Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 26 Nov 2006 15:16 Naslov sporočila: Clare Downs |
 |
|
MALIČEV Patricija, Sob 25.11.2006
Mojih Devet tednov in pol je bilo čisto nekaj drugega
Na prvi pogled je Clare Downs sila lahko zamenjati z angleško igralko Judi Dench. Ko ji v odmoru med predavanjem, ki ga je organiziral slovenski Media Desk, omenimo to, zamahne z roko in dvignjenih obrvi izstreli, da ji to navadno rečejo ženske in da moški pravijo, da je podobna igralki Romy Schneider, ter da ji ta primerjava bolj godi. V Slovenijo je priletela iz Gruzije, kjer mladim piscem svetuje, kako pisati scenarije. Pred tem je predavala na filmski šoli v Tokiu. »Na poti sem več kot štirinajst dni. Komaj čakam, da se čez dva dni vrnem v London in me v roke dobi moj mojster shiatsuja,« je povedala in dodala, da bi si rada ogledala stavbe arhitekta Jožeta Plečnika, o katerem je pred časom brala v reviji Wall Paper.
Med sprehodom po središču Ljubljane se je nenehno vračala k filmom. Reka jo je spomnila na prizor iz enega filma, izraz na obrazu mimoidoče deklice na film Vittoria De Sice … Na vprašanje, ali so filmi vse njeno življenje, odgovori, da ne. »Imam fanta, ki je tudi sommelier. Skupaj pijeva dobra vina. Tudi slovenska.«
Kdaj ste ugotovili, da bodo filmi postali vaše življenje?
Zgodilo se je med tri tedne dolgim potovanjem ladje iz Southamptona v Sydney. Ko smo bivali v Južnoafriški republiki, namreč nismo imeli televizije. Skoraj nihče je ni imel. Predvsem zato, ker oblasti niso hotele tvegati, da bi se ljudstvo lahko istovetilo z morebitnimi karizmatičnimi osebnostmi napačne barve kože. In tudi filmi, ki so jih vrteli v kinematografih, so bili močno cenzurirani. Lahko smo gledali filme z aseksualno Doris Day in vesterne. In to v času, ko so v Londonu že divjali Rolling Stonesi in Beatlesi … Z očetom sva potovala v prvem razredu in v jedilnici so na ogromnem platnu predvajali celovečerce. Zaradi filma King and Country režiserja Josepha Loseyja je umetnost gibljivih slik postala pomemben del mojega življenja. Gre za film o britanskem častniku, ki med prvo svetovno vojno dezertira iz vojske, o hinavščini, prevarah … Moj oče je bil častnik v drugi svetovni vojni. V mojih očeh je do takrat poosebljal Boga. Znal je odgovoriti na vsa vprašanja, ki sem mu jih zastavljala. Toda film je o častnikih vendar govoril drugače. Od takrat sem očeta začela gledati z drugačnimi očmi. Ugotovila sem, da mi filmi lahko pokažejo nov način gledanja na svet. Imela sem štirinajst let, toda šlo je za prelomno potovanje v mojem življenju. Toda to so bile samo notranje priprave. Zares se se je zgodilo nekaj let kasneje, na sydneyjskem festivalu, kjer sem spoznala selektorja s canskega festivala Pierra Rissienta. Organizatorji festivala so me prosili, naj ga spremljam na projekcijah in sprejemih. Bila sem mlada in vse to se mi je zdelo čudovito: brezplačne filmske vstopnice, večerje, neskončno dolgi pogovori z gospodom, ki je o filmih vedel – vse. Tako mi je nekega jutra, potem ko sva si ogledala Scorsesejev film Zlobne ulice (Mean Streets) in sem hitela razlagati, kako da je neverjeten, rekel: »Če imaš res tako rada filme, zakaj se ne začneš ukvarjati z njimi?« Nisem dolgo omahovala.
Torej je glavni krivec Martin Scorsese?
