Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 29 Okt 2006 09:59 Naslov sporočila: Blogosfera |
 |
|
Blogerja v vsako slovensko vas
Blogi se ločijo od tiskanih kolumen po večpredstavnosti – Slovenci kljub naklonjenosti spletu redko sedamo za računalnik in pišemo osebne vtise – Bo prihodnost digitalna?
Pet 27.10.2006 -Delo
Ko je Martin Luter hotel sporočiti vsemu svetu, kaj si misli o Katoliški cerkvi, je na vrata wittenberške cerkve pribil 95 tez. Danes, dobrih petsto let pozneje, mu ne bi bilo treba drugega kot sesti za računalnik in napisati blog. Seveda je močno vprašljivo, ali bi se ob 95 tez v digitalni obliki obregnilo enako veliko uporabnikov spleta, kot si je tistega oktobrskega jutra leta 1517 osuplo podajalo kljuko cerkvenih vrat, toda nikakor ne gre oporekati, da sodobna digitalna tehnologija daje glas vsakomur. Blogi, nekakšni spletni dnevniki, omogočajo sprotno obveščanje internetnega občestva o marsičem, od popolnoma splošnih komentarjev družbeno-političnega dogajanja do že kar neokusno intimnih podrobnosti.
A takih avtorjev je v slovenski blogosferi, resnici na ljubo, bolj malo – kot da bi se še na splet, ki naj bi zagotavljal anonimnost, preslikala pregovorna slovenska zadržanost, če že ne kar zadrtost. Med zrnjem je seveda mnogo plevela, pa tudi nepričakovanih biserov izpod prstov čisto neznanih in še neizbrušenih piscev.
Bolj izpostavljeni kritikam
Bloge znanih osebnosti, ki jim prsti zvečine hitro tečejo po računalniški tipkovnici, je mogoče brati na Siolovem Blogosu (www. blog.siol.net). Ekipo avtorjev, ki pišejo pod imeni Veleblogovnica, Red Sonja, Trinajsti oblogar ali gesli, kot je, denimo Življenje je najboljše maščevanje, povezuje Marko Crnkovič, tudi sam pisec bloga (Za narodov blogor). Beseda blog je skrajšanka webloga, pri čemer web pomeni splet, log pa ladijski dnevnik, razlaga Crnkovič. V skladu s pomenom so bili prvotni zapisi res bolj dnevniški, nizanje vtisov z obiskov različnih spletnih strani ipd. Poglavitna razlika med blogom in kolumno – kakor bi morda kdo utegnil označiti blog – je v večpredstavnosti. Resda gre pri obeh za prvoosebno pisanje, predstavljanje vtisov, stališč ipd., le da je kolumna nič več in nič manj kot skupek črk, tiskarsko črnilo na časopisnem papirju, blogi pa so podloženi s slikovnim in zvokovnim gradivom, pripetem k besedam. Še ena razlika je pri pisanju kolumen in blogov: blogerji so sami sebi uredniki. Bloger se s svojim slogom in temami, ki se jih loteva, umešča v blogosfero in si sam izbira bralce. Ti pa niso naivni, ravno nasprotno: spletnim deskarjem, praviloma medijsko izjemno pismenim ljudem, zlepa ne moreš podtakniti kukavičjega jajca, denimo, plačanega reklamnega zapisa. Blogerji so spričo interaktivnosti medija tudi mnogo bolj izpostavljeni kritikam, dostikrat tudi precej pritlehnim – samo nekaj klikov in že se olajšaš v e-pljuvalnik. Tudi Crnkovič si je s spodrsljajem pri poimenovanju delov mobitela na preskušnji za svoj blog prislužil oznako »navadno skrpucalo«.
