Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 18 Nov 2006 17:20 Naslov sporočila: Bajke in povesti o Gorjancih |
 |
|
Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih
Trdina (1830-1905) ni napisal teh bajk po pripovedovanju iz ljudstva, pač pa jih je na osnovi le-teh ustvaril sam – dal jim je svojega duha. Trdil je, da je treba umirajoče narodne bajke nadomestiti z umetnimi, tako kot je umetna poezija nadomestila ljudsko. Mladoslovenci (Levstik) in kasneje liberalci so Trdino hvalili, katoliška stran (Mahnič) pa ga je ocenjevala zelo ponižujoče.
Cvetnik: Cvetnik je čudovit vrt, skrit med črnim pečevjem v Gorjancih. Poštenemu in pobožnemu Vlahu Eliji sta ga pričarala sveti Peter in Kristus, ki sta kot romarja obiskala njegovo puščavniško domačijo.
Velikani: Podgorec, ki je šel polhe lovit, je videl velikane, ki so se kamenčkali z mlinskimi kamni, kadili kot zeljne kadi velike pipe, ki so si jih prižigali z ognjem iz zvezd, ter jedli volkove. Ko je Podgorec izgovoril božje ime, so izginili z vsem naštetim.
Gospodična: Na smrt bolna grajska gospa je pogostila gobavega berača, ki ji je v zahvalo dal čudežni koren, ki jo je ozdravil. Nato je iz tretjega studenca na Gorjancih (v prvem in drugem sta bili črna in krvava voda) popila tri kupe vode in se pomladila, zato se ta studenec še danes imenuje Gospodična.
Ukleti grad: Mlad podgorski pastir je šel po zdravilnega korena za bolno mater. Na poti je srečal miško, ki ga je peljala v podzemeljski grad, ki ga je z gospo vred uklel v berača preoblečen Kristus. Prerokba se je glasila, da bo gospo zbudil tisti, ki bo znal prebrati sveto pismo in skrivnostne bukve. V njih pa je tudi pisalo, da mora biti rešitelj nedolžen, pastir pa je nedolžnost izgubil že pri dvanajstem letu na paši. Tako je z miškinim korenom ozdravil mater, z gospejinimi darili obogatel, oženiti pa se ni nikoli hotel zaradi spomina na gospo.
Rajska ptica: Grof se je na lovu izgubil in v pravljičnem gaju kake pol ure poslušal sladko petje rajske ptice. Nato je na poti domov srečal kmete, ki so se mu pritoževali, da je njihov dobri grof umrl, njihov gospodar hmeljniški baron pa jih zdaj hudo pesti in kvarta z njihovimi glavami za njihova dekleta. Grof je spoznal, da je bil v gaju 30 let, kmete oborožil in se baronu maščeval tako, da je z njim in njegovo družbo delal prav tako, kot je le-oni z njegovimi kmeti.
Ptica Zlatoper: Bilo je nekoč prečudno drevo: spodaj hrast, v sredini bukev in na vrhu breza. Na njem je živela ptica Zlatoper, s katere peresom ti je moral kdorkoli uresničiti tri prošnje. Podgorec Mikec ga je dobil tako, da je pod drevo dal seno, da mu sedem padcev ni škodilo, pomolil pa je tudi k trem svetnikom. Tri prošnje je zapravil tako, da se je oženil s cesarjevo hčerjo, zahteval zanjo doto, nato pa jo poslal nazaj cesarju, ker je bila grda in samopašna. Njegov sin je bil modrejši in je od papeža dobil modrost, le-ta mu je tudi mašo bral, pa še med svetnike se je uvrstil po svoji smrti.
Vila: Vile so rade plesale, pele, pomagale kmetom z nasveti, se česale v jutranji zarji, a nihče jih ni smel videti pri tem, saj so ga hudo kaznovale. Ko so se začeli kristjani tudi med seboj bojevati, so vse, razen ene, odšle z Gorjancev. Ta zadnja pa se je zaljubila v uskoškega junaka Petroviča. Ko so ga Turki ranili, ga je zdravila; ozdravila pa šele takrat, ko je kakor v sanjah rekel, da se bo ustrelil, če ne bo kmalu nehal trpeti. Ko ga je naslednjič obiskala, je šel za njo, jo spečo objel in poljubil, ona pa je njega in sebe ustrelila v srce. Od vile je ostala le kepica snega, od njega pa gnijoče truplo.