Tudi. A v načrtu glede moje prihodnosti je bilo tudi potovanje v Francijo, predvsem pa, da se je treba v Franciji zaljubiti (smeh) … In zgodilo se je leto kasneje. V Avstraliji so na oblast spet prišli konservativci in treba jo je bilo popihati. V Francijo. Samo nekaj tednov pred filmskim festivalom v Cannesu, kjer sem se zopet srečala s Pierrom Rissientom. Predstavil me je celi vrsti ljudi iz sveta filma. Anatole Dauman, producent filma Cesarstvo čutil, me je po projekciji svojega filma povabil na zabavo. Seveda me je film prevzel. In ker sem precej gostobesedna, ko sem nad čim navdušena, mi je rekel: »No, zakaj pa ne bi šli v ZDA in pomagali Pierru pri promociji tega filma? Saj veste, če bi o filmu pohvalno spregovorila ženska …«
V ZDA so feministke še pred projekcijami filma ogorčeno protestirale.
Seveda so. In ne samo one. Za Cesarstvo čutil so lahko zlahka in hitro rekli, da gre za pornografski film, poln nasilja. Naša naloga v ZDA je bila, da se izognemo oznaki X, in želeli smo, da bi ga predvajali samo v najboljših kinematografih. Pač, bilo je preveč seksa. Film smo predvajali tako imenovanim avantgardnim kritikom. Dobili smo njihovo podporo in štartali naravnost na septembrski newyorški filmski festival … Uspelo nam je. No, napol. Film ni dobil nobenega certifikata. In tudi ko ga je dobil, so se oznake na njem skozi obdobja spreminjale … A dobili smo odlične kritike v New York Timesu.
In takrat ste v New Yorku spoznali Roberta Altmana?
(smeh) Ja. Povabil me je na kosilo v svoje stanovanje in začel pripovedovati, kako da je prejšnjo noč sanjal o treh ženskah. Moram posneti film o treh ženskah, je mrmral ves dan … In tri leta kasneje ga je res posnel. Tri ženske. Po tistem sem odletela v San Francisco, kjer smo Cesarstvo čutil predvajali Clintu Eastwoodu. Kasneje smo se nekaj dni zadržali še na snemanju Scorsesejevega New York, New York. Iskali smo podporo pri vseh svojih prijateljih.
In pri Henryju Millerju?
Ja. Pred najinim prvim in edinim srečanjem sem vso noč brala njegovo najnovejšo knjigo, ki je govorila o njegovem odnosu z njegovo japonsko ženo. Odlično, sem si mislila. Kako prikladno. Film mu bo zagotovo všeč. Po projekciji je pristopil k meni in rekel: »Te preklete japonske kurbe! Daj jim nož in odrezale ti bodo jajca!« Vzelo mi je sapo. Toda nad filmom je bil v resnici navdušen. In potem sva šla na večerjo.
O čem sta se pogovarjala?
Pogovarjala sva se o njegovi knjigi Tihi dnevi v Clichyju, o tem, kako je bilo Američanu živeti v Parizu, pa o Evropi, o strasteh … Dovolila sem mu celo, da me je po večerji poljubil. Samo en poljub, res. In potem se je usedel v avto in odbrzel. Naslednji dan sem se morala vrniti v Veliko Britanijo. K stvarem, ki so me zares zanimale.
K čemu?
K filmu. Odločila sem se, da grem na National Film and Television School, ki je takrat, leta 1976, praznovala svojo prvo petletko. Študija za šolanje producentov takrat seveda še ni bilo. Ravno takrat pa je združenje Association of Independent Producers iskalo direktorja, ki naj bi pripravil strategijo o spremembi načina financiranja filmov v Veliki Britaniji. V tistem času smo bili za ameriške filme samo servis. Razvijajoči se režiserski talenti tipa Steven Frears in Ken Loach pa so delali za državno televizijo. Kmalu pa me je poklical producent Sanford Lieberson, ki je bil takrat predsednik družbe International Ladd Company/Warner Bros., in me vprašal, ali bi vodila oddelek International Creative Affairs. Izdelali so posetnico, na kateri je pisalo Clare Downs, direktorica International Creative Affairs. Creative Affairs? Kaj pa hočete, da počnem? sem jih vprašala. Tako so Američani rekli razvoju. V dveh letih, kolikor sem delal zanje, sem spoznala, kako delujejo veliki studii.