Še vedno elitizem
Pod zanimivimi zapisi se t. i. posti, slovenska ustreznica bi bila mogoče odzivi, kar množijo. Komentatorjev je vsekakor več kot blogerjev. Res je, v Sloveniji se blogerstvo še ni razmahnilo do takih razsežnosti kot v tujini, se strinja Crnkovič, ki pri tem opaža zanimivo protislovje: naša država se po vseh raziskavah o rabi interneta in opremljenosti gospodinjstev z računalniki uvršča v evropski vrh, ko pa je treba sesti za tipkovnico in zapisati kaj o sebi oziroma iz sebe, Slovenci očitno zmrznemo. Na hrvaškem blogerskem portalu www.bloger.hr je menda registriranih 60 tisoč uporabnikov. Slovenija bi se, glede na število prebivalstva, morala izkazati z vsaj 30 tisoč takimi junaki, pa jih seveda ni. Blogos je po Crnkovičevih besedah sicer dobro obiskan, v prvih 30 dneh od 12. septembra do 12. oktobra so registrirali 970 tisoč klikov. Blogerjev je mnogo manj, po nekaterih ocenah trdo jedro slovenske blogosfere sestavlja nekaj sto ljudi, ki se s svojimi zapisi selijo z enega strežnika na drugega. »Še vedno gre za neki elitizem,« meni Crnkovič, ki pravi, da si ne bi drznil napovedati, kam se bo blogerstvo razvijalo. V tujini že davno ni več tabu, bloganja se je po pisanju tujih medijev lotila celo katoliška duhovščina na Poljskem in muslimanski verski dostojanstveniki v Iranu – družbeni skupini, ki slovita vse prej kot po naklonjenosti novostim. Tudi politiki so v tem zaslutili svojo priložnost in novo pot za osvojitev src volivcev. Za zdaj edina lastovka na slovenskem političnem nebu blogerstva je Janez Drnovšek – Crnkovič se strinja, da bi njegove zapise na strani Gibanja za pravičnost in razvoj lahko imeli za blog.
Spogledovanje z mnenjskim voditeljstvom
Marsikateri politik ne trati časa s škrebljanjem po tipkovnici in za pisanje bloga najame ghost-writerja, pisca v senci, ki mu posodi ime. No, nadomestnega pisca ima menda tudi košarkar Marko Milič, nad čigar blogom se je zadnje dni navduševal tudi Jonas Žnidaršič – nato pa ugotovil, da mu ga piše eden izmed naših športnih novinarjev in nad slavospev Miličevemu pisanju prilepil kratko sporočilo: »Nategnili so me, zardevam in besno suvam z glavo v zid. Prosim, zanemarite prva dva odstavka.«
Avtor Jonasovega bloga je zagotovo on sam. Med vsemi znanimi blogerji na Siolovem strežniku se zdi, da še najbolj izkorišča vse tehnološke možnosti, ki jih ponuja medij. Zapisom pripenja digitalne posnetke, Googlove zemljevide Ljubljane, fotografije morskih prašičkov, ki bi ju radi podarili dobrim ljudem, in fotografijo samega sebe, preden odpelje hčer v vrtec … Vendar se ne strinja, da bi bilo pisanje bloga povezano z uživanjem v razgaljanju, sam se pravzaprav ne mara razgaljati in tudi njegov blog naj ne bi bil preveč oseben. In res je v njem najti vse, od otroških pesmic, popisa stanja v domači ptičji hišici (v času ptičje gripe), kritik TV-oddaj … »Ne, blog ni egotrip, temveč powertrip,« pravi in prizna, da sicer uživa puščati pečat v digitalni podlagi, se spogleduje z mnenjskim voditeljstvom in mu godi prejemati odzive. Briše le primitivne in pomensko prazne, negativnih kritik ne cenzurira, temveč »si šteje v čast, da koga tako razjezi«.
Nadomestek za tradicionalne medije
Njegovo neomajno vero v splet bi lahko strnili v stavka, ki ju v raznih različicah večkrat vplete v pogovor: »Prihodnost je digitalna. Samo počakati je treba, da bo generacija tradicionalnih bralcev časopisov pomrla.« Tiskanim medijem se dolgoročno ne obeta nič dobrega, kajti papir in tisk sta nepotrebna stroška, ki bremenita kupca, še dodatno pojasni.
