Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Dec 2006 23:25 Naslov sporočila: Legenda slovenske slovnice |
 |
|
V Ljubljani zame dolgo ni bilo mesta. To je eno bolj grenkih dejstev v mojem življenju.
Asketski osemdesetletnik, letošnji dobitnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, akademik Jože Toporišič, se iskrivo sprehodi med spomini na rojstno hišo in načrti za nova dela. O slovenščini v EU in o dobrih sortah jabolk pripoveduje enako poznavalsko.
Ned 03.12.2006
Po desetih letih (sicer zelo dejavnega) pokoja je te dni akademik Jože Toporišič spet pod svetlobo žarometov. Ne zato, ker bi bil izdal novo šolsko knjigo ali postavil še kakšna nova, zahtevna jezikovna pravila naši materinščini. Celo ne zgolj zato, ker je čil in mladosten praznoval osemdeset let, kar so zaznamovali različni dogodki – kot na primer oblikovanje njegovega kota v brežiški knjižnici, ki je blizu njegovega rojstnega kraja, sicer pa je Jože Toporišič že vrsto let tudi častni občan Brežic –, ampak zaradi še svežega priznanja, Zoisove nagrade za življenjsko delo, ki je najvišja nagrada v slovenski znanosti. In kot taka, vsaj za zdaj, vrhunec med nagradami jezikoslovca, čigar pomen za slovenščino poznavalci enačijo z delom Frana Ramovša. Pogovor, ki je pred vami, je komajda del tega, kar je sobesednik iskrivo stresel iz spomina.
Kaj menite o tem, da so srednješolci pri maturi manj uspešni pri slovenščini kot pri matematiki?
Očitno je matematika lažja. Težko bi rekel, ker že nekaj časa nimam več zveze s srednjimi šolami. Sicer pa slišim, da te trditve ne držijo več.
Kako pa ste vi nekoč, kot dijak, doživljali pouk slovenščine?
Hodil sem na klasično gimnazijo v Mariboru in že v tretjem letniku, rekli bi v današnjem sedmem razredu – bilo je leta 1940/41 –, sem vedel, da bom študiral slovenščino. Za to je bil »kriv« moj profesor slovenščine France Mihelič. Veliko je dal na pripovedovanje brez prekinitve, na deklamacije, slovnica pa nam ni delala težav, saj smo imeli podlago zanjo že v latinščini, grščini, tudi francoščini.
Bili ste gotovo odličnjak?
Res je, vendar sem dobil negativno oceno prav pri slovenščini! Pisali smo spis, v katerem me je zmedlo prvič v mestu/prvič v mesto, mene, ki sem prihajal iz vasi blizu Brežic in sem na to drugače gledal kot rojeni Mariborčani ... In dobil sem celo opomin, kar sem profesorju zelo zameril. Šolanje mi je omogočila listina, s katero je leta 1822 rojeni sorodnik Jože Toporišič s svojo zapuščino zagotovil šolanje enega otroka iz generacije po svojem očetu oziroma materi. Postali naj bi duhovniki. Na začetku sem tudi stanoval v semenišču.
Je bila vaša družina velika?
Bilo nas je šest otrok. Ko je davica umorila šestletno Ivanko, smo jo zelo pogrešali. Tudi oče mi je umrl, ko sem bil komaj v drugem razredu takratne gimnazije. Sicer pa smo na Mostecu pri Brežicah, kjer sem rojen, živeli na večjem posestvu, četudi ne tako velikem, kot je bilo najprej dedkovo. Redil je konje in zanje dobil veliko priznanj. Rad je rekel, da ima parcelo pod vsakim oblakom. Imel pa je tudi pet hčera in dote so posest razdelile. Mi smo živeli na posesti stare mame Ane Škvarč, v trdni hiši, ki je imela celo za tedanje čase dokaj redko klet.
Se še vračate domov? Je iz otroštva še ostal klic po druženju z naravo?
Še se vračam, toda odkar je umrl moj brat in je ostala le svakinja, naš rod tam izumira. Poskušamo vsaj to in ono obdržati. Jaz skrbim za sadovnjak, nekaj imam tudi na vikendu v Bohinju, tako da so moja jabolka kar znana med kolegi.
Je še kje najti stare kmečke sorte, kot so bili carjeviči, mošanjčki, bobovci?
Kapar je veliko tega uničil, tako da smo morali nasade obnoviti. Mošanjčki počasi propadajo, bobovce pa imam. Poskusil sem tudi hrvaške sorte, a jabolka so debela, pa nič okusna. Brat je pred smrtjo zasadil češnje in višnje. Oče pa oreh, ki na tistem mestu nikakor ni hotel uspevati. Pozneje smo ga sadili drugje. In tudi sam sem enega posadil, v spomin na brata, tako da je zdaj orehov doma kar dosti.