Kateri je bil vaš prvi projekt v vlogi producentke?
Gre za dolgo zgodbo. Hotela sem producirati film Devet tednov in pol, toda mojih Devet tednov in pol je bilo čisto nekaj drugega, kar ste potem videli v kinematografih … Šlo je za fascinanten film, ja, z ogromno seksa (smeh). Za glavni vlogi smo imeli v mislih Sigourney Weaver in Williama Hurta. S Sandyjem Liebersonom sva bila naravnost navdušena. Poslali smo scenarij v Burbank. In ker so bili pri Warner Brothers pravkar posneli Vročico telesa (Body Heat), remake Wilderjevega Dvojnega zavarovanja (Double Indemnity), smo upali, da bi jim morda lahko bil všeč tudi Devet tednov in pol. Toda ne, rekli so, da je preveč na robu, preveč seksa … Potem pa je scenarij v roke dobil Adrian Lyne, ki je kljub uspehu filma Flashdance snemal pretežno reklame. In on je hotel angažirati Kim Basinger in Mickeyja Rourka, to pa je pomenilo čisto drugačen film, kot sva si ga želela z Sanfordom …
Drži, da naj bi družba Ladd Company bankrotirala zaradi produkcije filma Iztrebljevalec?
Deloma. Za ta film smo potrebovali nove tehnologije, prvotni produkcijski stroški pa so se že med pripravljanjem snemanja skorajda potrojili. Toda šlo je za prelomni film. In nikomur od nas ni žal, da smo propadli zaradi njega.
Ste zato od producentke presedlali med scenariste?
Tudi. Toda že v času, ko sem delala za Ladd Company – takrat sva si s Simonom Perryjem delila stanovanje –, sva se ob večerih velikokrat pogovarjala, kaj so v resnici dobri scenariji. In nekega večera naju je obiskal režiser Michael Radford z idejo za film Another Time, Another Place. Simonu je bil scenarij všeč in to je bil prvi skupni projekt tandema Radford-Perry. Takrat sem prvič dobila občutek, da morda znam prepoznati dober scenarij in da imam dar povezovanja režiserja in scenarista.
Shawn Slovo ste pomagali napisati scenarij po avtobiografski zgodbi njene mame za film World Apart?
Z družino Slovo sem prijateljevala med svojim zgodnjim odraščanjem v Johannesburgu. Shawn sem, ko sva odrasli, dolgo vzpodbujala, naj napiše scenarij za film o tem, kako so leta 1960 južnoafriške oblasti, potem ko je njenemu levičarskemu očetu uspelo prebegniti, aretirale njeno mamo … Toda s Shawn nama ni uspelo zbrati dovolj denarja, zato je sprejela ponudbo Roberta Dillona, naj mu pomaga pri pisanju scenarija za film Revolucija Hugha Hudsona z Alom Pacinom in Donaldom Sutherlandom v glavnih vlogah. Jaz pa sem v teh devetih mesecih v okviru Ladd Company poskušala nekaj zaslužiti s produciranjem kratkometražnega filma žene Bernarda Bertoluccija Clare Peploe. Zanj smo bili nominirani tako za bafto kot za oskarja. Ko sva obe s Shawn končali svoja projekta, sva se vrnili k zgodbi njenih staršev, filmu World Apart. Iskali smo pravega režiserja. Najprej sva zavrnili Kena Loacha (smeh), hotel je obrniti scenarij na glavo in iz njega narediti politični manifest, podobno kot Warren Beatty v Rdečih.S Shawn sva se obrnili na Sarah Radclyffe iz produkcijske hiše Working Title, ki je bila ravnokar producirala Mojo čudovito pralnico Stevena Frearsa. Sarah je razumela, kaj hočeva s Shawn. Zato ker je ženska? Hm, ne vem … In po srečnem naključju sva naleteli na Chrisa Mengesa, odličnega kamermana in direktorja fotografije. Režiral je World Apart. In film je odličen. Prav tako Barbara Hersey v vlogi Shawnine mame, Ruth First … Čeprav sem Shawn Slovo pomagala pri pisanju scenarija, si ne bom nikdar odpustila, da filma nisem sama producirala.
