Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 23 Nov 2006 00:58 Naslov sporočila: Državni praznik Rudolf Maister |
 |
|
Prazniki v Republiki Sloveniji
1. in 2. januar novo leto
8. februar Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
27. april dan upora proti okupatorju
1. in 2. maj praznik dela
25. junij dan državnosti
17. avgust združitev prekmurskih Slovencev
z matičnim narodom
15. september vrnitev Primorske k matični domovini
1. november dan spomina na mrtve
23. november dan Rudolfa Maistra
26. december dan samostojnosti in enotnosti
Prazniki v Republiki Sloveniji so dela prosti dnevi, razen praznikov združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, vrnitev Primorske k matični domovini in dan Rudolfa Maistra, ki niso dela prosti dnevi.
GENERAL RUDOLF MAISTER – VOJANOV
Le malo je bilo Slovencev, ki so jim rojaki posvetili takšno pozornost, kakršno so namenili generalu Rudolfu Maistru. O njem so pisali romane, obravnavali so ga v zgodovinskih razpravah in v poljudnih člankih, po njem so imenovali ulice in šole, o njegovem delovanju so pripravljali razstave, odkrivali so mu spominske plošče in spomenike v različnih krajih po Sloveniji, največ pa v Mariboru, kjer je opravil svoja najpomembnejša dela. V Mariboru spominjajo nanj: spomenik prostovoljcem borcem za severno mejo v mestnem parku, relief prostovoljcem borcem za severno mejo na osnovni šoli Borci za severno mejo, spomenik generalu in pesniku Rudolfu Maistru na Maistrovem trgu, doprsni kip v občinski stavbi in spominska plošča v Maistrovi ulici, kjer je nazadnje stanoval. Njegovo ime sta nosila pionirski odred osnovne šole v Limbušu in eden od taborniških odredov. Po njem je imenovana vojašnica v Mariboru. Muzej narodne osvoboditve Maribor od 1958. leta dalje pripravlja ob obletnicah bojev za severno mejo razstave, na katerih primerno poudarja vlogo generala Maistra v teh bojih. V Zavrhu pri Lenartu je na pročelju kulturnega doma reliefna upodobitev generala Maistra, v kulturnem domu pa stalna razstava. Pred osnovno šolo Rudolfa Maistra v Šentilju je njegov doprsni kip. V Kamniku, njegovem rojstnem kraju, je bil generalu Maistru postavljen spomenik, srednja šola v tem kraju pa nosi njegovo ime. Na Uncu pri Rakeku, v kraju njegove smrti, so mu odkrili spominsko ploščo. V Ljubljani sta spomenika generala Maistra na konju v parku pri železniški postaji in na ploščadi pred ministrstvom za obrambo.V več krajih so po njem poimenovali ulico ali trg, v Mariboru pa celo ulico in trg.
Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku kot najmlajši sin finančnega uslužbenca Franca Maistra in Frančiške, rojene Tomšič. Oče je bil rojen v pečarski družini v Ptuju, mati pa v kmečki in poštarski družini v Trebnjem na Dolenjskem. Rudolf je kmalu izgubil brata in očeta. Starejši brat Artur je umrl za davico, ko je bil star sedem let, mlajši brat Ernest, ki je bil železniški uradnik, pa je umrl za jetiko, star 37 let. V osnovno šolo je Rudolf hodil v Mengšu in v Kranju, nižjo gimnazijo je končal v Kranju, 5. in 6. razred gimnazije pa je obiskoval v Ljubljani. Z majhno pokojnino, ki jo je mati dobivala za pokojnim očetom, je sinu le težko omogočila šolanje. Po 6. razredu gimnazije je Maister odšel v domobransko kadetsko šolo na Dunaj in jo 1894 končal. V službi je bil v Ljubljani, Celovcu, Brucku, Przemyslu, Celju, Gradcu in v Mariboru. Leta 1905 se je poročil z Marico Stergerjevo iz Logatca. V zakonu sta se jima rodila sinova Hrvoj in Borut. Že z imenoma sinov je javno pokazal svojo narodnostno usmerjenost. V Przemyslu je Maister zbolel in se zdravil tudi v Dalmaciji in v Egiptu. Po okrevanju ni bil sposoben za vojaško delo na fronti, zato je opravljal le dela v vojašnicah. Kot poveljnik 26. črnovojniškega okrožnega poveljstva (Landsturmbezirkskommando) v Mariboru, kjer je služboval med 1. svetovno vojno, se je družil s Slovenci in hodil v Narodni dom. To so mu mariborski Nemci zamerili in ga tožili vojaškim oblastem. Ob manjšem domnevnem prekršku je bil marca 1917 kazensko premeščen v Gradec. Zaradi pomanjkanja dokazov je bil, tudi na posredovanje dr. Antona Korošca, oproščen in se je po treh mesecih vrnil v Maribor.