Torej bo v prazničnem decembru gotovo veliko domačih potic?
Bodo, bodo, ampak jaz bom bolj skromen pri teh užitkih. Že od mladega imam različne težave s prebavili, posledice nekaterih povojnih bolezni, tako da sem se navadil dietne hrane. Ko se je pridružil še holesterol, sem se sploh odpovedal maščobi. Na solato me je navadil šele zdravilec iz Doba, in dobro mi je svetoval. Ampak jem jo brez olja, le z limoninim sokom pokapano.
Nič priljubljenega praženega krompirja torej?
Samo, ko ga sam naredim.
Tako asketsko prehranjevanje je nedvomno tudi razlog za tako vitko postavo in svežo zunanjost, ki niti od daleč ne izdaja osmih križev?
Upajmo!
Študij vas je najprej peljal v literarno zgodovino, potem šele ste se tako strastno zapisali med jezikoslovce. Ste tudi sami kdaj pisali literaturo? Denimo pesmi v srednji šoli?
Nikoli. Nobene literature. Snaha Reza doma pa piše pesmi, take občutene, kmečke.
In vam jih prinese v lekturo?
Kdaj že kaj pogledam, kak »in« odpravim, da lepše teče, ampak ona pravi, to ni nič. Doma ima Prešerna, Gregorčiča, to sta njena vzornika.
Vaša metodičnost pri vsem, česar se lotevate, tudi pri slovenščini, spominja že skoraj na matematiko!
No, saj v Mariboru so najprej mislili, da bom matematik.
Kako pa vas je zaznamovalo življenje med vojno, v pregnanstvu v Nemčiji?
Petnajst let sem imel, ko so nas izselili, in še dobro, da sem bil šolan: Nemcem se je zdelo škoda, da bi me uporabili le kot fizičnega delavca, pa sem v prvem taborišču delal v ambulanti in pozneje v Breslauu kot knjigovodja. Spomnim se, da sem nekoč, proti koncu, eno noč »varoval« celo Gerharda Hauptmanna. Veliko sem bral, nemško, kot študent célo Waltzlovo enciklopedijo. Moj profesor na fakulteti v Ljubljani, Anton Ocvirk, se je temu zelo čudil, da imam briljantno znanje, nisem se ga nič bal, čeprav je bil strah in trepet študentov. Za slovenščino sem imel tudi Slodnjaka. Prišla sva navzkriž, ko sem odkril, da Levstik ni prvi kazal tiste poti do dobre literature, ampak je bil to že Janežič. Pa mi je prav Slodnjak omogočil, da sem kot diplomirani slovenist po letu dni učiteljevanja v Novem mestu odšel na univerzo v Zagreb, kot lektor za slovenščino. No, ko ste me že spraševali, ali sem kdaj napisal kaj literarnega – tu sem v učbenikih, ki sem jih pripravljal, prilagodil marsikatero besedilo, da je ustrezno ponazarjalo posamezne besedilne vrste.
Še obiskujete Zagreb? Se je tudi vam zdel bolj svetovljansko mesto od Ljubljane?
Bil je res bolj svetovljanski, bolj odprt, na univerzi je bilo več prepiha, medtem ko so bile tedanje razmere v Ljubljani veliko bolj zapete, vladalo je pravo socialistično čistunstvo. V Zagrebu so bili zanimivi časi, v univerzitetnem klubu so se zbirali tudi z drugih fakultet, ob večerih smo resno razpravljali o literarni teoriji. Toda tistih deset let sem imel domotožje po Ljubljani; dejstvo, da tako dolgo zame v Ljubljani ni bilo mesta na fakulteti, je eno najbolj grenkih v mojem življenju. Celo bolj kot to, da sem pozneje, že na vrhuncu kariere, kar šest let čakal na imenovanje za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V Zagreb že dolgo ne hodim več.
Študirali ste tudi rusistiko – kaj je bilo tisto, zaradi česar ste vzljubili ruščino?
Ruska literatura. Lermontov, Puškin, Ševčenko – sicer Ukrajinec –, Nekrasov. Pa seveda Tolstoj in zlasti Dostojevski, ki je že govoril o likvidacijah.
Jih še prebirate?
Ob tako obsežnem strokovnem delu, za menoj je približno 1200 enot, redko ostaja čas za literarno branje. In ga še nekaj časa ne bo, če želim uresničiti še nekaj načrtov.
[b]Kakšna pa se vašemu ušesu zdi današnja slovenščina v medijih?
Marsikatera beseda je poenostavljena v bolj »moderno« ...[/b]
Pri novinarjih je slovenščina kar v redu, če samo pomislim, koliko besedil morajo tvoriti. So pa tudi razvade. Kratek čas sem poučeval na nekdanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, potem pa sem za naslednika dobil Toma Korošca. Iz tistih časov izvira tudi »mala« Kidričeva nagrada, ki sem jo dobil.