Jutrovica: Ko so prišli sveti trije kralji na Kranjsko, ki je bila nekoč bogata dežela, so ljudje razen redkih izjem z njimi grdo ravnali. Zato je Gorenjce kaznoval tako, da jim je vzel vino, tako da so morali piti le vodo, jedli pa so le ajdov kruh. Dolenjcem pa je dal kislo vino in zmesen kruh. Ker so bili na Hrvaškem gostoljubnejši, jih je obdaril z žitorodno in vinorodno pokrajino. Neko vas Mrakovica, na katero je zaradi bližnje skale le pol ure na dan sijalo sonce, pa so obdarili s soncem tako, da so prav tisto skalo razbili. Iz Hrvaške pa so naredili deželo, podobno jutrovi, vas pa se je odslej imenovala Jutrovica.
Kresna noč: Ker je baronico pikal mrčes, je baron Ravbar ukazal, da ga morajo kmetje loviti za tlako. Martinek pa tega ni hotel, zato ga je baron zaprl in ga pognal na beraško palico. Martinek pa je imel nevede v žepu praprotno seme, ki mu je na kresno noč pokazalo veliko zakladov in tako je obogatel. Potem je zagledal coprnice in coprnike vseh stanov in starosti, ki so se prišli poklonit satanu. Njemu niso mogli nič, saj je imel glogov les, strah in trepet vseh čarovnic. Neki prost je satanu pravil, da je do smrti mučil nekega kmeta zaradi nepokorščine. Neki učenik se je hvalil, da kvari mladino, katero uči ovajati in vse druge grde reči. Zaloški Tone je pravil, da je velik revež, saj je prihranil le pol miljona in s pokvarjenim vinom je umoril nekaj kmetov. Mačkovskemu graščaku so v ječi umrli trije spuntani kmetje, ki niso hoteli plačevati visokih davkov, on pa je bil hudo na zgubi, ker si je moral javno mnenje (predvsem berače) kupiti z deseticami in celo goldinarji. Leskovški Tone se je hvalil, da je največji kmetoder, zaslovel pa je s pisanjem omlednih stihov o poštenosti. Podgorec in njegov hlapec sta se hvalila s krvoskrunstvom. Grofinja si je izmislila, da bi tlačane lahko tepli tudi po trebuhu, ne samo odzadaj. Neka baronovka pa se je širokoustila s prešuštvom. Potem so se pred satanom zvrstile še opravljive tercialke, stara umazana babura, tri nepoboljšljive pijanke in na daleč znana kvantarica. Satan jih je vse pohvalil in jih pogostil z odurno večerjo (močeradi, podgane, pajki, netopirji). Martinek, ki je vse to videl, se je med zverinskim plesom umaknil in slišal govoriti zdravilne zeli, srne, ki so prerokovale svoje izumrtje v roku 50-ih let, polnočni studenec, ki mu je dal vodo, ki vse pomori, opoldanski studenec z vodo, ki vse oživi, ter volkove, ki so načrtovali napad na oglarjevo družino. Martinek je oglarja opozoril, volkove so pobili, tatinskega soseda pa poššteno namahali. Martinek je nato s polnočno vodo polil in s tem umoril barona Ravbarja, njegovo ženo in prijatelje ter uničil njegov grad. Nato je šel snubit lepo Topličanko, razuzdano coprnico, ki jo je videl na Kleku, a je že bila poročena in je moža srečno varala. Navsezadnje je Martinek srečno obogatel z opoldansko vodo, s katero je zdravil mnogo odličnikov tega sveta.
