Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 01 Nov 2006 10:50 Naslov sporočila: Naši možgani |
 |
|
Dejstva o možganih
Povprečni človeški možgani tehtajo 1400 gramov in porabijo 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu.
Nekatera področja možganov so pri zlorabljanih ali hudo zanemarjanih otrocih lahko precej manjša kot enaka področja pri zdravih otrocih.
Novorojenčki lahko izgubijo že polovico svojih nevronov, še preden se rodijo. Ta proces imenujemo redčenje, pomeni pa propad nepotrebnih nevronov, ki ne dobivajo dovolj signalov.
Raziskave so pokazale, da znajo otroci pri dveh letih tudi do 300 besed več od svojih vrstnikov, če se starši z njimi pogovarjajo bolj intenzivno.
Ptičje petje je po nekaterih lastnostih precej podobno človeškemu govoru. Tudi ptiči se petja naučijo zgodaj v otroštvu s posnemanjem odraslih in tudi pri njih se v možganih nahajajo posebna motorična in slušna področja, ki sodelujejo pri petju.
Možganska kap je danes eden vodilnih vzrokov smrti ali hude prizadetosti. Njene posledice so odvisne od področja možganov, ki je prizadeto. Če se na primer zapre srednja možganska arterija, se poškoduje motorična skorja, zaradi česar bolnik ohromi na nasprotni strani telesa.
Elektroencefalograf (EEG) je neinvazivna metoda, pri kateri preko elektrod na površini glave beležimo električno aktivnost možganov. Njegova uporaba je na primer neprecenljiva pri preučevanju spanja. Majhna nihanja, ki jih EEG zazna, nam lahko povedo, ali človek spi, je buden ali nekje vmes.
Dvajset odstotkov vse krvi teče čez možgane, ki so odvisni od tega stalnega pretoka, če hočejo zagotoviti dovolj energije svojim nevronom. Slikovne tehnike, kot je funkcionalno magnetnoresonančno slikanje, izkoriščajo to povezanost delovanja nevronov in krvnega pretoka, da nam prikažejo slike možganske aktivnosti.
Čeprav možgani predstavljajo le 2 odstotka celotne telesne teže, porabijo 20 odstotkov vsega kisika. Kisik je nujen za preživetje nevronov, trajne poškodbe nastanejo že, če je njegov dotok prekinjen le za 10 minut.
Meritve možganske aktivnosti pri enoletnih otrocih kažejo, da njihova prefrontalna skorja (ki predstavlja sedež mišljenja in logike) takrat tvori stike med nevroni tako hitro, da porablja enkrat več energije kot pri odraslem človeku.
V prvem mesecu življenja število sinaps (stikov med dvema nevronoma; glej prispevek "Sinapsa*") poskoči s 50 trilijonov na 1 kvadrilijon. Če bi tako hitro raslo tudi dojenčkovo telo, bi se v tem času zredil s 4 na 80 kilogramov telesne teže.
Ste vedeli, da človekova ušesa tudi oddajajo zvoke? Ti so običajno zelo tihi, včasih pa jih ljudje v okolici lahko tudi slišijo – medtem ko osebi sami nikoli niso slišni. Njihov izvor ni jasen, verjetno pa nastajajo zaradi povratnih signalov iz možganov v ušesa.
Poleg nas zehajo tudi ptice in celo plazilci. Zehanje nastane pod vplivom kemičnih prenašalcev v možganih, ki delujejo na del možganov, imenovan hipotalamus.
Slika se v očesni mrežnici prenaša naprej in nazaj. Najprej kot svetloba pripotuje do konca mrežnice, nato se signali ob začetni obdelavi posredujejo celicam, ki so bližje sprednjemu delu očesa, nato pa po vidnem živcu odpotujejo spet nazaj proti možganom.
Mali možgani tehtajo 150 gramov, ležijo pa ob zadnjem delu velikih. Pomembni so za vzdrževanje ravnotežja, hojo in koordinirano izvajanje gibov. Verjetno sodelujejo tudi pri obdelavi vonjev.
V možganih je 100 milijard nevronov. Če bi postavili na kup tako število listov papirja, bi dosegli višino 8000 km, kar pomeni tudi približno razdaljo med Slovenijo in Ameriko.