Kaj je za vas, strokovnjakinjo za scenarije, dober scenarij?
Dober scenarij je dobra zgodba. Dobro zgodbo naredijo dobro izrisani liki. Kompleksni. Vsaj eden od njih me mora med prebiranjem močno pritegniti. Navadno tisti, ki se v scenariju sooči z največ izzivi in težavami. Toda tudi te morajo biti inteligentno vpletene v socialne in družbene okvire. In dober primer za to je Bertoluccijev The Conformist. Pomaga ti razumeti svet.
Kaj pa scenarij za Frearsova Nevarna razmerja?
Gre za dva popolnoma različna filma. Skupno jima je, da sta narejena po odličnih književnih predlogah. Pravijo, da ni nujno, da iz dobrih knjižnih predlog nastane dober scenarij. Toda tako Frears kot Bertolucci sta že večkrat dokazala, da sta v tem izvrstna. Pa še dobre scenariste imata (smeh). Za Bernarda je bilo snemanje in montiranje filma The Conformist na novo odkrivanje tega medija. To mi je večkrat povedal. Do takrat je namreč snemal čisto drugače. In za to je imel velike zasluge njegov dolgoletni snemalec Vittorio Storaro, ki ga je veliko naučil tudi o montaži …
»Ne boste verjeli, kaj vse sem videl. Goreče bojne ladje v Orionovi meglici. Svetlikanje v temi pri Tannhäserjevih vratih. Vsi ti trenutki bodo izginili v času – kot solze v dežju. Čas je za smrt.« Monolog iz Scottovega filma Iztrebljevalec, ki smo si ga mnogi za vedno zapomnili. Zakaj?
Gre za tragično dilemo lika, ki je robot. Robot, ki mu je bilo dano vse, kar je človeškega. Spomini, čustva, čutenje. Toda kljub temu mu ni dovoljeno, da to poseduje, živi. Kajti ne smemo pozabiti – in to nam Scott dobro prikaže –, da je Roy navsezadnje le robot. Vrsta, ki bi lahko prevzela naš svet, nas uničila. V Iztrebljevalcu se prvič zgodi, da v filmu igra robot s čustvi. Zato nam bo ta njegova meditacija na strehi, nekaj trenutkov pred smrtjo, tako kot pravite, za vedno ostala v spominu. In če se vrneva k dobrim scenarijem … Navadno je ob koncu drugega dejanja glavni junak v psihološki zmedi, pozitivni ali negativni, in če je scenarij dobro spisan, bomo v krizi med gledanjem tudi mi. Moramo se spraševati, kaj bo z njim? Nevarnost, ki grozi, mora gledalec začutiti v trebuhu, ne v glavi.
Miloš Forman je večkrat poudaril, kako ga je njegov profesor Frank Daniel učil, da je treba že med pripravljanjem scenarija film poskusiti razdeliti na osem sekvenc. Zakaj?