Ali so blogi, katerih avtorji boljkone nizajo osebna stališča, resna konkurenca medijem ali dopolnilna informacija? Ne, blogi so lahko konkurenca medijem, je prepričan Jonas, listanje časopisov je stvar navade. Sčasoma se bodo uveljavili čisto novi nosilci informacij, kakršnih si danes ne moremo niti zamišljati. Poleg tega nizanje avtorjevih vtisov ni edina definicija bloga, ta zaradi tehnologije, ki ga podpira, omogoča ažurno objavljanje česar koli. Taki primeri so novinarski blogi, razlaga Jonas, kjer lahko prebereš vesti iz prve roke, nekdo je, denimo, bil priča trku policijskega vozila in o tem se takoj razpiše v blogu. »Ko bo v vsaki slovenski vasi po en bloger, bo to imeniten nadomestek za tradicionalne medije!«
Toda že v nekaj urah na spletu prideskaš do vseh mogočih bizarnih blogov, od izpovedi (o)zdravljene odvisnice, v kateri prevladuje značilna pozitivna naravnanost, do nekoliko bolj razumsko prizemljenih zapisov matere samohranilke, živeče v najemniškem stanovanju, ali kronologije zapadanja pod vpliv Jehovovih prič in nato reševanja iz krempljev sekte. Je za nekatere pisanje bloga svojevrstna terapija? Ja, seveda, se strinja Jonas, nekaj je zelo osebnoizpovednih, pri katerih je očitno, da je piscu več vredno, da je »njegova beseda izkričana«. Na splošno velja, da so blogi vseh vrst, poglavitno pa je, da zapisano ostane za zanamce, za zgodovino. Papir sprhni, digitalni nosilci informacij se bodo obdržali. Digitalni navdušenec meni, da ti nihče ne more predpisati časa, ki ga je priporočljivo preživeti na spletu, zavedati pa se je treba, da je internet zelo hipnotičen: sam si v sobi in zreš v bleščeči se zaslon. Hitro zasvoji. Kar zadeva srečanja v živo z blogerji, se nedavnega v Ljubljani ni udeležil, ker je »nekaj prišlo vmes«. Sprva pa je nameraval iti, ker bi se »spodobilo«.
Namesto v gostilno za računalnik
Na srečanju je manjkal tudi Aleš Prelog iz Nove Gorice, obiskovalcem blogerskih strani bolj znan kot Alex van der Volk, ki svoje zapise objavlja pod naslovom Iz volkovega brloga. Bralci Delovega portala so v začetku jeseni lahko skorajda v živo (no, z nekajdnevnim zamikom) spremljali njegove dogodivščine v vlogi priložnostnega voznika taksija. Blog Taksistov dnevnik je bil poln slikovitih opisov strank, od pomilovanja vrednih italijanskih hazarderjev do poškodovane angleške turistke in matere, ki se v bolnišnico vozi na obisk k resno bolnemu sinu … Bloger, ki (v telefonskem pogovoru) samega sebe opiše kot »navadnega delavca« na bencinski črpalki, se odlikuje po obširnem besednem zakladu in po – v primerjavi z drugimi avtorji – presenetljivem obvladovanju (in upoštevanju) slovničnih pravil. Besedni zaklad si je pridobil z branjem, bolje rečeno požiranjem knjig v otroštvu: »Odraščal sem ven iz mesta, stran od prijateljev, in prebral na tone knjig.« Tudi sam je napisal eno, a jo je po številnih košaricah pri založnikih zažgal, kar zdaj obžaluje. »Pisanje da človeku možnost izraziti mnenje ali se potolažiti, ko ti je hudo. Internet, predvsem blogi, pa poleg tega omogočajo, da celo ljudje, kot sem jaz, s srednješolsko izobrazbo, lahko postanejo poročevalci, skorajda novinarji.« Vendar Volk v svoje bloge ne mara vpletati preveč aktualnosti, prednost daje osebni izpovednosti; stvarem in dogodkom, s katerimi se lahko vsakdo poistoveti. Bil je eden prvih blogerjev na Delovem portalu (pred približno dvema tednoma je minilo leto dni, odkar je objavil prvi blog). Začel pa je na Siolovem forumu. »Devet let sem delal nočne in ko sem zjutraj prišel domov, nisem mogel zaspati, zato sem sedel za računalnik. Moj dan je bil končan, za večino obiskovalcev na forumu pa se je šele začenjal in poskušal sem jim ga polepšati s kako lepo mislijo; svoje razglabljanje sem poimenoval Sancheva jutranja filozofiranja.«
Vtisov izza krmila službenega taksija ni pisal na prenosni računalnik kar v taksiju, temveč si jih je najprej zapisal v zvežčič, nato pa pretipkal. Na papirju se najprej znajdejo tudi preostali blogi. V kratkem bo na splet dal potopis s štopanja po nekdanji Jugoslaviji, na www.izklop.com pa je mogoče prebrati tudi njegov znanstvenofantastični roman Izklopix. »Nekateri se zvečer vržejo pred TV ali gredo v gostilno, jaz pa sedem za računalnik in pišem,« pravi Aleš Prelog alias Alex van der Volk.
Agata Tomažič
|
|