Vohalni končiči v našem nosu so eni redkih nevronov, ki se lahko obnavljajo vse življenje. Novi nevroni ob tem vedno ohranijo enak vzorec povezav, kot so jih imeli njihovi predhodniki. Ko si enkrat nek vonj zapomnimo, bo vedno ostal enak, kljub temu da ga vonjajo novi nevroni.
Novorojenčki lahko razločijo samoglasnike materinščine in tujega jezika že četri dan po rojstvu.
Možgani ne občutijo bolečine, saj v njih ni temu namenjenih živčnih končičev. To dejstvo se s pridom izkorišča pri nevrokirurških operacijah, ko zdravniki preizkušajo delovanje posameznih možganskih področij pri zavestnih bolnikih, kar jim pomaga, da ne poškodujejo pomembnih delov.
Ponoči vidimo bolje s perifernim kot centralnim vidom. Pohodniki si ponoči znajo pomagati tako, da gledajo malo nad svojo potjo, pilote letal pa namenoma učijo, da naj ponoči okolico opazujejo tudi s kotički očes. Periferni vid je ponoči boljši zato, ker je v teh delih očesa več paličnic, vidnih receptorjev, ki so bolj občutljivi v slabih svetlobnih razmerah.
Branje na glas lahko spodbuja razvoj otrokovih možganov, pa vendar danes le še polovica staršev bere svojim otrokom.
Razvoj možganov ima svoj ritem. Določeni predeli in z njimi povezane sposobnosti se razvijajo po korakih. Pri treh mesecih starosti se na primer najbolj intenzivno razvija vidna skorja.
Otrokova sposobnost učenja se ob spodbujajočem okolju lahko poveča tudi za četrtino.
Izraz "točiti krokodilje solze" pomeni izražati nepristno žalost. Nastal je zato, ker krokodilom očitno tečejo solze, medtem ko veselo malicajo svoj plen. Tudi pri ljudeh se lahko pojavi podobno stanje. Kadar se okvari peti možganski živec, ki oživčuje sluznice obraznega dela glave, se namesto slinjenja med hranjenjem lahko pojavijo solze.
Zakaj imajo nekatere živali tako velike oči? Vidni receptorji so tako občutljivi, da lahko zaznajo že en sam foton svetlobe. Nočne živali to izkoriščajo z velikimi očmi, ki lahko zajamejo več vidnega polja.
Zakaj so telefonske številke običajno dolge do sedem številk?
Naš delovni spomin, ki pomeni obliko zelo kratkotrajnega spomina, lahko namreč povprečno shrani le do sedem različnih predmetov. Tako nam omogoča, da si številko zapomnimo za tisti kratek čas, ki ga potrebujemo, da jo zavrtimo.
Po spletni strani http://www.brainconnection.com/library/?main=explorehome/brain-facts, z dovoljenjem avtorja, povzel Jure Bon.
|
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 01 Nov 2006 11:30 Naslov sporočila: Berem tvoje misli |
|
|
Povej, kaj mislim
Predstavljajte si, da bi imeli v glavi celice, s katerimi bi lahko brali misli drugih ljudi. No, imate jih. A ne samo to: prav te celice imajo morda ključno vlogo pri človeškem sporazumevanju, empatiji in družbi.
Otrok opazuje mater, ki pobira igračo. Otrok se nasmehne: mamica bi se rada igrala! Mož gleda ženo, ko ta pograbi ključe od avta. Oblije ga kurja polt: tokrat me bo res zapustila. Medicinska sestra sledi igli, ki predre kožo pacienta. Prešine jo: to je moralo zaboleti.
Kako ljudje vemo, kaj si drugi mislijo? Kako lahko spoznamo njihove namene in občutja ali ugotovimo, kaj bodo storili? Zdi se preprosto, toda prav lahko bi se zgodilo, da bi otrok spoznal, da Mami odhaja in mož, da se žena želi igrati. A nista, ker sta vedela za kaj gre.
"Branje" misli drugih ljudi je nekaj, kar se nam zdi samoumevno. Toda filozofi, psihologi in znanstveniki, ki se ukvarjajo z možgani, so zbegani ob naši sposobnosti napovedovanja obnašanja drugih ljudi in sočustvovanja z njihovimi občutki. Italijanski nevrofiziologi so s svojim raziskovanjem morda odkrili ključ za to presenetljivo človeško sposobnost.
