprav bi ga lahko. Izkazalo se je, da so bile sošolke ljubosumne nanjo in se ni želela izpostavljati. Ko sem govorila z očetom, je odgovoril, naj kar ostane v zlati sredini in ima prijateljice.
Kakšne idole imajo ti otroci?
Fantje se identificirajo predvsem s športniki, punce pa predvsem s pevkami, včasih z igralkami, zelo redko z manekenkami. Tu se pogovarjamo tudi o motnjah hranjenja, čeprav s tem nimajo takšnih težav, tudi fantom niso všeč prav suha dekleta.
In katere so njihove vrednote?
Na prvem mestu so ljubezen, družina in prijateljstvo. Zelo redki, zgolj izjeme, postavijo med najpomembnejše denar.
Jih učite tudi, kako uresničiti vrednote v vsakdanjem življenju?
S tem se mnogo ukvarjamo, ker od doma ne dobijo prav dosti zavesti. O tem se moramo zelo veliko pogovarjati. Letos imamo vrednote tudi na razrednih urah. Igramo se socialne igre in igre vlog. Včasih preberemo kakšno zgodbico o diskriminaciji.
Je dovolj literature na to temo?
Se še kar najde.
Od kod diskriminacija?
Slovenci so vedno imeli prišleke za nižje, ker so opravljali dela, ki jih sami niso želeli opravljati. Poleg tega je Rakova jelša naselje, ki je bilo zgrajeno na črno, brez kanalizacije … V Ljubljani velja za problematično že 20 let ali več. Dosti Slovencev postane nestrpnih, ko vidijo, da ljudje ne govorijo slovensko. Ta vzorec se verjetno navezuje na prejšnje generacije, ki so prav tako zviška gledale na »južnjake« in učile svoje otroke nestrpnosti.
V čem vidite zdravilo za nestrpnost?
Celotno družbo bi bilo treba spremeniti. Spreminjanje bi se moralo začeti na ravni države. Ozaveščati je treba vse, posebno v vrtcih in osnovnih šolah. V šoli lahko zelo veliko vplivamo nanje, oni pa to prenašajo na starše. V bistvu otroci povezujejo starše med seboj.
Kaj najbolj pomaga otroku oblikovati etične vrednote?
Mislim, da predvsem naš vzor. Če mu razlagamo vrednote, jih moramo tudi sami živeti. Če otroka učiš o prijateljstvu, strpnosti in podobnem, a te vidi, da se na smrt skregaš z učiteljico, nisi naredil ničesar. Temeljno načelo vzgoje je učenje z zgledi. In pa privzgojiti zavest, da ima vsako dejanje posledice. Otrok se mora naučiti sprejeti odgovornost za svoja dejanja in se nekaj naučiti iz tega.
Sprašuje: Maša Gedrih
|
|