Gorska deklica: Ko se je objestni Vlah oženil z lepo Maro, se ji je moral vsak ponižni slovenski kmet pokloniti. Nekoč je s svojo tolpo prišel na grad, kjer bi pastir Vanek moral poljubiti roko grofice, vendar tega ni hotel. Bunič ga je rešil in vzel s seboj. Na poti pa je do smrti pretepel neko beračico, ker se ni hotela pokloniti njegovi ženi. Le-ta ga je preklela, češ da z ženo ne bosta imela otrok, in da ga bo najboljši prijatelj prevaral. Nekega dne je Vanek, katerega je Mara edinega sovražila, v pečevju na Gorjancih zagledal čudovit vrt. V njem je bila gorska deklica, v katero se je zaljubil, ona pa se mu je rogala in venomer po njem pozdravljala Buniča. Le-temu se je trikrat ponudila, a jo je zavrnil, češ da Marica lepše poje, in da je lepša od nje. Ponoči ni mogla priti ne do Vanka ne do Buniča, saj je prvega varoval križ, drugega pa zakonska postelja. Nekoč pa je Vanka omamila, da je zaspal brez molitve, Bunič pa je utrujen od lova zaspal na Gorjancih. Zamenjala jima je srci. Ker je Bunič z Vanekovim srcem dobil tudi njegovo bolezen, je kmalu umrl. Buničevo srce pa je dalo Vaneku zdravje in krepkost, pa tudi ljubezen do Mare, ki se je tudi vanj zaljubila. Kmalu sta se poročila in imela kup otrok. Ko pa je neka Podgorka slučajno odkrila Buničev grob in ga okrasila s cvetlicami, jo je žalostna in bleda gorska deklica obdarila z denarjem za novo hišo. Ker pa ženska ni molčala, hiše za kazen nikoli ni uspela zgraditi do konca.
Barabaš: pop je pred smrtjo svojemu sinu Barabašu rekel, da bo srečen, če bo imel dovolj jesti, piti in pa, ko bo imel ptičico, o kateri pa mu ni hotel nič več povedati. Barabaš je najprej služil pri hudobnem čevljarju Špiru, nato pa se je pomenišil. Ko se je zaradi pregrešne želje po plesu postil v ječi, je v bukvah prebral skrivnostno prerokbo, v kateri je imel on najpomembnejše mesto. Potem je zbežal iz samostana, se poročil, a žena je ostala v krčmi, iz katere so njega nagnali. Šel je nato pod Klek k modrijanu Muslinu, kateremu je ukradel bukve, s pomočjo katerih si je lahko pričaral hrane in vsega drugega, kolikor si je hotel. Najprej se je s strašnimi udarci s čarobno šibo maščeval Špiru, potem pa je škofu, ki ga je poslal k menihom, s čarovnijo njegovo lepo vrtnarico zamenjal z ostudno starko in se z deklico poročil. A tudi ta mu je ušla. S pomočjo čarovnije, ki ji jo je Barabaš neumno izblebetal, se je spremenila v neznano gospodično ter se v cerkvi poročila z lepim dijakom in Barabaš je bil nevede za pričo. Zatem je šel v vojake, kjer je s svojo izvrstno kuhinjo povzročil, da se je general Erger-Berger predal Turkom brez boja. Sam je v Turčiji sprejel turško vero, z zagovori prepoznal skrivnostna znamenja, ki jih je pred njim poznal samo paša, in tako dobil njegovo hčer Bulko-Dulko za ženo. Tačas pa je Muslin iznašel zagovor, kako postati spet mlad. Veselo presenečen je ugotovil, da mu je Barabaš za ukradene bukve pustil svojo črno brado. Pritisnil jo je ob svojo belo, se spremenil v mladega močnega Barabaša, le-ta pa je postal ostuden starec. Muslinu ni bilo nič žal, saj se je Barabaš grdo obnašal do žene in služabnikov. Muslin se je z Bulko-Dulko poročil. Barabaš, katerega so izgnali z dvora, je šel na Gorjance, znova spremenit zagovorjene mravlje v vojščake, katere bi peljal sultanu. Zlobnega Barabaša so mravlje požrle in zdaj čakajo, da nekdo najde nove Muslinove bukve in jih spremeni v narodne vojake, ki bodo osvobodile slovenski narod.
