Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1812
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 18 Nov 2006 20:04 Naslov sporočila: Vajevci |
 |
|
RAZCVET PRIPOVEDNE PROZE PRI »VAJEVCIH«
V letu 1854 so Simon Jenko, Fran Erjavec, Valentin Zarnik, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Janez Mencinger, osmošolci ljubljanske gimnazije, začeli izdajati skrivni dijaški rokopisni list Vaje. V njem so preizkušali svoje ustvarjalne moči, s tem literarnim delovanjem pa pomembno zaznamovali slovensko pripovedništvo. »Njihovo delo je pomenilo prvi razcvet slovenske pripovedne proze, meščanske po duhu, težeče v realizem (Fatur 1992, str. 60)«. Glavni pobudnik za nastanek Vaj je bil Simon Jenko, za mentorja pa so si vajevci izbrali naravoslovca in narodnjaka Dragotina Dežmana, ki jim je s svojimi pogledi na življenje pomagal iskati neobremenjen, objektiven odnos do sveta.
Razpoznavna znaka vajevskega ustvarjanja sta predvsem dva: snov zajemajo iz življenja meščanskega človeka in pri tem opazno poudarjajo slovenskost, obenem pa se izrazito navdušujejo nad naravoslovjem.
Odgovor na vprašanje, od kod vajevska nagnjenost do naravoslovja, moramo najverjetneje iskati v letu 1819, ko so absolutisti prepovedali poučevanje naravoslovnih ved v avstrijskih šolah; to je seveda izzvalo številne proteste, ki so kmalu pripeljali do tega, da je postalo ukvarjanje z naravoslovjem neke vrste konjiček slovenskih izobražencev. V časopisju se je pojavilo nekaj prevodov »živalskih portretov«, ki so vajevcem (predvsem Franu Erjavcu) pomenili smernico in vzpodbudo za njihovo delo. Vajevsko izhajanje iz naravoslovja je vidno v tem, da so iz njihovih del izginile vile, škratje in zaklete cesarične, nadomestijo pa jih žaba, mravlja, vaški in mestni originali…, kar pa seveda prinese s seboj tudi nove pripovedne postopke in nenazadnje tudi nove funkcije literarnega besedila.
Skratka, v nasprotju z dotedanjo na slovenskem nastalo literaturo vajevcem »življenje ni več zanimivo le kot ideologija ali moralizem, temveč mnogo prej kot vzročno posledična veriga odločitev, dogodkov, enkratnih, že psihološko utemeljenih človeških odzivov (Kmecl 19??, str. 70)«, kar je pomemben premik in v marsičem pomeni uveljavitev slovenskega pripovedništva v evropskem okviru.
V podobnem smislu kot odnos do naravoslovja se spremeni tudi odnos do narodnosti: postane stvaren, premišljen. Mladi umetniki, ki ustvarjajo Vaje, se sicer široko razgledujejo po Evropi, vendar se obenem jasno zavedajo neprecenljivega pomena domačega izročila, iz česar se rodi »nenavadno bogastvo pogledov, zamisli in načrtov – s tem pa tudi pravi razcvet in začetek slovenske meščanske pripovedne proze (Kmecl 19??, str. 71).«
|
|