V mladosti, a tudi pozneje, se je poizkušal v slikarstvu. O tej njegovi dejavnosti vemo le malo. Ljubljanski zvon je leta 1900 ob razstavljeni sliki slikarja Jame zapisal tudi tole: »Rudolf Maister pa je razstavil pri Schwentnerju oljnato sliko miramarskega gradu, ki priča o lepem talentu slikarja samouka.« Znana je tudi njegova slika Blejskega jezera, ki jo je naslikal po končanih bojih za severno mejo, ko je bil v razmejitveni komisiji za slovensko zahodno mejo. Po izjavi sina Boruta je bil Maister dober znanec slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame. V starejših letih se je veliko družil z Nikolajem Pirnatom, in ta je izoblikoval tudi njegov doprsni kip.
Ker se je sam ukvarjal s slikarstvom, je toliko bolj razumljivo, da je leta 1920 sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru. Bil je predsednik prireditvenega odbora. V otvoritvenem govoru je omenil delovanje društev Orla in Sokola ter se navduševal nad začetki slovenske kulturne dejavnosti v Mariboru. Omenil je književno, glasbeno, gledališko in likovno dejavnost, ki so začele delovati v osvobojenem Mariboru in so pokazale že prve rezultate. Ugotovil je, »da se v kulturnem oziru v prvih dveh letih po preobratu ni nikjer toliko zgodilo kakor tukaj, kar je tem večjega pomena in vrednosti, ker se je moralo vse na novo in skoro iz nič graditi«. Ko je mariborsko gledališče leta 1929 zašlo v težave, je bil Rudolf Maister zopet med tistimi, ki so pozivali Mariborčane, naj mu z denarnimi prispevki pomagajo in ga rešijo stalnih finančnih težav.
Maister je znan tudi kot zbiralec knjig, predvsem slovenskih. Njegovi poznavalci trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji bogati knjižnici. Med drugo svetovno vojno je Maistrov sin Borut pred uničenjem rešil večino knjig. Dal jih je prepeljati v skladišče tovarne čokolade Mirim v Zagreb, ki je bila last njegove tašče. Po končani vojni so knjige prepeljali nazaj v Maribor. Sedaj jih hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru.
Rudolf Maister se je veliko družil s slovenskimi pesniki. Kot dijak je bil član dijaškega literarnega društva Zadruga. Tedaj se je seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, kasneje je vzdrževal stike s Simonom Gregorčičem, z Jankom Glazerjem in drugimi. Z Župančičem si je dopisoval in ohranil prijateljske stike še kasneje. Leta 1920, po Maistrovem uspehu v bojih za severno mejo na Štajerskem, mu je Župančič poklonil zbirko svojih pesmi V zarje Vidove in v njej napisal za Maistra zelo primerno posvetilo:
Na, Mojster, ki od misli ti in sanj
Bilo je dano priti do dejanj…
Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede
Metati morem prazne le besede! –
Maister je bil dober poznavalec slovenske književnosti. Okoli sebe je zbiral pesnike in pisatelje, še zlasti tiste, ki so živeli v Mariboru in v okolici, ter jih vabil k skupnemu delu. Iz vabila, s katerim je aprila 1929 povabil književnike na sestanek v svoje stanovanje, spoznamo nekaj njegovih načrtov za literarno delo v Mariboru. Na pogovoru naj bi se pomenili o literarnem nastopu v mariborskem gledališču (morda tudi v Celju), o ustanovitvi društva slovenskih književnikov za območje Mariborske oblasti, o izdajanju leposlovne revije in o morebitnem izdajanju drugih publikacij. Iz vabila vidimo, da je imel še polno načrtov za kulturno delo, čeprav je bil že močno bolan.
Največ rezultatov na kulturnem področju je Rudolf Maister ustvaril kot slovenski pesnik. Z literarnim delovanjem je začel v 4. razredu nižje gimnazije z izdajanjem dijaškega lista Inter nos. V 5. razredu je izdajal list Večernica. Prvi sestavek, ki je bil posvečen babici, so mu objavili leta 1890 v Vrtcu. Nato je pisal predvsem pesmi in jih objavljal v celjski Vesni, v Ljubljanskem zvonu, v Slovanu, v Slovenskem narodu in drugje. S pravim imenom se je le redko podpisoval. Kot kadet je uporabljal psevdonim Vuk Slavič, kot častnik je začel uporabljati ime Vojanov, podpisoval pa se je še z drugimi imeni. Njegovo književno delo se deli na dve obdobji: prvo obdobje med leti 1889 -1906 je njegova razigrana mladostna doba, drugo obdobje 1912-1930 je doba zrelih let. V mladih letih je Maister pisal tudi krajša prozna dela in nekaj črtic je bilo objavljenih. V zrelih letih se s prozo ni več ukvarjal. Med leti 1906 in 1912 ni pisal. V tem času se je poročil, zbolel in se zdravil.
To je le odlomek…iz njegovega življenja...
|
|