Gospod Vedež: Trdinova postrežnica Jera, ki jo je avtor dostikrat vpletal v svoje povesti, je to pot pripovedovala, kako je nekoč v Novem mestu živel domoljubni doktor Rozina, ki pa ni imel časa urejati narodnega časopisa. Za to delo je našel bistrega in cenjenega Franceta Polaka, ki so mu vsi pravili gospod Vedež, ker je bogve od kod vedel vse novice. Nekoč so se meščani zbrali in peli slovenske pesmi. Dva nepridiprava, Korliček in Grgič, sta šla še z nekaj ljudmi prepevat nemške pesmi na sosednji grič. Gospod Vedež jih je v naslednji izdaji časopisa zelo okrcal. Zato se mu je Korliček hotel maščevati na proščenju pri sv. Roku, kjer se je obilo pilo, jedlo, godlo in plesalo – še posebej tistega leta 1848, ko so komaj osvobojeni kmetje upali na boljše življenje. Vedež je nekako zvedel, da ga hočeta Korliček in Grgič stlačiti v vrečo in premikastiti, saj je to omenil v svojem govoru, le imena je zamolčal. Dijaki, ki so imeli Vedeža radi, so zasledovali mestne negodnike in kmalu ujeli Korlička, ga stlačili v njegovo lastno vrečo, ga obesili na drevo in mlatili. Ponoči pa so ga za kazen strašili prividi: beli možje brez glav, vol s plamenečim jezikom, reka z ostudnimi ribami, premikajoči se hribi in njegova goreča hiša. Domov se je vrnil ves bled in lisast. Gospoda Vedeža so kmalu premestili, saj je užival prevelik ugled in je bil preveč goreč narodnjak. Ko pa je bilo leta 1865 Novo mesto preimenovano v Rudolfovo, je na slavnosti prav Korliček izstopal kot goreč narodnjak.
Doktor Prežir: Jera to pot pripoveduje o doktorju Prežirju, ki je ljubil otroke, jim kupoval sladkarij, podpiral dijake, jim priskrbel službe ali brezplačno hrano v samostanski jedilnici. Močno je bil zaljubljen v Milico, ta pa se je poročila z drugim, oblastnim gospodom, ki so mu rekli kar novomeščanski Napoleon. Rad je zahajal po krčmah, a ni bil razgrajaški gost. Pisal je čudovite pesmi, ki jih zdaj že povsod vsi stanovi bero in prepevajo. Gospa Milica je svojima deklama pravila, da je trosil po mestu listke, na katerih je sramotil ljubljanske gospodične, med drugimi tudi njo. Ko je dr. Prežir umrl, je vsak večer v bližini gospejine hiše prepeval neznan glas. Njen mož je mislil, da so bili to objestni dijaki, a jim ni bilo moč nič dokazati. Miličina služabnica Neža je nekega večera videla v megli letečo prikazen dr. Prežirja, ki je prepevala: luna sije ... Tej dekli Neži pa gre verjeti, saj je tudi vedela povedati, da je nekega goljufivega ljubimca udarila strela in mu raznesla prstan, ki mu je prej neprestano pokal, on pa je ostal nepoškodovan. Tudi gospa Milica je doživljala čudne stvari: prstan ji je pokal; ko ga je izgubila, se je sam vrnil nazaj; ko je stala ob Krki, je mimo nje priplaval mrtvaški les in se za hip ustavil, neki neznani moški pa je stesal črno skrinjo in jo vrgel v Krko. Za njenim pogrebom je šel tudi nek gospod, ki ni imel žil in tudi dihal ni. Kakorkoli že, duša dr. Prežirja je šele po smrti svoje gospe našla mir in nikdar ni bilo več slišati tiste pesmi. Opomba: To je zgodba o Prešernu in Juliji. Le-ta je Trdino še posebej zanimala.
Narodna blagajnica: Miha Podgorec je bil vedno vesel berač, ki so ga ljudje radi sprejemali. Ko pa je zbolel, so ga začeli grdo gledati in usmilil se ga je le mesar Ponomar. Temu je dal v zahvalo palico, iz katere se da dobiti velik zaklad. Dobil jo je tako, da je v hudih časih na pogled še ubožnejšemu beraču od sebe dal jesti in piti, ta pa mu je pokazal polne kadi zlata, srebra in demantov. Prvo dvorano svojega bogastva bo odprl, ko bo gospoda razpisala strašne davke na vse pridelke, in s tem pomagal kmetu. Takrat bo zacvetela blaginja, cesar bo svoj narod ljubil in premagal in izgnal vse sovražnike. Takrat se bo odprla druga dvorana, da bo narod lahko pokupil vse imetje izgnane gospode. Nastopilo bo splošno blagostanje, a ljudje se bodo napuhnili in Bog jim bo za kazen poslal splošno revščino in pokol. Ko se bodo resnično pokesali, se bo zbudil kralj Matjaž, kateremu bo starec Vekomir odprl tretjo dvorano, zmagal v osemletni vojni s sovražniki, ki ne bodo poslej nikdar več napadli ter pravično in modro zavladal slovenskemu narodu, ki bo odzmerno užival dano mu blagostanje. Vekomir je dal Mihi v zahvalo palico, polno zakladov, katere pa je smel uporabiti le v nujnem primeru. Če bi denar po nepotrebnem zapravljal, bi zbolel in umrl nesrečne smrti. To isto palico je zdaj Miha podaril mesarju Ponomarju, v katerega hišo se je naselil božji blagoslov in bogastvo.