Vittorio Gallese, Giacomo Rizzolatti in njuni sodelavci s parmske univerze so odkrili povsem novo skupino nevronov. Ti nevroni so aktivni, kadar njihovi lastniki opravljajo določene naloge - po tej plati so povsem običajni. Vendar pa se ti nevroni prožijo tudi takrat, ko njihov lastnik opazuje drugega človeka opravljati isto nalogo, kar jih naredi zelo zanimive. Skupina omenjenih znanstvenikov je poimenovala na novo odkrite nevrone "zrcalni" nevroni, saj je videti, da zrcalijo ali simulirajo dejanja drugih ljudi.
Veliko znanstvenikov, ki se ukvarja z možgani, je vse bolj prepričanih, da ti nevroni pri višjih primatih, vključno z ljudmi, igrajo ključno vlogo pri razumevanju namenov drugih ljudi. "Zrcalni nevroni bi lahko bili pomemben del v mozaiku razumevanja naših socialnih sposobnosti," pravi Gallese. Vilayanur Ramachandran s Kalifornijske univerze v San Diegu gre še dlje. Prepričan je, da bodo zrcalni nevroni pomagali pri iskanju odgovorov na pomebna vprašanja o človeški evoluciji, jeziku in kulturi - in nas pripeljali do srčike razumevanja tega, kaj pomeni biti človek. "Napovedujem, da bodo zrcalni nevroni za psihologijo tako pomembni, kot je DNA za biologijo," pravi. "Predstavljali bodo poenoteno ogrodje in pomagali razumeti miselne procese, ki so do sedaj ostajali skrivnostni."
Gallese in njegovi sodelavci niso imeli tako visoko letečih pričakovanj, ko so se v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja lotili snemanja aktivnosti živčnih celic možganov makaka (ene od vrst opic). Odjemali so aktivnost živčnih celic v področju opičjih možganov, ki se imenuje F5. To je del večjega področja, imenovanega premotorična skorja, katere aktivnost je povezana s planiranjem in izvajanjem gibov. Nekaj let kasneje so isti raziskovalci odkrili, da se nevroni področja F5 prožijo takrat, kadar žival izvaja določene ciljno orientirane motorične naloge, pri katerih uporablja roke ali usta, na primer, pobiranje, držanje in grizenje predmetov.
O nevronih področja F5 so hoteli izvedeti več - kako se odzivajo na predmete različnih oblik in velikosti, na primer. Opicam so ponujali rozine, rezine jabolk, sponke za papir, kocke in krogle. Kmalu so opazili nekaj nenavadnega. Ko so opice opazovale raziskovalčevo roko pobirati stvari in jih ponujati, se je skupina nevronov s področja F5 živahno prožila. Če pa je opica isti predmet le opazovala na pladnju, se ni zgodilo nič. Če ga je pobrala, je ta skupina nevronov spet postala aktivna. Njihova naloga povsem očitno ni zgolj razpoznavanje predmetov.
Nevroni so se izkazali za zelo "izbirčne" glede tega, na kaj reagirajo. Tisti, na primer, ki so se odzvali na raziskovalca, ki dvigne rozino s pladnja, se niso odzvali, ko je le-ta s prsti potegnil isto rozino iz posodice. Nekateri nevroni so se odzvali, če je raziskovalec v rokah držal nekaj rezin jabolka, niso pa se odzvali, če je postavil jabolka na pladenj - na to so se odzvali drugi.
Najpomembneje pri vsem tem pa je, da so se določeni nevroni prožili ne glede na to ali je neko dejanje izvedla opica ali pa je le-ta zgolj opazovala, kako to dejanje naredi človek. Kmalu je postalo očitno, da motorični sistem v možganih ni omejen le na nadziranje gibov, pač pa sodeluje tudi pri prepoznavanju dejanj drugih.
Leta 1998 je imel Gallese predavanje o zrcalnih nevronih na srečanju "Znanost zavesti" v mestu Tuscon v Arizoni. Alvin Goldman, filozof z Univerze v Arizoni, ga je z zanimanjem poslušal - po končanem predavanju sta se pogovarjala o zmožnostih zrcalnih nevronov za branje misli drugih. "Gallese v tistem času še ni poznal filozofske literature o branju misli," pravi Goldman.