Vas skrbi vdor tujih besed, ki prihaja predvsem z računalniškimi izrazi?
Računalnika ne uporabljam, čeprav ima svoje prednosti – prehitro se spreminjajo celo novosti. Pišem na roko in potem pretipkam. Zdaj, ko tudi za to pisalni stroj ni več dober, mi besedilo v računalnik prenese kdo drug, veliko mi je pomagala žena. Mojo zadnjo knjigo, 667 strani Besedjeslovne razprave, ki je izšla letos, je leto dni prenašal v računalnik srednješolski profesor slovenščine. Sicer pa nam, upokojenim članom SAZU, ta ustanova zagotavlja kar nekaj denarja za stroške, ki jih imamo s svojim delom.
Kako pa ste brez računalnika lahko delovali pri tako zapletenem projektu in s tako obsežno ekipo, kot je bil zadnji Slovenski pravopis?
Tajnice so prijazno skrbele za to. Tudi svojega prostora na SAZU nisem imel med nastajanjem pravopisa, ampak smo se sestajali kar v sejni sobi.
Ali tudi sami kdaj iz potrebe pogledate v Slovenski pravopis?
Seveda, saj drugače ne gre! Ni mogoče obdržati v glavi vsega, kar je povezano s tamkaj zapisanimi 130.000 besedami, od katerih ima vsaka svojo monografijo o pisavi, naglasu, glasu in slovničnih lastnostih. Pa tudi v Slovar slovenskega knjižnega jezika rad pogledam. V zgodovini jezikoslovja sem pisal tudi o vseh dosedanjih slovenskih pravopisih.
[b]Se vam zdi, da je slovenščina z vstopom v Evropsko unijo pridobila kaj pomena? Očitno se je uči vse več tujcev! Ali pa se moramo bati zanjo?[/b]
Mali jeziki se morajo velikih ves čas otresati – včasih smo se morali nemškega, potem srbohrvaškega, pa panslovanščine ... zdaj pač angleščine. Nekoč smo germanske izraze spodbijali s slovanskimi, a vsega ni mogoče kar zamenjati. Že Kopitar je vedel, da na primer naša beseda hiša sicer prihaja iz nemške besede kuss, toda zato ne moremo svoje besede kar izbrisati. Tudi za knjižno hrvaščino si je želel, da bi bila bliže slovenščini, in ne srbščini. Kar zadeva slovenščino v Evropski uniji, pa se moramo zavedati, da je sicer formalno enakopravna z drugimi evropskimi jeziki, nikoli pa pri uporabi ne bo dosegla velikih, nikoli v Bruslju ne bo pravi poslovalni jezik. Tujci se je zdaj učijo zlasti iz ekonomskih motivov.
Slovenščina je nedvomno tesno povezana z osamosvajanjem Slovenije in Slovencev, če se samo spomnimo zloglasnih »skupnih jeder«!
Sem z vsem bistvom Slovenec. Zato sem se v okviru javne rabe slovenščine na čelu komisije zavzemal, naj bo samo slovenščina v Sloveniji uradni jezik, kar je bilo končno primerno sprejeto celo za napise na vojašnicah: najprej slovensko ime – v Makedoniji pa makedonski in tako naprej –, nato šele v drugih takratnih jugoslovanskih jezikih. Iz tega so izhajale tudi zahteve, naj slovenski fantje vojsko služijo v Sloveniji. Spomnim se, kako je na sejo pri SZDL prišel general Dolničar in mi kot vodji komisije svetoval, naj do 80 odstotkov slovenskih vojakov služi doma, kar je bilo pozneje tudi osnova za teritorialno obrambo in za obrambo našega osamosvajanja. Sploh sem zagovarjal stališče, da je bila Jugoslavija ustanovljena za varovanje narodnih entitet njenih narodov, če bomo torej te entitete uničili s skupnim jezikom, tudi ne bo več temeljnega razloga za obstoj države. Položaj slovenščine je bil tako, kot sem si bil zanj prizadeval, sprejet tudi v ustavi leta 1974.
Govorila sva o jabolkih – in jabolko ne pade daleč od drevesa. Velja to tudi za vaše otroke?
Po svoje. Starejši sin, Andrej, je študiral sociologijo in filozofijo, zdaj ima jezikovno šolo Panteon, mlajši Tomaž pa primerjalno književnost in anglistiko in je bil nekaj časa umetniški vodja Mladinskega gledališča, zdaj pa je njegov dramaturg. Oba se torej ukvarjata z jezikom.
Besedilo Bogi Pretnar, fotografija Matej Družnik
|
|