Zaklad: Živel je Kranjec, imenovan Hrovat, saj je dolgo delal na Hrvaškem. Po cele dneve je ob slabem vremenu bral bukve, ob lepih dnevih pa posedal po krčmah in si zapisoval, kaj ljudje pravijo. Nekoč je krčmarju Permanu izdal skrivnost, kako z zagovori obogateti. Najprej je moral iti Perman desetkrat mimo žaljivega Rosina, ne da bi mu ugovarjal. Dal si je celo zavezati usta in roke, da se je lahko zadržal. Potem je v sanjah videl kraj, kjer je pod smrečico gorel zaklad. A prej je moral dobiti nekaj traku, in sicer od trgovca, ki še nikogar ni ogoljufal. Dobil ga je pri svojem dobavitelju Oblaku. Stakniti je moral še krčmarja, ki ni vina mešal z vodo in po nasvetu berača, babice in tercijalke ga je dobil v osebi krčmarja Jerička. Nato je moral najti še kuharico, ki je bila v vseh ozirih poštena in deviška. Na božični večer, pred katerim se je mnogo postil, je šel po zaklad. Spremljali so ga prividi: goreča hiša, od ciganov zaklana žena, po reki plavajoči krvav sin, škorpjoni, kače in sam hudobec. A vsi prividi so izginili, ko je štiriperesno deteljico dal iz levega v desni žep ali obratno. Obut v kuharičine copate je polil tisto mesto s krčmarjevim vinom in s trgovčevimi trakovi dvignil zaklad. Ko je umrl, ga je dobila njegova žena, ki se je nato poročila z gospodom Hrovatom, ki ni bil nihče drug kot Janez Trdina sam, ki je v tej avtobiografski bajki delno opisal tudi svoj način zbiranja gradiva in pisanja.
Rožica: Rožica je bil nagajiv pastir, ki ni hotel biti ne čevljar ne kovač, pač pa je z ladjo pobegnil v z zlatom bogato Strvalijo, kjer je zelo obogatel. Svoji ljubi Miliki je obljubil, da bo prišel domov in jo vzel za ženo, a ni ga bilo sedem let in sedem mesecev. Neki potujoči godec Bernardelj je šel na Hrvaško, kjer ga je krčmaričin mož našel za pečjo in ga do glave zakopal v zemljo. Krčmarica pa ga je rešila in po utrudljivem begu je zaspal v listju, od koder je zaslišal mladeniški glas. Bil je to prav Rožica, katerega ladja je po njegovih besedah doživela brodolom. Pristal je v neki puščavi, lovil leve in tigre ter njihove kože prodajal črnemu poglavarju. Njegova hči ga je proti njegovi volji vzela za moža, a ga je napodila, ker je bil prepust. V svoji hiši je veslal dalje po morju, a požrla ga je s kočo vred velikanska riba. V njenem trebuhu je srečal francoske mornarje. Po šestletnem potovanju z ribo se je spopadel z nemško bojno ladjo, jo uničil, potem pa rešil gotove smrti z zadušitvijo ženo bogatega mlinarja Jugovca. Le-ta ga je v zahvalo z vetrom jugom poslal domov, a Rožica je za osvoboditev od vetra potreboval poljub lepe device. Ker se je njegova Cilika ravno poročila z drugim, še danes čaka takšno dekle. Tista, ki ni lepa, je nedolžna in obratno.