Če poskušaš pri analizi zgodbe rdečo nit razdeliti na sekvence, kot je učil Frank, pri katerem sem se tudi sama izobraževala, se ti razkrije njihov ritem. Razumevanje ritma pomaga piscu pri razvoju scenarija, obenem pa je v veliko pomoč tudi režiserju med snemanjem in v montaži. Seveda se na setu stvari lahko spremenijo. Toda oblika scenarija mora biti jasna. Bila sem svetovalka za scenarij pri filmu The King is Alive, še enega od danskih dogem 95 režiserja Kristiana Levringa. Šlo je za nekakšno dekonstrukcijo zgodbe o Shakespearovem Kralju Learu, ki se znajde v puščavi … Ne bova se spuščali v podrobnosti. Toda ko sem čez leto dni gledala film, je lik ene od žensk, sicer bistven za ozadje pripovedi, stopil v ospredje … in zgodba je bila uničena. Nič več mi ni bilo jasno. Pristopila sem k režiserju in ga vprašala: »Poslušaj, si se zapletel s to igralko?« In odgovoril mi je: »Ja, hudiča, kako veš?« »Kako vem?! Njen lik si pripeljal v središče, kamor absolutno ne sodi! Pokvaril si zgodbo!« Takrat mi je bilo res žal, da se je v odjavni špici tega filma izpisalo moje ime. Nekaj podobnega lahko rečem za film Sveti dim Jane Campion, pri katerem pa nisem sodelovala …
Kaj pa tam ni bilo v redu?
Harvey Keitel se, še preden začne »duhovno čiščenje« Kate Winslet, zaplete z njeno zdolgočaseno svakinjo … Nekaj se pogovarjata ob avtomobilu pred hišo in čez nekaj trenutkov je ona že na kolenih, on pa z odprto zadrgo na hlačah. Tisti hip sem pomislila, da je Jane verjetno imela razlog, da je posnela ta kader. Toda v resnici sem se takrat že »izključila« iz filma, ker me takšen lik »zdravilca«, ki »pade« na vsako, ki gre mimo, enostavno ni mogel pritegniti. O tem sem se pogovarjala z novinarjem Davidom Thompsonom, ki je kmalu po premieri celovečerca naredil intervju z Jane Campion. Prosila sem ga, naj jo vendar vpraša, zakaj je bil ta kader potreben.
Kakšen je bil njen odgovor?
Zanimiv. Rekla je, da ta kader v scenariju ni bil predviden. Igralci so se med snemanjem nekaj zafrkavali in improvizirali. Jane in ekipi se je takrat improvizacija z oralnim zadovoljevanjem zdela zanimiva, zato je v montaži ni izrezala. Tako se pač zgodi. Toda pomislite, kakšen bi bil Keitelov lik, če tega ne bi bil storil. Za gledalce bi imel čisto drugačno kredibilnost.
Ste se že seznanili s slovensko kinematografijo?
No, naj priznam, da nisem videla še nobenega slovenskega filma. Toda po predavanju sta k meni pristopila mlada režiserja Dražen Štader in Mitja Okorn. Štader mi je na hitro predstavil tri svoje projekte. Name je takoj naredil vtis, zdel se mi je pameten fant. Če se bosta fanta prijavila na program strokovnega usposabljanja evropskih producentov (EAVE) s producentoma, bosta zagotovo dobila našo podporo. Toda dobiti morata tudi podporo svojega nacionalnega filmskega sklada. Včeraj so mi povedali o zapletih glede njegovega delovanja. Podobna je zgodbam, ki jih med predavanji slišim v drugih evropskih državah. Mnenja sem, da bi morali v vodstvih filmskih skladov sedeti ljudje, ki imajo v prvi vrsti radi filmsko umetnost. Ne pa frustrirani scenaristi ali režiserji. V Veliki Britaniji smo imeli srečo, da je bil na čelu National Film Development Fund producent in scenarist Simon Perry. Simon ni samo izvrsten producent, ampak je znal prepoznati tudi dober scenarij. Za finančno podporo filma Pred dežjem mu je zadostovalo, da je prebral pet strani sinopsisa scenarija in kratek pogovor z režiserjem Milčem Mančevskim. Imel je instinkt. Naj vam podam primer, da se lahko stvari razpletejo tudi drugače. Pred leti je britanski režiser John Maybury posnel več kot soliden biografski film o angleškem slikarju Francisu Baconu. Mislite, da je dobil finančno podporo našega filmskega sklada? Ni! Tudi pri nas imajo režiserji in scenaristi podobne težave, kot jih imajo njihovi kolegi v Sloveniji. In veste, ne gre vedno samo za stvar okusa …
|
|