Branje misli ali teorija mišljenja je sposobnost, ki jo imamo vsi ljudje. Posebej dobro si lahko predstavljamo stanja zavesti drugih ljudi. Ta so lahko preprosta stanja, kot je, na primer, jokanje, ob katerem razumemo da je človek žalosten, ali pa kriljenje z rokami in kričanje, ki nam da misliti, da je človek jezen in nam lahko celo kaj naredi. Toda intuitivno lahko razumemo tudi bolj zapletena stanja zavesti. Če mati izgubi svojega otroka, druge starše stisne v grlu. Če slišite, da je vaš znanec varal svojo soprogo, se tudi vi čutite prizadeti.
Razpravljanje o tem ali tudi ostali primati, na primer šimpanzi, lahko, vsaj v preprostih oblikah, razumejo mišljenje drugih bitij, je zelo burno. Čeprav se skoraj vsi strinjajo, da smo ljudje vsaj delno zmožni branja misli drugih, je v razlagah, kako do tega pride, veliko neskladij. Po eni od teorij, imenovani "teorija teorij", naj bi ljudje razvijali zdravo-razumske hipoteze o tem, zakaj drugi ljudje delajo, kar delajo. Kot fiziki uporabljajo pravila in zakone, da z njimi razlagajo fenomene v naravi, uporabljamo svoje izkušnje, da razvijamo zbir zakonov, s katerimi poizkušamo razložiti dejanja drugih.
Druga močna teorija, ki jo zagovarjajo predvsem filozofi, med njimi Goldman, se imenuje simulacijska teorija. Osnovana je na ideji, da ljudje vemo, kaj si drugi ljudje mislijo, tako, da v svojih mislih oponašamo njihove misli, občutja in početja - z drugimi besedami, da se postavimo v njihovo kožo. Odkritje zrcalnih nevronov govori tej teoriji v prid.
Z rastočim prepričanjem, da imajo ti nevroni opravka s kompliciranim branjem misli, se je pojavljalo vprašanje ali imamo zrcalne nevrone tudi ljudje. Odgovor na to vprašanje ni enostaven, saj ljudje nismo navdušeni nad tem, da bi sami imeli v možgane vsajene elektrode, pa čeprav za visoke cilje znanosti.
Luciano Fadiga z univerze v Ferari v Italiji, je bil prvi, ki je z merjenjem vzdražnosti v določenih mišicah roke našel dokaze, da imamo tudi ljudje sistem, ki je podoben tistemu v opičjih možganih. Odkril je, da se pri prostovoljcih med opazovanjem prijemanja predmetov vzdražijo tiste mišice, ki bi bile potrbne za oponašanje teh gibov, kot bi se ljudje pripravljali, da jih opravijo sami. "Zanimivo je, da se je vzorec aktiviranih mišic spreminjal v skladu z opazovanimi početji," pravi Fadiga. Čeprav to odkritje kaže na to, da imajo verjetno tudi človeški možgani zrcalni sistem, nič ne pove o tem, kje bi se lahko ta nahajal.
Sledilo je več raziskav, v katerih so s slikovnimi metodami preiskovali možgane. Odkrili so, da se z opazovanjem človeka, ki rokuje s predmeti, aktivirata dve področji v senčničnih področjih možganov na levi strani: superiorni temporalni sulkus in področje nad njim, imenovano Broccovo področje.
Novejša raziskava, ki jo je vodil Marco Iacoboni z losangeleške Medicinske šole, je potrdila aktivnost Broccovega področja med tem, ko je prostovoljec gledal slike, kako nekdo bobna s prsti, ali ko je to poizkušal posnemati.
Odkritje, da je aktivno Broccino področje, pa je zanimivo še z enega vidika. F5 področje opičjih možganov naj bi bilo analogno Broccinemu področju človeških možganov. Toda F5 področje je v prvi vrsti povezano z gibi roke, medtem ko smo Broccino področje do sedaj imeli predvsem za področje za tvorbo govora. Tako sta se postavili vprašanji: kaj ima zrcalni sistem opraviti z jezikom in kaj jezik z branjem misli.
Rizzolatti in Arbib menita, da zrcalni sistem predstavlja most med početjem in komuniciranjem. V odnosu med izvajalcem in opazovlacem tako prvi pošilja, drugi pa prejema sporočilo. V vsaki komunikaciji morata izvajalec in opazovalec razumeti, kaj si sporočata. Ali lahko zrcalni nevroni pojasnijo kako se to doseže? Rizzolatti in Arbib sta prepričana, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen.