Stražani: Pod Gorjanci je pismenost močno narasla. Staremu Čandraževcu pa se je zdelo neumno pisati prijateljem v tujini prazne vaške novice in marnje, pač pa je svojima sinovoma narekoval črtico o Stražanih. Nekoč so bili zelo spoštovani, saj so tirali Turka iz dežele, pa tudi tlake niso opravljali. Ko pa jih je zapustil župnik, so se začeli sosedje iz njih norčevati. Udarila jih je tudi revščina, ki so jo moško prenašali. Ko je velikanski hlod treščil iz bližnjega hriba v vas, so se sestali pod vrbo in prepirali, ali bi premaknili vas ali hrib. Niso se zedinili. Ko se jim je zvon, ki je pel ričet – repa ubil, so kar takega obesili nazaj na zvonik. Bili so vsi navdušeni, saj je začel peti bob pa repa, kar je predstavljalo moč in zdravje. Izumili so voz, ki jih je opominjal na pobožnost in jim naročal, kaj kupiti. Naravno moč burje so prisilili, da jim je z listjem gnojila polje. Žene so s polja klicali kar iz streh svojih hiš, sosedom, ki so jim kradli češnje, pa so ob proščenju prepevali, saj na tak praznik jeza ni Bogu po godu. Če je kdo zbolel, so mu ponudili piščanca. Če mu je dišal, ni bilo treba klicati doktorja, saj bo tako ali tako sam kmalu ozdravel. Če pa mu ni dišal, so njegovo dušo priporočili Bogu. Čandraževec je zdaj nehal z narekovanjem in sinovoma povedal, da so ga Stražani trikrat premikastili, ker je v njihovi gostilni omenjal te zgodbice. Zato jima je tudi narekoval to knjižico, da se bosta pazila. Naj raje hvalita opeko, ki jo izdelujejo in pa njihovega svetega Drnunclja. Tako sta se Jernejc in Andrejček s Stražani dobro razumela. Tam sta si dobila vsak svojo nevesto. Stražane pa je najbolj razveselila novica, da bo tod peljal vlak.
Bratovska gomila: Pesnik Hudolin je po proščenju šel na hribček Bratovska gomila, v bližini katerega je živela njegova izvoljenka Milka. Tam je srečal miško, ki mu je začela pripovedovati zgodbo o junaku Blagnetu, ki je v bojih s Turki ujel tudi poveljnikovega sina Abdula. Le-ta se je zaljubil v njegovo ljubico Metko. Blagne je poslal Abdula domov brez odkupnine, saj se je ustrašil, da se bo Metka zaljubila vanj. Potem se je z njo srečno poročil, Abdul pa ni nehal misliti nanjo. Ko je čez 20 let znova pridrl v naše kraje, je tu našel staro babnico, katero je hotel za kazen ubiti. Ona in dekla pa sta ga pregnali z burklami. V naslednji bitki so bili Turki sicer poraženi, a so pobili vse tri Blagnetove sinove. Njihovi prijatelji so jim v zahvalo postavili grob, imenovan Bratovska gomila. Pred naslednjo bitko jih je hotel njihov poveljnik grof Humpenhoršt izdati. Od Abdula je prejel odkupnino, jo zakopal v Bratovsko gomilo in šel domov. V Hrvate preoblečeni Turki so prišli na sprejem k svojim slovenskim prijateljem. Blagne, katerega so izvolili za poveljnika, je seveda trapastega Abdula spoznal in ga uklenjenega vrgel v Krko. Njegov tolmač bivši zagrebški dimnikar Grilmajer pa je postal dobavitelj vina za vojsko. Turki so se nato razbežali, iz maščevanja razčetverili Humpenhoršta ter mu oplenili in požgali grad. Blagne je tam sezidal prijazno cerkvico sv. Roka. Na veselici pri tej cerkvi pa je pijani Grilmajer padel v prepad in potem še kakih tristo let strašil tako, da je v dimnikarski opravi valil sod vina okrog cerkve. Humpenhorštov zaklad pa je še vedno pod Bratovsko gomilo in tam čaka junaka, ki bo ljubil svoj narod. Tak je bil Milkin oče Miljutin Hrastnik. Miljutin pa je kmalu umrl, pesnika Hudolina se je lotil obup in nikdar se ni poročil z Milko. Zaklad pa je še vedno tam in čaka na domoljuba, ki bo z njim pripomogel skromnim blagajnam slovenskih narodnih društev.
Razodetje: Ivan Slobodin se je hotel ustreliti zaradi narodove in svoje osebne nesreče v ljubezni. To pa mu je preprečil menih, ki ga je peljal do vrat, na katerih je pisala št. 2175. Ko jih je odprl, se je znašel na Dolenjskem v letu 2175. Prišel je v mesto Semenič, nekdanjo malo vas Semič. Ljudje so govorili najčistejšo knjižno slovenščino in nek mogočen slovanski jezik, ki se pred tristo leti ni govoril. Polja so bila umno obdelana, ljudje niso radi zahajali po krčmah, tuje šege se niso udomačile, vsak dan so jedli praznično, kmetje so sami vodili tovarne. Nemci niso nikogar več zatirali, potnike je prevažala zračna pošta, izdjalcem domovine, krivim profesorjem in razširjevalcem praznoverja pa so postavili sramotilne črne stebre. Tudi birokracije ni bilo. Ječe so bile prazne, ljudje niso popivali in kadili. V šolah niso več učili latinščine in grščine, temveč le velekoristne predmete: fiziko, računstvo, državoslovje, zdravoslovje, predvsem pa slavjanski jezik. Dijaki so v prostem času brali, šahirali in se igrali z žogo. Krščanski nauk se je učil kar v cerkvah, duhovnik pa je Slobodinu s preprostimi besedami utrdil vero. Potem je šel poslušat predavanje svojega sorodnika v desetem ali dvanajstem kolenu Janka Slobodina, ki je poslušalcem razlagal prav njegovo zgodbo. Ivan je svoji Zaliki dolgo govoril o ljubezni, zakona pa si ji ni upal ponuditi iz bojazni, da bi ga zavrnila. Ona se je naveličala čakati. Ivan se je preselil skozi čas in prišel poslušat prav to predavanje, na katerem je izvedel, da se bo z Zaliko srečno poročil. Ko je Janko začel brati svoje spomine, je Ivan odšel, saj so mu bili že znani. Nekje v gozdu je zaspal, in ko se je prebudil, je bil spet v svojem času in vse se je zgodilo, kot mu je povedal njegov daljnji potomec. Opomba: Ivan Slobodin je Janez Trdina sam, ki v tej bajki izpričuje svoje nazore in želje za prihodnost.
Kocaneža: Šale je živel brezskrbno in brez sovražnikov, dokler ni imel opraviti s Kocanežo, najbolj zagrizeno tercialko. Pogosto, tudi ponoči, je molila, hodila s tercialkami na procesije in zahtevala od ljudi za svoje delo, da jo hranijo. Šale se je iz vseh teh njenih navad norčeval, zato je sklenila, da se mu bo maščevala. Ko je na neki procesiji molila za Šaletovo hitro smrt brez spovedi, jo je sodnik zaprl. Ko je uvidela, da se ji z božjo pomočjo ne bo uspelo maščevati, se je zapisala hudiču in šla med coprnike. Od takrat je imela denarja in vsega drugega več kot dovolj. Njen lahkoživi zapravljivi nečak Jurij jo je nekoč videl, da se obeša zaradi izgubljenega ključa, ki ga je prav on maloprej našel. V zahvalo, da ji ga je vrnil, mu je podarila mehur, ki eno šestico pomnoži v dve itd. Med coprnike pa se Jurij ni hotel vpisati, zato je z mehurjem pobegnil iz njenega brloga v Gorjancih. Njej pa je črni petelin znesel jajce, iz katerega se je zvalil Maliček, ki naj bi se Šaletu maščeval namesto Kocaneže. Jurij je odslej živel brezskrbno, a ne pretirano potratno. Ko se ga je nekoč preveč napil, je utonil v Krki, njegov mehur pa je dobila neka Capudrovka, se poročila z gostačem Cvikljem in se odselila. Mladenič Maliček, Kocanežin sin, je šel k Šaletu. Okrog vsakega človeka je zavita nevidna mreža hinavščine, okrog Šaleta pa je bila zavita štiridesetkrat. Ne da bi Šale to opazil, jo je Maliček odvil z njega in tako se je pokazala vsa Šaletova sprevrženost, zloba, hinavsko prijateljstvo, poželenje po prijateljevi ženi, lažno narodnjaštvo, obrekovanje, posmehovanje in norčevanje iz prijateljev. Odslej so ga vsi sovražili. To ga je hudo žgalo. Začel je piti, besneti, hujšati in blesti. Umrl je, ne da bi kdo žaloval za njim.
Bajke in povesti o Gorjancih so izhajale v Ljubljanskem zvonu med letoma 1882 in 1888. V knjižni izdaji so izšle pri Schwentnerju med letoma 1905 in 1908 v petih zvezkih. Značilnosti Trdinovega jezika so današnjemu bralcu nevsakdanje: skladnja s pogostimi deležniki, nenavaden besedni red, belokranjski lokalizmi in hrvatizmi.
|
|