Menita, da ni naključje, da je področje opičjih možganov, ki je zadolženo za razponavanje in snovanje dejanj, analogno ravno tistemu, ki je pri ljudeh odgovorno za govor. Prepričana sta, da je razvoj človeškega govora omogočilo dejstvo, da F5, predhodnik Broccinega področja, ima zrcalni mehanizem za razpoznavanje dejanj drugih. To naj bi bil glavni pogoj za razvoj komunikacije in v končni fazi govora. Naredilo nas je "pripravljene na jezik", pravi Arbib.
Večino časa močna hrbtenjačna inhibicija preprečuje udeležbo naših lastnih motoričnih nevronov pri dejanjih, ki jih zgolj opazujemo, pravi Fadiga. Včasih pa premotorična skorja sproži drobec giba - kot tisti trzajoči občutek, ki ga človek dobi, ko opazuje nekoga, ki se muči z odpiranjem vrečke čipsa ali razvozlavanjem vozla.
Oseba z izvajanjem nekega dejanja sproža v opazovalcu te drobne gibe, s čimer te ve, kaj se dogaja - kot v nekakšnem primitivnem dialogu. "Ta dialog tvori jedro jezika," pravi Arbib. "Morda smo najprej razvili grobo obliko znakovne komunikacije, ki se je kasneje razvila v jezik," pravi. Predstavljajte si človeka, ki obdeluje kamen in želi nekomu sporočiti še nekaj drugega. Ali pa želi komunicirati v temi ali na daljavo. V teh primerih znakovni jezik ni dovolj dober. Če so možgani omogočili razvoj govora v istem nevronskem aparatu, potem so verjetno že zgodnejši primati komunicirali z rokami ali cmokljanjem ustnic.
Zelo mogoče pa je, da zrcalni nevroni niso omejeni zgolj na motorična področja. Gallese, med drugimi, sumi, da jih najdemo tudi v drugih področjih. "Prepričan sem, da je podobno tudi z drugimi sposobnostmi, na primer, s čutnimi zaznavami," pravi. Gallese omeni delo Williama Hutchinsona, fiziologa na Univerzi v Torontu. S kolegi je proučeval ljudi, ki so prestajali operacijo na možganih pri polni zavesti. Odkrili so nevrone v sprednjem delu cingulusne skorje (področju, ki naj bi bilo odgovorno za dojemanje bolečine), ki so se prožili tako ob zbadanju njihovih prstov, kot tudi opazovanju raziskovalca, ki je zbadal sebe.
Gallese vidi to kot nezanemarljiv dokaz kompliciranega nevronskega mehanizma. Ali nam to lahko razloži, kako lahko "čutimo" kar čutijo drugi? Lahko pojasni občutke pri sočustvovanju?
Ramachandran je prepričan, da imajo zrcalni nevroni večjo vlogo, kot jim jo daje splošno prepričanje. Meni, da te razburljive živčne celice niso samo manjkajoča vez med gibi in jezikom, pač pa pojasnujejo velik del človeškega učenja, spretnosti in kulture na splošno. "Njihov pojav in nadaljni razvoj je bil za hominide ključen korak," pravi.
Pravi, da zrcalni nevroni in način, kako omogočajo učenje s posnemanjem, pomagajo razložiti, zakaj smo razvili orodje, umetnost in matematiko pred 40.000 leti, čeprav so možgani dosegli svojo končno velikost že 150.000 let prej. Ta kulturna odkritja, nadaljuje, so se najbrž pojavila nenadno, vendar so se hitro razširila zaradi osupljive sposobnosti oponašanja, ki jo premorejo naši učeči se možgani, s pomočjo sofisticirane različice opičjega zrcalnega nevronskega sistema.
Jezik, učenje s posnemanjem in branje misli, ki so na videz nepovezani mejniki človeškega razvoja, so morda povezani prav z zrcalnimi nevroni. "Vse to so človeške sposobnosti in vse so skrivnostne," pravi. "Zrcalni nevroni bi lahko bili ključ za njihovo razumevanje."
Po reviji New Scientist
Damjan Osredkar
Objavljeno v Življenje in tehnika, april 2001
www.tzs.si/zit/index.htm
|
|
